Samo nekaj o slabih časih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Samo nekaj o slabih časih.
Alojzij Kokalj
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
Izdano: Slovenski narod 46/210 (1913), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zopet so se v svojo stalno družbo zbirali pri »Krivokljunem škorcu« stari prijatelji, da se pred večerjo in po trudapolnem dnevnem delu pokrepčajo nekoliko s penečim pivom — oziroma pokvarijo tek za večerjo, kakor so v svoji kratkovidnosti večkrat trdile njihove ženice. No, pa naj ima prav ta ali ona stran, dejstvo je bilo pač, da so bili skoro tudi polnoštevilno zbrani.

Le zgovornega Štefana Bezlaja danes ni bilo. To pa ostalih prijateljev ni najmanj motilo, še celo prav jim je prišlo, da so se mogli vsaj nocoj nekoliko medsebojno pogovoriti, ker Bezlaj, če je bil navzoč, sicer itak ni nobenega pustil do besede, ker je cel večer le sam govoril in grmel.

Pogovor se je pa zbranim prijateljem potem, ko so na kratko obdelali visoko in dnevno politiko, skoro zasukal na današnje slabe čase, torej na predmet, kj je v naši ljubi stari Avstriji gotovo danes najbolj na dnevnem redu.

Vsak je prispeval svoj večji ali manjši donesek k ti dnevni, prav večerni točki — le navzoči odvetnik je molčal in poslušal tarnajoče prijatelje. Dolgo časa prijatelji tega molka, ker so bili popolnoma zatopljeni v svoj predmet, niti opazili niso. Končno se je pa začelo lekarnarju Bobnarju le čudno zdeti, da je odvetnik, ali »jezični doktor«, kakor ga je prekrstil nesmrtni dr. Prešeren, čegar poklic je vendar kazati odplatno svojega jezika gibčnost, tako onemel in da ne reče niti bev, niti mev. Šaljivo ga je vsled tega podrezal.

»Doktor molči in ne zine nič,« ko tožimo vsi o slabih časih. To dokazuje, da doktorjem nikdar slaba ne prede. Če vsi stanovi vzdihujejo in kolnejo, njemu se vedno godi tako, kakor poje neki, hvala bogu doslej povsod še nepoznani pesnik:

»Stanov najlepši vseh je zlati
poklic bil vedno advokata;
Forintov pet že oni plati,
za kljuko kdor pri njem pošlata.

Ko zjutraj pozno uro vstane,
počasi se poda v kavarno,
gredoč roke vesel si mane,
ko misli srečen na pisarno.

Pisarna večen vir je zlatih
dohodkov in časti, denarja,
od golih strank in strank kosmatih
dobiva kupe ekspenzarja.

Kaj mar mi sodni, dvorni svetnik,
cesarske službe kaj ostale:
Najboljše biti je odvetnik,
to pesmi moje je finale!«

Ta pešniški nestvor predramil je še le molčečega odvetnika iz njegovega molka. Da pa pokaže prijatelju Bobnarju prisotnost in prožnost svojega duha in da mu vrne milo za drago, zajahal je še on svojega kruljavega Pegaza in zakrožil:

»Dovolj te strašne je pesnitve,
dovolj te strašne je moritve,
slovenski narod stoka, joče,
ko čuje take bedastoče!

Ušesom skrajno so nevarne
besede take od pisarne:
Minula davno doba zlata
je ekspenzarjem advokata.

Sedaj takó so časi slabi,
da že človeku vse se gabi:
Odvetnik danes sploh vesel je,
če vživa samo kislo zelje!«

Zbrani prijatelji so imeli svojo srčno radost nad tem nenavadnim dvobojem v vezani besedi. Glasno so se smejali in ploskali obema stihotvornima junakoma.

»Vi se smejete in smatrate moje, po leposlovni kakovosti sicer malo vredne po svoji žalostni vsebini pa resnične stihe le za kratkočasno šalo omenil je na to nekoliko pikirani odvetnik, »toda tudi odvetniški stan, kakor splošno vsi drugi stanovi razun duhovskega, zdihuje in trpi pod splošno mizerijo. Morda vas o resničnosti te svoje trditve prepričam s tem, ako vam na kratko orišem, kaj sem delal danes ves ljubi božji dan v svoji pisarni in koliko sem zaslužil. Ako me hočete poslušati, vam bom pa povedal.«

S klici: »Dobro doktorček!« »Le z besedo na dan!« »Z veseljem in s pristnim sočutjem te bomo poslušali!« bodrili so omizni prijatelji odvetnika, ki je na vse te prijateljske pozive začel tako-le:

»Z najtrdnejšim sklepom, da bodi današnji dan posvečen zgolj delu, prekoračil sem danes malo pred pol 9. uro zjutraj prag svoje pisarne in najprej z bistrim očesom švignil po pripravljenih stolih, ako ne preži že kdo ali pa morda še več ljudi na moje izkušene svete in mojo strokovno pomoč. Toda vsi stoli so bili prazni in molče sem krenil v svojo sobo proklinjajoč zlovoljno usodo, ki mori v današnjih dneh ljudem ponosni čut za pravico.

Potolažiti sem se skušal s tem, da mi bode morebiti poštni sel, ki je imel vsaki hip priti, prinesel kaj boljšega. Poštni sel je tudi skoro vstopil in vrgel pred me cel kup došle pošte in s prijaznimi besedami »Podpisati ni nič!« takoj odšel. Z najboljšimi upi sem začel brskati mej došlimi stvarmi. V dveh zavitkih sem našel kričečo reklamo dveh dunajskih tvrdk, od katerih je prva ponujala skoro zastonj krasne avtomobile s 30 konjskimi silami, druga pa električne leščerbe tudi po čudovito nizkih cenah. V tretjem zavitku me je neki odbor z najsijajnejšimi aristokratičnimi imeni prosil znatnega prispevka za zanemarjeno mladino XXV. dunajskega okraja. Četrti zavitek mi je odkril najboljše kombinacije za ogrsko razredno loterijo, peti je hranil vabilo na veliko narodno slavlje nekje na južnem Štajerskem, v šestem sem našel kratkobesedno naznanilo, da se priporočata kot novoporočenca neki Ivan Naletel in Nežika, rojena Narobe, oba meni do duše nepoznana. Bog jima blagoslovi njun zakon najmanj s 15 otroci, ker sta se prav po nepotrebnem spomnila tudi mene. Sedmi in zadnji zavitek je imel tajinstveni napis: »Strogo zasebno — samo v roke šefa« in je mnogo obetal. Ko ga s primerno spoštljivostjo odprem, bral sem v njem, da se nahaja N. N., oficijant tam in tam, v naravnost obupnih razmerah, dolžan je še stanovanje, gospodar ga hoče vreči na cesto, žena s štirimi negodnimi otroci strada in joka, on pa obupuje in misli na samomor, katerega ga pa moram samo jaz rešiti, če mu s povratno pošto pošljem bankovec za 20 K ...

Tisti hip je šel moj up po vodi, vsa došla pošta pa v pripravljeno košaro.

Da spravim svoje precej ozlovoljene misli na drugo polje, vzel sem v roke »Slovenski Pravnik« in se vtopil v njegovo vsebino. Prebral sem skoro celo številko, ne da bi kdo motil in tako proti svoji volji in izdatno pomnožil neizčrpne zaklade svojega pravniškega znanja. Mej tem se je pa, da se bolj pesniško izrazim, seveda hitro vrtelo časa kolo. Morda bi bilo minulo tudi celo dopoldne brez obiskov, če bi bil človek malo bolj previden in nabil na vrata svoje pisarne napise posebnega značaja.

Oglašati so se namreč začeli pobiralci poluletnih članarin za razna društva in takorekoč drug drugemu podajali kljuko pri vratih, kakor bi se bili mejsebojno domenili, da mi morajo ravno danes olajšati mojo, že itak jetično mošnjo. Drug za drugim so prihajali in odhajali, s seboj pa odnašali moje svitle kronice, od katerih mi je bilo slovo kaj težko.

Da je pa mej to odnašanje mojih svitlih kronic prišlo vsaj nekaj izpremembe, počastili so mojo pisarno še potujoči hrvaški dijaki s svojimi, deloma zastarelimi spričevali in me opevajoč v svojem prekrasnem hrvaškem jeziku našo lepo slovensko domovino reševali pogubnega mamona. Naravnost oddahnila sva si jaz in moja mošnja, ko je zazvonilo opoldan ...

Ne bodem trdil, da sem popoldne korakal v svojo pisarno s sijajnimi upi, ker bi bila taka trditev greh zoper znano božjo hčerko resnico. Dejstvo pa je, da sem stopil točno po tretji uri v svojo pisarno in nadaljno dejstvo je tudi, da je sedel v pisarni že kmečki možiček, ki je čakal na me. Ne bodem vam razkladal onih svojih čutil, ki so v mojem srcu slavila svoje rojstvo ob pogledu na možička, temveč bom rajši brez prikrivanja in olepšavanja popisal pogovor mej nama, ki se je prav okrajšano vršil nekako tako-le:

»No očka, ali ste prišli. Pa vas že dolgo ni bilo k meni. Kaj pa letina, ali dobro kaže? In prireja? Ali je bode dosti? Kaj pa bova danes napravila, ali bova komu uro navila? Le povejte, kje vas žuli čevelj?«

»Vsaj me res žulijo; imate presneto trdo kamenje nametano po ljubljanskih cestah. Ali nič ne pobirate v Ljubljani kamenja raz ceste, kakor mi iz njiv? Kdo bi si bil nislil, da ste v Ljubljani tako zanikarni. Jaz že ne, ker sem mislil, da imate po ljubljanskih cestah položene tako lepe deščice kakor v našem gradu.«

»Bo že še v Ljubljani postalo tudi boljše! Veste očka, vse se ne more naenkrat napraviti, vsaj bog stvarjenja tudi ni v enem dnevu dovršil. No sedaj mi pa povejte, kaj bi radi?«

»Veste, jaz sem doma iz Štajerskega in sem prišel danes prvič v Ljubljano. Sosed, ki je bil v Celju na semnju, mi je pravil, da je tam slišal, da je v Ljubljani umrl Aleš Drevo, ki je kupčeval z žitom in imel toliko denarja, da ga je meril kar na mernike. Sosed mi je pa tudi povedal, da sedaj v Ljubljani ne veste, kaj bi začeli s tem denarjem, ker Aleš Drevo ni zapustil nič otrok in bližnjih sorodnikov in da iščete okrog po Štajerskem ljudi, ki bi bili iz njegovega rodu. Sosed mi je rekel, da bi utegnilo na me kaj denarja odpasti, ker sem najbrž z rajnkim v sorodu. Pišem se namreč za Primoža Smereko, ki je tudi drevo. Prosim vas torej, da bi mi pomagali do tega denarja. Vsaj ne bo vaša škoda; nočem nič zastonj. Bova pa tako napravila, da bova imela vsak polovico.«

»Kakšno polovico! Ali veste mož, da je vaš žitni trgovec Aleš Drevo umrl že pred 25 leti, da so se njegovi dediči že zdavnaj našli in tudi dobili svoj denar, katerega so se pa zdavnaj tudi že iznebili. Torej s to stvarjo ni nič. Ker ste me pa zamudili skoro pol ure, plačali bodete 3 K.«

»Torej ni nič. Pa sem že gotovo računal na ta denar, za katerega sem si mislil kupiti nove hlače in škornje, ker me te preveč žulijo. Sedaj bom pa moral trgati naprej stare hlače in škornje, čeprav je oboje že strgano. Revček sem, revček in zato vas lepo prosim, če bi mi dali kake dve kronici za pot, ker sem prišel tako daleč do vas ...«

Pri teh besedah je pa tudi mene minila potrpežljivost. Ne dovolj, da mi je mož ukradel dobre pol ure mojega dragega časa, sedaj hoče še denar. Raztolmačil sem možu z jasnimi besedami svoje stališče in poskrbel tudi, da se je mož malo hitreje odpravil proti svoji ožji domovini.

Sedaj je bilo zopet nekaj časa mir. Da bi mi ne bilo dolgčas, vzel sem v svoje roke »Adresar« in začel v njem stikati po naslovih svojih znancev in prijateljev. Na svoje največje presenečenje sem opazil, da se je mnogo mojih prijateljev in znancev moralo v zadnjem času prekrstiti in da so se skoro vsi preselili zopet v ona stanovanja, v katerih so prebivali pred 10 in več leti. Ko sem se upravičeno čudil tem meni neznanim izpremembam, privihrala je v pisarno še dosti čedno opravljena ženska in tedaj se je iz njenih ust vsula na me prava ploha:

»Gospod odvetnik! Ime mi je ... Rojena sem ... V šolo sem hodila ... Pri birmi sem bila ... Mati mi je umrla ... Oče je zatisnil oči ... Šla sem služit ... Služila sem v prvih hišah in to pri ... Spoznala sem svojega Martina ... Rojen je bil ... V šolo je hodil itd. kot že poprej ... Imela sva se rada ... Ali veste, kaj je ljubezen? Ljubezen je ...«

»Kaj je ljubezen, vem dobro, vsaj berem naše lirične pesnike,« prekinil sem svojo zgovorno bodočo klijentico, ki mi je razkladala mej tem zgodovino svojega življenja in ljubezni že dobre pol ure. »Povejte mi rajši, zakaj ste se k meni zatekli?«

»Vsaj vam hočem ravno to povedati, pa me ne pustite govoriti. Razložiti vam pa moram vse, da bodete vedeli, kakšna strašna krivica se godi meni, pošteni zakonski ženi. Ljubezen je ... Dolgo sva se ljubila in to brez greha ... Skušnjava ... Bolezen ... Babica ... Porod ... Sodišče ... Tožba ... Poravnava ... Zopet ljubezen ... Poroka ... Svatba ... Živela sva kot dva golobčka in še danes bi bilo tako, če ...«

V tem trenotku je začela moja bodoča klijentinja milo jokati in ta jok se je skoro izpremenil v divje tuljenje, kateremu ni bilo konca ne kraja. V svojem obupu sem vstal in se približal previdno svojemu klobuku, da bi pobegnil iz svoje pisarne. Še predno sem pa prijel za svoj klobuk, utihnilo je mahoma tuljenje in ženska je nadaljevala:

»Pomislite, pet otrok imam z Martinom, trije so prišli malo prezgodaj na svet, dva pa v poštenem zakonu. In sedaj pa pride ta nesramna nečistnica in mi hoče mojega dobrega in poštenega Martina vjeti v svoje brezstidne mreže. Pa se ji to ne bo posrečilo. Za kaj so pa tukaj cesarske postave in doktorji! Tu vam predložim ubožno spričevalo in prosim, da še danes vložite najhujšo tožbo v Kranjsko goro, kamor spadajo Jesenice. Vsaj bodete dobili dobro plačilo iz ubožnega spričevala. Pa hudo mora biti kaznovana ...«

V tem hipu je vrgla moja bodoča klijentinja na mojo mizo ubožno spričevalo in začela z nova tuliti. Isti hip sem pa tudi jaz smuknil po svoj klobuk in mej strašnim tuljenjem ženske, ki mojega bega k sreči ni opazila, zbežal skozi vrata svoje pisarne in bežal proti Šiški in Kosezam z jaderno hitrostjo, ker sem bil uverjen, da mi je ženska za petami, ker mi je še vedno po ušesih šumelo in grmelo njeno tuljenje ... Še le daleč tam na Večni poti sem se nekoliko oddahnil in potem korakal previdno proti Ljubljani in po Ljubljani do »Krivokljunega škorca«, ker sem se celo pot bal, da bode izza kake smreke ali vogala hiše šinila pred me ta strašna ženska ... To so moji resnični dogodki današnjega dne ...« 

Zbrani prijatelji so sočutno napili ubogemu trpinu; Bobnar se je pa skesal svojih krivičnih obdolžitev in svojega greha in oboje svečano preklical.

Taki dobri časi so bili v nesrečnem letu 1913 po Kristovem rojstvu.