Salsa

BOGU JE ŠLO NA SMEH

Bogu je šlo na smeh
ko je metuljem šival velika, pisana krila
za igrivo frfotanje okoli cvetov
in še bolj, ko je pticam brusil kljune
in ribam poliral luskinasto kožo
tudi pri slonjem rilcu in prašičjih repkih
se ni mogel držati resno.
Pri človeku pa je to sploh očitno.
Ni bolj vesele stvaritve od rdečega jezika
ki gibčno pleše med zobmi in prši besede kot škropilnica na vrtu.
Vsaka resnica sveta je obvladljiva z radostno lahkoto
in ni ljubezni, ki je jezik ne bi znal ujeti v prijazno čebljanje
ali radostno hvalnico
čeprav je za povsem nove besede včasih potrebna vaja
pri logopedu
še huje pa je s človekom,ki ga preseneti ljubezen
da obnemi, kot da ni prave besede
in čudaško sili prav tja, kjer ne zmore ničesar reči.
Takrat je edina rešitev v iskrenem jecljanju
da se jezik nauči besede za tisti strah in besede za tisto ljubezen
in vmesnih besed, ki prinesejo smeh
ker je vsaka resnica sveta obvladljiva z radostno lahkoto
in je ljubezen igra, ko je šlo Bogu najbolj na smeh.

SLONJE POKOPALIŠČE

Vsaka stvar je spomin
kot ga imajo jegulje, ko se iz morja selijo v reke
svojega rojstva
in tudi lososi se na nepovratnem potovanju po brzicah
ne pehajo proti svoji smrti
ampak radostno drgetajo
v obujanju svojih prvih, davnih zamahov
po razpenjeni vodi.

Vsaka strast je spomin
ko v telesu radostno zadrgeta občutek prvega boja
z vznemirjeno bradavico
vsaka strast je radosten občutek v dlaneh
ki so stiskale in grabile in božale vznemirjeno dojko
in vedno bolj čutile podzemne tokove tistega vrelca
ki nebeško špricne čez obraz in v oči

in potem mehko zalije usta.
Zato je po ljubljenju treba sesati jagode, namočene v vino
in se z nejevernim, brezmiselnim občutkom spominjati
radostne svobode
in vragolij, ki si jih izmišljajo telesa
ko oči samo še odsotno strmijo
ker jasno razpoznavajo
da se ne dogaja ničesar razen davnega spomina.

Vsaka strast je prvi, radostni spomin življenja
ki ga s pogumno naslado ubogajo telesa
tudi telesa kitov, ki se začnejo seliti na drugi konec sveta
ali telesa slonov, ki iščejo prostor za smrt
čeprav iz njihovih okornih gibov nihče ne bi mogel slutiti
da opotekajoči koraki proti pokopališču v resnici trgajo davne
                                                   porodne ovoje
in ko potem sloni pokleknejo med grmade belih okostij in oklov
v resnici uzirajo prvo luč sveta
ki je tako opojna
da začarano prislonijo glavo ob tla
in pomirjeni za večno zaspijo.

JEGULJA

Tista jegulja, ki sem jo sedemleten zagledal med muljem v morski
plitvini in nato izprosil od ribiča na pomolu veliko harpuno in
skočil v morje in jo prebodel s prvim zamahom; tista jegulja, ki se
je potem ovila okoli harpune in se z usti zaganjala proti moji roki,
s katero sem držal harpuno in kor obseden plaval proti obali; tista
jegulja, ki je nas obalnem pesku še celo uro krčevito umirala in kljub
temu ves čas ovita okoli harpune strupeno sikala proti meni; ravno
tista jegulja se mi je zalezla v sanje in se potem vsako noč, leto za
letom zavijala skozi moje zenice in mi kotila v lobanji žive mladiče,
vsako noč nove in nove, stotine mrzlih klobčičev, da sem se zbujal
od pritiska, ki mi je hotel raztreščiti glavo; ravno tista jegulja,
ki sem jo sedemleten usmrtil s harpuno, je potem živela še mnogo
dalj časa, kot bi lahko živela katerakoli jegulja.

ZAPIK!

Potem rečeš »zapik!«
tisti rešilni rek iz otroških iger
ko zamrznejo gibi
zmaji nehajo loviti kraljične
in zajci si lahko oddahnejo
ter se začnejo veselo pogovarjati z volkovi.
Kot se midva, ko rečeš »zapik!«
in se zasmeješ s svojim golim hrbtom
v moj presenečeni trebuh
potem lahko bevskava in cviliva, kot pasja mladiča
ali si razlagava sanje, ko je vsak čisto sam
na potovanju med Indijanci ali v bitki s tihotapci mamil
zapik je najvarnejše pribežališče, ki ga je videl svet
zato bo ta igra vedno ostala
okoli nje se bodo še stoletja lovili otroci
in faraonska princesa bo tam kadarkoli lahko kupovala
kavbojke s pete avenije in bakrene šminke
ker je potrebna ena sama beseda
v kateri najdejo prostor vsa mesta in pokrajine tega sveta
in se brez zadrege zvrstijo vsi časi
začarani do tistega rešilnega reka iz otroških iger
zapik!

SALSA

Zvečer, ko se umiri zrak
v ravnovesju vetrov
se dolge, obalne trave usločijo v najlepše loke
kot nebeška pisava
na žarečem obzorju
ki jo nemo, črko za črko prebiram iz mraka
na obali
to najbolj vznemirljivo predstavo sveta.
Ni večje moči, kot je nežnost
ki s tiho bližino umiri nemir
mivka, razgreta od sonca, pod stopali
in vlažni, morski hlad iz globin
občutki, pomešani v opojno igro
ki me prirašča v tla kakor travo.
Plesalka sem
in ni me strah obstati in obnemeti
ker se znajo moji udi sprožiti bliskovito kot kača
ko začutijo trenutek; samo to zares šteje
gibi, hitrejši od misli
kretnje, bolj jasne od besed
samo to začara oči in glavo
da obnemi
kot bi se znašla na drugi strani obzorja in zvezd.

Potem je vse preprosto
in srhljivo lepo, ker me telo ne potrebuje
za čarovnijo
ko se znotraj zbirajo vse tiste strasti
kot večerne mušice okoli svetilke
zato ne potrebujem motnega pogleda
niti težkega čustva, ki boli
in sem lahko enostavna, kot bi šla na jutranji sprehod
ali mimo izložb v trgovini
in opazujem oči gledalcev
ali se smejim njihovim osuplim, začaranim obrazom
ali mislim o povsem navadnih stvareh
o mehki toploti mačjega telesa
o vonju moške brade
ali o dežni kaplji, ki pada proti morski gladini
čeprav se mi potem včasih zazdi, da sem nespodobno preprosta
in bi moral biti slovesnejši občutek
posvečena molitev tistim vetrovom
ki mi prijazno nosijo telo
ali angelom
in se najbrž ne bi smela tako brezbrižno
ukvarjati z vonjem moške brade ali toploto mačke
ali eno samo dežno kapljo
ki bo padla v morje
in ne ve, ali se bo tisti trenutek
zares dotaknila sanj
ali pa je ogromna voda, ki se približuje
le brezčuten mrak
hipen konec
kot pri ljubezni
ki je več ni.

CARSKI SEL

Ne izbiraš ti, ampak te izbere sporočilo
tisto, ki te zbudi sredi noči in te pritiska v pljuča
in tišči v glavi
tako veš, da je važnejše od vseh drugih
ki jih imaš v veliki usnjeni torbi
zato moraš takoj vstati, osedlati konja
in pognati, kamor veleva naslov
čim prej, ker ti bo sicer razgnalo pljuča
in glavo.

Ne izbiraš ti, ampak te izbere sporočilo
ti v resnici ne veš, zakaj lahko mirno, skoraj brezbrižno
kopičiš v torbi vsa tista pisma
finančne pogodbe, čestitke in žalne telegrame
in celo mnoge bahave listine s carskim grbom
ostajajo skrite
neredko minejo leta
brez opozorila, brez bučanja v glavi
brez prave nuje, da bi bilo treba odpotovati
in oddati pošiljko
potem pa naenkrat pride pismo
lahko v povsem neopazni kuverti
ali celo dopisnica z dolgočasno znamko
in se zgodi.

In se ne sprašuješ
Ker po dolgih letih službovanja najmočnejšemu carju veš
da ti nikoli ne bo jasno
zakaj je včasih nujno vstati sredi noči.
Carski sel si in ni ti treba razumeti vseh skrivnosti
ampak le poznati tisti občutek
ko je treba brezpogojno vstati in osedlati konja
in oditi v noč
ker ne izbiraš ti, ampak te izbere sporočilo.

KURTIZANA

Tako nerodni so, ko ti prinašajo prva darila
zapestnice ali parfume ali odišavljene rože
in jih ponujajo z negotovim, prosečim pogledom v čelo
in v lase in potem odtavajo nekam proč v meglo
da jih iz tistih daljav komaj prikličeš nazaj tresoče od čudnega hladu
ganljivo težko je ravnati z moškimi, ki se ne znajo naužiti daril
še preden jih izročijo ženski

ker so polni nervoznega pričakovanja
da jim razkriješ, kaj je bilo podarjeno
kot bi ne vedeli, kot bi bili slepi in gluhi
pregnani princi, ki so izgubili spomin med begom iz goreče palače
ko jim je groza noči in krikov zaklanih stražarjev
zaslepila razum, da so postali prestrašene živali
ki begajo po pogorišču, med plapolajočimi sencami
in z brezmiselnim nagonom iščejo najbolj varne zaklone
v bližini svojih vladarskih ruševin
to mučno, ukleto zrenje v svoj najbolj strašni spomin
v hipnotične oči kače, ki počasi razmika čeljust za ugriz
to bolestno hrepenenje, ta nemočni obred

ki traja, dokler iz ruševin ne zasika smrt
šele njen neizprosni hlad jih odveze čudnega uroka
in se odločijo zbežati prek meje.
Tako nerodni so, ko ti prinašajo prva darila
zapestnice ali parfume ali odišavljene rože
in se izgubljajo v megleni daljavi drgetajoči od čudnega hladu
da bi jih opazila in jih priklicala nazaj
pregnane vladarje, ki prinašajo poslednje drobce svojih kraljestev
ogrlice in diamante, ki so v žarenju tiste noči izgubili moč
in postali neuporabne bleščice
ki jih iz nekega ganjenega sočutja
pazljivo sprejemaš
majhne koščke sanj
ki se ne bodo nikoli več sestavili v palače
tam nekje
v izgubljenem kraljestvu.

HVALNICA VINU

Vem, da je v vsakem kozarcu tisoč okusov
ker je tisoč vrst prsti, iz katerih raste trta
in tisoč vrst gričev, pobočij, ravnic
in toliko ljudi, ki obdelujejo vinograd
na svoj vztrajni, čudaški način
in vsak vinski sod ima svojo usodo
kot jo je imelo hrastovo drevo
ko je pognalo iz želoda, ko se ne ve,
ali bo nastal le droben, poteptan brst
ali mogočno drevo, ki bo varovalo ptice.

Vem, da je v vsakem kozarcu tisoč okusov
in hkrati nobenega,
ki ne bi bil že zdavnaj v meni.
Čarovnija vina je kot čarovnija ženske
ki izvabi iz mesa in kosti čudne strasti
globoko zakopane v skritih kotih telesa
v občutkih kože, v ogrinjalih iz sanj
vino jih zbudi v življenje
kot žensko telo odstre mrene čez oči in spomine
da nenadoma oživijo roke
In prsti znajo kot v čarovniji igrati
nebeške melodije.

Zato je treba ljubiti vino enako darežljivo
kot vsako deklico, ki te je kadarkoli naučila
kar znajo le zaljubljene deklice, ko dobijo tisti pogum
da igrivo, kot po naključju z vsakim svojim pogledom
Izvabljajo nikoli občutene strasti
ki se najprej nevajeno, težavno trgajo iz telesa
da obnemiš, kot zadet od neznanskega viharja
potem pa te znajo zaljubljene deklice z vztrajnimi, sladkimi
                                                   ponovitvami
naučiti nezaslišane umetnije ljubezni
ki potrebuje vedno manj sile in viharjev
dokler ni mogoče z enako, srečno strastjo ljubiti
preprostih trav, nemirnih oblakov
zvezd, razsejanih po nebu.

Zato je treba ljubiti vino enako darežljivo
kot vsako deklico, ki te je naučila svojega koščka ljubezni
ker vino ostane tudi potem, ko deklice odidejo
ker imajo svoje načrte in ne morejo izgubljati časa
zaradi tistega, kar mora zrasti v njihovih trebuhih
kar je pomembnejše in jih v sanjah nenehno opozarja
da morajo hiteti in biti odločne in skrbno presojati
s kom je vredno ostati in mu buditi strasti
in kdo je samo ubog izgubljen pijanec
ki ga je treba pustiti z vinom
to čudežno tekočino, ki jo je namenil Bog tistim
za katere deklice nimajo časa
ker morajo biti odločne in neizprosne
ker tisto mora zrasti v njihovih trebuhih.

Zato ljubim to zvesto pijačo
ker zna zaigrati na moje ude in kosti
vse melodije
ki so včasih odzvanjale v družbi deklic
ko jim je bilo še vredno plesati
okoli moje mize
na kateri je zdaj ostalo le vino
in kozarec, v katerem je čudežno zbranih tisoč okusov
ker je tisoč vrst prsti, iz katerih raste trta
in tisoč vrst gričev, pobočij, ravnic
in toliko ljudi, ki obdelujejo vinograd
na svoj vztrajni, čudaški način.

ZVEZDOGLEDI

Čeprav zvezdogledi vedo
da je teleskop sestavljen iz ogledal
se z ganljivo strastjo še vedno sprašujejo
kaj je onkraj največje daljave
in gradijo nove in močnejše teleskope
da bi onkraj poslednjih zvezd in onkraj gluhe noči
našli skrivnostno sporočilo
ki jih tako muči in vznemirja
da nenehno tekmujejo, kdo bo sestavil več ogledal
v največji teleskop
ki bo šel čisto do konca
in v žaru borbe zlahka prezrejo pomenljivo resnico
da gledajo v ogledala
in je morda v tem pravo bistvo tiste daljave
ki se ne konča niti izza poslednjih zvezd
in ji morda sploh ni konca
kot kažejo izračuni
užaloščenih zvezdogledov
ki čedalje bolj izgubljajo sanje
da bi kdajkoli dosegli tisto daljavo
čeprav jih med strmenjem v teleskop
ves čas preganja znani drgetajoči občutek
kot po dolgem potovanju
ko nekje v daljavi uzreš streho
ljubega doma.

VITEZI BESEDE

Vedno znova sem očaran nad razliko
med močjo besed in šibkostjo njihovih zapisovalcev
med nezadržno magmo, ki vre iz stavkov na papirju
in negotovim pogledom pisarja, ki ga vsak nov mozolj prestraši do smrti
izcedek iz prostate pa ga vrže v globoko depresijo
da se po telefonu hlipajoč poslovi od zvestih prijateljev
nato pa se zapre v sobo in vzame papir
in nanj počasi zapisuje besede
bolj odločne, kot bi jih bili zmožni starogrški junaki
pred odločilno bitko
in bolj čiste
kot bi jih lahko zašepetal najbolj presunjen ljubimec
po dolgi ljubezenski noči
vedno znova sem očaran nad razliko
med močjo besed in šibkostjo njihovih zapisovalcev
ker skoraj ni pesnika, ki bi znal jasno in mirno gledati v oči
čeprav sicer kot za šalo strmi v mnogo bolj strašno globino
zvezdne noči
kjer je nešteto napihnjenih rdečih sonc tik pred veliko eksplozijo
ki v eni sami sekundi pogoltne vse planete
da na njih v drobnem delčku sekunde izparijo vsi, ki so še maloprej
                                                              živeli
kot bi ustavil film v najbolj nemogočem trenutku
ki vse v kadru zaloti zunaj ravnotežja
gozdnega sekača sredi udarca sekire, nogometnega vratarja sredi
                                               odriva proti žogi
ki nikoli ne bo priletela do gola
ker takrat gola sploh ne bo več na tistem mestu
in tudi ne gledalcev, da bi ga videli in planili od veselja
in celo ne sodnika,
ki bi zapiskal sodni dan.

DIVJE GOSI

Vem, da si bila nekje med jato divjih gosi
ki so se selile proti jugu
stal sem do pasu pogreznjen v močvirno zemljo s puško ob licu
in gosi so kot velikanski viharni oblak prekrile nebo
vem, da si morala biti nekje med tisto jato
ker že dolgo ne sanjam drugega kot tebe
in mi je jasno, zakaj sem vznemirjeno iskal med pernatimi telesi
negiben sredi močvirja in čakal
na trzaj prsta, ko bo skozi zrak zarezal strel
potem se je zavrtinčilo eno od pernatih teles
in mi padlo pred noge
bil je topel, miren dotik
potem sem se zbudil
in zdaj ne vem
kje si bila ti med jato divjih gosi
ki so kot viharni oblak prekrile nebo
v tistih sanjah.

UMAZANO DVORIŠČE

Nikoli si nisem zaželel pobegniti
skozi tisto majhno, temačno okno
na umazano dvorišče
zaprto na vse štiri strani, utesnjeno med visoke stene iz kraškega
                                                             kamna
prislanjal sem otroško čelo na mrzlo, pomotnelo šipo
in strmel v razpokane tlakovce in v senco smetnjaka
ki je potovala kot sončna ura
proti mraku
dokler niso zagorele zvezde
takrat me je zamikalo, da bi splezal po steni
kot znajo škorpijoni
in s slemena stegnil roke proti nebu
vedel sem, da so zvezde predaleč
za pravi dotik
ampak morda sem si prav zato predstavljal
da bi bil neskončno lahek in miren
ko bi z rokami pazljivo objel severnico
in jo nato naglo zaprl v dlan kot v kletko
da ne bi imela časa razpreti krila
in odleteti v neskončno vesolje.

PESNIK IN NJEGOV MODEL

Vem, da tudi slikarjem ni lahko z modeli
ko jih posedejo na stol, posteljo ali odejo
jih je treba premikati kot škripajoče pohištvo
in stokrat pregibati noge in boke in vrat
da končno nastane v roki tisti občutek
radostni krč iz davnine, slutnja podobe
ki je roka še ni zaslutila ...

A še težje je poetom
ženske potrpežljivo in tiho sedijo na stolu
samo za sliko, ki jih za vedno ohrani mlade in lepe
pesniki pa imajo le besede
zato morajo neprestano iskati modele na ulicah
in jih vabiti na pijačo
in potem prikrito prežati na tisti pogled ali premik roke
ko v drobcu sekunde nastane občutek
tista pesem
brez besed kot gola lepotička
s katero lahko v divji samoti preživljaš strastne noči
dokler se ji ne zahoče promenade
in jo je treba obleči
izmeriti ude in šivati verze
ne preveč ne premalo za zvedave poglede
ki oprezajo po promenadi.

R. E. M.

1.

Medicinci pravijo
vsak človek vsako noč sanja
ko dovolj globoko zaspi, mu nenadoma zdivja srce
kot presenečen konj, ki se prvič znajde zunaj ograde
faza R. E. M.
pulziranje zrkel
pod vekami hlastno iskanje zamegljenih podob
oprezanje v vse smeri
guganje nad prepadi
faza R. E. M.
vsak človek brez izjeme vsako noč sanja
vsak mora vsaj četrt ure na noč
iz sebe ustvariti Boga
in ves ostali svet
kot na sodni dan razporediti okoli prestola
natančno v presečišče, v ravnovesje strahu in ljubezni
v gravitacijo nič, breztežno lebdenje
zato v sanjah tako zlahka vzletimo
in se vsi prizori sveta čarobno preuredijo
kot so se nekoč samoumevno razporedile galaksije, osončja in planeti
v velikanski črni zenici
ob rojstvu vesolja.

2.

Sanje ožmejo dan in iz njega iztisnejo tisto drobno kapljo strasti
zbrano iz hlapov telesa
sanje vsako noč posrkajo sok
da ostane listje in prah
ki ga veter odpiha v pozabo
zato se človek brez sanj zbuja s prenapolnjeno glavo
brezvrednih ostankov
olupkov, računov, nespretnih besed
zamer, bolečin, raztrganih slik.
Brez sanj se v glavi nabira kamen
v očeh pa prikazni in sence ljudi
brez sanj je vedno več kamna in senc
in človek zblazni.

ODSEVI SVEČ

Sveča med nama
in na stenah velikana
ki se previdno gledata, vsak s svojega prestola
kot midva
ker človek ne uide senci
zato sva kot privida v sanjski blodnji
kjer zadostuje droben plamen in nemiren dah
da te do nespoznavnosti poveča in razvleče v pošast
molčiva
tvoj in moj obraz, očesi, ki ne najdeta počitka
v zenicah, v skrivnostni temi
ki hladno veje iz drugega vesolja.

Ko upihneva svečo, prenehava biti velika
in daleč vsaksebi na stenah
takrat od širokih, mogočnih zamahov
ostanejo drobni, plašni namigi
zato se ogibava tistega mraka
kot dva majhna zajca
ki se bojita najtišjega poka
bitja srca v razburkanih prsih
otrpla
brez besed in velikih gest
zavita v tesnobno samoto.

GLADIATOR

Ne vem, zakaj nisem nikoli zasovražil vladarjev
ki so ukazali, da me strpajo v kletko sredi arene
ne vem, zakaj se mi niso zagnusili bebavi kriki množic
ki so nadme ščuvali prestradano levinjo
ne vem, zakaj nisem preklinjal pobiralcev stav
ki so kričavo trgovali za mojo glavo.
Gladiator sem, barbarski vojskovodja
ki so me, ujetnika po izgubljeni bitki, prisilili
da sem poklal lastne preživele vojake, bojne tovariše
ki mi iz usmiljenja niso hoteli gledati v oči
ker jim je bilo jasno, komu bo na koncu težje
usoda gladiatorjev je hujša od smrti
ker nam izpraznijo dušo
in jo potem napolnijo z bolečino
ki nikoli ne mine.
Zato že prvi hip z vso strastjo zasovražimo leva
ko ga zagledamo v areni
in vsakega volka in vsakega ujetega barbara
tudi takega, ki v smrtnem strahu prosi usmiljenja
z govorico, v kateri smo se rodili
in roti bogove, ki smo jih nekoč sami molili.
A tudi bogovi nimajo moči
da bi prodrli skozi tako veliko bolečino
kot jo v sebi nosi gladiator
in lahko zato z iskrenim sovraštvom zlomi vsak vrat
ki ga doseže
vrat leva, volka ali prestrašenega človeka
dokler ni vsenaokoli le še smrt
in znotraj bolečina za hip izgine
takrat gladiatorji kot v pijanskem opoju razširimo roke proti nebu
in v čudnem zmagoslavju mahamo vsem, ki so hlepeli
da bi nas videli v mlaki krvi.
In se potem skoraj hvaležno zahvaljujemo za aplavze
še posebej ganljivo pa se priklanjamo tistim
ki so zmagali
ker so stavili na nas.

STRAH

Strah je znotraj votel, okrog pa vrvi od vsakdanjih, domačih poti
ki na nevidni meji obstanejo in nelogično zavijejo vstran
kot bi obšle goro ali globoko jezero ali reko
strah je korak, ki za hip zastane in se oddalji
strah je komaj opazen molk, prazen prostor
v katerem ni poti, besed, vsakdanjih prask in sledi
strah je nelogična praznina
nevidna, neslišna, čeprav kriči in bije v oči
strah je vtisnina, ki se pokaže šele s tisoč potmi
ki nikoli ne stopijo vanjo
kot rabelj, ki ga ne zganejo kriki
nikoli
kakšen mora biti šele tisti hlad
nekje znotraj, da človek vedno obstane in zaledeni
ko bi moral storiti najbolj logičen korak
in razmišlja o rezilu in o teži sekire
in o smereh kotalečih se glav
da ne bi prišlo do škandala
ker bi v častni loži
bele damske obleke pordele
od umazane krvi.

ODDALJENE LJUBEZNI

Seveda so zanimive
te ljubezni na daljavo in brez besed
ki živijo brez pravih zgodb, neopazne
nekdo pač kupuje zelenjavo vedno v isti trgovini
točno ob štirih popoldne zazvoni zvonček
zasliši se »Dober dan«
in prodajalka reče »Prosim?«
potem gre za hruške in zelenjavo in južno sadje
presenetljivo malo besed
čeprav se moda pri sadju in zelenjavi spreminja
iz leta v leto
ampak on ima vedno najraje rdeči delišes, granatovce in nedozorele
                                                            banane
od zelenjave pa melancane, bučke, sezonsko solato in čebulo
nič pretresljivega
čeprav ni jasno, zakaj mora točno ob štirih vedno v isto trgovino
če bi kdaj o tem zares razmislil, bi se začudil
in enako, če bi se vprašal
zakaj se že leta in desetletja noče izseliti iz stanovanja
ki je vlažno in predrago za njegovo plačo
in ni v njem nič zares domačega, kar te spodbudi k petju v kopalnici
ali treniranju stoje v dnevni sobi
ker se povsod nad tlemi vleče težka megla
in človek ne more biti miren, če ne vidi svojih stopal in pod njimi
                                                      trdnega tlaka
brez tega občutka je vsak korak naprej mučno iskanje
roba prepada
napeta pozornost dlani, da zadnji hip zagrabijo oprimek
ali zaščitijo oči, ko raznese zakopano mino, pozabljeno iz vojne
če bi o tem zares razmislil
bi se vprašal, zakaj noče oditi
in zapreti knjig v računovodski pisarni
kjer računi in številke vsak dan v enakem ritmu krožijo
okoli velikanske ničle kot planeti
ki jih bo pogoltnila eksplozija ugašajočega sonca
čez pet milijonov let
do takrat pa se bodo ponavljali vsi znani krogi
če bi o tem zares razmislil, bi se vprašal
ali noče oditi samo zato
ker bi potem ne bilo več tako neopazno nujno
da kupuje zelenjavo in sadje v tisti trgovini
v kateri mu prodajalka vsak dan na vratih reče »Prosim?«
čeprav med tem izbira sadje drugemu kupcu
ker je redkost, da naletiš na tako prijazno stranko
ki mirno počaka in si nato razločno zaželi rdeči delišes ali zelene
                                                             banane
kot kakšen natančen vodovodni instalater, ki se drži svojega
                                               službenega rajona
če bi bila prodajalka v to bolj gotova, bi ga kdaj zaprosila za uslugo
kar se splača imeti za instalaterja človeka
ki ga vidiš vsak dan
na katerega se lahko zaneseš, da bo prišel točno ob štirih popoldne
in ne glede na dan zmogel tisti nasmeh in spoštljivost
ki jo prodajalci tako pogrešajo
ko stojijo za pultom in ne razumejo
zakaj jih nekdo kar na lepem nadere zaradi premehkih jabolk
ker ima že od otroštva rad samo trde
zakaj ljudje od tujcev zahtevajo
da jim izpolnjujejo prav tiste želje
ki jih niso nikoli zmogle zaslutiti celo njihove mame
zato je prodajalki všeč instalater
ki prihaja točno ob štirih
in zato se tudi ona vsak dan vozi z avtobusom na drugi konec mesta
da pride do svoje trgovine
čeprav bi si lahko že zdavnaj našla drugo, bližje domu
da bi skozi izložbo videla vrata svoje hiše
v katero prihaja domov njen mož
ki še zdaleč ni tako zanesljivo točen kot tisti kupec
ki pride vsak dan ob štirih
in spoštljivo naroči rdeči delišes in kilogram čebule
in v molku, ki sledi, oba dobro vesta
da je to ravno to, kar mora biti
in je vsaka nadaljnja beseda odveč.

LEČA, STEKLOVINA

Jajčasta, brezbarvna, čvrsta leča sredi steklovine izbira zvezdne
žarke, jih obrne, jim zamenja stran. Potem jih pošlje v mrežnico -
žarišče, ki sije kot edina luč, vitražno okno z vrha katedrale, ki sipa
barve skozi težko, svinčeno pajčevino. V globini ostri stroboskopski
žarki tkejo bežne, spremenljive vzorce, vesolje slik, ki so vedno le
odsev, vesolje zvokov, ki so vedno le odmev, vesolje gibov, ki so le
premiki senc ob trepetanju sveč. Na lestencih kot steklenih,
zibajočih ladjah v nočnem morju pa ni sveč; so le kristali, ki lovijo
barve, zvoke, gibe in vonjave; jih lomijo in bliskajo v brezmejno,
tiho noč, da se od spodaj katedrala zdi kot zvezdni vrtiljak,
kalejdoskop brez konca; in ko ležiš na mrzlih tleh iz kamna, se
zaveš, da si edina mirujoča točka v vesolju, in tvoja sapa, ki puhti
megličaste vrtince v mrzel zrak - edini znak življenja, te neznatne
vroče iskre v praznini.

DVE KATEDRALI

Dve samoti nista dovolj za srečanje
in telesa, ki jih zanese v bližino, se brez zaustavljanja spet oddaljijo
kot zvezde, ki neslišno krožijo po svojih večnih tirih
čeprav je v parku razmočena, pozna jesen
in so se poskrile celo ptice, ki bi nemim sprehajalcem
odvračale medsebojne poglede nekam proč, proti nebu.

Dve samoti nista dovolj za srečanje
in tudi mraz ne zagotavlja, da se telesa zatečejo v tople objeme
ledene dobe so očiten dokaz
posute z ostanki osamljenih, izumrlih skeletov
vsa živa bitja muči čudna nezaupljivost
do najbolj enostavnih in razvidnih rešitev.

Zato postavljamo katedrale
z masivnimi oboki, ki koreninijo globoko v podzemni magmi
ganljivo krhki zvoniki pa se nemočno stegujejo proti nebu
kot proseče roke, ki se s konicami nohtov trudijo, da bi dosegle vsaj
prvo milijoninko poti do Sonca,
ki je še tisočkrat drobnejši delček potovanja
do drugih zvezd.

Iz vsakega koščka zemlje nenehno brstijo nove katedrale
da bi s kamnitimi stenami prekrile temačno, odmevajočo samoto
in nas navzven obvarovale pred vesoljnim mrazom
ki nas vztrajno sili poiskati najbližje toplo telo
za odrešujoč objem.

DVOJE OČES, V NJIH ZENICE

Dvoje očes, v njih zenice, vhod v katedralo
znotraj negibne sence kipov, na stenah freske v večnem mraku
podobe, zgodbe, barve, ki ostajajo do konca skrite
za oboki, za ostrino senc
nikjer luči, le drobne sveče
ki dvigajo molitve, krike, prošnje v višino
kot lahen, neopazen dim, meglico
ta včasih zameglen pogled, ko se prikrade iz zenic
ki se razširijo, ko nam oko ne more skriti želje
potem zapremo veke, skrijemo oči
in s solzami si splaknemo pekoče dimne znake
da spolzijo v notranjost lobanje
kot mehkužec, kot pretežka, mokra, mrzla megla
ki ponika v brezno sanj, kjer se kopiči in hladi
in se trdi kot usedline magme, plasti zamrle zgodovine
ljubezni, ki se niso izpolnile
pokopališče senc
te sanje.

UBEŽNIKI

Huje je tistim, ki bežijo v tišini
brez strelov, brez detonacij granat
ker je za vsakim grmom lahko smrtna zaseda.
Huje je tistim
ki bežijo skozi mirne, nedeljske ulice mest
ker med sprehajalci, ki prijazno dvigajo klobuke
vedno prepozno opaziš kretnjo morilca.
Najhuje je tistim ki sploh ne vedo
ker bežijo že predolgo in povsem neopazno
s tistim pretanjenim občutkom profesionalca
ki kot po naključju stopi med gručo ljudi
da ga ostrostrelec ne bi ujel na čistini
in se rokuje z neznancem in objame njegovega otroka
da bi skril svoj obraz pred agenti
ali zavije v trgovino in tam gleda v hladilnike in pralne stroje
da bi bil čim dalj v zaklonu
in tudi, ko je odkrit
s preračunanim mirom išče varne smeri med policami
ter se neprestano sklanja, kot bi preverjal najnižje cene
da mu krogle švigajo nad glavo.
In celo, ko je obkoljen in brez izhoda
naglo stopi v vrsto pred blagajno
ker se tam nihče ne vriva
niti možje v črnih plaščih
tako se pridobi čas in energija
ki jo potem vsak potrebuje za čim hitrejši tek do avtomobila
v katerem si varen
če le dovolj naglo zaloputneš vrata
in spelješ na ves plin v drugi prestavi.

MAGMA

Vse je raztaljeno v gosti magmi
in le oko zmore čudež, da izlušči svet iz tiste praznine
v enem samem trenutku, ko odpremo veke
nastanejo zvezde, milijone zvezd
potem oko ustvari vode in zemljo
drevesa in oblake na nebu
in ptice na morski obali
in tam se v trenutku rodijo tudi valovi in skale
in med najgostejšo travo se izlušči zdavnaj izgubljen zaklad
ali sanje.

Vse je skrbno izluščeno iz magme, samo oko zmore ta čudež
tako se rojeva vsako jutro in vsak večer
tako zažari rosa iz trav
tako kresnice osvetljujejo junijski večer
in tudi vsak drug večer in vsaka druga noč žari
v svojevrstni domačnosti
ki izgine le v globokih votlinah kraških jam
samo tam je noč zares prazna, gluha, ločena od neba
nihče ni dovolj slep, da ne bi občutil tiste smrtne tesnobe
zato se tudi najbolj izkušeni jamarji spuščajo v navezi dveh ali treh
pravijo, da zaradi varnosti, ampak še bolj da se ne bi znašli tako
                                                      srhljivo sami
bolj kot na samotnem otoku, bolj kot v himalajski steni
bolj kot na balkonu velemestnega stanovanja
kjer je vsaj nebo, njegov sij nas poveže v človeško družino
v jami pa prazna tema, in edino upanje tista skrivnostna toplota
drugega očesa, ki žari kot blagoslov nočnega neba
oddaljenih ozvezdij
praznično objetega vesolja.

PREGNANCI

Samo želje pregnancev, ki jih ponoči pretihotapijo prek reke,
                                             so dovolj velike
da te pomirijo
ker imajo v očeh tisti lačni obup ljudi
ki so vse izgubili
in zato z neizrekljivo strastjo hrepenijo po vsem
kar je za vedno ostalo v njihovi domovini.

Samo želje pregnancev, ki jih ponoči pretihotapijo prek reke,
                                             so dovolj velike
da začneš verjeti v tisti ogenj
ki jim zažari skozi zenice, kot iz čarobnih sanj
v divje zublje
razpihane od bolečin do neba
v prapok vesolja, neukrotljivo talino, žar magme
ki je hladna zemeljska skorja ne more ukleniti
brez erupcij in tektonskih premikov.

Samo želje pregnancev, ki jih ponoči pretihotapijo prek reke,
                                             so dovolj velike
da zaslutiš neizrekljivo
ali pa je ravno ta slutnja tvoj način bezanja
pred enostavno resnico
da je mogoče verjeti le tistemu moškemu pogledu
ki ni lačen drugega kot preproste ženske bližine
njenega smeha in bokov in tiste tišine
ko obnemi smeh.

Samo želje pregnancev, ki jih ponoči pretihotapijo prek reke,
                                             so dovolj velike
čeprav veš, da lahko enostavno ljubijo le tisti
ki imajo že svoje pesmi in sanje in polne duše
ker je samo v tem dovolj trdna in prostrana hiša, ko veš
kje se želiš ljubiti, in kje vsak dan jesti
in kje imeti na dosegu toplo telo
med spanjem
in od katerih zidov poslušati odmeve otroškega smeha in joka.

Samo želje pregnancev, ki jih ponoči pretihotapijo prek reke,
                                             so dovolj velike
da zapreš oči in skozi veke čutiš divje ognje
ki grejejo otrple ude tujcev
dokler se ne oglasijo njihove pesmi in smeh
in prepoznaš strast
ki šepeta, da je ljubezen le veter
piš zraka, ki neslišno mine
brez piščali, melodije
ki zbudi telo
ples kitar in ritem, ki ne mine.

ISKRA DRUGEGA OČESA

To je največji čudež
ko oko, stvarnik vesolja
uzre tisto iskro v globini
drugega očesa
odsev neznanih zvezd, planetov
drugega vesolja
ki ga ni mogoče zbrati v slike
ampak brez besed ljubiti
v plesu zrkel in zenic
v ljubljenju nevidnih žarkov
ki jih ne ustavi veka
niti solza, ki izpira sanje
v globino katedrale.

V POLSNU

Ljubezen se vedno dogaja v polsnu
zato zaljubljenci priprejo oči, ko se uzrejo
tisti drobni gib, neopazno povabilo
v najlepšo in najbolj varovano sobano sveta
v kateri so vsi pomeni spremenjeni
za tista dva, ki drug za drugega pripreta oči
in se povabita v polsen
zato ljubezni nemoteno rastejo
sredi najhujših vojn, trgovskih kriz in norosti
ker en sam droben gib vse spremeni
ta neopazna, skrita čarovnija
brez katere ne bi bilo nadaljevanja sveta
niti upanja za angele, da poselijo druge planete in zvezde
Zaradi te čarovnije celo na Kitajskem ni prave gneče
ker en sam droben gib razširi skrito jaso v neskončno stepo
in je po steblu ene same rože mogoče splezati
vse do neskončnega neba.

DOTIK SANJ

Samo takrat
ko naenkrat dobiš tisti drugi obraz
ko se ti lica sprostijo v breztežno milino
in zamaknjenim ustnicam ni več do smeha
začutim pod prsti obrise.

In vem, da so sanje
ker tisti obraz ne nastane
niti iz strastne ljubezenske želje
niti na ukaz zaslepljene moči, ki v divjem zagonu
vihravo raztrga čarobni oblak
da se razblini
in izgine odsev v negibni gladini.

Zato je le topla bližina, kar nam ostane
in besede, podobe
ki svet uredijo v varno, pozabljeno srečo
da se obraz umiri ti v sanje
in začutim pod prsti obrise.

To, kar že tisoče let brez uspeha želijo sanjači
to hrepenenje brez konca, ki pesnike žene v obup
te osamljene ptiče, ki zapojejo zgodaj, a pozno spoznajo
da jim sreča ostaja zakrita, dokler so sami
z negibnimi, mrzlimi, spečimi prsti.

Zato le takrat
ko naenkrat dobiš tisti drugi obraz
ko se ti lica sprostijo v breztežno milino
in zamaknjenim ustnicam ni več do smeha
začutim pod prsti obrise
in vem, da so sanje.

VSE, KAR SVA, BO PREGNETENO IN DRUGAČE

Vse, kar sva, bo pregneteno in drugače
kot ruda, ki jo vročina prepeče v žarečo pogačo
potem skozi razpoke v skorji odteka kovina
črna, strjujoča se kri.

Ko prvič zazveni, se zdi kot klic od daleč
in obnemiš, prestrašena žival pred ogledalom
potem se spomniš davnih sanj.

So zvoki, melodije, ki so že od nekdaj s tabo
prostori, ki te božajo kot topla roka
oči, ki hipno uročijo tvojo glavo.

Potem bova drugačna, spremenjena
in ni usodno, kje in kaj sva zdaj
ker vse pustiš, ko buden najdeš sanje
ter prepoznaš oči in melodije, tiste roke.

SANJE OB TEBI

Tiste sanjske slike brez vsebine, pokrajina izbrušenih oblik
in barv, ki jih oko podnevi še nikoli ni uzrlo
prosojne krogle, ki mirujejo na izglajeni, valujoči ploskvi
okamnelem morju, ki se preliva v obzorje
črnega vesolja, iz katerega pronicajo meglice zvezd
da vse kipi in vse miruje, kot bi večno spalo
ko spim in hkrati sanjam, ko te gledam s pridušenim dihom
in strastno pijem vsak trenutek zrenja in želim
da se nikoli ne bi zbudil iz teh budnih sanj
potem začutim, kako premaknejo se moje noge, roke.
Začutim tudi tebe, ki se me dotikaš v spanju.
In se počasi mi razblini
in mi postane žal, ker ni užitka, ki je več kot tisto zrenje
v čarobnem risu budnih sanj.
Potem odprem oči in te poljubim.
In vem, da dan ne more ubežati tej ljubezni
ker bo na koncu vedno noč in tiste sanje
slike kot valovi, pokrajine izbrušenih oblik
in barv, ki jih oko podnevi še nikoli ni uzrlo.

REKA

Tisti čudež, ko si zremo v oči
in se prelivajo sanje skozi zenice
kot skozi reke na Krasu
globoko pod belim, slepečim skalovjem in rjasto travo
nevidni tokovi, podzemno drhtenje
ki ga ne slutiš
dokler nekoč ne spoznaš svojih rib, ki letijo in kamnitih dreves zasejanih v ljubih očeh
z nevidnimi ikrami kot počasno prelivanje vodnih tokov med oceani
skozi ožine, kjer razmakle celine trmasto vztrajajo skupaj
v varnem dosegu očesa
zazrtega v mirno dihanje morja
počasno nagibanje vodne gladine
polzenje žareče magme po hrbtu vulkana
neustavljivih jezikov, ki ližejo zemljo
brez besed, ker sploh ni važno
ali govoriš o vremenu ali ljubezni ali ceni solate.
Zemlja ima lastni ritem, ko se ohlaja
in reka ne potrebuje drugega kot čas
da se izlije v morje in vzklijejo semena
iz iker zrastejo ribe
potem neustavljivo poletij o med krošnje.

PREBUJANJE

Odkar te imam, mi v kotu spi kitara
ker mi prsti raje mečkajo tvoje kosti in meso
in iščejo sladke vdolbine
pavze med zvoki tvojega grla, jezika
mlaskajočo simfonijo
do jutra, ko zaspiš in te top ne bi mogel zbuditi
ker nimaš kondicije
ker ne hodiš na fitnes in aerobiko
ker si prepočasna za tek
ker se ti ne da
ker si brezbrižna, lena mačka
zato zjutraj spiš kot ubita
in niti palica za boben ne zaleže
da bi pregnala spanec tvoje sladke riti
ni upanja, da bi primigala izpod odeje.
Zato mi zjutraj preostane kitara
da mi prsti poiščejo strune in nehajo drgetati
potem nizam akorde in po vsakem
živčno gledam proti kupu odeje
če se je notri začelo kaj prebujati in premikati
če je kaj živega
in se bo počasi prikazala tvoja noga
in po zapletenem procesu metamorfoze
se boš izvila vsa gola in nova
in zaspano pogledala proti kotu
kjer bo zaspala kitara.

SAMSON IN DALILA

Najtežje ti je bilo, ko si se z britvijo pod občutljivimi prsti
dotikala ljubih, vranjih pramenov in dolgo, dolgo oklevala
ali je vredno žrtvovati tak zaklad
vendar je on vztrajal s sklonjeno glavo, trepetajoč od strahu,
                                                     a odločen
da premaga še poslednjo oviro in se prepusti tvojim besedam

da močni ne morejo ljubiti toliko kot skrajno šibki
zato nekomu, ki želi občutiti najmočnejšo ljubezen
ne preostane drugega kot vrnitev v skrajno šibkost
ko roke oslabijo kot roke otroka
in pleča ne zmorejo več rušiti kamnitih obzidij

v resnici je bila to tvoja vdana žrtev zanj
da bi se njegove kite in mišice zakrčile od upora
in bi z enim samim sunkom komolca razbil obzidje
tvoje filistejske rodbine
in ti poteptal očeta in mamo in brate
in celo mesto v prah ruševin.
Zato si mu zarotniško ponavljala tiste brezumne laži o ljubezni
da bi te čim prej razkrinkal in pahnil od sebe
in se potem pijan od zmagoslavja spet vrnil
po požirek studenčnice iz tvojih oči.

Najtežje ti je bilo, ko si se z britvijo pod občutljivimi prsti
dotikala ljubih, vranjih pramenov
in dolgo, dolgo oklevala
ali zasluži tako veliko ljubezen, da bi ga hipno zarezala v vrat
in odrešila muk, ki bi jih moral prestajati kot zasmehovan, oslepljen
                                                               suženj
ki z uklenjenimi rokami ne doseže niti bodala
da bi si ga potisnil v srce.
V usmiljenju do ljubega bitja si stokrat primaknila britev
blizu njegovih vratnih žil
a ti je roka vsakič postala nezanesljiva
drgetajoča od ljubezni in bolečin
dokler se ni iz daljave zaslišal vihar filistejskih kopit
in so se žarki z oklepov očetovih čet
začeli vpletati med tvoje lase.

Takrat si nehala oklevati.
S temno, neznano naslado si prijela ljubljene vranje lase
in sklenila, da mora v brezupno suženjstvo vsak
ki slepo verjame, česar ne bi smel nikoli verjeti
in ti slepo sledi, kamor ti nikoli ne bi smel slediti
če bi hotel zares ostati ob tebi
in gledati z utripajočimi zenicami tvoje gole boke
in vznemirjene bradavice nad tvojo belo kožo
mehko in zaobljeno kot oddaljeni, osveljeni planeti
skozi teleskop.

SEMAFOR

To, kar pričakuješ
je zunaj besed, teh težkih božjih kovancev
z gospodovalnim očesom na površini
dobro veš, da je njihov hladni, kovinski dotik prevelika cena
za glasbo, ki nama odzvanja, ko si izmenjujeva sladkornico
                                                 v kavarni
in se dotikava z drobnimi žličkami za kavo
kot razigrana goloba ob beneškem vodnjaku.

To, kar potrebuješ
mora ostati zunaj besed, te lepljive žagovine
ki te le za hip preobleče v varen, prijazen pliš
v gibko, divjo mačko ali dobrodušnega, brundajočega
medvedka
ampak potem, ko se me dotikaš s kožo
postane kožušček spet lepljiva žagovina,
ki jo je treba boleče, lusko za lusko
trgati od občutljive beline
depilacijska krema je brez učinka
in britvice si polomijo rezila
zato preostanejo le nohti
in ko postaneš spet mehka
je tvoja koža že rdeča
kot semafor pred železniškim križiščem.

ŽENSKO JE TREBA USTVARITI IZ GLINE

Žensko je treba ustvariti iz gline
ker jo je Bog pozabil dokončati
ko je iztrgal rebro s kosom krvavečega mesa
in ga za silo zgladil in zaoblil od zunaj
navznoter pa še vedno cedeča kri
ki se boleče razkraja
dokler vsega njenega telesa pazljivo ne obložiš
s hladno gozdno zemljo.
Potem je treba kopati naprej do prve neprepustne plasti
kjer je mokra, zdravilna glina.
Vsako obliko ženske je treba posebej izrisati
z natančno, gladko potezo kazalca
in nato gnesti z vsemi prsti do zamolklega žarenja
ki izpari površino v mehko, prosojno svilo
kot sijočo kopreno poletnega oblaka.
Potem jo je treba še toplo oblikovati z dlanmi
in noč za nočjo ponavljati enake gibe
da se izčistijo linije obraza in se ustnice izbočijo v razposajen smeh.
Potem se vedno prikaže še jezik
ampak uperjen je proti Bogu
ker vsega tega ni naredil.

MIVKA

Tista strast, ki jo z mirnim dihom pričakuješ
na obali, lesketajoča od kristalov mivke
srebrnih lusk, ki ti prekrivajo sloka, mavrska stegna
in igrive božajoče prste
mehko prislonjene na tipke klavirja.

Ure in ure v razgreti mivki, kot da čas ne obstaja
in ti ni mar zariplih obrazov
ki grabijo ležalnike in brisače in napihnjene blazine
in se opotekajo po prhki mivki
in razburjeno kažejo v nevidno daljavo
od koder prihaja monsunski val
kot ogromna božanska metla
ki bo s prvim zamahom odpihnila vse
ki si s tranzistorji ob ušesih nekaj panično dopovedujejo
in jokajo v tisoč babilonskih jezikih
obalni zrak nevrotično vibrira od radijskih poročil
dokler vsi ne razumejo vseh napovedovalcev hkrati
kot bi Bog tik pred katastrofo spet združil človeške jezike
v eno samo skupno tuljenje
in vrnil na Zemljo ganljivo enotnost
pradavne groze.

Samo ti spokojno dremotna v vroči obalni mivki
z mirnim dihom pričakuješ tisti val
kot nekaj, kar je moralo priti
nujno in težko pričakovano
o čemer si sanjala v nočeh, ko so se ljubimci oddaljevali v spanec
in si vsakič natančno začutila žarenje razgrete mivke
med svojimi nemirnimi, dolgimi prsti na stegnih
in čeprav takrat to ni imelo razvidnega pomena
si zdaj, opita od kristalov razgrete mivke
prepoznala ta odrešilni monsun
to silovito, neobvladljivo strast.

Tolikokrat pričakovano, da ti je že povsem domača
in lahko z mirnim dihom zaznavaš prve sape
ki ti kot izkušen ljubimec ljubkujejo kolena in vrat
in se ne boš upirala niti potem, ko pride smrtna groza
in bodo tranzistorji že leteli po zraku
krike lastnikov pa bo odnašalo monsunsko hrumenje.
Takrat bodo tvoji prsti že krčevito napeti v natančno usmerjene
                                                        oktave
udarjali po spenjeni mivki
da bo klavirska simfonija odbijala lovke viharnih vetrov
nazaj proti morju
dokler ne bo temačna nebeška meduza spolzela nazaj v morsko
                                                    globino
in se bo vse čudežno umirilo
tranzistorji bodo v nenavadnem deževju popadali na obalno mivko
napovedovalci v njih pa začeli poročati
o razveseljivi napaki pri vremenskih izračunih.

NEMIRNI

Spoznavamo se na begu
od tistega, česar ne znamo obdržati
in se neprestano srečujemo, čeprav bežimo vsak zase
kot nočni metulji, ki se dvigajo proti luni
dokler ne postanejo omotični od višine
in strmoglavijo
do prvih plasti megle, njen tesnobni hlad
jih zdrami in ponovno požene navzgor
proti edini svetlobi
ki je varno daleč, da jih ne scvre
kot se dogaja tistim v bližini zemlje
ko naletijo na luč ali na plamen.
 
To zakleto kroženje, ta večni nemir v telesih
ki ga ne razume, kdor še ni bežal dovolj silovito
da bi predrl na drugo stran megle
in zagledal zvezde in luno, čar nočnega neba
in srebrno, sanjsko pokrajino pod seboj.
Ta pogled nas je skrivnostno uročil
da poslej nikoli nismo povsem sami
in ko se srečamo, imamo v očeh zarotniški občutek
in si pokimamo kot soborci
ki si vnaprej odpuščajo nemoč in strah
ko zagrmijo streli in ogenj razžari zrak
ker smo skupaj, čeprav bežimo vsak zase
od tod čudno veselje
ko se zagledamo in prepoznamo
pa čeprav od daleč
v daljnogledu
kot drobne pike na pobočju ledenika
ki se vije z neke druge gore
in je vmes prepad
globlji od tihe smrti
ki se te nekoč sočutno dotakne
ko je čas za odhod.

V MRAK PRED DEŽJEM

V mrak pred dežjem
iz morja pljuskajo ribe in letijo v nebo
v nizke, megličaste oblake
kot v prijazne rojstne plitvine
starec sem in čedalje manj potrebujem za zadoščenje
grižljaj jedi, požirek vina, eno samo ribo, ki poleti
to je dovolj, da mi koža zadrgeta od užitka tiste moči
ki brizgne iz rojstnih ovojev in neustavljivo
zaplava...
Vem, mladci čutijo drugače, oni potrebujejo nevaren, neusmiljen boj
veliko kričanja, velike ribe, veliko krvi
ker imajo strasti še zakopane v globinah
svojih teles, nerazpoznavno skrite pod plastmi
čvrste kože, mesa in kit in kosti.
Zato jih zgane samo orkansko bučanje valov
smrtni kriki, velike ribe in kri.

In samo najbolj žareče ženske oči
ki jim edine lahko prežgejo in raztrgajo pajčevine
in razsvetlijo, kot nebeška slutnja
tiste strasti v globini
tako pozabljene, nerazpoznavne
da se zdijo kot vihar, ki prihrumi od daleč
izza obzorja.

Kot se zjutraj dozdeva človeku
da so se mu sanje kot hladna megla zalezle skozi oči in ušesa
iz tujih, nepredstavljivih pokrajin, planetov in zvezd
zato mladost neustavljivo hrepeni po daljavah
zato se mladcem dozdeva
da vsa življenjska sila izvira iz dekliških bokov, bradavic in oči.
In v tej tesnobni prevari jih stiska kot ujete živali v kletki
da so polni nemira, sovraštva do blodnih prikazni
kot slepci, ki jim ni jasno.
Dokler ne čutijo, da je vsaka daljava neskončno blizu
ker se začenja pri drobnih ikrah
in njihovem kljuvanju iz jajčnih lupin
in je vse že od nekdaj narejeno, pripravljeno
na radostno igro morja in sonca in preproste bližine
vsak trenutek ...

Zato starcem zadoščajo vedno manjši grižljaji in vedno krajše sanje
požirek vina in ena sama riba, ki poleti
da se dvignejo z njo kot angeli s krili
na zemlji ostanejo tisti, ki se niso naučili
in po vseh letih še vedno koprnijo
kako strahotna je ta nemoč
kot domovanje v ukletem gradu
ki se vsako noč ruši
in ni sobe, ki bi zmogla varovati sanje
da se iztečejo brez tistega mučnega bega
iz črne, lepljive noči.

ČAS JE

Čas je,
da si povemo,
Če si sploh lahko kaj povemo,
in da si damo,
če si sploh lahko kaj damo.
Čas je
in kmalu bomo ostali tudi brez njega.

SREBRNIK

Nekemu sprehajalcu se je zazdelo,
da je ob stezi za hip opazil svetlikajoč
predmet. Sklonil se je in se pazljivo
zazrl v tla, kmalu pa presenečen ugotovil,
kako natančno se spominja, da je bil
predmet okrogel, pravzaprav velik srebrn
kovanec z odtisom obraza nekega vojskovodje
na hrapavi površini.

Opogumljen je pokleknil na tla in
začel natančno iskati, obenem pa mu
je spomin vedno jasneje obnavljal
podobo na srebrniku; vsak trenutek
se je vanjo vstavila nova prepričljiva
podrobnost, iskanje pa se je
vleklo. Prečesani šopi trave so se
naglo razširjali na vse strani ter
bili čedalje manj verjetni in ko je
postalo iskanje dokončno brezupno, se
je sprehajalec spominjal že drobnih
napisov ob robu kovanca, nazadnje pa
celo zlizane letnice, ki je bila tako
starodavna, da se je brez moči zgrudil
na tla in hlipal zaradi izgube
dragocenega zaklada.

KRMILNlCA

Sredi zime na vrtu postaviš krmilnico
za ptice in opaziš, da so jo zasedle
le velike in močne, ki slabotnejšim
ne puste blizu. Zato v krmilnico
nasuješ več hrane, da bi bilo dovolj
za vse, vendar male ptice še naprej
gladujejo, padajo v sneg in umirajo.
Potem narediš več krmilnic, a velike
ptice se porazdelijo vsaka v svojo in
podijo male ptice proč. To te razjezi
in kadar opaziš veliko ptico, jo skušaš
napoditi, vendar vedno najprej prep1ašene
od1etijo male ptice in potem traja najda1j,
da se upajo spet vrniti. Nazadnje pa
imaš vsega dovolj, vzameš puško in
začneš stre1jati velike ptice. Kma1u
jih ni več, a hudobne postajajo srednje;
vse bo1j prazne so krmilnice, ptice
se jih izogibajo, tebi pa se zdi,
da ne moreš več odstopiti. Nekoč se
spomniš, da si hotel pravzaprav samo
hraniti ptice.

O MARIANSKEM JARKU

Pravijo, da je v Marianskem jarku
največja globina, ker se pač še
nihče ni potopil do konca zenic,
čeprav za to ne rabiš batiskafa,
maska pa je sploh neprimerna;
ampak danes si upa v globino le,
kdor ima jamarski tečaj ali vsaj
planinsko šolo, ker med globino in
višino menda ni bistvene razlike.
Sicer pa pravijo pomorščaki podobno
tudi o daljavi, zidarji o ravnini
stene, kmetje o zorani brazdi
in klovni o žongliranju z ognjenimi
keglji, ampak če je tako, je pa
vseeno čudno, da še nihče ni razkril
laži o Marianskem jarku.

UBOG ČRN PES

Ubog črn pes pred tramvajem, nenehno
ga imam v spominu. Sedel je med tiroma
in z napeto pozornostjo v telesu
gledal prihajajočo gmoto. Rep mu je
lahno trepetal kot v pričakovanju
gospodarja in bliže ko je prihajal tramvaj,
širši so bili loki vzradoščenega
otepanja.

Potem je počilo, kot bi odlomil vejo v
gozdu, to ni veliko, posebno v mestu ne,
in le nekaj ljudi se je ozrlo. Meni pa
je ostalo v spominu, kako je njegov rep
tik pred trkom otrpnil in v očeh je najbrž
zatlela groza. Takrat ga je prešinilo,
da to ni gospodar, ki bi se premislil in
se v čudnem vozilu vrnil po zapuščenega
psa, in zazdelo se mi je, da sem slišal
kletev, ne vem, če res, ampak bojim se, da
je obvisela tam nekje v zraku.

SPOVEDNIK

Stari, sključeni spovednik stopi
na ulico in kupi časopis. Nato pred
restavracijo poišče prazno mizo, naroči
običajno kavo in bere; bere o iranski
in kampučijski vojni, bere o pobojih
v Libanonu, bere o terorističnem napadu
na železniški postaji; bere o skrivnostnih
umorih, bere o lakoti v Etiopiji, bere o
trpečih rudarjih; bere in poskuša najti
vsaj en greh, poskuša ga najti med vsemi
kletvicami, ki jih je nekoč odpustil,
poskuša ga najti med nespodobnimi mislimi,
med neučakanimi ljubeznimi, med žaljivimi
besedami; poskuša ga najti med nevoščljivci,
med obrekovalci, med tatovi; poskuša, a se
ne spomini, ne spomni se človeške napake,
ki bi pojasnila eno samo časopisno vest,
ne spomni se, stari, izkušeni spovednik,
on, ki pozna dušo, on, ki pozna vsako
slabost, ne spomni se; sonce ga treplja
po utrujenem tilniku, časopis mu počasi
zdrkne iz rok, gosti pri sosednjih mizah
se začno pogovarjati tišje in natakar ve,
da sme hoditi samo še po prstih.

PRODAJALEC SLADKORNE PENE

Prodajalec sladkorne pene briše znoj
in preklinja sonce, ki topi razum,
preklinja vlažno stanovanje, bedno plačo,
vsiljive otroke, ki se drenjajo pred
pultom; preklinja v nekem svojem jeziku,
ki mu prinaša slike domačega kraja, preklinja
mladostno ihtavost in tisočkilometrske
razdalje.

Otroci molijo izprošene kovance in zvesto
opazujejo, skušajo si zapomniti katero
od čarobnih besed, ki spremenijo žličko
sladkorne sipe v breztežno, kosmičasto raz-
košje; z drhtečo roko izročajo novčiče in
prejemajo lesene palice z navito peno,
srce jim polni veselje in hvaležnost do
dobrega prodajalca, nato se potopijo v
omamno sladkost.

GORSKA BALADA

Včasih se je treba spustiti po besedi
in slepo zaupati, da bo na njenem
koncu začetek nove besede. Zares,
veliko je treba zaupati in celo
če se naenkrat izgubi oprijemališče
in med teboj in prepadom ni ničesar
več, je treba verjeti, da ti bodo
zadnji hip zrasla krila ali se bo
odprlo padalo, včasih se odpre tik
nad zemljo in celo če to nič ne pomaga
ter obležiš na tleh, lahko še vedno upaš,
da ti mesa ne bodo raznesli volkovi.
Vsem ljudem je skupno tesnobno spoštovanje
do trupla in kdor ga bo našel,
ga bo obzirno zagrebel v zemljo in se
nato vsaj pet minut zamislil, ja, samo
zaupati je treba, zelo zaupati.

O LETENJU

Žal mi je ptic. Nihče jim ne
pove, da letijo. Nihče jim ne
razkrije nevarnosti višin.
Da je mogoče omahniti. Ali
biti priklenjen na zemljo.
Ali celo stalno mirovati. Žal
mi je ptic. Nihče jim ne pove,
da letijo.

TUŠI

Eno samo fotografijo imam prilepljeno
na steni svoje sobe; kolono židov pred
plinsko celico s tuŠi in vČasih strmim
v njihove obraze, njim pa, kaj vem zakaj,
postane nerodno; začno se prerivati nekam
v ozadje, dokler ne ostanem čisto sam, pod
tuši, in se začne iz njih kaditi … takrat
me pograbi bes, oprimem se plinske cevi
ter jo spremljam skozi zidove in hodnike
proti njenemu začetku; spremljam jo skozi
zemljo, zrak in drevesa, skozi tople trebuhe
srn, in skozi krila ptic, dokler nekoč ne
zagledam rok, ki odprejo ventile, presunljivo
znanih prstov in dlani, znanih komolcev,
ramen, in ko bi moral pogledati navzgor, se
premislim, spet se oprimem cevi in se vračam,
tudi Židje so ponovno tam, sklonjenih glav
in pordelih obrazov, potem se zakadi in
z razširjenimi nosnicami začnemo hlastno
vdihovati.

KAKO UBEŽATI

Kako ubežati pred lokomotivo,
ki te zasleduje v predoru,
in čeprav se lokomotiva spremeni
v bivola ali tigra, predor pa
se razširi v stepo,
in čeprav postane tiger samo
antilopa ali celo majhen bel
zajec, iz stepe pa vodi asfaltna
cesta naravnost do tvoje sobe,
v kateri je zajec le še muha,
ti pa ležiš na postelji in strmiš
v strop, kljub temu še vedno
ostane tisto: kako ubežati?

LEV

Spet ti bo mučno, ko bodo zaškrtala
železna vrata in boš moral planiti
pred ljubega gospodarja; vedno se
razumeta že v najmanjših kretnjah,
zdaj pa ti bo z bičem pretil, da skočiš
na rdeči podstavek, nato pa se bo
z nerazumljivo opreznostjo pritihotapil
k tebi.

Potem bodo neprijetno utihnila cirkuška
glasbila, trepetal boš, ko ti bo vtikal
glavo med čeljusti, da se ne bo po nerodnosti
zganil in bi tvoje okorno zobovje odgrnilo
svilo njegove dišeče kože. Ko pa ti bo
na koncu v čudni grozi zakričal k umiku,
boš moral rjoveč oditi, čeprav bi najraje
padel pred gospodarjeve noge in mu lizal
dlani, da bi že enkrat izvedel za vzrok
nedoumljivega spreminjanja.

TIHOTAPEC

Čudna je ta zgodba, kajti sprva
ničesar ne slutiš, ko pa pride mimo
tebe carinik, postaneš moker pod
pazduho, žareč v lica in slednjič
spoznaš, da si verjetno tihotapec.
Potem se skrivaj otipavaš in odkrivaš
drobne predmete, zašite v rokavih,
v podlogi plašča, začutiš jih pod
stopali, v laseh in tik pod kožo;
zabolijo te nekje v sklepih, med
gmotami mesa in v medenici; nekaj
topega zaznaš za očesom. Najprej te
seveda presune, odkod vse to, toliko
dragocenosti v tebi, potem pa naenkrat
postaneš divje odgovoren, potuhnjen
kot kača in grozljivo nevaren, lastna
senca se te mora bati in vedeti,
da boš ob prvi neposlušnosti celo njo
brez usmiljenja zadavil in jo nato
vso ohlapno odrezal od telesa.

NEKDO SE IGRA

Nekdo se igra, ko ponoči v otroških
sobah koraka po parketu in premika
stole; nekdo se igra, ko policajem
zamenja kartoteke zločincev in
nedolžnih žrtev; nekdo se igra, ko
predsednikom držav anonimno pošilja
nevarna sumničenja in strateške načrte;
nekdo se igra, ko zapakira svobodo
v lažno embalažo; nekdo se igra, pa
ga nihče noče razumeti in razkrivati
njegovih veselih potegavščin, nihče ga
noče pohvaliti in se skupaj z njim
smejati, čeprav iz psihologije vemo,
da prezrt otrok prav lahko postane
tudi hudoben.

ISKANJE

Vsak dan enaki dogodki; pogledaš v
omaro in nato v hladilnik; prebrskaš
jutranji časopis in za vsak slučaj
odpreš še mesno konzervo, odideš v garažo
in zlezeš v avtomobil. Nato hodiš po mestu
in odpiraš steklena vrata, tipaš med
vrečkami sadnih koncentratov in med
tetrapaki, nazadnje pa se utrujen vrneš
domov in spet pregleduješ omare, sobe,
hladilnik, in celo ko iz radovednosti
odpreš že tretjo steklenico piva, še
vedno ne veš, kaj pravzaprav tako vztrajno
iščeš.

MI

Mi,
vrženi v naključno osončje
na robu galaksije,
ki je naključna galaksija
na robu vesolja,
ki je naključno stanje
obstoja energije,
ki je naključje nekega
novega naključja ...
Mi,
sredi vse te fantastične igrivosti
še vedno zmoremo ostati resni,
ko vidimo,
da vojak straži planino.

O VSTOPNICAH ZA KONCERT

Kako prodati vstopnice za koncert,
kam razmestiti najdražje sedeže in
kam najcenejše, kako biti pošten do
tistih, ki so plačali največ, kajti
pravico imajo dobiti največ; kako jim
izpolniti obljubo, kako jim zagotoviti
dodaten odtenek Mahlerjeve pete, kako
jim ponuditi tako redko občuten drget
Chopinove balade v f-molu, kako se
upreti tisočletni krivici, ki lahko
z naključnim zvenom kovine v postopaču
vzbudi več, kot je kdajkoli doživel
neutrudni garač in iskalec, kako premagati
prekletstvo, ki sili v blaznost,
kako prodati vstopnice za koncert.

VSEBINA TELESA

Tri četrtine človeka sestavlja
voda in eno dvajsetino zrak,
trdne snovi pa je presunljivo
malo in le redko je uspe
zbrati dovolj za otok, na katerem
bi lahko zaupljivo pozabil na
slepo grozo utapljajočega in se
z najvišje palme razgledal po
vsej svoji širini tja do obzorja,
kjer se ukrivlja duša in se
morda začenja kaj novega.

KAKO SEM POSTAL

Zjutraj smo zakurili ognje in nekdo je
začel pripovedovati sanje pretekle noči.
Ko je končal, mu je sledil drugi in
tretji, zgodbe so bile čudovite in strme
sem jih poslušal, kmalu pa se prestrašen
spomnil, da bom prišel na vrsto tudi jaz
in ne bom mogel povedati ničesar, ker nisem
sanjal ničesar preteklo noč niti noč
pred njo, ker sploh še nikoli nisem sanjal
ničesar. Bil sem torej nesrečen, obupan,
in ko sem nazadnje tudi jaz prišel na vrsto,
iz strahu nisem hotel priznati sramote,
ampak sem začel kar nekaj pripovedovati,
govoril sem in govoril, skušal sem biti
prepričljiv in natančen, skušal sem
presenečati in vzbujati radovednost.
Govoril sem dolgo ... In ko sem končal,
so vsi zaploskali ter priznali, da mi
zavidajo noči, ker imam daleč najlepše
sanje. Tako sem postal pesnik.

ZEMLJA V OHLAJANJU

Že dobre štiri milijarde let se
Zemlja ohlaja in menda ni upanja,
da hi bilo pri tem mogoče kaj
spremeniti: njena mrzla lupina
se ji vztrajno zažira v tkivo
in čedalje manj ljudem uspe skozi
njo zaslutiti toplo jedro, ga
morda opaziti v dnu zorane brazde,
zaslišati pod tišino reke ali
se ga v globini mesečine celo
dotakniti.

CESTA ZA BRASILIQUE

Ko sem prišel v Stepedo, se mi je sanjalo,
da me na poti v Brasilique čaka ogromen črn
pajek, ki je uklet na mojo kri in senco ter
dobra ve, kaj mu lahko napoji in ogrne blodečo
dušo. Zato sem zjutraj vprašal krčmarja,
ali pozna kakšno drugo pot, a je povedal, da
je glavna cesta tako ravna in udobna, da ni
nobene potrebe zavijati kamor koli vstran.

Nato sem mu plačal zapitek in rekel, da bom
še naprej ostal v Stapedu in naj mi vsak dan
pride povedat, ali so že začeli graditi novo
cesto za Brasilique. Potem sem si preoblekel
perilo in odšel k ženski, ki mi je ukradla oko,
da ga nisem mogel že včeraj razliti v reki,
ki teče skozi Brasilique.

VELIKA POTEGAVŠČINA

Vedno bolj jasno odkrivam veliko potegavščino,
to, da se zbujam sklonjen nad papirji
in zaradi svinčnika v roki pravim: »Glej,
spet sem napisal pesem,« čeprav iz detektivk
poznam ukano s krvavim nožem, ki ga potisnejo
v roke nedolžnemu pijancu, in čeprav vedno
bolj slutim, zakaj balerine v glavnem govorijo
le o višini svojih skokov in pisatelji o
prodaji knjig, zakaj kmetje neradi omenjajo
zagnanost setve, hribolazci pa z naštevanjem
osvojenih višin ubežijo bistvenemu vprašanju.
Vsi so se namreč že prevečkrat zalotili
višji od sebe in močnejši od svoje moči,
besede so jim bile globlje od duše in
pogled čistejši od oči; dano jim je bilo
zaslutiti prevaro in se tesnobno spraševati,
kakšen je njen namen, tako mrzlo je namreč
v sebi čutiti tujo moč in tako utrudljivo
čakati na razkritje velike potegavščine.

OTROCI SPIJO

Tiho, da se ne zbudijo otroci,
še bolj tiho, da jim ne osujete sanj;
ne loputajte z vrati, sezujte
si škornje, ne rožljajte z bajoneti,
odpeljite na odpad topove;
nič bomb, nič zgodovinskih premikov,
nič škripanja s pohištvom, bodite
tiho, otroci spijo!

PUNCA IZ AVTOBUSA

Punca iz avtobusa, tretji sedež levo,
vsi jo poznate, ker jo vsak dan
počakate pred kinom Šiška, postavite
se za njo in že steče prvi kader.
Po malem se potite in spreminjate
ritem dihanja, vrhunec pa sledi navadno
pred semaforjem za Šubičevo,
kajti pri Drami izstopi, vsa gibka in
čila, čeprav jo je ta dan že najmanj
sto mimoidočih podrlo v kopice svojih
sanjskih senikov in je morala vsakemu
posebej razpirati noge in sopsti na
čisto njemu ljub način.

VRTNICA

Vrtnica brez trnov
in lubenica brez pešk
nič pomenljivega,
pravijo vrtičkarji,
genetika v službi človeka,
šele na začetku smo.
Nekoč rož sploh ne bo več treba
zalivati
ali okopavati vinograda,
drevo bo na ukaz rodilo
jabolka ali hruške
in sčasoma bomo od njega izsilili
že kar sok v embalaži.
Nič pomenljivega,
pravijo učitelji
in se zadovoljno nasmehnejo,
šele na začetku smo.

IGRA

Luči v gledališki dvorani so ugasnile,
tema je, zavesa počasi odkriva prizorišče.
Na odru stojijo igralci in eden
od njih nenadoma zaječi ter se zruši
na tla. Samo igralci vedo: to je bila
resnica. Stojijo in molčijo. Kakor koli
naredijo, bo samo igra. Če jokajo - bo igra,
če kličejo na pomoč - bo igra,
če molijo - bo igra; v zakletem risu
so in ni moči, ki bi jih odrešila,
ni kretnje, ki bi kogar koli zganila, ni
zanesljive besede, ni nedvoumne groze,
ničesar ni, ničesar razen zavese,
pripravljene na bolesten padec, kar naenkrat
bo zagrnila prizorišče, gledalcem pa bo
sporočeno, da predstava zaradi tehničnih
težav odpade.

POMENL]IVA UGANKA

Pomenljiva uganka: zakaj toplota
odpira školjke, kako izigra njihovo
divjo željo po neranljivosti? Nobena
druga sila jim namreč s tako lahkoto
ne prodre v meso, v to nemirno,
dragoceno občutljivost, ki jo že
od pradavnine z ljubosumno strastjo
varujejo pod svojimi oklepi. Toplota
pa je vesoljno presenečenje, ki
oživlja semena in privabi kri iz
globine teles, vanjo so stepe
pripravljene izhlapeti dušo, ptice
pa ji slediti v sleherni selitvi:
vse jo hoče občutiti in sprejeti
vase, kajti tako redka postaja na
planetu, ki se že peto milijardo let
nepovratno ohlaja.

SLEPE MIŠI

Otrok z zavezanimi očmi,
se igraš slepe miši
ali te bodo ob zori ustrelili?

Vrtiš se v krogu z iztegnjenimi
dlanmi in ne slutiš, da so se vsi,
ki so te prej obkrožali, poskrili,
da so odšle tudi hiše, se odtihotapila
drevesa in izginili kamni;
da si žrtev zarote,
da si sam sredi praznine
in zaman prisluškuješ z občutljivimi
konicami svojih prstov.

Otrok z zavezanimi očmi,
se igraš slepe miši
ali te bodo ob zori ustrelili?

OD NEKOD SE POZNAMO

Od nekod se poznamo, kot da smo se
že srečali, čisto bežno, sredi noči
v nekem dolgem, mrzlem hodniku, in
potem zaspano odtavali vsaksebi;
morda smo si tudi rahlo pokimali v
pozdrav ali si stisnili roko, morda
smo se celo objeli, se poljubili,
bili vroči od prijateljstva in globoki
od ljubezni; vendar je moralo biti
že zelo, zelo davno, da je vse izginilo,
se vse razkadilo in zdaj le še z
drobcem krivde, skritim v nerodnem
molku, čutimo: od nekod se poznamo.

O IZGUBL]ENIH UDIH

Človek, ki je ostal brez roke, še
vedno čuti srbenje in bolečo občutljivost.
Natančno ve, če mu leze
mravlja po palcu ali po mezincu, če
morda ni le ena, ampak sto mravelj,
črnih, rdečih; morda sto gosenic,
hroščev ali celo strupenih škorpijonov.
Nič ne pomaga prepričevanje, da ne more
čutiti, česar ni, in vsaj v bolečini ga
bo neizbežno vse življenje spremljalo
celotno telo kot žensko njen plod,
izseljenca domovina ali otroka mora
neke osamljene, nevihtne noči.

IMEJTE USMILJENJE

Imejte usmiljenje, otroci, in ubijte
mačko, s sekiro, z vilami, ali ji
z opeko zdrobite lobanjo. Upihnite
vseh njenih sedem življenj drugo
za drugim, imejte usmiljenje in po gum,
imejte dobroto in čistost, imejte,
kar so zavrgli vaši očetje in skrile
vaše matere, imejte usmiljenje, otroci,
in jo ubijte, ubijte te znorele oči,
da bodo spet postale krotke, ubijte
to razbolelo telo, da se bo spet umirilo,
imejte usmiljenje, otroci, in ubijte
mačko!

TRUPLO

Rablji prej ali slej ugotovijo: človeka
ni mogoče ubiti zlahka ali celo
mimogrede, treba mu je razbiti lobanjo,
raztrgati vratno utripalnico, zlomiti
hrbtenico; treba ga je izstradati,
zastrupiti, včasih leta in leta trpinčiti;
vso njegovo prihodnost je treba
pustiti izkrvaveti, vso preteklost
zagnusiti, nohte je treba puliti in
lase sežigati; in si še potem zatiskati
oči, ko se porcelanasta roka
nenadoma zgane ali se iz ustnega kota
pocedi gost curek krvi, niti zemlja
ga več ne zakrije in nagrobnik ga
maščevalno razglaša v nebo. Za vsakim
truplom stoji naporen in težak greh.

TUMOR

Mogoče se bo komu zdelo neokusno
(Oh, kako si upa norčevati iz take stvari!),
ampak mislim, da mi je končno začel
rasti tumor v možganih. Čisto majhen
je še, vendar pa lahko že za silo zlezem
vanj, tako tiho in domače je notri, nobenih
hijen in uradnikov in legitimacije menda
sploh niso obvezne.

Tumor pa raste, vsak dan postaja udobnejši
in kmalu nameravam vanj preseliti svojo
knjižno polico ter pisalno mizo, čez čas
pa se bo našel prostor še za posteljo, sploh
pa premišljujem, da bi se nekega dne kar
za stalno preselil vanj in se rešil dolgočasne
možganske sivine, po kateri mora človek
vsak dan prehoditi isto vijugasto pot do
dolžnosti in nazaj. Sicer pa moram zdaj še
nekaj časa počakati in se predvsem izogibati
nevrokirurgov, kajti ti ne prenesejo tumorjev
in jih vsakomur takoj izrežejo, iz čiste zavisti
menda.

NADREALISTIČNI SCENARIJ

Nadrealistični scenarij: moški stopi
v katedralo. Grobna tišina. Daleč spredaj
pri oltarju kleči mlada ženska in moli.
Nenadoma se obrne. Moški se v hipu zaljubi.
Kot v transu stopa proti njej. Njegovi
koraki enakomerno udarjajo v čas. Ženska
ga negibno opazuje. Njena lepota počasi
sivi, v obraz se ji zarisujejo gube.
Moški stopa hitreje. Ritem korakov naglo
pospešuje. Ženska se očitno stara.
Moški začne teči, tiktakanje korakov
preide v enakomeren, skoraj boleč
brezbarven zvok. Ženski odpadejo zobje,
koža postane raskava, lasje čisto beli.
Od groze moški obstane. Začne se umikati.
Ženska postaja spet mlajša, vrača se ji
prejšnja lepota. Moški se ji začne pri-
bliževati. In umikati. In približevati.
In umikati. Nekoč se odloči. Ne oziraje
se na karkoli stopi k njej in jo prime
za rame. Od obokov katedrale se začno
razlegati zvoki orgel. Ljudje se zbirajo,
pred oltar stopi duhovnik. Oblečen je v
črno.

LISICA

Samo na en način se lisica lahko
zanesljivo reši: izkopati mora votlino
hitreje, kot so jo psi sposobni preiskati.

In ko se psi razočarano odpravijo
iz zapuščene votline ter nadaljujejo
po njenih sledeh, mora ona izkopati
že naslednjo. Ali že tretjo. Tako se stalno
veča razdalja in včasih postane že tolikšna,
da bi se lisica lahko mimo ulegla ter
brez tveganja počivala, se parila, kotila
mladiče, bila brez skrbi. Vendar je zanimivo,
da taka lisica še naprej koplje, da dela to
čedalje hitreje in vedno bolj zagnano,
da postaja pozorna tudi na lego votlin
in premišljeno določa njihove oblike, da
postopoma obvladuje kopanje v trdo zemljo,
v lapor, granit, beton in železo, da prečka
reke, se zažira v gore, zavzema morja ...
In nekoč se psi zasledovalci začutijo čudno
nemirni, kot da jih je nekdo začel zasledovati.

MINUTA MOLKA

Bila je minuta molka za postopača,
ženskarja, kvartopirca in konjskega
tatu, morda malo manj kot minuta, ampak
vseeno so se vsi spomnili pesmi, ki
jo je nekoč zložil na čast svojemu
dedu. Ta se je menda v neki krčmi ljubil
s samo špansko kraljico; vražja ženska,
prsata in ritasta, gibka pa kot kača, je
potem vedno govoril mladcem, ki so se
nerodno spogledovali z dekleti pred
cerkvijo.

To pesem so potem kmalu vsi znali na
pamet in vsako leto jo je postopač prav
bogoskrunsko zapel na vaškem pokopališču
ter godel vse dotlej, dokler ga niso
preglasili zvonovi, na katere sta se
jezno obešala mežnar in gospod župnik.
Vsi so se torej spomnili te pesmi, čeprav
je bila tisto bolj čudna minuta, kajti
nekateri so izpili pivo zelo hitro, drugi
pa so nagibali celo večnost, končno pa je
vendar tudi zadnji ves zaripel odložil
steklenico in zamrmral: »Naj visi v miru.«

MOČ BESEDE

Gre za skrivnost nastanka. Nekdo je
moral prvi pokazati v žarečo kroglo
na nebu in ji dati ime. Morda je bil
to res le začuden vzklik, ampak bil
je prvi. Tisoči pred njim so že gledali
svetlobo in se greli na toploti, nihče
pa ni v tem zaznal presenetljivosti.
Samo on. Prvi ... Zaradi čuta za iz-
rednost. Zaradi genialnosti čudenja.
In potem ostale besede. Iz vsake
govori duh starega modreca, ki je
zmogel videti neznano. Vse so se
čudežno zgostile iz njihovih presenečenj
ter postale težke od vsebine
in pomenov, ki jih komajkdo še sluti.
V tem je ravno fantastičnost: človek
izgovarja tisočkrat več, kot namerava,
in sliši tisočkrat manj, kot je izgovorjeno.
V neuporabljenih globinah
pa prebivajo duhovi. To je njihova
glasba, njihovo večno zadoščenje
stvarem, ki so jih iztrgali iz niča.

O NAZAREČANU

Govorim o Nazarečanu. Ne o tistem, ki je
vedel, da je sin Boga, da bo oznanjal, da
bo izdan, da bo trpel in tretji dan vstal.
Ne o igralcu, ki že na začetku pozna uvod,
zaplet in razplet, ki ve za vsako svoje
prihodnje dejanje. Govorim o Nazarečanu.
O tistem, ki je dvanajstleten v templju
odgovarjal pismoukom in se bal, da se bo
osmešil. O tistem, ki je obupan gledal
lačno množico in sklenil med njih pravično
razdeliti pet kosov kruha in dve ribi.
O tistem, ki je videl mrtvo deklico in
pretresen zakričal, naj vstane. O tistem,
ki do konca ni vedel za svojo smrt in še
manj za svoje vstajenje. Govorim o Nazarečanu.

RAKETE

Tega ne bodo nikoli razumele, čeprav ljubijo,
in morda ravno zato hočejo priti vedno bližje,
ti pa jih ravno takrat potrebuješ daleč proč
onkraj cest, gozdov, rek in mest; litre znoja
bi moral izcediti, tisoč dreves posaditi,
stoletja bi morala preteči, velike bitke
se dobojevati, kraljestva vstajati in
strohneti, ljudje bi morali z raketami odhajati na
počitnice, in se zagoreli vračati
z zvezd, in še marsikaj bi se moralo prej zgoditi – one
pa se že naslednje jutro vse dišeče in domače
usedejo na tvojo pisalno mizo,
gole noge jim samozavestno bingljajo izpod
čipkastega perila, in ko se hitiš
dotakniti smejoče krasote,
se zaveš, da ne bodo nikoli razumele.

FILOZOF

Ne dovoliš mi v sobo, ko se oblačiš,
niti v kopalnico, ko si češeš lase zvečer;
ko stojim zunaj pred vrati in v osvetljenem oknu
gledam filozofa, ki se sklanja nad knjigami,
in začnem na tihem preklinjati in stiskati pesti,
filozof pa širi roke, kot da je vse izgubljeno,
in potem se prismeješ ti, vsa nališpana in dišeča
in filozof ne sluti, da ga boš prehitela,
da boš še danes plesala in pila vino,
še danes si ogrinjala mesečino čez gole rame
in se kot čarovnica dotikala stvari, da bi ozelenele.
In ko bo filozof obupan odkimal z glavo,
bo polje že zdavnaj preorano in žito posejano,
ves svet bo pognan v novo rast
in čeprav si bo filozof pulil lase,
boš ti hitrejša,
in že jutri mu bodo plezali otroci po košati bradi
in grizli piškote,
ki jih bodo prislužile njegove žalostne knjige,
in vsak, ki jih bo bral, bo vedel,
da ne more biti čisto res,
ker si bila ti hitrejša
in ni več mogoče odčarati sveta.

IZGON HUDIČA

V antikvariatu kupil zelo staro knjigo,
v njej našel recept za izgon hudiča.
Potem nabavil žabe, lase stark,
suhe korenine mrkača in še nekaj nujnih svari,
zmešal in skuhal, kot je treba,
se namazal pod pazduho, po stegnih,
pošprical stene v stanovanju.
Zaradi tega hud prepir z žensko,
potem ona v besu zapusti stanovanje.

METALEC NOŽEV

Najprej v areno prinesejo steno iz lesa,
potem se prikažeta v bleščečih opravah.
Ona se postavi pred steno, metalec se s prsti dotakne
prvega rezila. Ko vrže, zastane gledalcem dih,
in samo onadva vesta, da so meti povsem zanesljivi.
Njegova roka je preveč izvežbana, da bi lahko zgrešila.
Njeno telo je preveč izkušeno, da bi se lahko
neprevidno premaknilo. Predobra sta,
da bi se kar koli naključno zgodilo,
in med njima je možen samo umor. To dobro vesta,
in zato si ne gledata v oči. Zato težko dihata
in ju vsak met nanovo izčrpa. Po zadnjem se
vročična objameta, se priklonita ter odideta.
Čeprav ju gledalci kličejo nazaj, se ne vrneta,
kajti naenkrat sta čista, zaupljiva,
tako srečna, da se morata zapreti v sobo
in se dolgo, dolgo ljubiti.

LJUBlMEC

Potem zapre oči. Njen večni ljubimec
se skloni nad njo, jo poljubi, ženska mu vrne poljub,
nato se gladita, vznemirjata, okleneta;
ženska ga začuti v sebi in se srečna predaja,
preide v krč. Potem njen večni ljubimec počasi vstane,
se poslavlja, odhaja. Ženska se mu nasmehne.
Čez čas odpre oči, poleg nje leži nago moško telo.
Ženska vstane in odide v kopalnico.

O NOVIH PESMIH

Moral sem se odločiti, da začnem spet pisati pesmi.
Poleg tistih, ki jih redno pišem že nekaj let.
Da vsaki novi pesmi vzporedno napišem še eno,
drugačno pesem. Naskrivaj. Čutim, da je v tem
neki smisel. Nekaj podobnega se človeku dogaja
pri ženski, ki jo že dolgo in zares ljubi. Nastane potreba,
da jo začne spet ljubiti. Da poleg stare ljubezni začne
novo. Vzporedno. V molku. Naskrivaj. In če je ljubezen
res dolga, potrebuje vedno več molka, zbranosti.
Nove in nove začetke in nadaljevanja. Kajti na zunaj
se ne sme ničesar opaziti. To pišem povsem iskreno
in brez ironije: moja ženska pred ljubljenjem še vedno
zastira zavese zaradi ljudi z ulice. čeprav v nekem
svojem molku morda gola stopa v mestni avtobus
z mesečno karto v roki. Bistveno je vedeti
in se kljub temu igrati staro, preprosto pravljico.
Darovati obred, katerega bogovi so že davno mrtvi.
Ravno zato.

NOSEČA

Pred ogledalom strmiš le še v svoje oči.
V njihove spolzke zenice, ki se nenehno razpirajo
in zapirajo, ki utripajo kot polne krvi: črne,
tihe in nedoumljivo globoke. Pritiska te, ta globina,
in medtem nekdo plava v tvojem trebuhu,
in te brez vprašanja preoblikuje kot mala, bela smrt,
iz tvojih prsi dela neke druge prsi, iz tvojih bokov
neke druge boke, spreminja tvoje dihanje, tvoje misli,
tvoje sanje, mala, bela smrt. In raste, in se skoraj
razrašča, te zavzema, in kadar se ljubiš z moškim,
se bojiš, da ti kmalu ne bo ostalo ničesar od tebe,
ničesar, kar bi lahko dala kot ljubezen.

In bo ostajal samo še težak trebuh, ki ti bo zastiral
pogled iz postelje skozi okno: mala bela smrt, rasti,
mala bela smrt!

IGRALKE

Imajo čudno sposobnost, da se opazujejo tudi,
kadar niso pred ogledalom in vsaj z delčkom pogleda
se nenehno motrijo. Vsak izraz na svojem obrazu
skrbno pregledujejo, natančno vidijo, kako jim
pristaja ta ali oni nasmeh, guba na licu, in zaradi
tega se zdijo vedno rahlo odsotne, razen tistih, najboljših,
ki so se zmožne ogledovati v obrazih in v očeh ljudi,
in so zato najbolj srečne, če je čim več obrazov,
pred katerimi se potem sprehajajo, kričijo,
pojejo, plešejo, pred katerimi so majhne, vesele deklice
v hiši tisoč ukrivljenih zrcal; ure in ure bi se ogledovale,
kot bi verjele, da z vsako novo podobo postanejo
še mnogo bolj lepe.

LETNI ČASI

Našobila je ustnice in si odpihala lase s čela.
Tisto, kar me je vsakič najbolj vznemirilo.
Vendar ji nikoli nisem povedal. Morda sem se bal,
da bi se potem spremenilo. Da bi bilo zaigrano.
Tudi pokazal nisem, ampak samo z razbijajočim srcem
opazoval. Včasih cel dan ni storila tega.
Včasih sem čakal cel teden. Pozimi sem skrbel,
da je stanovanje puhtelo od vročine. Pomladi in jeseni
nisem maral. Spominjam se, da sem nekoč čakal
cel marec in polovico aprila.

SELITVE

Ponoči je pridrla voda in zalila ulico,
da je bila kot reka. Ljudje so kričali, da je popustil jez
in bo še huje, vlekli so iz kleti velike zaboje
in jih nosili po stopnicah navzgor, voda pa je bila
vedno višja, po njej je plavalo pohištvo in temne,
spolzke sence kot velike umirajoče ribe.
Ko so zagledali trupla, so ljudje zastali,
začarano so strmeli v grozljivo
jato, ki je kot konvoj počasi plula vzdolž ulice.
Nato se je iz teme nenadoma izluščila
majhna beneška gondola in v njej je negibno
sedela ženska. V roki je držala prižgano svečo
in pozorno, kot pastirica, krmilila
nestvarno plovilo natančno sredi jate.
Drobna svetloba plemena se je zrcalila
v stotinah majhnih odsevov, posejanih okrog gondole,
ko sem pogledal bolj pozorno, sem videl,
da odsevajo široko odprta zrkla kot kresnice,
zbrane v začaran roj. Ljudje so začeli omedlevati
in bruhati od groze, ženska pa je z veslom zbrano
krmilila mimo nas v temo, in ko se je razblinjala
v daljavi, je bilo njeno veslo tako mirno in negibno,
da ga od tedaj nenehno slutim za robom sleherne noči,
za katero uravnava selitve ohlajenih teles do jutra,
ko zadoni iz katedrale in preživeli obstopijo črn oltar.

RITEM SVETA

To se mi je vedno zdela največja zvijača,
da si zavrtel planet kot vrtavko okoli sonca
in je zato v istem trenutku nekje ura šest zjutraj,
nekje poldne, in nekje šest zvečer,
in ljudje neprestano, vsako sekundo umirajo
in se rojevajo, ubijajo, se ljubijo, čakajo v zasedi, jadrajo,
nabirajo pomladno cvetje, se sončijo na plaži,
posiljujejo, gledajo Atlantik iz aviona,
in vsaka od slik nepretrgoma polzi s sveta
kot iz luknje mesoreznice in ne pustiš,
da bi se prekinila, umirila in premišljeno začela
novo zgodbo, o kateri sanja pijan filozof,
ko konča predavanje in začne v gostilni jokati
zaradi sveta, ki je ustvarjen brez ritma.

HLADILNIK

Prebudil sem se sredi noči, žejen in lačen,
skrajno pazljivo sem vstal in uspelo mi je,
da se ni prebudila,
z rjuho sem zakril njena gola stegna,
ki jih je hladila mesečina,
potem sem odprl hladilnik
in malical
in ker se še vedno ni zganila,
sem vpričo nje začel obuvati nogavice
in si natikati hlače,
kot bi jo izzival.
A ko sem si ogrnil tudi plašč
in razpel marelo,
sem spoznal, da je prišel čas odločitve,
njeno telo je ostalo negibno
in jasno je bilo, da nimam velike izbire.
Odklenil sem vrata in stopil na ulico,
še enkrat pogledal,
ali se je v njeni sobi prižgala luč,
okno je bilo temno.
Otožno sem odšel proti pristanišču vedoč,
da se ne bom mogel več vrniti.

LUKNJA

Psihoanalitiki so zardeli od sramu
in genetski inženirji so priznali svoj nesmiselno
ovinkarski pristop
k jedru celic
fiziologi so obnemeli kot ošteti prvošolčki
in celo atomski fiziki so previdno
molčali
ko mi je zmagoslavni vojak pokazal
kako lahko preprosto, povsem navadna luknja
v meso
izprazni vse njihove teorije
v okorno in skopano
jamo
nad katero ostane le še kamen
preprosta, hladna rudnina
ki bo zmagoslavno opozarjala
na najenostavnejšo razrešitev
velike uganke sveta.

PEKING

Skoraj nihče več se ne spominja,
tudi sam sem slučajno naletel na tri mesece star
časopis in prebral: »Peking. Vojska pobila
3000 študentov«, in se čudil, kako vse izginja,
čeprav je bilo sprva slehernega groza,
potem pa smo rekli: vsi imamo vendar hladilnike
in zamrzovalne skrinje, pod nebo nas vozijo avioni,
na postaji čaka električni vIak; nihče ne more
ubijati gospodarjev hladilnikov
in mikrovalovnih pečic
in tudi tam je bil morda
vse skupaj samo nesporazum
ter se bodo vojaki vsak čas nerodno opravičili,
študentje pa si popravili pomečkane obleke,
zajahali svoja kolesa in se odpeljali
v menze na večerjo.

POGREB

Vem,
da smo od zgoraj samo gruča črnih mravelj
okoli krste.
Vsi po vrsti strmimo v nebo in gledamo v avione,
ki vzletajo z letališča;
ko odletijo, strmimo še naprej
negibno, v prazno,
kot bi iskali še višje,
čeprav vemo,
da od določene višine prenehamo biti tudi mravlje,
in smo vsi skupaj le še ena sama drobna pika
in potem nas sploh več ni.
Od tam se smehlja Bog.

SPREOBRN]ENEC

Slučajno sem prišel v kraj,
kjer je predaval znani spreobrnjenec.
Usedel sem se v zadnjo vrsto in ga poslušal,
kako grozovito je celo življenje grešil,
kako se je izživljal z ženskami,
z alkoholom in celo z mamili;
kakšen pekel je dal skozi
in kadar mu je že uspelo zaslutiti resnico,
je znova padel v še hujši razvrat.
Bog je igral z njim neusmiljeno igro
in šele na starost,
ko mu je razvrat domala uničil dušo,
jetra in še marsikaj,
mu je bilo naklonjeno spoznanje,
in je lahko začel oznanjati čisto resnico,
zaradi katere njegovim bratom in sestram
ne bo treba iti
skozi vse,
kar je mučeniško prestal.
Potem je umolknil
in bratje in sestre so mu zastavljali vprašanja.
Nekaj žalostnega je bilo v njihovih glasovih,
bili so pretreseni,
da je Bog vse preizkusil na enem samem človeku
(In zanje ni ostalo nič,
čeprav so njihova jetra zdrava.)
Spreobrnjenec jim je zatrdil, da jim preostane molitev
in sveta čednost,
nakar so se vsi zamislili
in se melanholično razšli.

OTROCI

Najbolj pretresljiva iznajdba sveta so,
najmočnejša in po malem grozljiva,
kajti ko se oklenejo življenja,
mu hočejo brezpogojno služiti
in mu biti zvesti v še tako okrutni igri,
ki se zahteva od njih.
Z enako spretnostjo se v brazilskih kanalih pomikajo
pred streli pobijalcev
in v samopostrežbi izbirajo svoj priljubljeni sladoled;
z enako prisebnostjo obljubljajo gospodarjem,
da bodo izmesili še več opek iz vroče, nezdrave gline,
in se zahvaljujejo očetu za nov kičast
komplet Barbie
in pri tem bi jim lahko pripisali celo malo hinavščine,
če ne bi vedeli, da je vse skupaj le njihova
strašna sla, ki jih dela tako močne,
da jih z nobeno silo ni mogoče odtrgati od sveta,
in to bi jim bil tudi največji očitek,
če ne bi bili edini, in brez njih praznina
kot pred začetkom sveta.

PROCES

Iz tistega so naredili velik in razvpit proces.
Po vseh časopisih so objavili slike temnega,
nasilnega Arabca, ki je gledal hudobno in krvavo,
da je slehernemu zmrazilo srce. Moški je bil tip
posiljevalca, to je bilo očitno, in proces je bil
po splošnem mnenju nesmiselno zapravljanje
časa in denarja. Potem so prišle v časopis tudi slike žrtve,
mlade somalske črnke z debelimi ustnicami
in ljudje naenkrat niso vedeli, kaj bi mislili o vsem;
ne da bi dvomili, da je moški pravi posiljevalec
in morilec, nikakor ne, bilo je očitno,
vendar tudi črnka s svojim pohotnim pogledom in
slokimi nogami ni mogla biti čisto nedolžna
in ljudje so se znašli v resničnem dvomu,
kako naj bi se glasila pravična sodba;
seveda nihče ni mislil, da bi moškega oprostili
ali bili z njim kakor koli blagi, a še najbolj
pravično bi bilo na neki način obsoditi oba,
so govorili in bili čedalje bolj prepričani,
da je sodni sistem premalo elastičen
ter ga bo nujno spremeniti po naslednjih volitvah.

SIMPLON EXPRESS

Opozarjal sem jo, da je nevarno, kar počne;
na nočnih vlakih so lopovi, nasilneži,
vse vrste čudaki! Bila mi je všeč in iskreno me je skrbelo,
ona pa je prešerno zaloputnila vrata kupeja.
»Saj sva sama,« je rekla in si brezbrižno sezula čevlje;
potem se je zleknila na svoj sedež in zaprla oči,
speča princesa, njena nepazljivost je bila nemogoča,
in zgrožen sem jo pričel tresti;
ni se moč tako vesti ob polnoči na Simplon expressu
med Milanom in Bologno!
Ona pa se je le oklenila moje roke,
kot bi bil njen zaščitnik,
čeprav sem jo poznal komaj dve uri.
Videl sem, da ni pomoči, da si nimam kaj očitati.
Previdno sem ji vzel denarnico iz torbe,
potem sem ji snel zapestnico in uhane.
Ko sem končal z ogrlico, sem ji odgrnil krilo
ter z nemirom, ki sem ga dobro poznal,
gledal njene lepe noge, ki jih je srebrila mesečina.
Počasi sem se sklanjal k njenim bokom,
potem je vlak začel zavirati zaradi postaje.
Oddahnil sem se in se olajšano zravnal,
Obšla me je srečna razigranost
in poljubil sem lepotičko na rožnato lice,
potem sem se izmuznil iz kupeja.

TRGOVINA IGRAČ

Razločno se je videlo, da se je deklica znašla v stiski;
v trgovini igrač je v eni roki držala punčko,
ki je bila všeč mami, in v drugi roki mali pianino,
ki ga je ponujal oče; deklica je
nesrečno stala med njima
in s solznimi očmi tehtala, ali naj izbere igračo
mame ali očeta;
kdo bi bil manj razočaran, kdo manj nesrečen.
A odločitev je bila težka, ker je bila deklica prijazna
in ni hotela nikogar prizadeti;
od napora so se ji tresla kolena
in obraz in slednjič je jokala in vpila,
da hoče obe igrači in pika. Oče in mama
sta protestirala, kako razvajena da je in nevzgojena,
nato pa sta zaradi divjaškega tuljenja kupila oboje.
Potem je vsak od njiju pograbil svoj zavitek,
in naglo so zapustili trgovino.

ZAJEC

Komaj zaznavna sled. Odtisi na zamrzlem snegu.
Vmes jamice, ki jih je iztalila topla kri.
Na dnu rdeč kristal.

Beži. In voha kri. Opojen, slasten sok,
ki mu izteka. In mu zaliva sluhovode,
in se strjuje v mreno čez oči,
da svet bo kmalu le še temna, gluha bolečina.
Potem bo zmanjkalo krvi.

IGRALCI POKRA

Igraje jih spoznaš, te velike igralce
pokra, posebno tiste, najboljše, ki nenehno
zmagujejo z asi in kralji, in če imajo po
naključju povsem brezvredne karte, se to izve
šele na koncu, ko brezbrižno, kot bi šlo za
najpreprostejšo zabavo, poberejo ves dobitek;
najbolj čudno pa je, da so jim tuje vsake
analize in strategije ter z otroško strastjo
verjamejo v srečno naključje, dokler ...
... dokler se nekoč med igro presenečeni ne
zalotijo, da s pretanjeno pazljivostjo
razvrščajo karte, in ko postanejo naslednjič
bolj pozorni, spoznajo svojo nezavedno
zvijačo in kmalu odkrijejo še drugo, tretjo,
četrto, navduši jih njihova učinkovita preprostost,
vendar je čudno, da začno potem polagoma izgubljati,
najprej samo igro ali dve, potem pa čedalje bolj;
nobene od odkritih zvijač ne morejo izvesti,
nobenega trika ponoviti in čez nekaj časa jih
najdeš sloneče med praznimi kozarci, z izgubljenimi
očmi si nekaj dopovedujejo, preklinjajo, obtožujejo,
vendar nihče ne razume pomena njihovih besed,
nikogar niti ne zanimajo ti nespretni, slabi
mali igralci pokra.

ZAHVALNA MOLITEV

Vsi, ki so hoteli koga častiti, so te
lahko častili; vsi, ki so hoteli koga
preklinjati, so te lahko preklinjali;
vsi, ki so se hoteli za koga boriti,
so se lahko borili; vsi, ki so hoteli
za koga trpeti, so lahko trpeli; vsi, ki
so hoteli koga sovražiti, so te lahko
sovražili; vsi, ki so hoteli koga ljubiti,
so te lahko ljubili. Ves čas, skozi vsa
dolga stoletja, in zato si velik, naš
odrešenik Jezus Kristus. Amen.

JABOLKO

Že takoj, ko sem prišel na stražo, se je punčka
začela čudno vesti. Stala je ob jarku, ki je
obkrožal kasarno, stara je bila šest, sedem let,
oblečena v rdeče dimije, črnolasa, prava mala
Albanka; ko sem začel hoditi ob jarku, je začela
v isto smer korakati tudi ona; kmalu sem videl,
da oponaša vsak moj korak, celo držo; igrala je mojo
senco in postal sem nervozen, v bližini bi bili
lahko iredentisti in čakali, da me bo punčka
naredila nepozornega. Zato sem ji pokazal, naj
takoj odide. Obstala je, potem se je zasmejala,
segla v svojo torbo in iz nje privlekla jabolko.
Zamahnila je, in vrgla jabolko proti meni. Odskočil
sem v zaklon, oklenil sem se brzostrelke, čakal …
Nič ni eksplodiralo. Povesil sem cev. »Ne bom
ustrelil punčke,« sem si rekel, »ona ničesar ne ve.«
Potem sem opazoval jabolko, veliko, rdeče, izgledalo
je čisto pravo. Grozeče sem zamahnil proti punčki,
prestrašila se je in začela bežati. Nisem vedel, kaj
naj storim z jabolkom. Lahko bi bilo injicirano
s strupom, če bi ga ugriznil, bi umrl ali vsaj zaspal,
potem bi iredentisti prišli čez jarek in me zaklali.
Nisem vedel, ali strup deluje tudi na dotik, zato se
jabolka iz previdnosti nisem dotaknil, tudi brcnil
ga nisem v jarek, ampak samo stal in nebogljeno
čakal. Zdelo se mi je, da so to za mene prevelike
in preveč zapletene stvari ter bi moral o vsem
obvestiti komandanta; če bi sprožil alarm, bi bilo
vseh skrbi konec, zatulilo bi in naenkrat bi se vsi
drenjali v strelskih jarkih s pripravljenim orožjem.
Res nisem vedel, kaj bi, in skoraj do bolečine sem
postal nervozen. Potem je na srečo prišla zamenjava.

MOLITEV S PRAGA

Zares želim stopiti v to tiho cerkev,
sesti v eno od praznih klopi, se zamisliti,
skleniti roke, moliti. Tebe Bog, kdor koli že
si. Ampak vem, potem bi mi začel odpuščati
moje grehe, Gospod, brisal bi drugega za
drugim, da bi bledeli, izginjali, tega se
bojim, tudi moj najmanjši greh mi pripada,
in brez največjih ne bi obstajal, kot sem,
zato bom ostal daleč, dokler ne postaneš
trd, dokler ne prenehaš tako grozljivo
odpuščati, moj Bog, moj Gospod. Amen.

O NEKI RESNICI

Sicer pa se zdi, da ljudje od umetnikov
pričakujejo določene škandale, čudaštva,
nenavadnosti in to v nekem smislu celo
zahtevajo, da lahko potem umetnika
razglasijo za norca, njegove besede za
besede preroka, njegove slike za slike
čudaka, njegovo resnico za resnico
genija, nikakor pa ne njihovo, ki ga
včasih opazujejo v svojem prostem času
in ga za hobi analizirajo, zanimivega
norca, preroka, čudaka, genija, tako
zelo drugačnega, neresničnega.

DEČEK NA DREVESU

Edvardu Kocbeku

Potem ga začno iskati. Ljudje se
s plamenicami razkropijo po gozdu
in kličejo njegovo ime. Čolnarji
se odpravijo na jezero in pogrezajo
palice v temačne globine. Z verig
so spuščeni psi. Deček čepi na
drevesu in vznemirjen opazuje.
Še nekaj časa in zaslišal bo jok,
zazvonili bodo zvonovi, iz hiše
se bo oglasila molitev. Potem bo
deček neopazno zlezel z drevesa
in se pomirjen odpravil proti
prepadu.

O NEZNANI BITKI

ki je ni v zgodovinskih učbenikih niti
v zgodbah za otroke, o kateri ne pišejo
časopisi, o kateri molčijo radijski in
televizijski poročevalci, čeprav se vsak
dan zgodi, da reka od kje naplavi truplo
ali mrtvec obvisi na veji, da nekdo izkrvavi
iz vratne žile ali obleži raztreščen pod
stolpnico in ga obstopijo ljudje,
mrtvega voj aka, padlega soborca, ki ga nihče
noče pokriti z zastavo in mu zaigrati himne,
čeprav na tihem vsi vedo, da je bitka v
resnici krvava in je morda pravkar omahnil
njihov najboljši bombaš ali ostrostrelec ter bo
poslej vsaka zmaga težja in vsako upanje
manjše.

MALI VOJAK VELIKE ARMADE

Mali vojak velike armade, ne boj se,
tvoja vojna bo dobljena, ne moreš storiti
tolikšne napake, da bi jo izgubil, in poraženi
bodo vojaki majhnih armad, ne morejo storiti
tolikšnih herojstev, da bi bili zmagovalci;
ne boj se, mali vojak velike armade,
ponosno boš korakal po ulicah osvojenih
mest, na najvišje zvonike boš razobešal svoje
zastave, v krčmah ti bodo prestrašeni natakarji
izpraznili najboljše mize in lepe tujke ti
bodo sledile na gib roke; nihče te nikoli
ne bo prisilil v beg in navajen boš samo
zmagovati, vedno, dokler boš mali vojak velike
armade, zato se ne boj, tvoja vojna bo dobljena,
ne moreš storiti tolikšne napake, da bi jo
izgubil, in poraženi bodo vojaki majhnih armad,
ne morejo storiti tolikšnih herojstev, da bi bili
zmagovalci; ne boj se, mali vojak
velike armade!

ČLOVEŠKA RIBlCA

V zapletenih podzemnih rekah, spolzkih
od noči, živiš ovita v prosojno človeško
kožo, prepredeno z drobnimi, pulzirajočimi
žilami; njen dotik je edina možna izkušnja
drugih, in če potrebuješ več, zagrizeš v
nemirne žile telesa ob sebi, izcejaš njegovo
bolečino, dokler ti med zobmi ne obvisi
droben, mlahav zločin, ki ga izpustiš, da
potone na dno, in to je vse, kajti dobro
veš: nikoli ne prideš iz te noči in
nikoli ti ne bo treba ničesar pokazati.
Čudež je ustvaril človeške ribice, čudež
skrbno preceja njihove vode od mesečine in
tudi najmanjših zvezd. Svetloba je pozabljena,
in oči, edina sled, izginjajo, vsako
tisočletje jih za spoznanje oslepi,
dokler ne ostanejo le še strašne, obrasle
jame, grobovi mučenih talcev, pozabljeni
v zapuščenem gozdu.

MEDITACIJA: POPOLDNE

Popoldne je in nihče, ki je hodil
od jutra, se ne more več vrniti.
Marsikdo bo moral prespati na tujem
seniku ali na travi ali na vlažni
zemlji. Marsikdo bo vso noč zbegan
prisluškoval gozdnim glasovom ali
bo na vratu nenadoma zaznal mrzlo
polzenje kače. Marsikdo bo potem
začel brezglavo bežati ali bo do
jutra nemočno hlipal v dlani. In
morda so še najbolj srečni tisti,
ki zvečer vedno znova spoznajo, da
so ves dan hodili v krogu.

ŠESTI DAN

Vem, peto noč vedno pridejo dvomi in
neprijetne sanje, kajti vse je opravljeno, vse
pognano v tek, in tudi Ti si spoznal, da bodo
nekoč Tvoje zvezde ostale brez svetlobe,
da se bo Tvoje sonce ohladilo in se bodo
posušile rastline, poginile živali, kajti
nobeno bitje, nastalo iz besede, ni ustvarjeno
za temno senco, za mraz in neskončno samoto,
za trpljenje in brezizhodnost. In ko si
spoznal, da boš nekoč v vsem tem spet ostal
sam, si šesti dan zgrožen pograbil glino.

GENI

Žrebali smo med vsemi v laboratoriju
in je kocka pokazala na mene,
potem sem hočeš nočeš dal nekaj krvi,
iz krvnih celic smo izrezali gene
in jih presadili v mišji zarodek.
Bil sem navzoč, ko se je miška z mojimi geni rodila,
skrbno sem opazoval njeno rast,
ji vsak dan meril inteligenco,
spretnost pri plezanju čez ovire, njeno kondicijo;
rezultati niso bili spodbudni,
miška je bila povsem povprečna,
rada je grizla pšenična zrna
in jih izrivala iz kletke, ko se je najedla;
po pol leta brezuspešnih meritev
smo sklenili poskus končati,
miško sem vrgel v plinsko komoro,
ko pa bi moral odpreti ventil,
sem si premislil,
v miški so bili moji geni,
čeprav nič prida, se mi je milo storilo
in sem rešil miško,
odtedaj živi nekje v mojem stanovanju,
ne vem, kje si je našla brlog,
puščam ji popolno svobodo,
pod mizo ji nastavljam sir in pšenico,
le ob večerih včasih poslušam tiho škrebljanje izza omar.
Včasih mislim, da sedi v temi in si izmišlja pesmi,
mogoče je bil presajen tak gen,
potem skrbno zaprem okna in zaklenem,
še prej pa pred hišna vrata nastavim skodelo mleka
s posebej pripravljenim strupom,
ki je ob najmanjši količini smrten za mačke.

MICA

To je čuden spomin,
ne vem več, zakaj sem tisti večer ostal sam v hiši,
iz garaže sem sunil očetov avto,
se odpeljal po Mico in parkiral v parku.
Zlezla sva na zadnji sedež,
oba sva bila stuširana, dišeča in sladka,
oba sva imela apetit,
potem sem zavohal kri in jo začutil na rokah in obrazu.
Mica je zavreščala, potipal sem jo,
tudi ona je bila lepljiva, krvava,
nekomu je počila žila in krvavi,
sem rekel, bila je tema,
zmedena sva tipala drug na drugem lepljivo kri
in iskala počeno žilo,
brez uspeha, nič nisva čutila.
Nekdo od naju bo v pol ure izkrvavel,
sem rekel in tesno objel Mico,
nekdo bo umrl, a huje bo drugemu, ki bo živel,
med najinimi telesi se je strjevala kri
in dišala ostro kot premočna začimba,
potem me je prešinilo,
»Mica tica, ti si devica,« sem zarjul
in Mica je nerada priznala,
meni pa je bilo vse spet lepo,
nič hudega, sem tolažil Mico,
potem pa jo odpeljal k sebi domov,
da mi je pomagala oprati sedeže v avtu.

VEČERJA NA SENI

Večerjali smo na zastekljeni ladji, ki je križarila po Seni
in z močnimi žarometi osvetljevala rečne bregove; orkester
je preigraval neke stare jazzovske melodije,
natakarji so nam prinašali pladnje novih in novih jedi,
da smo od vsake zmogli le še grižljaj ali dva zaradi degustacije,
nato pa puščali, da so jih odnašali proč. Okorni od prebavljanja
                                                        in jazza
smo si ogledovali Pariz z rečne perspektive,
in kadar smo se spogledali, smo se zdeli nekam zadovoljni
ob vsem vinu in razkošju, ki je bilo na voljo.
Potem so žarometi ladje osvetlili mlad par,
ki je objet slonel na mostu in z divjo željo strmel
v obložene mize. Kot v odgovor smo se vsi v ladji zastrmeli
v njuni živi telesi in nikogar ni bilo,
ki ne bi vroče želel narediti te zamenjave,
se znajti na mostu v čutnem, ubogljivem telesu,
čutiti srce, ki razbija, vlažno roko, ki drhti;
potem je ladja spolzela pod mostom in ga pustila v temi,
in vsi smo spoznali, da ne bo nič z zamenjavo
in bosta onadva s svojo mladostjo večno ostala na mostu
in mi ukleščeni ob svojih mizah,
in nam bo poslej vsak grižljaj manj v veselje
in vsak požirek zgolj pozaba tistega, kar nikoli več ne bo.

BLAZINA

Moja ženska vstane zjutraj ob petih,
da ne bi zamudila službe v tovarni,
odplazi se tiho, kot podlasica,
in nikoli ne vem, ali me za slovo poljubi.
Pesnik sem,
in ko se zbudim, je njena blazina že mrzla
kot mrlič, previdno se ji izogibam,
nevaren hlad veje od tam,
in v izogib molku
na glas sestavljam poezijo,
žebrajočo molitev,
ki mi varuje živce na dolgi poti do hladilnika.
Tam spijem pivo,
odprem oči
in vnaprej prekličem odgovornost za vse,
kar se zgodi potem.

HRAST

Hrast je moral rasti stoletja, bil je ogromen
in šest nas ga je komaj objelo
potem smo začeli sekati od vseh strani
z vso moško silo smo napadli
šprical je znoj
vtiči so nam stali
grizli smo v les, da je ječal
kot najbolj predana ženska
vse se je zdelo preprosto in čisto
dokler nismo prišli skupaj
in so zaškrtale sekire
nekateri bi se morali umakniti
a ni nihče popustil
sekali smo drug drugega po nogah
dokler nismo obležali
hrast pa še zdaj stoji
le namesto želodov rodi pomaranče
odkar se je napil človeške krvi.

LIPICANCI

Beli lipicanci odhajajo na pašo
v strnjeni gruči galopirajo med hrasti
potem vsi kot na povelje obstanejo
in sklonijo glave k sočni travi,
kot bi bila pretežka lepota
zbrana v njihovih slokih telesih
ki jih ni mogoče opazovati brez tihe groze
brez občutka skrajne nemoči kot v bližini čudeža
popolne umetnine ali svete besede;
od rojstva do smrti živijo lipicanci kot prividi
na krhki razmejitvi stvarnosti in sanjskega sveta;
zato jim sleherno noč grozi smrt
obsedeni ubijalci se plazijo okoli njihovih staj
da bi jim prerezali vratove in razbrizgali kri
po belih hrbtih
v temi so lipicanci brezmočne žrtve
vsakdo lahko razločno opazi njihova telesa
dvigne morilski nož in se jim maščuje za lepoto
ki jo brezbrižno trosijo, ko galopirajo med hrasti
kot plemeniti, marmorni duhovi
ter vsakogar brezobzirno prisilijo
v pretresljivo potovanje
do svojih najbolj pozabljenih otroških sanj.