Saj sem ti pravila!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

"Le verjemi mu vse, kar ti reče, boš že daleč prišla! Zakaj pa k meni nič ne pride? A? Samo za vogalom bi stal in nate čakal, ako pa mene zagleda, zbeži, kakor bi mu kurilo sto vragov za petami."

"Vi pa kaj veste! Mislite, da so vsi enaki! Če eden potegne svojega dekleta za nos, ki leta za njim in sili vanj, pa že mislite, da je Adolf ravno tak."

"Ravno tak je, ali pa še slabši. Le Marijanko poglej! Kako ga je imela rada, tistega škrica pretegnjenega, a nazadnje se ji je smejal in izginil kot kafra. Namestu da bi jo vzel, jo je pa pobrisal! Punca se je cmerila in sram jo je bilo, otrok je vekal, tisti njen hlačman jo je pa pobral, nekaj na Nemško, so dejali. Slikar je, so govorili, ker se je nosil kot nobeden: Klobuk, širok kot marela, žametast rekelc pa kratke hlače. Pusti ga, ti pravim! Če mu je kaj do tebe, bo že našel v hišo k nam."

"Seveda! On pa ni tak, da veste! K vam bo hodil, seveda! Da boste režali nad njim. On je gospod in neče

krega in šundra. Vi še govoriti ne znate ž njim. Tako je nobel in samo lepo zna govoriti in z ljudmi, ki poznajo manire."

"Da, da, on je gospod! Oh, punca, kako si neumna! Tako si neumna, da ne vem, kaj bi ti rekla! Tina, spametuj se vendar! Visiš, tvoj oča pa ni bil tak. V cerkvi sva se prvikrat videla in potlej je prišel k moji materi. O svetih rečeh je govoril, molek je imel v roki in tako je prašal mater, če mu dajo mene za zakonsko spoštevano ženo."

"Veste, on pa ni tak! Adolf je gospod in z doktorjem je v kompaniji. Same tožbe dela in na sodnijo hodi in z vsemi višjimi gospodi se tika."

"Vidiš, Tina, da si res neumna! S kakšnim dohtarjem je v kompaniji! Le to bi rada vedela! S kakšnim dohtarjem je v kompaniji! S pretrganim dohtarjem! Tožbe dela, praviš, kakšne tožbe? Le to bi rada vedela! Pa na sodnijo hodi! Na kakšno sodnijo? In kdaj pa piše? A? Le to bi rada vedela! Včeraj sem ga videla postajati vse popoldne za voglom. Veš, če bi bil z dohtarjem v kompaniji, bi ne utrgnil prodajati zijala ves božji dan, ampak bi sedel v kompaniji! Čisto tak je, kakor je bil Marijankin hlačman. Tisti se je tudi ves dan po mestu motovilil in zijal za babami.

Suh in skrokan, s čikom v ustih in tako prevzetno je gledal, kakor da je ves svet njegov. Potlej jo je pa natihem popihal. Marijanko je pustil v cunjah, otroka pa v plenicah. In natakarice so letale za njim in hotele svoj denar: tista Kati tam iz Uniona ga je celo napol slekla. Pelerino mu je vzela in klobuk. In Adolf bo napravil prav tako. Naveličal se te bo in te pustil. Imej pamet, Tina, ti pravim."

"Da, da, kaj pa vi veste! Vi še ne poznate Adolfa. Kako pa jo more popihati, če je z doktorjem v kompaniji! A? Le to mi recite! Kako more popihati? Vidite, da nič ne veste!"

Hčerka je pogledala z zmagalnimi očmi svojo mater, še ne preveč staro babico, ki je sedela pri oknu z očali na nosu in šivanjem v roki. Za trenotek je počakala pred njo, da sliši njen odgovor, potem je začela znova hoditi po sobi iz kota v kot. Bila je mlada in rdeča, debeluhastih lic in lepih, polnih prs, kratkega stasa, vsa okrogla in kipeča.

"Ha-ha, nič ne veste! Ne! Moj Adolf je bil včeraj prost, saj mi je povedal! Starejšega doktorja god je bil, zato so pisarno zaprli. Danes je pa šel na komisijo, sinoči mi je pravil."

"Že vidim, da boš še nesrečna, Tina. Veš, ako bi bil z dohtarjem v

kompaniji, bi tudi ne nosil tako umazanega klobuka, kakor ga nosi."

Tina se je zasmejala.

"Ali ne veste, da vsi najbolj fini gospodje nosijo prašne in zmečkane klobuke? Veste, zato, ker nič ne dajo na zunanjost takšni veliki gospodje. Potem je pa še moj Adolf tudi zelo učen. V časnike piše in v teater hodi. In z vsemi umetniki se tika."

"Ojoj, dekle, tebi pa res ni pomoči. Boš že videla, kaj bo naredil s teboj tvoj Adolf. Le poslušaj: Kajon je, da malo takih! Cel plašar in še nesrečna boš. Se boš že spomnila mojih današnjih besed, pa bo prepozno."

Tina je začela jokati.

"Veste, tako bi pa ne smeli o njem govoriti. Ali je vam kaj hudega storil, povejte mi! Vem, da me ima rad in tudi vzel me bo, saj mi je obljubil, saj je z doktorjem v kompaniji."

"No, no, potem je pa prav," je dejala mati in prijazno pogledala hčer.

Šlo je že na polnoč, ko je šla Tina z materjo spat. Šivali sta ves večer in deklici so se kar same zapirale oči in mati je dremala. Zunaj je šumel dež, bliskalo se je s svetlim plamenom in grmelo. Srdito so rjuli oblaki. Deklica se je slekla do nagega,

za trenotek stekla pred ogledalo, da se ji je zablišalo snežno in rožno njeno telo pred očmi, a takoj je zardela do oči in ušes, zamižala ter ugasnila luč. Potopila se je v mehke blazine in v mislih na svojega fanta se je prekrižala in začela kratko molitvico.

Nekdo je potrkal na okno.

Tina je vzdignila glavo in poslušala, tudi mati je zašumela v postelji. Trkanje se je ponovilo. Deklica se je stisnila v odejo in srce je plašno tolklo, a šipe so vnovič zapele:

"Cin, cin, cin!"

Tina je legla vznak in gledaje v temno okno zaklicala:

"Kdo je?"

"Jaz sem."

Tina je spoznala po glasu svojega Adolfa, vendar je nalašč vdrugič vprašala:

"Kdo?"

"Jaz! Ali me ne poznaš? Tvoj ljubček Adolf. Ali se me ne spomniš, srnica?"

Deklici je gorka slast kipela po telesu in sladko, rajsko čustvo je polnilo njeno srce. "Kako lepo govori," si je mislila. "Kako lepo! Srnica mi je rekel, a mati ga je zmerjala s plašarjem." In huda je bila na mater.

"Zakaj pa nič ne rečeš, Tinčica? Ali si mi zaspala, srček zlati?"

"Srček zlati," se je tiho zavzela Tina in v blaženstvu so se ji bleščale oči. Potem je odgovorila:

"Saj ne spim, Adolf, saj slišim, kje si pa hodil?2

"Nate sem mislil, samo nate sem mislil. Na tvoje rdeče ustke, pa na lička, pa na lasce, pa na -"

"Saj ni res, Adolf; bogve, na katero ti misliš."

"Tinčica, samo nate! Vse dni in vse noči. Le tebe imam pred očmi, tvoji poljubčki, ah -"

Deklica je zakašljala, da bi mati ne slišala teh besed, in je spregovorila:

"Ali si bil na komisiji?"

"Kje? Da, da, na komisiji! Na Vragovi drči, tako se kraj imenuje."

"Kaj pa si delal? Ali si pisal?"

"Nekega kmeta smo odrli. Vse smo mu prodali, zadnji rep v hlevu in zadnjo bilko na njivi. Prešmentani kmet! Ali si sama? Ali sladko ležiš, ali je mehka posteljca?"

"Ps-s-s!" je svarila deklica.

"Ali smem k tebi? Tinčica, odpri okno!"