Saša Lokar
| Saša Lokar. Novela. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
I.
[uredi]Državnega pravdnika dr. Lokarja in inženirja Pajka so hvalili kot zvesta prijatelja izza mladih let.
Doktor Lokar nikdar ni dvomil, da je res vse že zaceljeno in zastarelo, kar je utonilo v svinčenosivem mraku bivših dni, saj je njegov prijatelj tako očividno kazal, da ne misli ve nazaj in da mu ni do spominov.
Človek si rad predstavlja kot neresnično in neverjetno vse, na kar ga je misliti strah; zaveruje se, da ni kače v senu, kamor se je zleknil s poletno lenobo. Toda ta vera je presejana z drhtljaji nezavednih slutenj, kakor s puščicami, izstreljenimi od kdovekod.
Inženir Pajek ni bil tako pozabljiv. Mislil je še na tisti čas, ko je ležala preproga pred vrati postrani, ko se je pred dvaindvajsetimi leti povrnil s potovanja in je hitel mladi ženi v naročje.
Bili so trenotki, ko se je nasmehnil samemu sebi, ako se je zavedel te svoje neizmerno velike ljubezni. Bila je izmed čustev, ki jih ni mogoče razumeti s svojim majhnim razumom; uda se človek vanje, da plavajo nad njim, kot plavajo nad nami božanstva, odeta s škrlatnozlatimi oblaki in predejo niti naše usode.
Ni se mogel ubraniti pobožnosti, kadar je sedel pred njo, zibajočo se na naslonjaču, narahlo iztegajočo cvetoče vitke ude, odete v modro domačo obleko, da se je videla bela, pod brado rahlobronasto zasenčena polt vratu, in ozke, drobnoprste roke, do komolcev gole in objete z zlatimi zapestnicami, ako ji je zrl na belo čelo, na visoke obrvi, na oči, okrog katerih so ji igrali zlatorožnati odsevi, na njena stroga usta, ki so hip za hipom tajinstveno vzdrhtevala, kažoča v redkih usmevih zobke, podobne hruškinemu cvetju in rožnata dlesna nad njimi in ako je zakopal poglede v modre sence njenih črnočrnih las, ki so bili kakor skrivnosten venec višnjevega mraku!
Poln hrepenenja se je tistikrat povrnil s potovanja. Slamnica je ležala po strani in vrata so bila na ozko špranjo odprta; bržkone je bila kuharica pri hišniku. Tiho je Pajek prestopil prag. V predsobi je stal rezljani obešalnik iz rjavega lesa; svetlosiv površnik in črn klobuk s širokimi kraji sta visela na njem,
»Čegav neki utegne biti?« je prišlo inženirju na um in neznano želo mu je presunilo dušo. Sam sebi se je nasmehnil, zakaj spomni se je takoj, da je to suknja in klobuk prijatelja Lokarja, ki je bil tačas šele avskultant in nepogrešljiva zvezda na parketu. A vendar je široko odprl oči in razklenile so se mu ustnice od drvenečega začudenja, zakaj je njegova roka sama od sebe tako tiho in previdno obrnila kljuko na drugih vratih, da je le počasi rastla svetla špranja, v katero je sijalo solnce poznega aprila in kako da so bile tako tatinskooprezne njegove stopinje, ki so ga v dolgi, bolestnotežki minuti prinesle do spalnice.
Tam se je sklonil h ključavnici in prisluhnil; spačil se mu je obraz in hrope so se mu dvignile prsi. Trenotek kasneje je stal pred svojo ženo in prijateljem Lokarjem. Mrak se mu je vrtel pred očmi in njegovi prsti so krčevito grabili po zraku. Hipoma mu je šinilo nekaj po glavi; nehote, z otroško naivnim smehom se je obrnil, zasukal ključ in ga vtaknil v žep. Nato je stopil naprej, prijel se z rokami za suknjo in – temnordečega obraza, zaman premikaje jezik, da bi izpregovoril, je obstal pred njima. Kaj je jecljal avskultant, ni slišal; njegova ušesa niso razločila niti tega, kar je ihtela Vera, ki se je vila pred njim na kolenih, polublazna od groze položaja in od hipne, bliskovitosilne zavesti svoje sramote.
V njem so vrvele misli, kakor vihar, in se borile z voljo, ki je hotela tudi danes zmagati in krotiti, s tisto voljo, katera jeklena moč je bila njegov največji ponos. Brez konca so tekle minute.
Naposled se je zavedel položaja; zavedel se je, da je greh Vere greh premalo ljubljene ženske, ki ji daje prirojena kri ravnotoliko pravic, kolikor ima prirojenih dolžnosti. Ta greh bi ji bil pa morda prihranil, če bi se bil sinoči odpeljal domov, mesto da se je v glavnem mestu do jutra zabaval z veselim dekletom. Njen greh je bil greh, katerega ne odpustiti bi bilo krivica. Lica so mu drgetala in tresle so se mu roke; a vendar je dvignil ženo s tal in jo stisnil nase. Nje pa je bilo zgolj krčevito bolestno ihtenje človeka, ki je oblatil vse, kar mu je bilo svetega na svetu.
»Ne poljubljaj me, Ivan, ne poljubljaj me! Proč, proč! Pusti me, raje pljuni mi v obraz! O mene je sram, sram, sram ...«
In z rokami si je zakrila obraz. Rahlo, dvakrat zaporedoma so se dotaknile inženirjeve ustnice njenega čela. Njeni udje so trepetali in mraz ji je bežal po životu. Previdno, kakor bolno dete, jo je nesel Pajek na divan, kajti sama bi ne zmogla niti koraka ...
Njegovo čelo je bilo bledo in rosno in ustnice stisnjene, brez krvi. Lokar je trepetal in se oprijemal postelje, da je ječala ob drhtljajih njegove dlani.
»Lopov! Poklekni pred njo!« je prišlo čez inženirjeva usta s tako besno tihoto, da so Lokarju zašklepetale čeljusti.
Vendar pa se mu je bil že v toliko povrnil pogum, da ni ubogal; celo desnico je iztegnil, da bi iztrgal Pajku samokres. Ta pa je trenil z levico, prijel ga za tilnik in ga pritisnil s koleni in glavo na kosmato črno kožo, ki je ležala pred divanom in na katero so visele drobne noge gospe Vere.
Ona je stiskala lice v kot pri steni in smrtnobridko ihtela. To je bil edini glas v sobi, razen tikanja bronaste ure. Cev samokresa se je z gnusnim hladom dotaknila avskultantove glave tik za ušesom.
»Poljubi tla pred njo!«
In škripaje z zobmi je pritisnil Lokar glavo na mehko dlako in jo poljubil. Pred njegovimi očmi sta trepetala drobna končka njenih stopal.
»Tako! Blagor ti, da si me ubogal!« je dejal Pajek; zastudilo se mu je krvi bojazljivca in spravil je samokres. Njegovo lice je preprezal tisti mrtvaški mir, ki zavlada v nas, kadar se vidimo v zrcalu tuje duše umazane in strahopetne. Spomnil se je bil pijanega berača, ki je stal sredi krčme, pljuval okrog sebe in kričal:
»Psi hočete biti? Psi? Fej vas bodi, ljudje ste! Fej!« Pajek je nadaljeval z izpraznjenim glasom:
»Kdor odpusti drugemu dve podlosti, lahko dovoli samemu sebi tretjo! ... Prijateljček Lokar, preveč sva moža, da bi se spotikala nad lapalijami. Potreben sem miru, in morda tudi ti. Pojdi brž, da si prej ne premislim!«
Prijel je Lokarja za roko in ga potisnil pred seboj v drugo sobo.
Dasiravno se je Lokar še tako živo spominjal baš prežitih trenotkov, da so se škrlatne in zelene lise v brezobraznem plesu vrtile pred njegovimi očmi, vendar se je razveselil veselega solnca, ki se je vsipalo skozi šipe preko svetlih tal in sočnobojnih preprog,in pomislil, da utegne priti izpod strehe, ne da bi doživel kaj zlega.
Mislil ni na Vero, ki je ležala v spalnici na divanu, kakor leži okrvavljena žrtev, zapuščena od morilca.
Skozi vrata je pogledala kuharica, smrtnobleda, z velikimi očmi in sklenjenimi rokami.
V spalnici je bilo naenkrat vse tiho. Zaslišali so se mehki, negotovi koraki, in nato zamolkel udarec, kakor bi kdo padel po tleh.
Pajek je planil v spalnico. Zagrnila se je zavesa, zaprla so se vrata in bolesten, neskončen jek je pritrepetal izza njih, kakor bi hotel nekdo izječati dušo.
Doktor Lokar je zaslutil nekaj strašnega; s šklepetajočimi čeljustmi in upogibajočimi se koleni se je zavlekel skozi vrata in odšel; niti na cesti se ni upal ozreti.
Tačas pa je klečal inženir Pajek v svoji spalnici s stisnjenimi rokami, smrtnobledega obraza in srepo strmečih oči pred ženo, ki je mrtva ležala na tleh. Desnica se ji je bila zagrebla v polrazgaljene prsi. Levica pa je ležala mrtva ob boku; iztegnjeni so bili ozki, drobni prstki in rdeči kamen v medlozlatem prstanu se je lesketal.
Kakor inženir za njenih živih dni nikdar ni mogel pojmiti uganke, katera mu je bila njegova žena, tako se njegova bolest ni znala ponižati do solz, ko je videl, da je mrtva.
Vstal je in pozvonil. Tisti hip je padla iz vaze ob oknu velika žarkordeča roža in obležala sredi Verinih las, kot v sinječrni temi plameneč otok ...
Dva dni po pogrebu svoje žene je Pajek odpotoval. Prišel je k Lokarju in mu je dejal:
»Za dolgo odhajam in odpuščam ti; ako me na tujem ne pobere smrt, se še vidiva katerikrat, – kaj ne?«
Z obrazom zločinca se je avskultent obrnil k oknu, pogledal na zelene jablani pod vrtom in se razjokal, ko mu je obstal pogled na visokem hribu, čegar bradati vrh se je topil v rjavkastosivi kupi oblakov. Da si ni zakril oči, bi se bil začudil inženirjevemu obličju, kakršno je bilo v tem trenotku.
Pajek je pomagal graditi malodane vse sloveče železnice, ki so jih delali v sledečih letih po raznih delih sveta. Nikjer mu ni dalo miru in čez sedem let je bogat priahasveril v domovino nazaj, prilagodil se razmeram, razsul pest stotakov za občo blaginjo, začel govoriti na shodih, pisati po časopisih o vprašanjih in reformah in se dal naposled voliti za poslanca.
Svoje prepričanje je imel za slovesne dni; nosil je cilinder in dolgo črno suknjo in se ni brigal za dične dame in mične gospodične, ki so mu s svojo naklonjenostjo grenile življenje. Postal je bil živ lednik.
Brez potrebe je občeval le z malokom, razen z Lokarjem, ki je bi medtem že priplezal na ugledno mesto državnega pravdnika.
Od žene, ki mu je umrla na drugem porodu, je dobil kopico tisočakov, krasno vilo ob reki za mestom in dvoje sinov. Drugi je mrtev zagledal beli dan, prvi pa, Saša, se je razvil v čilega mladeniča, ki je bil zdaj dika osme šole. Imel je edino napako, da je bil fantast, duša, živeča od zlatih sanj in solnčnih gradov, od šelesta rož in srebrnih akordov, pri tem pa strastno ljubljen od svojega vse druge ljubezni nezmožnega očeta.
Njegov najboljši prijatelj – s tovariši ni smel občevati – je bil inženir Pajek, ki je vsak dan zahajal v hišo in se rad razgovarjal z mladeničem. Saša ga je ljubil kakor drugega očeta.
Že dolgo se Lokar ni ve spominjal bivših dni in se jih tudi ni maral spominjati, le včasih si je rekel na tihem, pol nevedoma, kako veliko, lepo dušo mora imeti mož, ki tako plemenito odpušča. Včasih, v sentimentalnih trenotjih mu je ugajalo, če je sklonil glavo in vzdihnil. »O Vera težak je bil moj greh, a ti angelj si mi ga pa že odpustila in prosiš zame grešnika, da ne bom sojen zanj, kadar onstran zvezd zopet zagledam tvoje obličje!« In potem seje nasmehnil svoji sliki, ki je solidna, poštenjaška in patrijotskodebela zrla iz velikega zrcala, in se potopil nazaj v kolovozno godljo življenja.
II.
[uredi]Saša Lokar je sedel pri oknu. Na njegovih kolenih je ležala odprta knjiga. Po sobi je pribrenčala muha, sedla na palico med nakopičene knjige in zvezke, vzdignila se in mu priletela na sredo čela pod temne lase ter ga poščegetala, kakor bi hotela reči: »Zakaj sediš žalosten in sam! Ali te ne mika življenje?«
Mladenič se ni menil za trepetanje življenja, ki ga je vabilo skozi veliko, nastežaj odprto okno. Bledi obraz z nekoliko prevelikimi ustnicami je pokrivala zagonetna senca obupne neodločnosti in pobitega strmenja.
Cvetje in grmovje, bohotno razsuto po vrtu, ki je prepregal teraso nad reko, je izpuhtevalo opojne sanje barv in vonjav. Zrak je bil morje hrepenenja, morje nerazrešnih zagonetk.
Nekaj dušečega je bilo v tej razsipni krasoti.
Saša je ni videl in ni ga dušila.
Mislil je na Pajka, prečudno je bilo, kako neizbežno je v teku let ta tajinstveni mož uklonil njegov značaj in njegove najskrivnejše misli v čarobni jarem neizgovorjenih naukov.
Kako mirno in stvarno, kako očetovsko poučujoče mu je govoril inženir, kako mu je bil zvest in ljubeč vodnik po vseh labirintih in razpotjih! In vendar je bilo v vsakem stavku skrito nevidno želo; nimb za nimbom je padal v tistih pogovorih, bogovi njegove mladosti so izgubljali krono za krono, ko so njegove misli plaho, a čimdalje smelejše stopale na strmoglava pota, odpirajoča se kakor slučajno ob vsaki Pajkovi besedi. Inženir je stal pred Sašo kot mož čistega, nedotakljivega značaja! Ljubil ga je tako da ni, čutil, kako je dal tej ljubezni zaklad za zakladom svoje duše, dokler ni bila kot naga in slepa popotnica, ki hrepeni v daljavo, pa vidi toliko cest, da si ne ve izbrati nobene, cvetlica, ki še ni rodila semen, pa se je morala že osuti!
Bolela ga je ta čudna, tesneča praznota; plašil se je včasih svojih misli in dogajalo se je, da se je zdel samemu sebi zločinec, ko je prvič odprl knjigo, ki mu jo je bil inženir Pajek par dni poprej omenil kot zanimivo, a nepriporočljivo za mlade ljudi.
Tik Lokarjevega vrta je stala umazana in zanemarjena hiša čevljarja Mraka. Njega ponavadi ni bilo doma; delal je le, kadar ni bilo denarja, sicer pa je pil in pil in pripil svoj dom na skrajni rob propada. Da ni bilo starikave sestre, ki mu je gospodinjila, bogve da bi bila Lina, njegova slepa hči, že davno lakote umrla!
Lini je bilo zdaj šestnajst let. Kdor je pogledal te cvetoče ude, skrivajoče se pod priprosto in mnogokrat že predelano obleko, in mladostnonežni obrazek pod zlatimi, rahlordeče nadahnjenimi lasmi, komur je obstalo oko na njenih rdečih ustnicah, ki so bili liki tulipan z rdečo čašo, le majčkeno zavite v trpko senco, ta bi si v prvem trenotku ne bil mislil, da je slepa.
Če je prišel v hišo tujec in jo je pozdravil, se je neokretno ozrla naokoli s svojimi velikimi sivosinjimi očmi in naposled povesila glavo; če je prišel domačin ali znanec in dejal: »Bog daj dobro jutro, Lina!« mu ni podala roke ali pa je iskala njegovo v zraku s plahimi, prečudno tipajočimi rokami in neprestano igro okroglih prstkov.
Pol sanj, pol življenja, to je bila Linina duša. In zato je bila Lina pol otrok še in pol ženska, razvijajoča se naglo, nagleje od navadnih. Lepa ni bila, toda prelestna.
S Sašo sta bila dobra prijatelja že od mladih let. Nekdaj je bil Mrak pri dr. Lokarju hišnik; ko pa mu je društvo postavilo lastni dom. se je preselil vanj. Saša, ki mu je bilo tačas šele dvanajst let, je prišel po Lino vsak večer in jo za roko privedel skozi stranska vrata na domači vrt, da je bila pri njem do večera, ko je prišel oče domov. Posedala sta pod jablanami in akacijami ali v lopi, ki je bila vsa iz rož, in govorila sta in sanjala.
O te sanje, ki sta jih presanjala! Saša ji je čital pravljice in kadar je bilo branja konec sta pravila drug drugemu čudapolne historije, izmišljajoča si jih sproti. V tistih popoldnevih je plavala nad vrtom poezija.
Doktor Lokar tega ni branil, in ko bi bil, bi ne imel vzroka, zakaj dolgo, dolgo Saši niti ni prišlo na misel, da ima pred seboj navadno, živo dekle. Njena slepost mu je bila nedotakljiva glorijola.
Pozneje pa je Saša Lokar igral ulogo sainaritana in človekoljuba ter se gizdal s svojim usmiljenjem.
Toda nekega dne – pred poldrugim letom je bilo – se je razgret, v trepetajočih željah in v kalni burji domišljije vrnil domov, in tistikrat je poiskal v Lini žensko v mamljivosti sveže njene mladosti.
Od tistih dob se je začelo življenje, ki se ga je Saša sramoval in kesal. Zavedel se je, kako nizko je bilo to življenje! Niti ljubil ni slepe Line, in vendar je bila v vsi golobji nedolžnosti svoje duše zver, ki ga je vlekla s seboj in ga pehala tja, kjer ni več solnca nad glavo in ne tal pod nogami. Saša Lokar je vedno češče začel razmišljati o besedah tistega pijanega berača, o katerem mu je pravil inženir, kako je stal sredi krčme in pljuval naokrog.
Toda kadar se je Lina tipaje približala vrtnim vratom, je bilo njeno čelo bledo, velike in široke so bile njene oči in strast je sopla skozi rahlorožnate nosnice.
In tako je prišlo, da ga je pred dvema mesecema poiskal oče Mrak; njegove besede so bile surove in zlobne. Povedal mu je nekaj in zahteval sto kron, da naj mu jih prinese drugi dan. Sicer pove njegovemu očetu, predno še napoči čas.
Dvomil je vso no in vse jutro in ko ni vedel drugače, je stopil s povešenimi očmi pred inženirja Pajka in ga prosil za denar, kajti sam ni imel toliko prihranka. Ni ga vprašal inženir; segel je v žep in odprl denarnico; takrat pa si je premislil. Čuden usmev je raztegnil njegova ozka usta, ko je stopil k mizi, izpolnil zelenkast listek in ga popisanega izročil Saši, naj ga pokaže v banki, kjer mu izplačajo denar.
Tako se je zgodilo še drugi in tretjič. Tretji ga je inženir nevoljno pomeril z očmi, obsul ga z nauki in opomini in dejal, da tako ne pojde dalje. In dal mu je denar, svetel bankovec.
Včeraj pa je prišel pijani Mrak iznova. Zahteval je dvesto kron, grozil še huje, nego prej in rabil besede, ki so še po njegovem odhodu surove in podle plavale po zraku.
In zdaj je sedel Saša kakor pri oknu in strmel v daljavo. Ni videl življenja, ni slišal ptičev, kričečih in pojočih, zrl ni krvavozlatega venca rož, ki so kroginkrog oklepale vrt kakor sladka pravljica, niti reke, kjer so se kopali solnčni žarki.
Srce se mu je trgalo v brezsolzni muki in neizrekljivem strahu; zakaj pred dvema urama je bil predložil v banki ponarejeno menico, ker si ni več upal k inženirju, da bi mu posodil. Trepetale so mu roke, ko jo je predložil in plahe so bile njegove oči in se izogibale uradnika, ki je tako zagonetno dvignil svoj pogled od listka do Lokarja, nato pa odšel z menico in mu šele čez dolgo časa prinesel denar. Že tisti trenotki so bili strašni; Saša je stal pri okencu, medtem pa ga je v najskritejšem kotičku duše venomer nekaj priganjalo, da bi padel vpričo vseh ljudi na kolena, vzdignil roke in zaklical: »Usmilite se, prizanesite meni zločincu in goljufu!«
Kakor tat je stopil v Mrakovo izbo. Stari je pri oknu gladil nove podplate, Lina pa je bila za pečjo in je radostno prisluhnila, zaslišavši znane ji korake. Saša Lokar je ni pogledal; vrgel je denar zločina na umazano nepogrnjeno mizo, ki je stala v kotu, in planil na prosto.
In zdaj sedi tukaj in čaka. Odprla se bodo vrata na zelenkastorjavi hodnik in vstopili bodo redarji, zvezali mu roke in ga gnali po sredi ulice. Vsi ljudje bodo zijali vanj, ko bo stopal po ulici z uklenjenimi rokami in tista lepa mlada gospa z bledimi lici in temnimi lasmi, ki hodi v črni obleki, ga bo srečala, radovedno se bo ozrla nanj in se škodoželjno nasmehnila. Oče bo slišal o njegovem zločinu, oče njegov, državni pravdnik, in sam ga bo moral postaviti pred sodnike. Oče!
Saša Lokar je pritisnil smrtnobledo lice med Horacijeve stihe in zaihtel brez solz.
Čuj! Koraki ... Gorje! Odprla se bodo vrata in ...
In vstopil je inženir Pajek. Njegov obraz je vesel in solnčen in brezskrben usmev mu je igral pod sivkastimi brki. Ničesar še ne ve; ko bi padel predenj na kolena in se mu izpovedal ...
A Saša Lokar ni padel na kolena in se ni izpovedal.
»Pozdravljen!« je odgovoril inženir njegovemu pozdravu, primaknil si stol in sedel k mladeniču. »Kaj pa ti je danes, da si tako bled in žalosten? Ali ti Horacij ni po godu, ali ti kaj posebnega teži srce?«
»O, nič ni, kar tako ...« je vzdihnil Saša in kalno pogledal na vrt.
»Da, da, kar tako. Najpomembnejše reči in najtežje usode prihajajo večinoma kar tako ...« Pajku so ironično zatrepetale ustnice. »Kar tako se zbere včasih v človeku čudno nesoglasje, da hodi okrog, kakor bi bil obsojen na smrt; zdravniki pravijo: »Nervoznost!«, babjeverci pa: »Slutnja, slutnja, slutnja!«
»Ali verjamete slutnjam?« je vprašal Saša nehote.
»Če verjamem slutnjam? Rekel bi da, in rekel bi ne. Slutnjam vobče ne verjamem. Drugače pa je, ako lahko iz zunanjih razmer ali iz lastnih dejanj in razpoloženj kolikor toliko sklepam njihove naravne posledice.«
»O, slutnje so včasih moreče!« je poluglasno rekel Saša, zaprl knjigo in jo položil na polico. »Jaz ne slutim.«
»Tudi jaz ne, posebno zlega ne. Slutiti, da se vzglavje pod tvojo glavo čez no izpremeni v polno mošnjo cekinov, bi naposled ne bilo toliko neprijetno kot neverjetno; toda če bite obšla slutnja, da te jutri obesijo, bi bilo skoraj narobe. Sicer pa so zle slutnje časih koristne: zaslutiš zlo in se mu izogneš ...«
»Da,« je pritrdil Saša in izpreletelo ga je, zakaj spomnil se je bil svojih prejšnjih misli: »Ali že ve, ali še ne ve, ko govori tako čudno?« mu je prišlo na um. »Kakor bi razsipal uganke; vsaka beseda je tako vznemirljivo resnična ... A ne! Ničesar še ne ve, sicer bi bil prišel srdit, grozil bi mi in kričal nad mano; ne, ničesar še ne ve ... In vendar! ...«
Inženirje malomarno prebiral njegove knjige. »O!« vzklikne nenadoma, »to me dobro poslušaš! Jedva sem ti neko pripovedoval o Stirnerju, pa si bržkone še tisti dan hitel kupit »Edinca in njegovo edinstvo«! Dobra knjiga to, a težko, če ti ni škodovala; to je ena izmed tistih knjig, ki preobrne vso dušo, ako je ne čitaš popolnoma trezno in brezbrižno; težko če ti ni škodovala. Sicer pa je dobra, prav dobra je; ne vem, kdo že pravi o nji, da jo zapre človek kot suveren. Kaj pa je tebi najbolj ugajalo, najbolj med vsem? Pa menda ne tisto mesto, kjer vzklika »edinec«: »Mar mi je vaše pravice! Ali je tuja pravica tudi moja? To ni in jaz je ne priznavam!« Ali tako nekako. Ej Saša, le pazi, da ne postaneš anarhist; papa sam bi te moral dati pod ključ, hahaha!«
»Prej bi umrl, predno bi se zgodilo takšno zlo; verjemite, gospod Pajek, da bi prej umrl!«
»Prav bi imel,« je dobrodušnega lica odgovoril inženir, »in bolje bi bilo. Toda kaj bi govoril! Naposled še porečeš: »Pohujšal me je«. Ampak prav zares ... – Vidiš, na primer tale poštni uradnik, ki si je predvčerajšnjim prerezal žile! Poneveril je bil, ovaden je bil državnemu pravdništvu, pa se ni dal zapreti. Kaj bi mu koristilo, če bi se bil skesal? Sedel bi v ječi in nič več bi ga ne šteli med ljudi. Kaj je bilo njemu do tega, da zapušča rodbino, ženo in otroke, ki bodo plakali in se ga sramovali! Po smrti se ne bom ve kesal, si je mislil, in ni se menil za to. Obsojanja je vredno takšno ravnanje in strahopetno je; na vsak način pa ta vrsta strahopetnosti najbolj zasluži odpuščanja. »Tout comprendre«, c' est tout pardonner,« pravi gospa Staël.«
Saša je skrival oči, ponavljajo si mrzlično grozo že storikrat isto nerazrešno vprašanje: »Ali ve ali ne ve? In če ne ve, kako usodno pomenljive so njegove besede! Ali ve, ali ne?«
»Ampak molčeč si danes, da je strah, dragi moj Saša, da je strah, ti pravim! Kar ni se ti ne ljubi govoriti. Ali si jezen, ali se me bojiš?«
»Kaj mislite s temi besedami? Zakaj bi se vas bal, zakaj mi pravite anarhist? Zakaj ... ah!« se je z zlobno nevoljo razsul Saša in še bolj srdito prekinil svoje besede.
»Nič ne mislim!« se je začudil inženir in sklenil roki. »Samo govorim, sicerboš še hud name; povej, kaj bi si mislil, če bi samo sedel in molčal? Kaj?«
»Kako čudno me danes vprašujete, gospod Pajek!« je rekel Saša in zvito pomeril inženirja z očmi. »Nekaj posebnega je moralo biti; ali ste zmagali pri volitvah?«
»Ne, ne vem še, če sem zmagal pri volitvah. Toda prav imaš, čudno govorim danes, ker sem vesel. Ti, Saša, jaz vem vse, kaj sta imela s tistole slepo tam doli, s tisto – eh, no, z Lino, če se ne motim. Vse vem; vse, vse, vse! O, ti lump! Ti kujon ti!« je dodal pohvalno.
Saša je temno zardel; nenadoma pa je izginila kri iz njegovih lic in bled kakor stena je jeknil: »Vse veste? ... Vse?«
»Hm, tako pač,« je odgovoril Pajek v navidezni zadregi, »toliko vem, da se ti je nehote posrečilo ... Smola je, smola. Premlad si bil še za to, fante moj dragi, počakal bi bil ... Nič ne vem, kako se bosta gledala s papa, ako se kako ne odkrižaš in ne izviješ. Veliko skledo juhe si si zvaril, cenjeni filozof in anarhist.«
S porogljivo strogostjo je govoril inženir; a zdajci se mu je glas izprevrgel, ko je nadaljeval:
»Sicer pa se me ni ne boj; ni treba, da bi te bilo sram pred mano, četudi bi mi bil lahko zaupal ... Ej, grešniki smo vsi ljudje, grešniki in siromaki.«
Inženir Pajek je bil prijel za klobuk in že je stal med vrati. Tistikrat je obšla mladeniča še enkrat obupna želja, da bi razsul pred tem tajinstvenim človekom svojo krivdo in ga prosil milosti. »Gospod Pajek!« je zaklical za njim. »Nekaj vam naj še povem!«
»Prepozno,« se je odzval inženir na hodniku. »Zdaj imam nujno pot in ob petih moram k papa v urad!«
Izgubil se je glas Pajkovih korakov in kočija, v kateri se je bil pripeljal, je oddrdrala.
Sam je bil Saša Lokar in je storil sklep. In ko je bil sklep storjen in izgovorjen z zamolklim glasom skozi stisnjene zobe, takrat si je oddahnil in se ozrl nazaj, na vse, kar je bilo, in na ta s čudapolnimi pajčevinami usode omreženi dan.
»Nikdar ve ne bom videl, slišal in čutil; vse se pogrezne z mano vred v veliko, temnotemno brezdno. Tam ne bo miru niti boja, ne solz in ne veselja: ničesar, ničesar, ničesar ...«
Takšne misli je mislil Saša, ko je s povešeno glavo in plahimi očmi korakal po vrtu.
»Smrt je sama v sebi cilj. Kamorkoli pridemo, tja je bil naš namen. Nirvana je ugaslost; v besedi sami je vsa filozofija: kadar so moje misli umrle in utonile, kako naj mi bo takrat žal?«
Vročina na vrtu je jenjavala; nad gredami so plavale nevidne megle dišečih sopar, iztisnjenih iz cvetlic in rastlin od sile opoldanskega solnca.
Onstran železne ograje je ob belem stebru slonela slepa Lina. Saši je prišlo na um, da je stopil k rožam, ki so krvavele med trnjevimi mladikami, in k tistim, ki so bile oddale podobne velikim rumenim cekinom in jih je natrgal velik, širok šopek. Šel je k nageljnom, ki so kimali sredi gredic; nabral je nageljnov in dišeče rezede, da je bil šopek velik in krasen. Zvezal ga je z višnjevim svilnatim trakom in tiho zaklical: »Lina!«
Po obrazu dekleta je šinilo kakor širok odsev solnca; namerilo je svoje korake proti pol odprtim vrtnim vratom, odrinilo jih molče in previdno, da so zaškripala na tečajih. Takrat se ji je Saša približal z omamnodišečim šopkom.
Lino so objele vonjave; nasmehnila se je, razširila rahlorožnate nosnice in razprostrla roke. Saša se je tudi nasmehnil; toda otožen je bil njegov usmev, ko se je začel korakoma umikati nazaj, da je Lina počasi stopala za njim, sledeča glasu njegovih rahlih stopinj in vonjavam utrganih rož. Smehljaj na njenih ustih je igral in trepetal, dokler se ni mahoma razširil in ji poplavil vsega sladkega obličja.
Bila sta pred vrati rožne lope; ta je stala ob reki nad sinjezelenim tolmunom, ki ni nikdar pokazal svojega dna. Bliže in bliže je prihajala Lina; in ko so se njene roke dotaknile rož, jih je prijela, z desnico pa je objela mladeniča okrog vratu, da se ji je pogreznilo njegovo lice v zlate, ognjenonadahnjene lase. Že je šinila Saši iz uda v ud trepetajoča pijanost tega objema, ko se je bliskoma zavedel; izvil se je Lini, sunil jo v sredo prs, da se je opotekla, ter planil proti vili.
Poklical je kuharico ter naročil toplo kopel, in ko je bila kopel pripravljena, se je zaprl v kopalnico ter s trepetajočimi rokami pričel odlagati oblačila ...
Dočim je sedel Saša v kameniti kadi in z otroško resnobo na mrtvaškobledem obrazu nepremično sledil temnordečim štrenam, ki so se vile izza njegovih pesti po mlačni vodi, je stal inženir Pajek v uradni pisarni doktorja Lokarja in se poslavljal. Bil je nekako čudno vznemirjen in z ničimer ni mogel prikriti zavesti, da se bliža minuti že dolgo pričakovane naslade.
»Tako torej; zaradi Gradnika se le ne boj, saj veš, da rad storim, če morem,« je dejal, pobiraje cilinder. »Nočem te dalje motiti, saj vidim, da imaš opravila čez glavo; in morda še kaj pride, pa bi te zadržal ...«
»Oh, prosim te, nikakor me ne motiš, nikdar in nikakor; saj vidiš, da nimam skoraj nobenega dela,« se je dvorljivo uprl državni pravdnik, dasi so vse gube in mišice njegovega z ostriženo rumenkastosivo brado obdanega obličja že nad pol ure pričale, kako težko čaka, da bi Pajek svoj nenavadno dolgi poset vendar že enkrat zaključil.
»Ah, zares!« se je spomnil Pajek s predobrodušnim nasmehom. »Kmalu dobiš v roke zadevo, ki te utegne silno zanimati še bolj in ji gotovo ne bo manjkalo splošnega zanimanja.«
»Tako? Res? Ah!« se je razveselil pravdnik in vse na njem je zaigralo, kakor bi se bil pomladil. »Kaj bo torej? Daj, daj, daj ...« In v preveliki nervoznosti je odlomil modremu svinčniku ost.
»Torej si radoveden? Bodisi, povem ti, kolikor mi je znano. V stvar so namreč zapletene osebe, ki stoje v žarišču pozornosti; odličen uradnik, odličen privatnik in mlad fant z velikimi zmožnostmi, a pokvarjeno dušo. To bo zopet za časopise.«
Inženir je udobno prekrižal roke nad svetlim svilenim telovnikom, odkašljal si in dejal:
»Historija ni predolga. Tisti fant ni bil tako neumen, kakor so mislili o njem; in če pameti ne gojiš, ti lahko postane nevarna. Ker so mu pravili, da je ženska začetek vse hudobije, se mu je zahotelo ženske polti in spečal se je z mlado hčerjo nekega pijanca. Pripetila se je malenkost, ki jo je oče zasledil prej od drugih ljudi; hoteč se okoristiti z neprijetnim položajem, je skrivaj zahteval od fanta tolike svote denarja, da mu jih sam ni mogel preskrbeti. Dvakrat si je pomagal s tem, da si je izposodil od imenovanega privatnika, s katerim se je poznal; ko pa si tretjič ni več upal, je šel in ponaredil menjico za dvesto kron na njegovo ime, predložil jo v banki in dvignil denar. V tej zadevi ti bo morda še danes treba nastopati ...«
»Oho!« seje vzradostil državni pravdnik. »Zanimiva reč, zelo zanimiva! Čudna zveza je med temi dogodki, jako čudna. Ampak jaz ga bom brez pardona ...«
»Čakaj, čakaj! Saj ti lahko povem še več, ako si radoveden. Dobro torej: uradno ti naznanjam zadevo in ti kot državni pravdnik jo jemlješ na znanje. Povedati mi bo treba itak samo še imena ...«
Pol osupnjeno, pol radovedno se je napel Lokarjev obraz, razsvetljen od poznega solnca, ki je skozi visoko okno naravnost padalo nanj.
Tisti čas pa se je izvršila na inženirjevem licu čudna, bliskovita izprememba. Doktor Lokar skoraj ni imel časa misliti, kdaj ga je videl tako strašnega pred seboj.
»Poglej mi v oči!« je rekel inženir.
Državni pravdnik ga je ubogal; takrat je treščila slutnja v njegovo dušo, on pa se ji je uprl in šiloma zaklel svoje misli, da so obstale.
Čez ustnice inženirja Pajka je priplavalo z besnotihim šepetom: »Tisti, na čegar ime je menjica ponarejena, sem jaz; in tukaj je tista menjica ...« Vrgel je pred Lokarja zložen papir in si oddahnil. »In tisti, ki jo je ponaredil, tisti je – tisti je – kaj misliš? Ali bi verjel, da mu je ime – Saša Lokar?«
Poslednje besede so bile skoraj čisto neslišne; pravdnik jih je bral na inženirjevih ustnicah. Smrtnobled je hotel planiti pokoncu, toda noge ga niso držale.
»To ni resnica! Pajek, zakaj se šališ!« je zaječal z glasom, polnim onemogle bolečine, kakor majhno dete, ki ne more bežati pred svojim sovražnikom, in sklenil trepetajoče roke. Debele kaplje znoja so mu pokrile senci.
»Pajek, imej usmiljenje! Reci, da ni res!«
Inženirjev glas je drhtel od neizprosnega hladu: »Če ne verjameš, poglej menjico. Goljuf je Saša Lokar, tvoj sin!«
Ko je Pajek drugi izrekel to ime, je Lokar s trudom in grozo razgrnil papir in spoznal pisavo svojega sina.
»V imenu božjem, usmili se! V imenu božjem te prosim! Saj vendar ne boš hotel ...«
Inženir pa se mu je sklonil nad uho in dejal: »Spomni se Vere! Ali si imel ti usmiljenje z menoj?« In trd in neizprosen je bil njegov glas, ko je rekel: »Gospod državni pravdnik, čast mi je, da vam naznanjam zločin vašega sina in zahtevam, da ga vzamete uradno na znanje!«
Državnemu pravdniku so se napele oči, in grgrajo zvok se mu je dvignil iz grla.
Ponarejena menjica mu je padla izmed prstov; njegovo debelo, skrbno oprano, počesano in oblečeno telo se je začelo nagibati na levo in kakor težka kepa je telebnil doktor Lokar na zemljo.
Inženir se je čudno, medlo nasmehnil, vzel klobuk in palico s srebrno kljuko ter odšel s tihimi, jedva slišnimi koraki.