Salomonova razsodba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Salomonova razsodba.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/34 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Evropejec, ki je navzoč pri sodni obravnavi v Ameriki, posluša zavzet, kako svobodno se kreče tamošnji sodnik, ki se ne zdi v svojem pravoreku oviran in omejen po črkah in črtah postave, ki ne gre vselej za življenjem. Pisatelj Cichler, ki je prebil marsikatero uro po sodnih dvoranah v Newyorku, San Frančišku in v Čikagi, nam slika eno teh zanimivih obravnav.

Pred sodnjim stolom je stal mož v tridesetih letih, lisičjega obraza, čedno napravljen in lepo rejen. Gledal je samozavestno okoli sebe. Obtožen je bil sleparstva. Dokaz in podlaga obtožbe so bili oglasi, ki so prihajali že več tednov v različnih listih Unije Takih oglasov je sicer vedno polno po ameriških listih, a všelej nima osleparjeni poguma, da bi si poiskal pravice in odškodnine pred sodnijo, ker ni ravno prijetno, ako se poleg.škode človeku ljudje posmehujejo. Oglasi, ki so bili zatoženi, so prihajali v taki vrsti:

Hallo!

,Sto potrebnih in koristnih reči za en sam dolar! Orodje, ki je neobhodno potrebno! Dobite poštnine prosto, ako pošljete dolar na Excelsior- Export- Compagnie, Markessquare 36, San Francisko 6.'

Hallo!

,Zajamčeno je, da ne izve nikdo. Pošljite dva dolarja in izvedeli boste zanimivo novost, kako uporabite lahko petvinarske znamke namesto desetvinarskih. Iohn Iossas Brown, 27 Songstreet, San Francisko 6.'

Hallo!

,Največji uspeh znanstva! Rdeč nos izgubi svoj žar. Najnovejšo in gotovo učinkujočo iznajdbo na tem polju izveste, ako pošljete tri dolarje. Medicinsko dr. 12 Midoblestrect, San Francisko.'

Hallo!

,Kdo bi rad obogatel? Treba je samo 5 ničevih dolarjev. Ključi bodo do milijonov. Pošljite jih na ekspedicijo lista »Človekoljub«. Dobite nasvet, vsled katerega si naberete črez noč bogastva.'

Sodnik je dokazal kratko, da je pisala vse štirje oglase ena in ista oseba, in da se nanašajo štirje različni naslovi samo na eno in isto premeteno osebo, torej se strnejo štiri obtožbe na eno glavo.

Obtoženec je trdil, da ni kriv. Ni pa mogel ovreči dokazov. Izgovarjal se je: »Res je, da sem pisal te oglase, nisem pa imel namena, da bi oškodoval živo dušo, nikogar nisem silil, da naj mi pošlje ...«

Sodnik mu je presekal izgovor: »Hitro bomo to dokazali.« -— Poklical je prvo pričo. Zamišljen človek se je oglasil. Eden iz one velike družbe, ki stika vsak dan po oglasih, še ujame na vabljive besede in se ne izuči. Sodnik je vprašal: »Kako blago ste bili dobili, ko ste bili poslali dolar?«

»Sto piškavih šivank!« je odgovorila priča ogorčeno, v veselje poslušalcev.

Sodnik je vprašal mirno zatoženega; »Se vam zdi. šivanka res neobhodno potrebno in koristno orodje?«

»Na vsak način!« je pritrdil obtoženi.

Modro je razsodil sodnik: »Potem rečete seveda lahko, da je sto šivank, sto koristnih orodij — kaj ste pa hoteli, tožitelj? Lahko ste si mislili, da ne dobite za dolar sto avtomobilov. Prehajam k drugi točki obtožbe.«

Tožiteljica je bila starikavo dekle. Ena tistih, ki pišejo rade pisma brez konca in kraja. Rdečica ogorčenja ji je zalila velo lice, ko jo je vprašal sodnik:

»Kak odgovor ste dobili na svoje vprašanje glede petvinarskih znamk namesto desetvinarskih?«

Ogorčen glas je siknil: »Naravnost nesramen odgovor!« Glasil se je: »Prilepite dve petvinarski znamki na vaša, gotovo zelo duhovita pisma, pa bo kakor da bi prilepili desetvinarsko. In za tak odgovor sem dala svoje težko prislužene tri dolarje!«

Po dvorani je zagrmel smeh kakor vihar. Tudi toženec se je smejal. Le Salomon na sodnjem stolu se ni ganil. Dvignil je roko, da potolaži vihar, in pripomnil na naslov tožiteljice: »Menim, da bi bili vi lahko že poprej tako pametni, pa ne bi bili izgubili treh dolarjev. Tretja točka!«

Sluga je zaklical. Na burno veselje občinstva se je dvignil mož, obdarjen z dolgim, krepkim telesom, širokim rdečim licem in z debelim nosom sred lica, ki je žarel kakor petelinov greben. Ime in beseda tega tožitelja sta pričala, da je sin dežele, ki ljubi žgane pijače. Vesel nemir je vladal, ko je pripovedoval srdito:

»Vaše velerodje! Oni nič tamle, ki bi ga jaz raje imel tu med svojimi poštenimi pestmi, kakor da ga gledam tamle med stražniki ki mu varujejo sleparsko dušo — oni ničevi nič mi je pisal na moj denar in na moje vprašanje tako neumnost, da je res od sile. Meni je nos ozebel, nesrečen sem res in rad bi, da bi ne bil tako izzivaje rdeč, a ta duša se mi posmehuje:«

»Lokajte ga, dokler ne bo višnjev!« Dvorana se ie tresla smeha. Šele resen opomin sodnikov je umiril vihar.

Sodnik je povedal umerjeno: »Ste že toliko časa na svetu, da bi morali vedeti, da se tak nos ne ubeli več. In najsibo vzrok njegove glasne barve že ozeblina ali neka druga bolezen. Smatram, da je izpolnil obtoženec, kakor v prejšnjih dneh tudi v tem kar je obljubil, in prehajam k četrti točki.«

Obtoženec je karvzrastel: kdo mi pa kaj more? Porogljivo je pomeril svoje tožitelje, posebno četrtega, ki se je dvigal, da odgovori sodniku. Očividno je bilo, da je sodnik mož posebne vrste, on ne kara obtoženca, ampak prišteva krivdo osleparjenim: Zakaj so res tako neumni? — Mož, ki je hotel nagloma obogateti, je bil slaboten in slabo oblečen, nosil je pečat usode tistih ljudi, ki nimajo volje in jih spremlja nesreča povsod.

Opravičeval se je: »Vaše velerodje! Gotovo mi ne more nikdo zameriti, če bi postal rad nagloma bogat, posebno ko sem mislil, da si pomagam s petimi dolarji. Težko sem si utrgal denar. Nisem spal, čakal sem pisma in snoval. Pa mi je prineslo odgovor:

»Naredite, kakor sem naredil jaz z vami in kakor delam s tisoč bedaki vaše vrste — ki jih ne zmanjka nikoli: Izkoriščajte neumnost svojega bližnjega!«

Na ta odgovor je molčalo vse. Sodnik je vprašal hladno obtoženca: »Je vse res, kar govori? — predrzno je odgovoril: »Ne samo, da je res, tudi odbiti se ne da!«

Sodnik je razsodil: »Dve leti hude ječe!«

Utemeljeval je svojo razsodbo s tem: Zločin je, Če se poslužuje kdo nevednosti svojega bližnjega v svojo korist, neumnost pa spada k nevednost še večji zločin pa je, če nagovarjaš le drugega na tak zločin. In ko se je pokril sodnik, je bil očividno v prostrani dvorani en sam človek, ki ni bil zadovoljen z razsodbo, in ta je bil premodri pošijatelj oglasov.