Sami med seboj
| Sami med seboj. Dramatični prizor. Fran Zbašnik |
Izdano pod psevdonimom F. I. Doljan.
| |||||||||||||
Prizorišče: Spalnica na poletenskem gradu grofa Dobrinskega.
Grof (ležeč na otomani s prekrižanimi rokami pod glavo). Osem let zakona, osem let prepira! ... Kratka vsebina, malo zabavna zgodovina!
Grofica (baveč se pred ogledalom s svojo frizuro in obleko). In kdo je kriv?
Grof. No, to se razume, da jaz, samo jaz!
Grofica. Gotovo!
Grof. Če ti rečeš — kdo bi še dvomil potem? ... Ti nisi še nikdar ničesar trdila, kar bi ne bilo res!
Grofica (se zasuče nekoliko nazaj). S tisto tvojo vodeno ironijo mi le jenjaj!
Grof. Vodena ironija — hahaha, dobro! Ali ... govoriva torej resno! Glej, ako bi ti natanko premislila ...
Grofica (razjarjena). Ah, že zopet ta — fraza! Za Boga, kaj je treba tu še premišljati? Stvar je jako enostavna! Najina temperamenta sta pač različna in pa ...
Grof. In pa? ... Govori, radoveden sem!
Grofica. Ah — molčim rajši!
Grof. Nenavadna čednost — molčanje pri ženski, zlasti pri tebi! Zato nimam pravega zaupanja! Prepričan sem, da zvem še danes vse tvoje skrivne misli!
Grofica. Že mogoče! Tudi ne vem, zakaj bi ti prizanašala!
Grof (vstane in se približa grofici). Ali povej mi, draga moja, vendar enkrat, kaj hočeš prav za prav! ...
Grofica. Ah, kolikokrat me boš še vprašal to? Ali ti nisem povedala že sto in stokrat? In če bi ti ne bila! Ali bi bilo tako težko ugeniti to?
Grof. No, seveda, če ne veš nič novega ... če je samo to. — Toda meni se vse tako zdi ...
Grofica. Ah, tebi se zdi! Glejte, glejte! Na dan torej s tvojo duhovitostjo!
Grof. Misli o moji duhovitosti, kakor hočeš, a toliko bistroumen sem vsekakor, da vem, kje tiči pravi vzrok tvoje čemernosti in nezadovoljnosti!
Grofica (proti njemu obrnjena). Torej? ...
Grof (zamahne z roko in se obrne vstran). Tudi jaz rajši molčim!
Grofica (malo razočarana). Prav! ... Pa molčiva! ...
Sluga (vstopi). Za lawn-tennis je že vse pripravljeno na vrtu.
Grof. Že dobro! (Ko sluga odide.) Kaj si mislijo posli, ko čujejo vedno ta odurni ton ...
Grofica. Tvoja stvar! Pa bi govoril drugače!
Grof. Jaz se premagujem, kolikor se da! A gorje, kadar začneš ti! To gre skoz mozeg in kosti!
Grofica (kričeč). Ti, ti — to je nesramno!
Grof. Že zopet! Kdo kriči zdaj, te vprašam. Jaz sem miren, jaz si prizadevam, ostati dostojen, a ti? Ne, imaš prav ... najina temperamenta se ne bosta skladala nikoli!
Grofica. Veseli me, da uvidevaš tudi ti!
Grof. In kaj si obetaš od tega?
Grofica (porogljivo). Jaz se nadejam, da bodeš izvajal posledice.
Grof. Torej — ?
Grofica. Daj mi primerno rento in ...
Grof. Ahà! Smo že skupaj! Ti bi torej šla?
Grofica. Rajši danes nego jutri!
Grof (gre nekolikrat urno po sobi gori in doli). Izborno! Izborno! Sicer pa se čudim samo tvoji odkritosrčnosti! Kajti to že davno čutim, da imaš nagnjenja ... nagnjenja, kakor — ona princesinja, ki je pobegnila — s ciganom!
Grofica (sarkastično). Ona je že vedela, zakaj je storila to! Kajti bolje cigan, nego princ take kvalitete, kakor si n. pr. ti!
Grof (s silo zatrši svoj srd). Jaz te nisem nameraval žaliti!
Grofica. Kakor nikoli ne, kadar sem te pobila s svojimi argumenti! Toda ostaniva pri stvari! Ker vidiš torej, da ne gre in ne gre, storiva konec vsemu temu! Čemu se jeziti vsak dan, čemu si greniti življenje?
Grof. Konec, konec! Kako enostavno se tebi vse to zdi! ... In škandal?
Grofica. Ah, škandal! ... Smešno! Bolje očiten škandal nego sramota, nego nemoralnost, ki tiči v tako lažnivem zakonu, kakor je najin.
Grof (se zasmeje na glas). Ah, to je moderna literatura, moderna literatura, drugega nič! To ni zrastlo na tvojem zelniku, moja draga! In tvoje besede nikakor niso odkritosrčne!
Grofica. Kako moreš trditi to?
Grof. Da bi bilo tebi čisto vse eno ... Pojdi, pojdi, to naj ti kdo drugi verjame! Dozdaj nisem še videl ženske, ki bi se tako hinavsko potajevala, kakor se potajuješ ti!
Grofica. No, v tem oziru si pač nimava kdovekaj očitati, kajti ti ... Vpričo tujih ljudi bi me snedel najrajši ...
Grof. Ali to je vendar le posledica moje logike! Jaz se hočem vendar izogniti ...
Grofica (poseže vmes). In to, kar počnem jaz, je posledica moje logike! Vsak človek ima pač svojo logiko!
Grof. No, da — ali ti že posebno čudno!
Grofica. Ti se potajuješ ... ti se kažeš zadovoljnega, srečnega, ker meniš, da bi trpela sicer tvoja čast.
Grof. In pri tebi? Kaj je pri tebi vzrok?
Grofica. To ostane — moja skrivnost!
Grof. Vsekakor ... tvoji nagibi niso tako idealni, kakor so moji!
Grofica. Hahaha — ti pa idealnost! O ne bodi, ne bodi tako aboten in ne misli, da res verujem vse, kar bi mi rad natvezel! Hihihi ... tvoja čast! ... Smešno!
Grof (zopet užaljen). Ti imaš jako paradoksne pojme!
Grofica. Jaz imam jako trezne, jasne pojme in nazore! A ti, ti si vedno domišljaš kaj, kar ni res! Ti lažeš tako, da verjameš sam sebi!
Grof. Kaj misliš zopet s tem?
Grofica. Ne ljubi se mi razlagati in zopet rajši molčim!
Grof. No, dobro, le molči! Ali jaz ti hočem zdaj povedati nekaj, iz česar posnameš lehko, da nisem tak domišljivec, kakor trdiš ti! Jaz ti hočem dokazati, da te poznam natanko, da ti vidim v srce! Ti bi ne silila morda vstran od mene, ko bi ti dajal priliko, da bi stregla svojim ekstravagantnim željam. O jaz vem dobro, kaj te miče in česa pogrešaš ! Na tem samotnem gradu seveda ...
Grofica. Le dalje, le dalje!
Grof. Tvoj vzor so francoske žene — žene, kakor nam jih opisujeta Prevost in Maupassant!
Grofica (ponosno). In če bi bilo temu tako? Če bi res hrepenela po prostosti? Do kakega zaključka bi prišla potem tista tvoja logika, s katero se tako rad ponašaš?
Grof. Moja logika je neizprosna! ... Ženska je ali žlahten vrt, poln dehtečih cvetov, ali kup — smradu! Dokler je last enega moža, je biser, kakor hitro je deležnih njenih želja več moških — potem, no ... dovoli, da se ne izrazim!
Grofica (z vnemo). Dobro, dobro! Ali zdaj odgovôri ti meni na neko vprašanje! ... In vi možje? Kaj naj stori žena, ki je dobila moža s tako preteklostjo, kakor je bila brez dvojbe tvoja?
Grof (v zadregi). Mož je kaj drugega nego ženska! Tako je bilo od nekdaj in bo tako ... Je tudi popolnoma naravno!
Grofica. Ha, naravno! ... Tu imamo zdaj tisto tvojo moralo. ... Da, da, lehko govoriti zdaj in pridigovati ženi, ko si star in trhel! A če bi bil mlad ...
Grof (zadet). Kolika podlost! V tem se kaže zopet plebejska kri!
Grofica. Bolje zdrava plebejska, nego skvarjena aristokratska kri!
Grof (z vidnim namenom, žaliti svojo soprogo). Kaj je bil že tvoj ded, kaj? ... Krošnjar, če se ne motim. — Ne, pardon, tako neke vrste tvorničar! A tvoj oče se je z denarjem, ki ga je podedoval, pobaronil!
Grofica (razjarjena). Fej — kaka plemenitost! Oponašati lastni ženi kaj takega ... ne, to presega vse meje!
Grof. Potreba je, opozoriti te včasi na to, kaj si! Morda boš potem malo bolj ponižna.
Grofica. Bolj ponižna? Zaradi tistih tvojih prednikov? ... Kaj še! Zaničujem jih, kakor zaničujem tebe!
Grof (srdit). Onih se mi ne dotikaj!
Grofica (odločno). Zaničujem jih!
Grof (dvigne besen pest). Ti — ti ... Moja potrpežljivost ...
Grofica. Ah, udari, udari me! ... Grof s toliko in toliko predniki, ki svojo ženo pretepava! Zares krasno! Rada bi znala, v čem se razločuje vzduh v teh dvoranah od vzduha v onihle majhnih kmetskih kočah!
Grof. Ti si kriva!
Grofica. Ti!
(Zunaj se začuje, kako pridrdra voz. Oba izpremenita hipoma obraze.)
Grof (sede zopet na otomano, z mirnim, navadnim glasom). Baron je tu!
Grofica (isto tako z izpremenjenim, navadnim glasom). In ona seveda! ... Oh, ta ženska, kak nos ti ima! Ona ve natanko, kako je z nama. Če le more, me vpiči, češ, da sem nesrečna ... In to me jezi!
Grof (smejaje). Z drugimi besedami: hudo ti de, da tvoja prijateljica triumfuje! Triumfovala bi rajši ti! Haha, zdaj smo skup s tvojo logiko!
Grofica. Res ne vem, zakaj bi se vsakdo smel veseliti moje nesreče! (Ironično.) A tebi, tebi je seveda za čast ...
Grof. Da, meni je čast prva!
(Zunaj se čujejo že stopinje.)
Grofica (sede k njemu na otomano in mu položi roke okoli vrata). Ne gledi me tako, kakor bi me hotel požreti!
Grof (jo objame okrog pasa). Zbrati hočem vso svojo ljubeznivost, kolikor mi je je ostalo iz prejšnjih časov.
Grofica (zaničljivo). Ker zahteva tvoja čast tako!
Grof. In tvoja škodoželjnost ...
(Baron W. in njegova soproga vstopita naglo. Grof in grofica odskočita, kakor bi jima prišel ta prihod popolnoma nepričakovano.)
Baron. Pardon! ... Drugo pot se dava napovedati! ... Jaz sem mislil, ker naju baš pričakujeta ...
Grof. Nič hudega, nič hudega, ljubi baron! Nisem mislil, da je že toliko ura! Zazabila sva se pač nekoliko ... Sicer pa naju ni nič sram; kaj, Ana?
Grofica. Ah — osmešila sva se! Sicer pa računava na diskretnost! (Stiska baronovki in baronu roko.)
Grof. Ljubi baron, si greš morda prej mojo novo puško ogledat, preden gremo na vrt?
Baron. Prosim! Prosim!
(Grof in baron odideta.)
Baronica. Kaj? ... Ali je mogoče? ... Ali smem verjeti svojim očem! ... Ti in tvoj mož se še ljubkata?
Grofica (v navidezni zadregi). Ah — da sta naju morala zasačiti! ... Prihodnje bode treba bolje paziti! ... Ali če se hočeš že norčevati iz mene, vsaj ne blamiraj me in ne pravi nikomur o tem! Da kaj takega med zakonskimi ni več moderno, vem prav dobro tudi jaz!
Baronica (z neodkrito srčnim pogledom). No, veš, da ti odkrito povem, v takih stvareh se jaz ne obračam po modi! Jaz ne vem, zakaj bi svojega Arturja ne smela poljubovati, dokler me ljubi tako goreče, dokler me obožuje in dokler ga imam tudi jaz še rada! A da ste tudi pri vas še tako ... Jaz sem mislila, da smo samo pri nas tako otročje srečni ...
Grofica. Da, to je res sreča!
Baronica. Za eno izmed naju velika sreča! Če kaka meščanka ni srečna v zakonu — ona si lehko pomaga! Kaj de ženski takega stanu, če jo ljudje malo po zobeh vlačijo! Toda jaz, ali ti — moj Bog, to je kaj drugega! Saj veš, častni sveti — in kdo ve, kaj še! Ena izmed naju bi preveč riskirala! ... Zato je treba previdnosti!
Grofica. Da, previdnosti! ... To se pravi, dokler je tako, kakor je pri naju, ni treba previdnosti, ker se nimava ničesar bati!
Baronica (v zadregi). Ah, moj jezik žlabudra včasi, da sama ne vem, kaj!
Grofica. Pa pojdiva rajši na vrt! Moža že prideta za nama!
(Odideta. — Grof in baron se vrneta skozi druga vrata.)
Baron (strmeč na otomano). Veš, čislani prijatelj, da se doigravajo na tej otomani tako nežni prizori, tega bi nikdar ne bil verjel ...
Grof (smeje se). Pojdi, pojdi! Kaj bi se delal tako! ... Stavim kaj, da ni pri tebi prav čisto nič drugače!
Baron (resen). Motiš se, prijatelj! Jaz in moja žena se ne poljubujeva že dolgo več!
Grof (čimdalje veseleji). To naj kdo drugi verjame, ljubi baron!
Baron. Častna beseda, da je tako! Vem, da bi bilo bolje, da bi molčal, toda včasi začutim potrebo, da bi potožil komu! ... Moja Ema že dolgo ni več, kakor bi morala biti! ... Njene želje so zašle na pota ...
Grof. Po katerih tvoje že davno hodijo, hahaha!
Baron (osupel). Toda jaz sem mož, dragi grof!
Grof. No, no, saj tudi ne rečem nič! ... Jaz sem te hotel le opozoriti, da ni umestno, ako je mož prestrog svoji soprogi nasproti! Sicer pa sem do dobrega uverjen, da se glede baronice motiš!
Baron. Ah, ne! Ti seveda sodiš po sebi! ... A pri nas je drugače!
Grof. Ne verjamem, ne verjamem, ljubi baron! Tvoja sentimentalnost je samo navidezna! Ti me hočeš imeti samo za norca! Morda zato, da bi te opravičeval, ako bi danes ali jutri zvedel kaj o tebi ...
Baron. Eh, tako rahločuten nisem, da bi mi bilo tolikanj na tuji sodbi ... Ali po pravici ti povem: ko sem te zalotil poprej s tvojo ženo v tako nežni situaciji, zaskelelo me je nekaj pri srcu ... Taka ljubezen, taka sreča ob domačem ognjišču je vendar najlepše, kar si človek misliti more na svetu! Vse drugo se človeku prej ali slej prisludi! ... Zavidam te, prijatelj, zavidam in se čutim nesrečnega, ker nimam tega, kar imaš ti!
Grof. Morda si pa sam kriv!
Baron. Ah — kje! ... Kjer je kaj takega, je kriva zmeraj ženska, zapomni si to!
Grof. Jako tolažilno za me! ... Pa tako daleč menda še nista, da ...
Baron. Tako daleč, da razpravljava včasi, kako bi storila vsemu temu konec! Da bi se govorilo pri vaju o ločitvi zakona, se pač ne zgodi!
Grof. Bog ne daj!
Baron. No, vidiš! ... Zdaj lehko sodiš, kako je pri naju!
Grof (maje z glavo). Kaj mi ne poveš! ... Torej malce navzkriž sta si ti in tvoja milostiva ...
Baron (razjarjen). Ah, kaj malce navzkriž! Že dolgo sva kakor pes in mačka drug proti drugemu!
Grof. Hahaha, hahaha! Kakor pes in mačka, praviš? Hahaha! ... Ljubi baron, ti se izražaš včasi jako po plebejsko! ... Pes in mačka! ... Res dobro!
Baron. Ti se lehko smeješ, ko je pri vaju vse drugače!
Grof (še vedno smeje se). Da, v istini drugače! Jaz in moja žena sva pa — da vzamem tudi jaz prispodobo iz živalstva — kakor dve mačici, dve ljubki, mladi mačici, ti rečem ... veš taki, ki se zmeraj igrata in ližeta ... Hahaha, pa saj si videl! ... Kakor pes in mačka — pardon! ... Kakor dve mladi mačici! ... Toda zdaj pojdiva, zdaj pojdiva! Ženi sta že na vrtu! ... Kakor pes in mačka — hahaha, hahaha! (Odideta.)