Samec (Ivanka Anžič Klemenčič)
| Samec Ivanka Anžič Klemenčič |
| |||||||||||
Fin dečko je ... Pred dvema letoma se je pripeljal z Notranjskega ter se pri nas stalno naselil, čisto osamljen je. Edin njegov rodni brat živi tam nekje v drugi kronovini, s katerim pa ni v nikaki zvezi. Vsako jutro sloni na oknu in zamišljeno zre predse. Pozna ga vse, in mimoidoče in vozeče se občinstvo se čudi njegovi lepi, mogočni postavi. Zlasti dame — stare in mlade, lepe in nelepe, ki se vozijo po železnici mimo, koketujejo ž njim, se mu prijazno nasmihajo, stikajo glave, da, še skozi lornjete ga opazujejo. A on? No, on se niti ne zmeni dosti za to. Docela hladnokrven ostane v očigled toliki ljubeznivosti. Pripeti se celo, da negalantno zazeva iz samega dolgega časa. A ne samo gospe in gospice, da, tudi moški spol se živo zanima sanj. I saj mu res ni kmalu para! — poklica za duhovnika, pa se je vendar po svetil klerikaturi, videč, da bo bres troškov dobro preskrbljen v semenišču, čisto sigurno in najboljše pa po dovršenem lemenatu; kaj oni revež, ki ni imel najpotrebnejših materijalnih pripomočkov, pa je vendar junaški volil težko trnjevo pot neskončnega boja za prihodnost svojo, ki je bil prisiljen, na vseučilišču nastopati kot glad ni umetnik in trpeti mučeniški, poučevati po dnevi ter si osvojati „zaklade duha" v brezspalni noči in hoditi do potrebnega kruha po dolgih ovinkih, zvesto čuvajoč svoje ideale in nad vse ceneč verjetnost vestnega izvrševanja dolžnosti svojega poklica, tolažeč se v živi veri na božjo pravičnost z besedami: Non, si male nuno, et olim sie erit. Kateri je veren? Ali tisti, ki gre brez poklica med duhovnike, smatrajoč katoliško cerkev le za nuditeljico sladkih začasnih užitkov, ali oni, ki je rajši vzel prostovoljno nase težko breme neusmiljene bede, kakor da bi si bil oskrunil ter teptal po hudodelniško svetinje katoliške cerkve? Candida clerica, kaj Ti žene kri v glavo?! Toda kaj je vzrok ravno omenjenega dejstva, žalostne prežalostne resnice, da toliko duhovnov živi življenje, kakor sem ga že deloma opisal? Glavna krivda je pač brezplačno življenje v odgojilnicah za duhovne. To vabi. In življenje po bogo slovju? Ni li ono mikavno za duhovnike brez poklica? Ti ljudje namreč ne vedo, ali pa nečejo vedeti, da je življenje delo, boj, navdušeno tekmovanje za pravo osrečitev človeštva. Ali so Vam znane besede sv. pisma: „Le naporno, delapolno življenje ima slast in pravo vrednost?˝ Toda večina duhovnikov sedanje dobe smatra življenje za uživanje, za jelo, ne za delo. Koliko imajo dela, je znano vsakemu; odtod tudi prislovica, da imajo 24 ur na dan prostih. Majhna hiperbola, pa čisto majhna!
(Dalje prih.)
V Ljubljani, 23 februarja.
K parlamentarnemu položaju. Večina listov se zlaga v sodbi, da je po zadnji seji parlamentarni položaj nekaj boljši. Obravnavanje nujnih predlogov se je začelo, in število na novo podanih predlogov ni veliko. V parlamentu vlada nada, da se z vstrajnostjo in potrpljenjem težave premagajo. Za to pa je treba, da se elementi, ki nočejo delati, popolnoma izolirajo. »Reichswehr« piše, da Mladočehov ne vesele „dovtipi" Klofača, Fressla in tovarišev, žal, da je nemška narodna stranka večkrat resonanca nemške radikalne stranke. Včeraj je pozval predsednik grof Vetter vse načelnike vseh strank k sebi na posvetovanje, ki se je vršilo po včerajšnji seji. Konference se je baje udeležil tudi Körber, da je razložil nekatere najnujnejše točke parlamentovega vsporeda. Krakovski »Czas« pledira z vso odločnostjo za izpremembo opravil nika državnega zbora. Brez te izpremembe ostane vse parlamentovo delo iluzorično, in nekateri razgrajači in cestni politiki bodo ustavili ves stroj. Same svečane besede, ki zagotavljajo ustavna načela, ne zadoščajo. Treba je čina, bres katerega so take besede trase in ironija. Zanimiva interpelacija. Nemški radikalni državni poslanec Hauok in tovariši so v včerajšnji zbornični seji interpelirali radi ogovora cesarja občinskega svetnika Hawraneka na zadnjem balu mesta Dunaja. Na tem balu je ogovoril cesar nekatere dame in gospode. Župan dr. Lueger je predstavil cesarju tudi občinskega svetnika Hawraneka z besedami: "Veteran iz leta 1866." Cesar je na to vprašal nemški: "Tako? Vi ste bili torej leta 1866. na češkem, Vi ste Čeh?" Hawranek je pritrdil. Na to je cesar vprašal v češkem jeziku, ali govori še češko, čemur je Hawranek tudi pritrdil. Nato se je cesar pogovarjal s Hawranekom Češko. Interpelantje so vprašali, zakaj se ni opozorilo občinskih svetnikov, da je glasom prisege vsakega dunajskega občinskega svetnika in meščana dolžnost, da se — zlasti v javnosti — poslužuje nemškega občevalnega jezika ? Nadalje so vprašali interpelantje, zakaj se cesar ni pravilno informiral, da Dunajčanom ni vsejedno, ali se krši nemški značaj Dunaja. Interpelantje menijo, da ni možno misliti, da bi se cesar ob dobrih informacijah, kot potomec nemškega rodu, posluževal češkega jezika. Zato naj ministrstvo preišče, ali ni bila povod tej aferi hudobna namera žaliti dunajsko nemštvo, ter naj poskrbi, da se taki slučaji več ne zgodé! — Ta interpelacija je vsekakor jako zanimiva, ker kaže besni, uprav komično zaslepljeni fanatizem nemških heilovcev v državnem zboru. Ti smešni prenapeteži hočejo menda poseben zakon, ki naj bi vezal celo cesarja, da sme govoriti vedno jedinole nemški. In tudi dunajski občinski svetniki, rodom Čehi, a sedaj renegati, ne smejo niti cesarju odgovarjati v jeziku, v katerem so ogovorjeni!
Ruski glas o Bolgarih.
"Peterburksija Vjedomosti", glasilo kneza Uhtomskega, so prinesle oster članek proti Bolgarom in bolgarskemu knezu. Macedonska agitacija naj se brez prizanašanja zatre in Porta naj se postavi brez smiselnemu hujskanju macedonskega odbora z vsemi sredstvi po robu. Z obžalovanjem treba konstatirati, da so Bolgari na vsem Balkanu sovraženi. Pri razsojevanju macedonskega vprašanja se na to ne sme pozabiti. Ruvanje bolgarskih agitatorjev je razburilo Srbijo in Grčijo ter izzvalo med Romunijo in Bolgarijo skoraj vojno, katero sta preprečili samo Rusija in Avstro Ogrska. Predrznost macedonskega odbora je tolika, da njegovo glasilo .Reformy" očitno zahteva, naj se vsa Macedonija združi z Bolgarijo. Bolgari pozabljajo, da bi mogla Macedonija biti pod sodelovanjem velevlasti eventuvalno samostojna kneževina, ter da bi taka odločitev odgovarjala geografskim in zgodovinskim razmeram Macedonije.
Vojna v Južni Afriki.
"Münchener Neueste Nachrichten" so dobile sledečo brzojavko: Kitchener je izročil poveljništvo De Aarja generalu Lyttletonn ter se vrnil v Pretorijo. Poskus različnih kolon, da bi Deweta obkolile in ujele, se je zopet — že četrtič! — popolnoma ponesrečil. Dewet je vdrl proti severju in ima sedaj od Hopetowna v Priesko, kjer se snide s Hertsogom in Brandom, odprto pot. Dewet stoji bržčas ob reki Oranje in njegove posadke segajo proti jugu, tako da more iti, kamor se mu zdi. Kitchener se je vrnil v Pretorijo, ker se je Delarey začel gibati. Dewet je vdrl v Kaplandijo zato, ker je kolonija bogatejša kakor Oranje. V pozivu na svoje moštvo je dejal Dewet, da bodo mogli v Kaplandiji vojevati se z uspehom vsaj še devet mesecev. Tudi ozemlje je ugodnejše za obrambo. Iz Kapstadta poročajo, da upajo ondotni Afrikanderji, da se vzdigne sedaj vsa Kaplandija, ako uide Dewet,ki uživa največjo popularnost Operacije Frenoha proti Bothi so se tudi menda izjalovile. Iz Standertona poročajo, da je kolona polkov. Colvilia, ki je operiral s Frenchom, dospela 16. t. m. Standerton. Pripeljala je seboj 62 ranjenih in 156 bolnih angleških vojakov ter 125 burskih družin (ženske in otroke) in nekaj živine. Ako bo imela vsaka, Botho preganjajoča kolona toliko ranjencev in bolnikov (število ubitih sploh ni navedeno), potem so prinesle Frenchove operacije Angležem samo hude izgube. Iz Pretorije poročajo 17. t m.: Burskemu oddelku iz Karoline se je posrečilo, prodreti linije Frencha. Zanimivo je, da bi bil Kitchener, vračajoč se iz De Aarja v Pretorijo, kmalu ujet. Buri so naskočili vlak, ki se je vozil za vlakom, v katerem je bil Kitchener, ter porušili štiri vozove. Hoteli so pleniti, a tretji vlak z vojaki jih je pregnal. Poroča se končno, da je Schalk-Barger, Krügerjev namestnik, Burom na nekem shodu priporočal, naj sklenejo mir in naj se udadó, ker je vojna brezupna. Koliko je resnice na tem, še ni znano. Nekateri listi poročajo, da so imeli Angleži do septembra vsak teden okoli 75 milijonov kron vojnih stroškov, kasneje, ko se je število Čet zmanjšalo, pa 50 milijonov kron vsak teden, tako da jih velja vojna doslej že 2000 milijonov kron.