S harmoniko na medveda

(piše Jaka)

Čakajte, da boste slišali, kako smo šli nad medvede v Pennsylvanijo in sicer s harmoniko, torej z vso častjo in slavo, kot se spodobi, da se jo izkaže takim hlačmanom. Lovce bo zanimala stvar, druge morda ne, pa je treba tudi za lovce nekaj pisati, ki toliko hudega prestanejo v lovskih sezonah, pa jim nihče ne da kakšnega posebnega priznanja.

Ni treba prav nič zmajevati z glavo, češ, da je bosa, da bi šli s harmoniko na medvede. Je resnica, ki se jo lahko prime in s pričami dokaže.

Kdor se bo naveličal brati, lahko preneha kadar se mu zljubi in ne bo nobene zamere, ne na tem ne na onem svetu.

Nekega večera oktobra meseca sedim za vrati pri Gašperju Korčetu in poslušam nekakšne lovce, ki so se pogovarjali samo o visoki zverini, to je taki, ki je večja od zajca in nekoliko manjša od slona. Pogovarjali so se, da bodo šli na medvede v sosednjo državo Pennsylvanijo, kjer da je toliko medvedov, da jih jeseni najemljejo farmerji, da jim hruške in jabolka tresejo. Na 8. novembra da jo mislijo odrinit, ravno na dan volitev, da si bodo ložje zapomnili dan in da ne bo kdo zamudil.

"Koliko vas pa gre?" takole mimogrede pripomnim, da se ni videlo, kot bi se tudi jaz štulil zraven.

"S Teboj bi nas bilo ravno deset, dasi Te ne silimo z nami," vljudno odvrne Gašper, ki mu je lov edino odrešenje na tem svetu.

"Kdo bo pa vse šel?" rinem naprej previdno, da bi videl, če bo družba zame.

"Jaz sem eden, pa Dutsch Prince, pa Vilček Vidmar, pa Rudy Božeglav, pa Kari Tieber, Tiebrov prijatelj iz A kron a, Bob, dva moja prijatelja, Eddie in Charlie, pa Charlie iz Penn-sylvanije, pri katerem se ustavimo in ki nas bo peljal na sled. Vsi so dobri za družbo in za v gozd kot nalašč. Pojdi še ti, boš imel zabavo ko na kaki vinski trgatvi," je rekel Gašper.

"Gašper, sicer se ne silim, ampak če mislite, da brez mene ne boste opravili nič, se vas bom pa usmilil in bom šel z vami, da boste vsaj lahko rekli, da imate izkušenega lovca seboj," rečem in mu sežem v roko.

"Kar se tiče izkušenosti, bil se lahko nekaj časa pogovarjala, pa ker me že zadnjih deset let prosiš, naj te vzamem enkrat seboj na medvede, pa naj bo."

Zmeniva se še, da je nepreklicni odhod na volivni dan dopoldne, to je takoj, ko bo vsak opravil svojo sveto in državljansko dolžnost.

"Gašper, mene poslušajte, pa jo odrinimo okrog devetih zjutraj ; nam bo prav hodilo, ker ponoči se jaz jako nerad vozim," vzorno svetujem.

"Kakor ti rečeš. Pridi sem v soboto večer, da bova napisala kaj naj vzamemo seboj za živež desetim lovcem," še omeni Gašper.

Kogar sem potem srečal, sem mu hitel pripovedovati, da gremo na medvede. Tako velik sem se zdel sam sebi- in korajžen in mislim, da sem dobil tudi v očeh mojih 'prijateljev velik ugled, ker na veverice in zajce bi šla še vsaka šema, ampak pogledat medvedu v oči in ga vprašati po njegovem ljubem zdravju, ta je pa druga.

Vidmarjev Vilček me je par dni pred odhodom previdno vprašal, kakšno maniro imajo kaj medvedje v Pennsylvaniji in kako se obnašajo, kadar se na vsem lepem srečajo s človekom. Ker je Vilček še mlad in ima še polno življenje pred seboj, sem ga prijazno poučil, da medved je medved in če človek nima srca, je boljše, da ostane doma.

Spomnil sem ga na dogodek, ko je medved v clevelandskem zverinjaku iz dobrohotnosti objel s svojima šapama paznika in ga stisnil, da je paznik kar križem pogledal. Povedal sem mu tudi slučaj, ko sta šla pri nas na Menišiji Herblen in Krajnč ata na medvede v Pretrže in da ni bilo ravno neko drevo pri roki, bi se bila lovcema slaba godila. Povedal sem mu, da je medved jako krvoločna zverina in da mu najbolj prija meso mladih fantov in da je najboljše, da gre človek na medvede z motorcikljem, da se lahko v vsakem slučaju umakne.

Vsa ta resnična dejstva pa niso pri Vilčku dosti zalegla. Samo to je omenil, da je jako hiter, da ga v teku nihče ne prehiti. Ko sem videl, da ne opravim nič, sem mu še rekel, da naj se nikar ne zanaša na druge in da bo svojo kožo sam nosil naprodaj po pennsylvanskih šumah.

Prijatelji so mi hodili pripovedovat razne dobre nasvete. Breskvar mil je zatrjeval, da se njemu zdi najboljše, če gremo na medvede s harmoniko, ker da je ta žival vsa neumna na to glasbo in da jo mine vsaka krvoločnost, kadar zasliši premili glas harmonike. Kadar bomo zagledali medveda, je rekel Breskvar, naj začne eden raztezat meh, medved bo začel štajeriš in zibenšrit, pa naj mu kar lepo igramo in medved bo šel za nami kot cibka. Tako jih bomo lahko nalovili dosti in žive pripeljali v Cleveland.

Ta ideja se mi je tako dopadla, da sem pri priči sklenil, da brez harmonike ne gremo in ne gremo na medvede. Zvedel sem, da je Vilček že včasih videl harmoniko in da se tudi nekaj razume na knofke, na "vejže" pa bolj malo da. No, saj nazadnje tudi; medvedje ne bodo vedeli, če bomo igrali valček ali polko, samo da bo glas. Torej ukažem Vilčku, naj vzame harmoniko seboj, če se hoče medvedom prikupit in pa nam, ostalim lovcem bo kratek čas delal. Naj bo že kar tukaj pripomnjeno, da se bom vse svoje žive dni kesal, da sem vprašal Vilčka in njegove harmonike za sočustvovanje, ker marsikatero uro sladkega spanja nam je obdžal s tisto škatljo, Bog ji grehe odpusti in Vilčku tudi.

V soboto zvečer grem k Gašperju, da napraviva listo telesnih dobrih del, ki naj bi služile nam lovcem v dopadajenje. Najprej sva sklenila, da dava delat mesene klobase, ki so dobro kuhane v zelju, pečene, zaroštane, gorke in mrzle in v kočevskem sendviču. Tri milje takih klobas bo dovolj za prva dva dni, sva rekla. Potem sva rekla, da bomo vzeli seboj poper, sol, moko, čebulo, meso za guljaž, meso za župco, salame, sir, jajca, špeh, mast, zelje v kamtah, paradižnik in — dvajset hlebcev kruha. Vrhu tega sem obljubil, da bo naša Johana spekla pet potic, da se bomo troštali z njimi za priboljšek.

Ko sva premišljevala, ako nisva morda kaj pozabila, se spomnim, da bi bilo dobro vzeti seboj metlo, da bomo zjutraj pometli po kempi, da ne bomo kot živina v hlevu.. Do tedaj me je Gašper v vsem poslušal, tukaj se mi je pa uprl, češ, da sem že tak, da bi najraje seboj vzel zofo, gugalni stol in pa preprogo za. po tleh v kempi. Zastonj sem mu dokazoval, da je snažnost največja čednost na svetu in da brez metle človek ne more imeti snage v hiši in ne v kempi. Toda Gašper, ki je imel biti na tem lovskem pohodu naš kapetan, je rekel, da če gre metla z nami, pa da on ne gre, ker noče, da bi se nam vsa Pennsylvania smejala.

Jaz pa tudi nisem tak, da bi se radi ene metle skregal s pametnim človekom, pa sem se vdal in mu obljubil, da ne bomo vzeli metlo seboj, na vsak način pa smetišnico, da bo tudi mene nekaj veljalo. Ko mi je še naročil, naj vzamem kolikor morem dobiti blenketov, ker da bo mraz, je rekel, da sedaj sva z vsem gotova. Ker mili naš kapitan ni ničesar omenil glede pijače, sem ga že med vrg/ti vprašal, če misli, da bomo v Pennsylvaniji pili samo vodo. Iskreno me je potolažil, da je že vse urejeno, da vzamemo seboj en sodček piva in pa par sto steklenic iste pijače. Kar se tiče "korajže" naj si pa vsak sam preskrbi po potrebi in meri.

(Dalje prihodnjič.)

(piše Jaka)

Torej glede provijanta je bilo vse preskrbljeno in glede srčnega miru oziroma pijače tudi. Potem smo se pa začeli vsak na svojem domu pripravljati za veliki dan. Ogledal sem si karabinko, dar Euclid Rifle kluba za neminljive, bivše in bodoče zasluge, ki sem si baje stekel za klub. Pobožno sem jo pobožal in pritisnil na srce, govoreč ji ljubeznive besede, ki so mi prišle prav iz srca: "Draga moja flint-ca ! Na tebi je sedaj ležeče, kako se boš obnesla in da me he boš zapustila v usodnem trenotku, ko si bova rekla z medvedom: ti ali jaz! Obljubim ti že sedaj, če mi od poveš takrat in boš zaštrajkala in me pustila na cedilu, da te bom, če bom odnesel zdravo kožo kosmatincu, prijel za tanki konec in te prelomil na dvoje na prvi skali."

Otroci so stali okrog mene in grozno se jim je zdelo v čast, "da imajo takega očeta, ki mu je toliko iti na medvede, kot komu drugemu snesti en oblicah krompir. Bebiček, kot sem že omenil, je hitela bratcem in sestrici pripovedovati, da ji bo ata prinesel medveda, ki ga bo lahko vlekla za rep, pa ne bo nič rekel. Johana se mi je smejala, ko sem ji omenil, če bi se slučajno stvar zaobrnila narobe (kar pa ni verjetno) in bi se me medved izposodil za par rfiinut, naj otroke tako uči, da ne bodo tako trapasti kot njih oče, ki matafiri okrog za nedolžno zverjadjo, ki mu ni še nikdar kaj žalega storila. Ampak, sem ji rekel, če bi ona rada videla, 4a se kaj takega zgodi, sem rekel, da ji tega veselja ne privoščim in raje doma ostanem, sem rekel. Johana je pa svečano obljubila, če bi se res kaj takega zgodilo, da se nik- dar več ne omoži, ' ker da gre osel samo enkrat na led, in da ima eno pokoro za vse življenje zadosti. Naročil sem ji še, kaj na prihodnjo pomlad vsadijo na vrtu in da naj večja fanta travo vsak teden najmanj po dvakrat pokosita, potem sem bil pa že ves pripravljen za odhod.

V torek zjutraj sva tekla z Johanco doli na Euclid volit. V pol sekunde sem bil gotov: kar za petelina sem volil, za par sodnikov, pa sem bil gotov. Potem pa hitro domov, kjer sem se takoj preoblekal v paradno lovsko opremo. Johana mi je dala dva debela, blenketa, da me revčka (prav tako je rekla) ne bo zeblo, dala mi je en krožnik, eno žlico, ene vilice, vmes pa cele koše dobrih naukov, naj nikar ne hodim po Pennsylvaniji brez glave, ker da to ni pripravno. Johanca mi, je potem še zavila potice in dala nekaj kvortov vkuhanih hrušk in breskev, da se bomo posladkali zvečer po trudapolnem delu. Bog ji daj zdravje, Johanci, smo trikrat na dan rekli v Pennsylvaniji. Zlasti Vil-ček, ki je še mlad in ki je na keksih gori zrasel, je vsakih pet minut kričal: "Ali je še kaj potice?"

Potem sem, se vsedel k dobremu zajterku in kar fletno se mi je zdelo, da se lahko tako počasi in udobno zalagam, ker mi ne bo treba iti na ofic. Naivadno namreč spi jem kavo že med vrati, suknjo si oblečeni šele v garaži, čevlje si pa šele v oficu zavežem. Dobro je vsaj to, da vsaj prej vstanem, predno kam grem. Neivem kolikokrat ropota Johana zjutraj: "Ja pa kaj neboš še vstal? Ali morda želiš, da te bo Eddie (ta je naš ta starji in bo imel doma) s posteljo vred na ofic peljal?"

Tako som bil tisto jutro na volivni dan brez vseh skrbi in prav počasi jedel zajterk. Komaj je bila sedem proč, pa sem bil že z vsem gotov in sem hodil vsakih pet minut na okna gledat, kdaj se bodo pripeljali moji sopasažirji. Ura je bila osem, devet in tudi deset in z vsako uro se je tudi stopnjevala po pravilih in zakonih moja sveta jeza, da sem včasih katero rekel, da se moja Johana kar kri. žala. Da bom ložje čakal, sem pro sil Johano naj mi še enkrat skuha zajterk, saj sem že čisto po zabil na prvega. Potem sem poklical slavno Korčetovo hišo po telefonu in dobil sem odgovor, da se jagri sedaj eden drugega lovijo po Clevelandu in da bodo najbrže še pred poldnem pri meni. Da bi jih vrag pocitral, ko smo se vendar za sveto zmenili, da se odpeljemo zadnji čas ob deveti, sedaj gre pa že na enajsto.

(Dalje prihodnjič)

Kadar sem zaslišal zunaj na cesti kak avtomobil, sem se hitro poslovil od Johane in tekel ven z blenketi in drugo prtljago, pa vselej zastonj. Ko sva tako vzela najmanj desetkrat slovo, se končno vendar pripeljejo v velikim. Tiebrovim trukom. Ko sem jih zagledal, sem se začel fantom na vse grlo smejati. Kako tudi ne, ko se mi je pa vse tako špasno zdelo. Pripeljali so se v ograjenem truku, ki ni imel nič strehe in se mi je zdelo, kot bi farmer teleta, peljal naprodaj. To sem tudi fantom povedal, pa se jim nisem nič prikupil tem. Zmetal sem svoje stvari na truk, še enkrat zaklical Johani, naj pazijo, da hiša ne pogori, segel bebičku v roko, ki me je zvesto spremil prav do truka, Rudy Božeglav me je prijel za roke in s pomočjo drugih so me zvlekli na truk.

"Kam se vam pa tako mudi, da ste tako zgodaj prišli?" je bilo Navzlic slabim razmeram, je življenje pri fari sv. Kristine še vedno precej živahno. Vedno se priredi kaj novega. Društva se kar kosajo kdo bo več storil v prid cerkve. Zdaj Oltarno društvo, potem Krožek sv. Kristine, zatem dekleta Marijine družbe, možje Najsvetejšega Imena, fantje Najsvetejšega Imena in seveda pride na vrsto tudi naša šolska mladina. Dne 26. decembra bo imela svojo prireditev šolska mladina pod vodstvom naših slovenskih šolskih sestra. Gotovo da bomo šli vsi starši in vsi farani splfth da vidimo kako se bodo zopet postavili naši malčki na odru. Dne 31. decembra, to je n?, starega leta dan, bo pa zaključek letnih prireditev za, leto 1932, z ogromno veselico, katero priredijo žene Krožka sv. Kristine. Najelo se je že dobroznano godbo Eddie Simm's Orchestra, ali po domače rečeno Hojerjeve fante, da nam bodo proizvajali razne valčke, polke in še vse drugo prav po mojstersko, ko bomo v veseli družbi prijateljev, znancev in sofaranov spremili leto 1932 v pokoj, ter pozdravili novo leto "upanje boljše bodočnosti," z radostjo. Za vse kar spada k temu, da se vrši te, večer v največje zadovoljstvo vseh udeležencev, je preskrbljeno. Vstopnina za na to prireditev bo samo 35c, kar je, ako vzamete v poštev to, da bo vsak dobil kakor pravimo "favor," in pa izvrstna godba po katerih zvokih bomo lahko plesali tudi oni izmed nas, ki smo bolj pri ta trdih v taki stroki, je ta vstopnina j ako primerna časom v katerih se nahajamo. Veselica bo trajala do rane ure v jutro, zato se pa vljudno priporočamo Slovencem in Slovenkam prvo vprašanje. Potem so pa sledili izgovori, da so morali tega in onega čakat, da je ta in ta pozgbil to in to doma, pa so morali nazaj itd. Ko so bili vsi praktični izgovori vzeti na znanje, sem vprašal kapetana Gašperja, kje da je streha pri truku.

"Kaj pa nam je treba strehe?" se je začudil. Bomo imeli vsaj fin zrak, ki smo ga tako potrebni, pa kraje si bomo ogledovali spotoma."

Aha, pa zavijali smo se v debele suknjiče in tiščali ušesa pod lovske kape, da nam jih sapa ni odnesla.

Truk je vozil Kari Tieber, ki pravi, da je Nemec, pa mu jaz komaj prisodim, da je Kočevar, zato smo mu dali za tovariša spredaj njegovega prijatelja iz Akrona, tako da smo ostali na Pullmanu sami naši ljudje: Gašper, Vilček, Dutsch Prince, Rudy Božeglav, jaz in pa Vilčkova harmonika. Za nami sta se pa vozila v Fordu naša bodoča kuharja, ki nista lovca po poklicu, zato tudi nista mogla imeti časti, da bi se vozila z nami.

Kapetan je zavpil: "Okej!" in motor je zastokal, pa smo zavili vzhodno po Chardon Rd. v daljne neznane kraje, "na boj na divje Amonite, sovražnike rodu srdite — medvede in zajce."

Nismo bili še sto čevljev od mojega doma, ko eden sopasažirjev otiplje v mojem žepu tiste arcnije, ki so za oslabele in zapuščene ljudi. Kot blisk se je rgznesla med cenjenim navzočim občinstvom novica o tej najdbi in predno sem mogel poslati v zbornico protest, je že pol steklenice manjkalo. Nak, toliko jezen pa vseeno nisem bil, da bi jo tudi jaz ne pil, zato sem skrbno gledal, da ne bi ta kratko vlekel. Samo toliko sem bil razdražen, da sem privlekel iz drugega "žepa še eno steklenico in jim jo dal, rekoč: "Nate, požeruhi, ampak to je pa tudi vse, kar imam!"

In nismo bili še vštric Močil-nikarjeve farme, pa smo že vriskali. To je pa podžgalo Vilčka, da je izvlekel harmoniko, jo raztegnil in poskušal na knofke, da se mu je končno le ura j malo, da je našel neko "vejžo" in zahre-ščala je harmonika, in spremljala milo slovensko pesem, da se je razlegalo čez hribe in doline. Ljudje, ki so nas videli, so nas začudeuo gledali in si po svoje | razlagali čudne kolednike. Ker| je bil ravno volivni dan, so naj-! brže mislili, da je naš kandidat; peljemo na oglede.

135 milj dolga vožnja je do našega cilja in rečem vam, da ni Vilček niti za pol minute prenehal igrati. Včasih bi se bil rad malo odpočil, pa smo ga zopet zbrcali nazaj k igranju. Ljudje so nam mahali in nas pozdravljali, mi pa smo vihteli kape in kričali, da se pel jamo na fronto (pa nič kakšno).

Od vzhoda je brila ostra in strupena sapa, • ki je poskušala ubrati svoje mile glasove z Vilčkovo harmoniko. Kadar nas je le preveč zeblo, smo posedeli po tleh, da smo bili vsaj nekoliko v zavetju. In takole smo enkrat sedeli, ko se je naš kapetan Gašper naenkrat spomnil in rekel: "Fantje, jaz pa znam eno, ki je še niste slišali, pa se tako lepo zavije na koncu, da je kar veselje. Poslušajte:

Smo fantje mi

pri raj žali

z naš'mi majhnimi punkeljčki;

juhej, juhej iz Kranjskega,

pa not v Ameriko.

Bajgaš, ta pa ta! Kar hitro smo se jo oprijeli in ko smo jo tako kake dvestokrat zapeli, smo jo znali vsi. Ja, ta pesem se mi je pa dopadla. Pripravna je tudi zato, ker ima samo en "šti-kelc" in se ni treba človeku ubijati z mnogimi kiticami, kot recimo s tisto ižansko, ki ima 99 kitic.

Tistih 135 milj nam je minilo, kot bi se vozili tri milje in predno smo se še prav zavedli, smo bili že na mestu.

(Dalje prihodnjič)

(piše Jaka)

Predno stopim s truka, naj omenim še mal svetovni dogodek, ki se nam je pripetil in ki bi bil za las lahko imel grozne posledice v tem in onem oziru. V nekem mestecu smo namreč kupovali gasolin za truk. To je j ako grda razvada avtomobilskih vozil, ampak dokler ne iznajdejo tehniki kaj drugega, se moramo zadovoljiti s tem. Ta oddih smo porabili v toliko, da je ukazal naš kapetan odmor koncerta in komandiral vse pasažirje s truka, da si nekoliko razgibljejo napol premrle ude. Izmed vseh je bila odmora menda 'še najbolj vesela Vilčkova harmonika, ki je šla po sapo in se oddahnila od neprestanega pretezanja.

Ko je planilo s truka pet gard-nih lovcev v svoji uniformi in precej glasnega razpoloženja, se je kmalu zbralo okrog nas cenjeno meščanstvo, ki menda nima drugega dela, kot da pase firbec nad tujci. In temu strme-čemu občinstvu smo s zanosom pripovedovali, da gremo po par medvedkov v šumo. Ljudje so nas opazovali z vsem spoštovanjem, ki so ga mogli dati v besedi in očeh, mi smo pa hodili med njimi, kot mladi petelinčki po gnoju.

Dasi je navada, da je pri vsakem koncertu odmor najmanj deset minut, smo ga mi imeli samo pet, ker je kapetan ukazal, da moramo naprej, da pridemo še pred nočjo v našo bajto.

In sedaj bi bilo kmalu prišlo do svetovne katastrofe. Ko je namreč Rudy Božeglav lezel nazaj na truk in kdor pozna Rudy-ta ve, kako strašno je neroden in zavaljen, se je naslonil, ko je plezal čez planke pri truku, z eno roko v enega izmed številnih bušljev, v katerih so složno in v bratski vzajemnosti počivali naši pripomočki za prehrano. Rudy se je hotel samo prijeti za bušelj, pa mu je menda spodletelo in je vtaknil široko dlan naravnost V sredo bušlja. K6r je v tem Rudy že poslal težjo polovico čez planke, mu ni bilo mogoče vzeti svoje besede nazaj, zato se je naslonil z vsemi svojimi 220 (tako menda) funti žive vage na roko in tako srečno prekoračil državno mejo trukove ograje in prišel na zasedeno ozemlje. In ko je bil na varnih tleh, je vzel roko iz bušlja in pobožno vzkliknil: "Tristo milijonov in pol zelenih!" Na take krščanske besede se mora človek ozirat, zato smo se vse obrnili protia v t orju izgovorjenega predloga in v svoje veliko začudenje opazili, da kaplje od Rudytcve roke neka rumena tekočina, ki je v mičnih kapljicah barvala naše blenkete in drugo našo opremo.

Rudy je bil tako presenečen in začuden, da ni mogel takoj do kake druge besede, zato je situacijo razložil v primernih besedah naš kapetan, ki je zarenčal:

"Prekleta neroda! Kaj si moral ravno v jajca potlačiti svoje tace?".

To so lepe in odkritosrčne besede, ki sežejo do srca in so segle tifdi Rudytu, ki je godrnjal: "Kaj pa spravljate jajca v škrnicel? Kje ste pa še videli ali slišali, da bi se devala jajca v čisto navaden škrnicel? Do sedaj sem bil jaz še vedno mnenja, da se jajca za transportacijo spravljajo v zavojčke, da se ne pobijejo. Od kdaj pa je ta postava v mcdi, da se na ta način vozijo jajca po svetu, vas vprašam ?"

Vidiš, France Veselov, ki si nam jajca prodal in jih nam kar v škrnicel zapokal, kaj vse se je zapisalo na tvojo kožo! Kapetan je vso stvar razložil, da on ni jajca pokal in da jih je v takem položaju dobil od Veselove-ga Franceta. Razume se, da smo se vsi (razen Rudyta) tako kot bi nas gonila ena misel ždela v svoji priprostosti nedotaknjena. Gotovo pa je, da bi se ne bili smejali, če bi bil Rudy vsa jajca strl.

Dutch Prince, ki je še pečlar in se razume na take stvari, je modro predlagal, da bi vzeli eno ponev, ki smo jih imeli več seboj, in naj bi si na licu mesta skuhali kajzeršmorn, da bi vsaj nekaj rešili važne jajčne vsebine. Predlog ni dobil potrebne večine, ker je govoril Vilček proti predlogu, ko je povdarjal, da če mislimo, da bomo rabili njegovo harmoniko za peč, da se motimo. To je imelo dovolj velik učinek na zbornico, da predlog ni dobil večine. Rudy si je obrisal roke v enega izmed blen-ketov, še enkrat poslal z ekspre-som vsa jajca, in njih žlahto k vragu, Tieber je pognal truk, Vilček je zopet raztegnil meh in zopet je zadonelo: Smo fantje mi prirajžali ...

Okrog četrte ure popoldne smo prišli na mesto našega cilja za prvi dan. Ob tlakani cesti stoji hišica, pred katero se košatita dve velikanski smreki, ki dajeta hiši in njenim prebivalcem poleti prijetno senco, pozimi pa vsaj nekoliko prestriže-ta ostro burjo, ki zavija po dolini. Tukaj prebiva star Pennsylvančan, Charlie, po poklicu vdovec (drugega poklica menda nima), s svojima dvema čvrstima sinovoma. S to družino se naš kapetan Gašper pozna že dolgo, zato nas je tudi tuka j privlekel, da ostanemo čez noč, drugi dan pa se napotimo v kempo, ali kamorkoli že.

Charlie ne lastuje hiše in farme, ki obsega kakih 280 akrov zemlje in gozda, ampak jo ima v najemu. Po tem se pozna, da se v njem ne pretaka slovanska kri, ker je bil rojen V Ameriki, njegov oče tudi in menda stari pa če tudi, pa še nima toliko svojega, da bi lahko z dlanjo pokril. če bi bil to naš človek, bi bila. v tretjem rodu najmanj polovica Pennsylvanije rodbinska last. Od česa se preživljajo, ne vem, od pridelkov s farme gotovo ne, ker od vseh 280 akrov zemlje imajo obdelan samo vrt za solato in kakih sedem korenčkov.

Najljubše delo jim je, da sedijo na gugalniku pri peči in modrujejo kako je in kako bi lahko bilo, pa ni. Saj tako delo nazadnje ni napačno in ga jim skoro zavidam. Mesa pa ne pogrešajo, kar jim da gozd, kolikor ga hočejo. Tri korake od hiše se začenja gozd, kje si lahko na-strele srnjake, zajce, veverice, jerebice in drugo podobno.

Charlie je najbolj flegmatičen človek na svetu. Dolg ko preklja, suh ko trska in nobena stvar ga ne spravi iz ravnotežja. Redkobeseden je kot star hrast in iz njega dobiš kvečjem yes ali pa no. Sicer pa je jako dobro duša, pohleven in pa, kar je največ vredno, imeniten lovec, ki duha divjačino že na milje daleč. Zato smo ga tudi izbrali, da bo vodnik naših jagrovskih duš na tem lovskem pohodu.

Charlie nas je prijazno sprejel in je vsakemu posebej rekel halo, druzega pa nič. Jaz sem sicer silil našega kapetana, da bi napravil doli s truka pozdravni nagovor v imenu vse družbe, pa mi je Gašper prijazno svetoval, naj ga kar sam napravim, če se mi ravno hoče. Ampak, po mojem, zahteva to olika in če se že napraivlja pozdravne govore drugim ljudem, zakaj bi se pa izkušenemu lovcu ne, ki je vendar vsak trikrat toliko vreden, kot kaka politična kapaciteta.

Potem je prišel ukaz od kapetana, da razložimo truk in znescmo vso prtljago v hišo. Takoj smo se lotili dela in vsi hkrati, smejali, ko je preiskovalna komisija ugotovila, da je od Rudy skrb, smo zgrabili za sodček in ga pobožno nesli v hišo, kjer ta iposlaha rok? k prednji stražili smo,ga tudi takoj nastavili in zdrobila samo kake pol ducata j tudi njega vsebino pokusili, da jajce, druga so pa še vedno ždejse prepričamo, da smo res pripeljali seboj pravo robo. Bil je tak, da te je rezalo po grlu, potem pa je planil vzduh skozi nos na plan. Torej kapitalna pijača!

Zatem smo znosili še drugo ropotijo v dve veliki sobi, kjer je stalo pet velikih postelj, to se pravi: stojalo in pa nekakšen modroc, ki je imel v sebi razne hribe in doline, torej jako pripravno ležišče. No, odeje smo imeli seboj, za zglavje pa bomo deli čevlje, kot je lovski običaj.

"Bila je že peta ura proč zvečer, ko smo bili z vsem gotovi in smo posedli v kuhinji, kjer je stala velika peč, ki je zavzemala skoro polovico obširne kuhinje. Presodil sem, da je peč nekaj več vredna kot vsa hiša, zlasti ob takem jesenskem vremenu, kot je bil tisti dan. Gospodar Charlie jo je naganjal, da je kar žarela. Drv se mu ni zdelo škoda, saj se mu je bilo treba samo skozi okno stegniti, pa je dobil drv, kolikor jih je hotel. V kotu je stala dolga miza, na vsaki strani pa po ena klop in tu smo dobili varno zavetišče.

Kapetan je otvoril občno zborovanje, da se pogovorimo o pohodu v kempo drugi dan. Predno pa je prišel ta dnevni red prav v tir, sem prosil za besedo in jo tudi dobil, ker sem udaril po mizi in naravnost in brez ovinkov vprašal, kdaj bo večerja. Pri tej moji odkritosrčni besedi je zaprlo sapo našemu kapetanu, ki je mislil, da sem jaz že pozabil na njegovo besedo, ki mi jo je dal pred odhodom na lov. Stvar je namreč taka. Kapetan Gašper mi je bil povedal, da je zaiaral velikansko gosko, ki jo bomo imeli za večerjo tukaj. In ker nisem iz sosednje kuhinje slišal nikakih sumljivih glasov in ne dišav, ki bi cikale na zaobljubljeno večerjo, sem sprožil važno vprašanje o gosji večerji.

"Saj res," je rekel Gašper, kot bi čisto pozabil na vso zadevo, "kaj pa dela naša gos?" Vprašanje je bilo stavljeno na kučegazda Charlita. Ta ni mogel takoj odgovoriti, ker si je ravno basal čik v usta in je parkrat pljunil za peč, predno je povedal, da še goska imenitno počuti in da se veseli svojega življenja v drvarnici.

"Ja, kaj ti nisem naročil, da jo zakolji in oskubi, da jo bomo imeli za večerjo?" se čudi Gašper. Charlie ni rekel nič, kar sem si jaz razlagal tako, da naš slavni kapetan ni naročil ničesar, ampak ga prijatelj Charlie ni hotel spraviti pri prijateljih v zadrego.

"Tok tako," poprimem jaz, "to dobro veš, Gašper, da bi jaz ne bil prišel sem z vami, da se nisem veselil gosje večerje, sedaj ne bo pa nič. Ali je to kakšna pravica?"

"Alo fantje," ukaže kapetan, ne zmeneč se za moje, iz srca prihajajoče besede, "po gosko v drvarnico! Ti, Charlie, ji odseči glavo, jaz bom pa pristavil vodo na ogenj, da jo bomo oskubli. V eni uri bo pa večerja, da se bo nekaterim ljudem srce po7 tolažilo/'

Kmalu se je zaslišalo zunaj silno vpitje na pomagajte ki frfctanje s perutnicami, ko se je izvrševala smrtna obsodba nad ubogo živalico iz rodu perutnine. Kmalu prineso v zmagoslavnem sprevodu mrtvo gos v kuhinjo in jaz sem se čutil silno potolaženega, ker sem v duhu užival predstoječo fino večerjo. Da, rekel sem v duhu, ker tisti večer goska ni prišla na mizo, kot je bilo obljubljeno. Ko je minilo že kake tri ure od časa, kar je stegnila noge in peruti goska in ni še nič cvrčalo iz kuhinje, sem postal radoveden in grem v kuhinjo, da pogledam z svojim lastnim nosom, kako kaj napreduje obljubljeni banket, pa na svoje veliko začudenje in žalost vidim še komaj napol oskubljeno gosko, ki je žalostno samevala na mizi pri oknu. Sveta jeza me popade in obrnem se do cenjenega občinstva v kuhinji, ki je bilo v živahnem pogovoru glede volitev, ki se vriše ta dan po deželi.

(Dalje prihodnjič)

(Piše Jaka)

"Mislim da bi bilo bolj pameti no in koristno, če bi se najprej pogovorili o večerji, volitve bodo že brez vas šle naprej. Osem je ura, goska je pa še v svojem naravnem stanju in položaju v kuhinji. Kakšno komando pa imaš, Gašper? Kaj misliš, da sem jaz zato prišel v Pennsylvanijo, da bom hodil brez večerje spat? Taka me ima, da bi vam vsem skupaj rekel, da vas gleda iz Columbusa, pa bi šel peš nazaj v naš prelj ubij eni Cleveland."

"Ti, Jaka," se obregne kapetan, "če ti je toliko za večerjo, kar lepo rokave zavihaj, pa gos oskubi. Mi drugi nismo nič lačni."

"Veš kaj, če misliš, da sem jaz zato prišel v Ameriko, da bom gosi oskubel, se motiš. Ampak to vam pa rečem vsem skupaj, da če ne boste goske oskubli, pa naše potice ne boste jedli."

Ta grožnja je pa imela vpliv na prisotne, ker vsi so skočili pokonci in eden čez drugega drveli v kuhinjo, da bodo skubli gos. Takrat se pa oglasi s svojim mirnim in prepričevalnim glasom naš Božeglav, ki počasi spravi iz sebe:

"Holan, počasi! Kaj se pa vi razumete na take stvari. Kar lepo v kuhinji ostanite, gos bom pa jaz oskubel, ki sem tega vajen in mi gre od rok."

Modre besede modrega moža so našle odmev v naših srcih in velikodušno smo mu dovolili delo gospodinjskega kluba v kuhinji.

In tako se je zgodilo, kakor sem že imel ves večer črne slutnje, da je bila gos v paradni uniformi in pripravljena za kastro-lo okrog desetih zvečer. Če jo damo sedaj v pisker bo vzelo najmanj eno uro ali še več, torej je prišel od Dutch Princa ponižen predlog, naj pustimo gos za ta večer kakor je in da jo bomo raje vzeli seboj v kempo, pa jo bomo tam k sebi vzeli, ko nam bo bolj prav prišla. Se- veda, Princ lahko tako govori, ko toliko sne kot en mal vrabič, ker mu vedno želodec njagaja, ampak drugače je z drvarskim želodcem kot je moj. Ampak kaj sem hotel? Videl sem, da je za večerjo res prekasno, pa sem se s kislim obrazom vdal, teda sklenil, da bom vestno pazil, da bo šla gos drugi dan z nami, da ne bi po kaki pomoti ostala doma.

Potolažili smo se s par sendviči (jaz sem jih pospravil komaj kakih petnajst), potem pa, ker ni bilo nobenega določenega programa, smo se vrgli na politiko in ugibali, kako bodo današnje volitve izpadle. Bili smo na samoti, brez kakega telefona v hiši, brez radia in brzojava, torej smo morali samo ugibati. Lahko si mislite, da nas je imelo, zlasti glede volitev v Cuyahoga okraju in v Ohio sploh. Nekdo je svetoval, da bi se peljali v nekaj milj oddaljeno mestece Tionesta in da bi od tam poklicali Cleveland in kaj zvedeli o volitvah. Drugi so pa rekli, da to volitev ne bi nič spremenilo in da bomo že zvedeli, ko pridemo v soboto zvečer domov.

K sreči se je ustavil v hiši neki Pennsylvančan, ki je videl luč in se prišel malo pogret. Rekel je, da pride iz Tioneste in da je tarh slišal, da je Roosevelt veliko naprej od Hooverja. Ob tej novici je Vilček poskočil in zgrabil svojo harmoniko in pozdravil veselo novico s paradnim maršem: Ti pa jaz, pa zidana marela ...

Iz naše države Ohio pa nismo mogli nič zvedeti, kako kaj volijo tam. Ni kazalo drugega, da počakamo do sobote. Potem smo napravili bojni načrt za prihodnje dni in sklenili, da gremo drugi dan popoldne gori v hribe, kakih 30 milj, v kempo, da hitro spravimo s poti tistih par medvedov. Tam smo nameravali ostati do sobote, v soboto popoldne ali zvečer se pa odpeljemo domov. Razume se, da smo ves ta čas pridno hodili v vas k Pa ga Mina ni več izpraševala.

V veži je srečala vladnega svetnika. Dobrohotno ji je stisnil roko in izrazil sožalje radi nenadne Bernardove bolezni. Nato je dejal:

"Umevno je, da zdaj ne moreva več ostati pri vas. Bolnik je potreben miru in vaše nege. Mimo tega pa imate še žetev. Govoril sem s starim učenikom, ki je bil tako prijazen, da mi je odstopil dve sobi. Tako bova, z nečakinjo že popoldne tiho odšla iz hiše. Saj mi dovolite, draga gospodična, da bom kdaj prišel vprašat, kako je z malim bolnikom?"

Mina ni ugovarjala. Zdaj ni potrebovala nobenega izgovora, da bi odpovedala stanovanje. Nasprotnica se je sama izselila in šla stanovat v hišo tistega, ki ga je ljubila!

Srce jo je zabolelo, a premagala se je in rekla: "žal mi je, da je moralo tako priti." Nato je odhitela po stopnicah k Bernardu.

Prišli so dnevi, ki so bili najhujši, kar jih je kdaj doživela Boštjanova Mina. Bernard je bil zelo bolan, zdelo se je, ko da je živelo samo njegovo telo, duša pa da je umrla ali močno otrpnila. Mina ga ni več izpraševala in vznemirjala. Vedela je, da je moral nekaj strašnega doživeti, vendar ga ni vprašala, kaj bi bilo. Nenavadni deček je nedolžno in plaho skrival tajnosti svoje duše. če ne bo imel takega zaupanja do svoje sestre, da bi ji sam od sebe vse zaupal, potem ne bo nikoli zvedela, kaj se mu je pripetilo v tisti noči.

Ves dan je ležal fant v postelji in strmel skozi okno. Mine ni maral dosti pri sebi. Dejal je, naj le gre doli in naj dela. Mater sploh ni maral videti, ker je zmeraj stokala in silila z vprašanji vanj.

Nekoč pa se je fant splazil iz hiše. Natrgal si je cvetic kraj njive in na vrtu in okrasil z njimi razpelo nad svojo posteljo. Mina ga je dobila, ko je klečal pred razpelom. Pripetilo se mu je nekaj najhujšega: zdravnik, ki je zvedel, kakšen posebnež je ta fant, mu je prepovedal učenje in tudi v cerkev ni smel — in to za dobo enega leta.

Tako so dečka izključili iz vsega onega, "kar je mojega Očeta." Izobčili so ga iz njegove prave domovine, iz pozemjskih nebes. Bridko se je jokal Bernard, ko je slišal, kako so zjutraj zvonili zvonovi. Tako je človeku, ki je umrl, ki stoji na temni cesti in sliši veselo pri-tr ko van je zvonov, začuje o večnem Jeruzalemu, pa se zave: "To z vonj en je ni zate, ti ne smeš priti tja!"

Zapuščen — zapuščen je bil, zmeraj so ga zbadale in trpinčile misli, zmeraj je molil, prosil Boga, da bi podelil bratu milost spreobrnjenja, mu ohranil sveti tempelj, da ne pride v družbo brezbožnikov.

Mina je imela polne roke dela, ki ga je izvrševala vsa v bolestih. Nekolikrat je bil prišel vladni svetnik, da bi zvedel, ka ko je z Bernardom. Mina je mu koma kratko odgovarjala, župnik je prihajal vsak, dan, a Bernard je ihte odkimal z glavo, kadar so ga vprašali, če hoče videti župnika. Ta je moral govoriti z Mino. Vprašal jo je ves potrt, ali misli, da je pretiraval bratovo versko vzgojo, če je morda on na kak način povzročil dečkovo bolezen.

"Ne," je dejala Mina, "tedaj ste mi veleli, naj uničim tiste knjige — in to mi zadošča."

Župnik je povzel:

"Bernard je po svoji naravi tuhtavec in skrupulant. Za duhovski stan taki skrupulanti niso sposobni. Zmeraj se bojijo, zmeraj so med 'če' in 'ampak,' niso trdni in odločni, zmeraj omahujejo, sebi in tistim, ki so jim izročeni, so v napotje in nesrečo."

Nato je duhovnik svetoval, naj pošljejo po kakega zdravnika za. duševne bolezni.

"Bernardu se ni zmešalo," je dejala Mina, "on se je le prestrašil in dokler bo toi grozo nosil v sebi, mu tudi noben dušeslovec ne bo mogel pomagati." Potem je župnik pripomnil, da bi fanta dali v kak sanatorij, in jih je nekaj imenoval.

"Najboljši sanatorij je pri meni," je odvrnila Mina.

Tudi učitelj Novak je prihajal vsak dan. Mina ga spočetka ni hotela videti; čim je pomislila nanj, jo je zabolelo. Pa mu je sporočila le po dekli.

Peti dan pa ga je že pričakovala. Ali je bil srečen, ali se je veselil z Olgo, medtem ko je ona tako neskončno trpela? V sobi je stopila predenj. Pa je bil prav tako sočutnega obraza, kakor so bile tudi njegove besede sočutne. Toda Mina je imela bistre oči. »Spoznala je koj, da ga bolezen njegovega učenca ni resnično zadela v srce. Oči so se mu svetile, telo mu je bilo bolj vzravnano ko prej, z lic mu je žarelo zdravje in zadovoljstvo, tako zadovoljstvo, kakršno obide človeka samo po dnevih notranjega veselja. Ni mu velela sesti, izgovorila se je, da mora k bolniku. Nekam osupel je obstal, videti mu je bilo, da je hotel še nekaj reči, a ni mogel do besede, šele pri vratih je dejal s klavrnim glasom: "Vrnil šele tedaj, ko bi začeli zjutraj prvi šolarčki razsajati v šolski sobi? Mina, ali si nisi takole mislila? Ali nisi v teh sanjah budna ležala v postelji, čeprav si bila od skrbi in dela do dna utrujena?"

Konec, Mina! Taki ljudje, kot si ti, ne smejo sanjariti. Glej, sanje so nežne tvorbe, nežne ko blesteči se mehurčki iz milnice. Srečni otrok jih z gorko sapo odpihne proti nebu ali po poti navzgor, pa že vriska od veselja. A če se tvoj trdi prst dotakne takega pisanega čudesa, se mora razpočiti. — Mina je šla nazaj v sobo. Skoraj uro je sedela s podprto glavo za mizo. Še dolgo je bilo do večera. Vsi so bili na polju. Pravkar je zaškripal voz poln snopja in zapeljal na dvorišče. Kmalu nato je vstopil gospodarnik Jože ves prepoten in zaprašen v sobo. Težko in nerodno je dejal:

"Mina, ker sva zdajle sama — pa — pa — bi ti povedal — dobil sem . . ."

Pogledala ga je utrujeno in brez misli.

"Dobil ... A seveda, kako posestvo si dobil, ki bi ga kupil?"

Tako je bilo tudi res. Pravil ji je, da mu je nekdo nekaj ponudil; sedem milj od tod. In zdi se, da je vse dobro. Danes je dobil pisanje glede tega: zvečer če se ji bo zljubilo bi ji v senčnici vse razložil in jo prosil za svet. Brez nje noče ničesar ukreniti. če ji bo njegov načrt všeč, pa bi se v nedeljo peljal tjakaj in si vse ogledal.

Mina je nemo gledala Jožeta. 1'udi on je bil moški. Tudi on se ni zavedel, kako jo je ranil. Potrebovala ga je za kmetijo ko življenje. Oditi je hotel od njih in zdaj bo njo vprašal za svet, kako bi si zase vse najbolje uredil! O, ti sveta preprostost, ki zmeraj le o sebi izprašuje, kakor tudi otroci le o sebi govorijo! Ta zakon je bil pač najmočnejši na svetu, da človek postavi sam sebe in vse, kar je z njegovo osebo v zvezi, v središče vseh drugih vprašanj. "Kaj mi koristi, če je svet še tako lepo urejen, če pa mene ni?"

(Dalje prihodnič)

(piše Jaka)

Tako smo prerivali tiste cente sem in tje, noben ni mogel za-bogateti, da bi si bil ustvaril srečo za bodoče življenje. Ko je bila polnoč proč, je bil predlog na mestu, da gremo spat. Vsak si je odrezal še en sendvič za povečerk, potem pa začnemo metati škarpe in suknjiče okrog po kuhinji. Ko Smo bili že vsi na tem, da odidemo v našo hotelsko sobo, kjer so nas čakale postelje, prime Vil-ček harmoniko v roke in začne prebirat viže.

"Kaj bo pa sedaj?" ga vprašam.

"I, kaj, eno bom zaigral, da se ne odvadim," mi reče.

"Gmah daj in spat pojdi, če ne ti bomo tisto tvojo škatljo postavili ven na jard," je bilo mnenje drugega.

"Fantje, veste kaj, zdajle smo v Ameriki in imajo vse frej. In če se meni hoče igrati, bom igral, pa če se vsi na glavo postavite," je bilo Vilčkovo odločno mnenje. Ker je fant že star 21 let in ima že volivno pravico, smo mislili mi drugi, da morda bi res ne bilo lepo, če bi mu krati i to veselje. In tudi bali smo se, da bi res začel jokat ali bi se vrgel na tla in začel brcat z nogami, če mu vzamemo harmoniko, pa smo mu rekli, naj igra, ampak da bo sam sebi igral in da se bo že naveličal. Mi smo odšli pa spat. Vilček nam je zaigral veselo poskočnico, ko smo odhajali v spalno sobo. Dasi so bila dvojna vrata med nami in Vilčkovo harmoniko, pa ni to nič branilo milim glasovom hreščeče harmonike, da ne bi prihajali k nam in nam odganjali spanje. Zavili smo se vsak v svoje blenkete in nekaj časa je bilo vse tiho. Iz kuhinje so se slišale razne viže, nekatere še precej umerjene, druge pa take, da se ni moglo za gotovo reči, alj je valček aji je polka, če ni mar koračnica. Sam ne vem, kje je fant pobral vse to. Pa to bi še ne bilo tako hudo, da ni Vilček dajal harmoniki takt z nogo, oziroma s težkimi škornji, da je bobnelo, kot bi kdo pribijal deske na streho.

Temu primerno se je zaslišalo tudi iz raznih postelj godrna-nje, razni klici in protesti. Slišalo se je celo o krvavi resoluciji, da se bo šlo z deputacijo v kuhinjo in tam z golimi rokami zadavilo igralca, harmoniko pa vrglo v peč. Toda vs^k je raje ostal v mehkem blenketu, kot bi pa capljal z bosimi nogami okrog. Končno pa zaškriplje postelja, na kateri so počivale kosti našega kapetana, zasliši se nekako godrnjanje, kot bi kdo gonil medveda iz brloga. Temna postava se premika skozi sobo in odpre vrata v vežo. Aha, si mislim, sedaj bo pa nastalo premirje s harmoniko in eden izmed naših lovcev ne bo videl jutri belega dne. Toda harmonika je cvilila kar naprej in naprej, igravec je dajal takt po tleh, da se je hiša tresla. Nobene spremembe. Iz veže se je slišalo, da naš kapetan nekaj išče. Sumil sem ga že, da si da opraviti okrog sodčka, ko naenkrat zadoni po vsej hiši presunljivi glas kravjega zvonca. Sicer je res lep naš slovenski rek: zob za zob in klin s klinom, ampak da bi si na ta način pomagali iz blata v lužo, da bi s kravjim zvoncem poskušali prevpiti silni glas harmonike, to je pa že od sile. Ko je Vilček zaslišal konkurenco iz veže, je odprl vse registre, začel dajati takt z obema nogama in nastal je tak špektatel, kot ga še živ dan nisem slišal. Ali je to krščanska ljubezen do bližnjega in spanja željnega človeka? Ne, to je naravnost v nebo upijoči greh in prepričan sem, da se bosta oba razdiralca mirnega spanja za to še na onem svetu pekla. Kar nas je bilo ostalih pasažirjev, smo vzdignili protest s tem, da smo začeli metati v vrata vse, kar nam je prišlo v roke. Jaz sem mislil, cfe bom vsaj potolažil našega kapetana in ga spravil na pot poboljšan j a, zato sem začel vpiti na vse grlo: "Na sivka, na, na!" To je pomagalo, da je prišel Gašper nazaj in mi vi gel zvonec v glavo s pripombo, da se ne gremo krave.

V tem si je pa tudi že Vilček toliko potolažil svoje srčno hrepenenje po igranju, da je še enkrat raztegnil meh, špravil iz sebe nekaj, kar je mislil, da je bilo vriskanje (po mojem mnenju je bil to samo vzdih trpeče duše), harmonika je dala od sebe še nekak srce pretresu j oč glas, potem je bilo pa vse tiho. Ko je prišel v našo soseščino, smo ga z raznimi sladkimi besedami prepričevali, da naj se nikar ne čudi, če bi se mu jutri v gozdu kaj pripetilo mesto medvedu in da naj sam sebi pripiše, če ne bo nikdar več videl milega Clevelanda in njegova harmonika tudi ne.

Vilček je pa samo rekel: "Fantje, veseli bodimo, pa se nam bo dobro godilo na tem in na onem svetu. Kaj nam pa morejo? Nič!"

"Ti bom kmalu dal, kaj nam pa morejo," se oglasi strogi kapetanov glas iz d r u g e sobe. "Spat mi pojdi, fantiček pa mir nam daj." Besede so zalegle in končno je res zavladal mir in pokoj v leseni bajti. Za hišnimi ogali se je pa lovila ostra burja in nam na svoj način pela uspavanke.

(Pride še.)

(Piše Jaka)

Naslednja zahvala in resolucija je bila prečitana na seji dne 9. t. m. pred zbranimi uradniki in odborniki štirih klubov, ki so vodili slavnost praznovanja ujedinjenja jugoslovanskega dneva 4. decembra. Seja se je vršila v S. N. Domu na St. Clair ob 8. uri zvečer.

Resolucija s zahvalo se glasi: Uradniki in še drugi člani klubov: American Jugoslav, Jugoslav Progressive, Jugosloven-ski klub žena in deklet, ter Pasi-jonski Jugoslovenski klub, izjavljamo sledečo zahvalo v zvezi z resolucijo do jugoslovenskega naroda v Clevelandu kakor sledi:

Vsi navzoči na tej seji izražamo veliko zadovoljstvo nad izidom tako velike jugoslovenske manifestacije povodom praznovanja ujedinjenja ali 14 letnice odkar se je ujedinila Jugoslavija troimenega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev. Da je ta slavnost izpadla tako sijajno, so k temu veliko pripomogli lojalni in domoljubni Jugosloveni tukajšne naselbine in pa gostje, ki so prišli od blizu in daleč proslaviti ta prvi jugoslovenski dan. Težko je dobiti dovolj zbranih besed, da bi se mogli vredno in zadostno zahvaliti našemu velikemu sinu jugoslovenskega naroda, Dr. Leonid Pitamicu, ministru Jugoslavije, ki se je našemu vabilu odzval in dospel iz stolice Washingtona, da je poselil naše prvo praznovanje tega tako pomenljivega dneva in nam prinesel domovinske pozdrave.

Gotovo da je poslanik veliko pripomogel do lepega uspeha, kajti samo ime Dr. Leonid Pita-mica je dovolj. Javnost ga ljubi in srca vseh se vesele njegove navzočnosti. On razveseli in zase pridobi slednjega kdor ga spozna. Navzočnost in pa vedenje ministra Dr. Leonid Pitamica je bila nam vsem prisrčna, bila je nam v veselje, bila je nam v zadovoljstvo! še mnogokrat lia svidenje visoko cenjeni gost in uradnik. Takih mož potrebuje še več naša rodna mati Jugoslavija!

Hvaležni smo tudi Dr. Georgi-ju Kolumbatoviču, generalnemu konzulu včikagi, ki je naše povabilo takoj sprejel ter obljubil, da se bo z veseljem odzval, toda je odpotoval v Jugoslavijo tri dni pred javnostjo, na enomesečni dopust, za kar mu oproščamo v upanju da nas bo ob drugi priliki posetil, kakor je to že poprej naredil.

Hvaležni smo governerju države Ohio, Mr. George White, ki je tudi naše povabilo rade volje sprejel in obljubil udeležbo, četudi je pozneje radi odsotnosti iz Columbusa moral že zadnji dan odpovedati. Povabili ga bomo še ob drugi priliki. Hvala za naklonjenost!

Prav na isti način se zahvaljujemo tudi velikemu možu Newton D. Baker ju, ki je na isti način bil pripravljen posetiti slavnost ,toda je odpotoval še isti dan na daljno potovanje po važnih državnih opravkih. Hvaležni smo za udeležbo in za nastopni govor profesorju Herbert Millerju iz Oberlin kolegija, ki je na banketu imel tako pomenljivi govor o našem praznovanju. Hvaležni za udeležbo park direktorju Mr. Matia, ki je obenem nam tudi spo-sloval od mesta vsajena drevesa za naš kulturni vrt, kakor tudi Mr. Wolfrom in Mrs. Zvick.

Hvaležni smo našemu županu Ray T. Millerju, ki je posetil praznovanje in pri tem tudi on nas očaral z njegovim pomenljivim govorom 0 nas in o naši Jugoslaviji. Take može bomo še povabili. Hva1ežni smo konzulatom: čehoslovaškemu Dr. Bedrič Kal-da in George Anagnostaehl, romunskemu konzulu. Kako nas je čehoslovaški iznenadil z njegovim povsem domačim govorom v pravi jugos1ovenščini. Hvala lepa.

Ker smo ravno pri zunanjih gostih, naj bo tu omenjeno naše povsem zadvoljstivo za veliko udeležbo žena in deklet v krasnih narodnih kostumih, ki so to slavnost tako povzdignila. K temu so nam pripomogli gotovo zgoraj omenjeni konzulati, ki so vplivali in sodelovali za to manifestacijo. Med njimi je pa v veliko pripomogel Mr. Nick Bo-har, poznani brivec v naši naselbini, ki je bil tudi sodelujoč član našega komiteja; prav lepa mu hvala. Dekleta v narodnih kostumih so bila čehoslovaška, romunska in poljska, seveda so bile med njimi tudi Jugoslovenke, kajpak. Toda zahvalo izražamo samo zunanjim, domači smo storili le svojo narodno dolžnost. Posebna zahvala ženam in dekletom ter moškim v kostumih. Banket je posetil tudi starosta čehoslovaškega Sokola.

Gotovo pa smo dolžni zahvale za petje in za glasbo. Zopet moramo zunanje upoštevati prve, ki so kot bratje dospeli od daleč. Zelo so nas razveselili in dobro nam došli pevci in pevke iz Youngstowna, 68 milj daleč nas počastiti in zapeti več lepih narodnih in domoljubnih pesmi ; to je bilo cerkveno pevsko društvo "Vojvoda Putnik" pod vodstvom gospoda Petroviča. Z njimi je bil navzoč tudi njihov župnik, very Rev. Nikodem Stojakovič, ki je nam na banketu povedal nekaj finih, za Jugoslavijo navdušenih besedi. Hvala Vam, še Vas bomo pozvali. Hvala za vse stroške, ki ste jih za potovanje potrošili.

Hvala došlim gostom iz Akrona v spremstvu Mr. Žarko Bun-čiča, ki je tam za nas živahno nabiral udeležence za naše praznovanje. Hvala za večerni govor Mr. Bunčiča, deluj mo še v bodoče za ujedinjene južne Slovene v domovini in med seboj tukaj.

Hvala velikemu borcu očetu očetu Dr. Joseph Medinu, ki je tako častno rešil veliko nalogo popoldanskega p r o g r a m a kot slovesni in edini govornik jugoslovenske misli. Dr. Joseph Me-din, poznan žurnalist in bivši lastnik ter urednik lista še sha-jajočega v čikagi pod imenom "Hrvatska," je v resnici nam povedal v takorekoč zlatih besedah resnico o propagandi, ki jo Jugoslaviji isovraižni propagatorji trosijo v škodo, da bi jo razdelili na škodo in propast Ju-goslovenstva. Dr. Joseph Medin je dobro podkovan v znanstvu, on kot Kotarski rojak je doživel mnogo skušnje in ve kaj da se godi za kulisami, kjer igrajo vlogo oni, ki žele da se Jugoslavija razdvoji. Gospod Dr. Joseph Medin je rešil nalogo govora, ki bi ga imel Dr. George Kolumbatovič, če bi bil mogel se udeležiti. Gospod Dr. Jos. Medin je župnik na slovenski župniji v Barbertonu in farani g,x zelo čislajo in ljubijo, še Vas bomo povabili oče Medin!

In, kako bi mogli prezreti našega sivolasega očeta, zlatomaš-nika very Rev. Max. Reliča, naj-iskrenejšega zagovornika Jugoslavije. Duhovni oče Relič je 74 letnik in je za ujedinjenje Jugoslovenov pripravljen če treba tudi umreti. On je v srcu prepričan, da je edino v ujedi njenju troimenega naroda v eni državi spas, drugače nikdar! Raditega je on na večernem govoru tako ljubeče priporočal medsebojno ljubezen nas vseh skupaj, ker da drugače je zastonj vse naše delovanje in pritoževanje, le ljubezen nas naj bi družila! Očetu Reliču še mnogo zadovoljnih in veselih dni.

Vrnimo se k glasbi in petju, da se zahvalimo vsem tem, ki so se toliko požrtvovalno odzvali in naredili ta dan tako pomenljiv in tako razveseljiv.

Zjutraj me je zbudilo tisto prijetno šegetanje v nos, kateremu se človek rad odzove vsak čas: ocvrta jajca in pa kava. Človek se takemu klicu narave z nekim nepoznanim srčnim hrepenenjem odzove in vsaj za tisti čas pozabi na vse svoje gorje in se prav malo zmeni, če gre takoj potem vse skupaj k vragu.

V sosedni naselbini, to je na postelji takoj poleg moje sta se pa še prav prešerno zibala v sladkih sanjah Dutsch Prince in naš harmonikar Vilček. Ker sta še oba pečlarja, tudi ne poznata križev in težav, kot jih mi drugi, zato ju niti ocvrta jajca in kuhana kava ni mogla zdrezati iz naročja Nirvane. Ker sem se pa bal, da bi ne prišla pri deljenju božjih darov v kuhinji prekratka, sem jima pomagal v novo življenje s tem, da sem jima zmetal v glavo škornje in kar mi je drugega pripravnega prišlo pod roke. Rezultat-se je pokazal takoj, ker smo jo vlili iz sobe vsi trije: jaz naprej, ona dva pa za menoj.

V kuhinji je bil že zbran ves naš štab pri važnem opravku. Svoj poklic oficijelnih kuharjev sta sedaj s polno paro izvrševala naša kuharja Eddie in Charlie, ki sta se vrtela okrog tiste velike peči in vsakemu izvršila srčno željo v izberi jedilnega lista. Vsak si je lahko izbral zajterk po svoji mili volji: jajca na mehko, jajca ocvrta, jajca s šunko, jajca s slanino, kava in naša potica. Well, well, well, saj še ni tako slabo v Ameriki, si mislim in da bi ne bilo kake pomote, sem naročil ves jedilni list, ker človek pri toliki izbiri res ne ve, kaj bi vzel.

Kako uro ni bilo slišati v državi Pennsylvaniji drugega kot ropotanje krožnikov, vilic in nožev, hlastanje z zobmi in sreb-ljanje vroče kave. Tukaj sem že mislil, da bi opomnil cenjene sodržavljane, da se kava ne sreb-lje, ampak se brez spremljeva-nja orkestra lepo vliva v usta. Tako zahteva olika. Jaz se tega zavedam še iz stare kontre, kjer nisem sestre France z ničemur bolj vjezil, kot če sem srebal kavo. "Vampec," mi je rekla in bežala iz sobe, z obema rokama zatiskajoč si ušesa. Ampak, veste, da bi jagre učil manire, ko imajo pri rokah vsakovrstno orožje in svojo običajno jutranjo slabo voljo, ni priporočljivo, zato sem pustil, da so jemali k sebi kavo v vseh mogočih notah. Saj imam še precej močne živce in člofek lahko mnogo prestane.

Ko smo bili gotovi s zajterkom, je bil sklican občni zbor po našem kapetanu, ki je rekel, da se je treba pomeniti in napraviti nekoliko programa, da ne bomo hodili okrog kot teleta, ampak lepo po predpisanem redu. Glavno besedo je imel naš kapetan Gašper, za državnega kanclerja je bil pa postavljen kučegazda, ki je bil od tistega časa tudi naš vodnik. Torej ta dva sta nam zabijala v glavo sledeči program:

Najprej gremo na par milj oddaljeno farmo, kjer se vrši tekma v streljanju. Dobitki so gosi, race, kokoši in petelini. To ni bila napačna ideja, ker smo se vsi šteli za prvovrstne strelce in smo si bili svesti, da pridemo lahko poceni do življenske zaloge za ves teden.

(Piše Jaka)

Ni vem, ali se je že kak Slovenec oglasil s te naselbine ali ne, zato bom pa jaz malo opisala ta kraj. Tukaj nas je precej slovenskih družin, ki smo se prišli sem učit obdelovat polje in bomo poskušali, če še kaj znamo iz naših mladostnih dni, ki smo jih preživeli v stari domovini.

Chardon je na precej visokem prostoru, zato nam tudi v tem času ne manjka snega. Ker je pa sedaj mesec december, se ne bom nič pritoževala radi tega daru božjega. Kakor sem že omenila, nas je precej Slovencev tukaj in tudi Slovenk ne manjka, čudno se mi pa vidi, da ni Jaka še nič zašel med nas, saj smo večinoma sami St. Clair-Čani. Seveda, saj povsod pa tudi ne more nositi svojega križa, posebno za časa lovske sezone. Kakor čitam o njegovem lovu na medvede s harmoniko, je imel ta človek strašno veliko truda. Še meni se sitno vidi kaj vse de Globoko potrti nad neusmiljenimi paragrafi, smo zaključili svoj občni zbor in se vrgli vsak v svojo paradno uniformo. Po-skačemo na truk, da se odpeljemo na strelsko tekmo. Doli s hribov se je lovila ostra burja, ki nam 'je silila v usta in oči ter nam branila, da bi vriskali in peli, kot bi bilo na mestu in prav za'tak slučaj.

Zavijemo na farmersko dvorišče, kjer najprej zagledamo poln voz gosi in druge perutnine, ki naj bodo dobitki najboljšim strelcem. Toda prišli smo prezgodaj in strelišče še ni bilo postavljeno. Povedali so nam, da se prične tekma šele popoldne. Kje bomo že mi popoldne! že smo se hoteli vrniti in to precej kislih obrazov, ko nam farmer pove, da je pripravljen z nami vreči kocke za gosi. Bilo nas je deset in vsak bo dal desetico. Kdor bo napravil najvišje število na kockah, dobi gosko. V hipu smo videli, da to ne bo slaba kupčija. Trikrat smo plačali, vsak izmed nas je dal po tri dajme, pa smo imeli tri goske, katere smo si hoteli izbrati. Potem smo pa rekli, da nimamo časa več igrat, kar pa farmer ju ni bilo preveč po volji, ker je mislil še kaj denarja dobiti od nas. Mi smo pa pograbili goske in se hitro odpeljali domov, da se ne bi kdo kaj premislil.

Kar tukaj le moram povedat, da se stvar ne pozabi, da jaz od tistih treh gosk nisem dobil niti enega samega "krivčka," nikar šele kako stegno. Kakšna je bila njih' usoda, ne vem in tudi ne vem, kdo se je mastil z njimi. Nekdo se bo pekel na onem svetu za to stvar, o tem sem prepričan. Nekdo je prišel prav poceni do okusne pečenke, bo že še prišlo na dan.

Ko smo se pripeljali domov, je bil takoj ukaz, da se začnemo selit v kempo. »Gašper je ukazal deti na truk staro peč na petrolej, katero bomo postavili v kempo. Ne vem od koga jo je poverbal, ampak po zunanjosti je izgledala, je bila napravljena tisto leto, ko je prišel Krištof Kolumb v to kontro. Imela je samo tri noge, ampak kdo bi gledal na take malenkosti.

Drugi je prišel na truk naš iskreno ljubljeni sodček s pivom, takoj za njim pa Vilčkove harmonike. Radi njih je bilo nekoliko ugovarjanja, češ, da bo njih mili glas prepodil vso divjačino iz pennsylvanskih gozdov, pa se je Vilček postavil za svojo tovarišico in je rekel: oba ali pa noben! Jaz sem svetoval za "noben," pa sem ostal v manjšini, ker ima pač vsak človek svojega prijatelja. Jaz sem stal zvesto na straži, da ne bi po pomoti ostala sama doma tista oskubena gos in vsega hudega konec jemala. Vrgli smo na truk tudi velik šotor, pod katerim bomo iskali varnega zavetja pred dežjem in mrazom. Oh, blaženi šotorček, kako nam je prav prišel!

Točno ob enajstih smo bili gotovi z nalaganjem in ukaz je bil, da se tudi mi jagri skidamo na truk Jaz sem sicer mimogrede opomnil, če bomo imeli kaj kosila, ker gre že na poldne, pa mi je kape tan pojasnil, da je vprašanje in pripomba izven dnevnega reda in brez vsake podlage. Jedli da bomo šele v kempi, pa nič prej. Jaz sem bolj zase pripomnil, da bi bil brez južine tudi v Clevelandu lahko, pa me ni nihče pOslušal.

Zrinemo se torej na truk in jo vdarimo proti bližnjemu mestecu Tionesta. Pot je bila lepa, nanovo tlakovana in je peljala v precej strm hrib. Ko pridemo vrh klanca, ukaže Vilček ustavit. Začudeno ga pogledamo, on pa pravi: "Prav tukajle je bilo lansko leto!"

"Kaj pa takega?" ga vprašam.

"Vidiš, tamle za onim drevesom sem stal in čakal srnjaka.

Bil sem tedaj prvič na lovu. Gonjači so gonili od onele strani in meni so povedali, da je tukaj najboljši prehod za srne, da naj kar dobro pazim, pa bom gotovo streljal. Stojim in čakam že precej časa, ko naenkrat nekaj zašumi pred menoj v grmovju in na pot plane krasen srnjak, že mislim pomerit, ko pridrvi drugi. Pomerim na tega, ki se mi je zdel nekoliko večji, ko planeta iz grmovja dve srni in takoj za njima pa še dve. Sanamagan, jaz tukaj' sam, pa cela čreda srn okrog mene! Ker sem videl, da jim bom napoti, sem se jim previdno umaknil, da bodo imele prosto pot. Ko smo se tako drenjali tam na poti in niso vedele ne srne ne jaz, kaj bi napravili, se hitro spomnim jaz, da bi bilo dobro nekaj reči, pa zavpijem: "Vššššš!" To je pomagalo, ker v trenutku ni bilo nobene srne več pri meni. Potem sem se šele spomnil, da bi bil morda storil prav, če bi bil eno ustrelil, ker sem prav iz tistega namena prišel na lov. Ampak saj veste kako je, ko človek prvič v življenju vidi srnjaka."

Vsi smo mu pritrdili, da je ravnal popolnoma pravilno in da naj da o priliki za sv. maše, da ni prišlo predenj mesto šest srn — šest medvedov. Potem bi bili pa' najbrže medvedje plašili Vilčka z 'všššš" in bi bil Vilček najbrže še sedaj tekel. Ampak lepo pa je od človeka, da, se s takim spoštovanjem ozre na zgodovinsko mesto, kjer je sprejel prvi lovski krst in strah. Lepo bi bilo, če bi se začelo nabirati prostovoljne darove med rojaki, da bi se tam postav jI spomenik našemu hrabremu lovcu, da bi še pozni rodovi videli, kaj je naša kri in naše srce.

Ko je voiriik "ždpet spravil truk naprej, me dregne kapetan Gašper in pravi:

"Vidiš, Jaka, tamle je pa tisti hrib, ki tudi nosi slavno zgodovino za seboj. Tamle je bil pred dvema letoma na lovu Gradiškov France iz Loraina. Lovili smo srnjake. France je stal vrh hriba, mi pa nekoliko spodaj. Dolgo je stal na enem mestu in čakal, da bodo gonjači prignali kako stvar proti nam. Ker le ni bilo nič, France pravi polglasno sam pri: sebi: 'Permej-klet, tukaj ne bo nič!' Obrne se, da bo šel proti naši strani, ko se kakih dvajset korakov proč od njega dvigne izpod košate smreke velikanski medved, ki je ves čas tam mirno dremal, ko je France srnjaka čakal. Ko bi bil France napravil le par korakov naprej, pa bi bil lahko medvedu v roke segel in ga vprašal po zdravju in njegovi družini.

Ko France zagleda velikansko žival tako nenadoma pred seboj, naglo pomeri, pritisne in ne da bi pogledal, če je kaj zadel, steče z velikanskimi skoki na rob hriba in zavpije doii preti nam: "Fantje, vsi sem, tukaj je medved!" Potem se šele obrne in gre gledat za medvedom. Seveda, Frank je napravil imenitno strategijo, ko jt najprej nas opozoril na medveda in šele potem šel za njim, ker lahko bi! ga bil medved odnesel pa bi mi ne vedeli kaj se je i njim zgodilo. Videli smo krvav sled, torej znamenje, da ga jt Frank v naglici obstrelil. Sledili smo mu nekaj časa, pa kdc bo dohitel kosmatinca, ki se morda ni prej ustavil kot onkraj Pittsburgha. France je sicer hotel za njim in smo mu komaj ubranili. Potem si je pe lase pulil in metal kapo ob tla da zakaj ni šel pogledat pod tisto smreko, ali pa da bi bil vsaj potem, ko ga je zagledal, zdr-dral vseh nabojev pošasti meč rebra."

"Aha, lepe spomine imate tukaj okrog, kot se vidi," pripomnim. "Da bi jih le mi ne puste.

Povest o nehvaležnosti tega sveta, ali ne delaj računa brez krčmarja. To ni bilo tiste čase, stili kaj gori v naši kempi."

V pol uri smo bili že v Tionesti. Gašper ukaže ustaviti pred velikim skladiščem za krmo, kar se je meni zelo čudno zdelo in ker hočem priti vsaki stvari takoj na mestu do dna, tudi Vprašam, če bomo kar tukaj sredi mesta postavili našo kempo, ali če bomo nakupili sena, da bomo navadili zverino nase.

(Dalje prihodnjič)

Sicer je pa mene najbolj zanimala nove vrste kastrola, Gašperjeva last. Spominjam se, da sem nekoč pisal, da bo kmalu prišla v javnost kastrola z vizlom, ki bo klicala naše gospodinje od sosednjega fenca, kadar bo jed zavrela. In glejte, tukaj sem imel priliko videti tako kastrolo. Podobna je parnemu kotlu, ki se zapre s štirimi močnimi vijaki, da se pokrov ne privzdigne in da ne zleti skozi strop, če bi se kuharca ali kuhar ne odzval svarilu, da je treba odstavit. Vrhu pokrova sta dve pripravi. Ena je nekako merilo, ki kaže koliko stopinj pare se nahaja v kastroli. Kadar kaže ta toplomer dovolj, je rihta kuhana, če je kuharca ali kuhar tankovesten in se ravna po tem toplomeru ter jed odstavi od ognja pri gotovih stopinjah, potem ne pride vizel do svojega poklica. Če je pa gospodinja v važnem pogovoru s sosedo pri fencu in pride toplomer do svoje zadnje višine, se pa vizel odpre in začne piskat in širnemu svetu oznanjevat, da bo tukaj nekaj narobe, če ne pride kmalu kdo, ki bo rešil domovino in odstavil kastrolo od ognja. Vsa čast in hvala slavnemu iznajditelju, ki je rešil naše gospodinje moreče skrbi in izgovorov: "Moram pogledat domov, da se ne pripali ali ne ski-pi!" Tista, ki ima tako kastrolo, lahko ostane pri fencu toliko časa, da jo vizel pokliče in ima še potem toliko časa, da sosedi pove, da se ji klobuk, ki ga ima ongava Špela, prav nič ne dopade. Ampak dlje se pa ne sme zamuditi, ker ima tudi vizel svoje meje, pa bi se lahko zgodilo, da.bi ji prišla kastrola na pol pota nasproti.

še to bi bil rad dočakal, kako ploza tisti vizel, ampak Gašper se drži svojega principa in se ne odmakne od kastrole, dokler barometer ne pove, da je stvar v kastroli gotova. In tista, ki ne verjame, da je res taka kastrola v prometu, naj si jo gre ogledat k Gašperju. Morda vam bo Gašper pokazal, kako vizel ploza, meni ni hotel.

Z vso vnemo smo upirali ubogi, zapuščeni jagerčki svoje poželjive oči v kastrolo, ki je skrivala v sebi vso našo bodočnost, ves naš up in tolažbo. Sključeni smo sedeli na slami, vlekli ko zastavo cigarete in šteli na prste, v kolikem času se nam bo miza pogrnila.

Dež je praskal po šotoru, enkrat močneje, enkrat lahneje. Ugibali smo, če bo deževalo na vse večne čase ali samo par diVi in kleli vremenskega preroka, ki e čakal več tednov in si izbral ravno ta dan za svoje veselje. Vsa jaga bo fuč in ne samo to, vprašanje je še bilo: kako bomo prišli v dežju s težkim trukom iz te doline. Naš kapetan je ugotovil, da lahko dežuje par tednov, ker imamo hrane dovolj seboj, bolj slaba se nam bo pa godila glede pijače. Komaj je omenil pijačo, že je nastalo splošno povpraševanje in zahteva po pivu. Ni pomagalo nič, kar v plohi je moral Tieber ven, pri valiti sodček pod šotor in ga rastavit. Kmalu potem je nastal pod šotorom kontra-dež, ki je bil pa rumene barve in s takimi penami, da b^ tudi konja držale, če bi nanje stopil.

če bi malo zakurili, sem pripomnil, ker sem neznansko rad ckrog ognja, kadar sem v gozdu. Pogledal me je Dutsch in pripomnil, da bi bilo ravno tako, kot če bi zakurili pod posteljo. Fant je imel prav, ker v slami res ni pripravno, da bi se kurilo.

Ampak moje besede si je vzel k srcu Božeglav, ki je rekel: 'Well, moker ne morem biti nič bolj kot sem, bom pa jaz poskusil zakurit zunaj." Nanesel je nekaj preperelih vej, zložil debelejša polena na vrh, prinesel nekaj slame spodaj, vse skupaj po VAS, PRIDITE V NEDELJO, DNE 25. T. M. NA NAŠO PRIREDITEV!

lil s petroljem in ni vrag, da ne b: gorelo. In tudi je. Nekaj časa se je ogenj malo kislo držal, ampak kmalu je dobil več moči spodaj in vnela se je obupna borba na življenje in smrt med ognjem in dežjem, čast in slavo moram reči Božeglavu, ki je ogenj toliko časa varoval in na-ganjal, da je dobil premoč, potem je pa šlo.

Pri odprtini v šotoru smo ga opazovali in ga pomilovali, da se revež toliko trudi za druge ljudi. Ko smo pa videli, da ogenj bo, smo stekli in se postavili okrog ognja. Spredaj smo se sušili, zadej nas je pa dež pral. Ko smo bili spredaj suhi, smo se pa obrnili, da se je zadnji del posušil in prednji zopet zmočil. Tc je jako prijetno delo in se ga človeku ne zmanjka. Ampak nihče ni dolgo vzdržal in vsakih par minut je kateri stekel nazaj v varno zavetje šotora.

Ne vem kdo je bil tista bistra glava, jaz vem da ne, ki je naenkrat našel nekje v slami menda idejo, da bi si postavili porč, ker v šotoru ni dovolj prostora za vse naše stvari. Akrabolt, to se bomo postavili, da bo imela naša "šiša" tudi porč. Svojo idejo je na dolgo in široko razložil tako, da naj porinemo truk s zadnjim koncem pred šotor in pokrijemo prostor med trukom in šotorom s plahto, ki jo je imel Tieber seboj. No, pa smo tudi to napravili, dasiravno je bilo malo sitno delati v dežju in mrazu, ko ti vse leti iz rok, kar primeš. Tako smo dobili kar naenkrat imenitno vežo, v katero smo najprej postavili sodček, ker taka čistitljiva stvar mora imeti poseben prostor. Vsak posebej je bil tega vesel v svojem srcu, ker mu tam ni mogel nihče na zobe gledat koliko jih bo izpil. če bi bil pa sodček ves čas v naši pričujočnosti, bi bilo pa neprestano godrnanje, kadar bi se kdo sklonil k pipci : "Aha,, se že spet nalivaš? Kaj smo pa mi!" Sedaj pa, ko je bila bara v veži, si pa kar malo ven stopil, kot bi šel gledat na vreme, potem pa prav potiho obrnil pipco in si ga tako hitro stisnil, da ni noben česa sumil. In res, še nikdar nisem videl, da bi ljudje tako pogostoma hodili ven in notri, pa v dežju.

No, končno je pa le rekel Gašper tisto besedo, ki je našla strašno prijeten odmev v naših srcih, namreč: "Pripravite si krožnike, večerja je gotova!" Gašper še ni izrekal klicaja za tem stavkom, ko smo že stali lepo v vrsti in čakali na menažo. še enkrat je pogledal kapetan na barometer pri kastroli, potem pa postavil na tla in odvil vijake. Silna sopara je bruhnila iz kastrole, da je bilo za trenotek vse kot v megli. Ko se je razkadilo, nas je pa podrezal v nos tak lep duh po kislem zelju in mesenih klobasah, da je želodec kar živio vpil.

"Kar sem stopite, da vam naložim," reče Gašper. Ker nisem preveč majhen, sem stopil hitro naprej, odrinil cenjene sopasa-žirje, držeč se gesla: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, pa dregnil Gašperja s komolcem. Gašper pogleda mene, jaz pogledam njega, potem pa potopi še-farco prav na dno kastrole in mi naloži toliko na krožnik, da je kar čez viselo. Mislil sem stopit notri, da bi malo potlačil, pa je rekel gospod kantiner, da bom lahko še dobil. Ker sem se pa bal, da ne bi zmanjkalo za druge, sem mu rekel: "Ti, saj mi ni treba toliko nakladat zelja in krompirja, da ne bo za druge zmanjkalo; raje mi daj malo več klobas!"

Pa zopet ni bilo prav to moje scčuvstvovanje do dragih solov-cev, ker takoj je poprijel za besedo Vilček: "šur, ti boš klobase hamal, mi pa zelje in krompir!"

"Vilček, za mlade fante je mleko in mlečna kaša, ne pa klobasa," mu odgovorim in se vse-dem z velikim kosom kruha na I slamo.

(Dalje prihodnjič.)

Rajgali, to je bila pa večerja. Prepričan sem, da bi dal Rockefeller 100 milijonov dolarjev v gotovini in obe nogi, če bi mogel snesti en tak krožnik kislega zelja in venec mesenih klobas, kot smo jih mi. Ampak vprašanje je, če bi bil mogel takrat v naši kempi za tistih par dolarčkov kaj kupit, ker lačni smo bili kot tiste suhe egiptovske krave. Kako tudi ne. V torek sem res imel malo večji zajterk doma, potem pa ves dan nič do večera, ko sem dobil par sendvičev, mesto tiste goske. V sredo zjutraj par jajec in potem ves dan nič.

Jedli smo tako, kot farovški hlapci, ki imajo navado, da se pri kosilu slečejo suknjič, pri delu si ga pa oblečejo. Samo Dutsch je od strani gledal, kot bi se mu bilo kaj zafržmagalo. Povedal je, da njegov želodec ne prenese kislega zelja in mesenih klobas, da je pretežko. Vsi smo mu pritrdili, naj se nikar ne sili, da bomo že mi pojedli, sam si naj pa kakšen jajček na mehko skuha. Tako je zopet prišel konec klobase na vsakega več. škoda, da so bili vsi drugi tako močnih želodcev in kar noben ni hotel odnehat.

Toda tudi te prijetne stvari je bilo konec in vsak je godrnjal, da je škoda, ker ne more več, ker v kastroli je bilo še nekaj ostalo. Potem smo pa znesli krožnike ven, da jih dež opere in nam prihrani delo pomivanja. Človek, ki hoče priti na tem svetu naprej, se mora okoristiti z vsako stvarijo in vsako priliko. Tako smo si tudi mi prihranili ogromno delo s tem, da nam je ljubi dežek posodo pomival. Prav vsaka stvar pride ob svojem času k roki. Stemnilo se je in deževalo je kar naprej. Mislili smo pač, da bomo zvečer sedeli okrog ognja in prav sveto verjeli vsem lovskim litanijam, ki ob taki priliki privrejo na dan v vsej svoji fantaziji. Sklenili smo torej, da si pripravimo ležišča in gremo ,k počitku, da dobimo novih moči za prihodnji dan, ki je bil namenjen za lov — če ne bo dež.

Začeli smo torej razkopavati bale in trositi slamo vsevprek pod šotorom. Da si prihranimo denar v tej depresiji, smo si bili kupili slamo, ki je bila bolj "second hand," se je kmalu pod šotorom vzdignil tak prah, da nam je kar sapo jemalo in smo prhali ko nadušljivi konji. Kapetan je ukazal, da osem jih bo ležalo vštric, dvja pa vis-a-vis. naše peči, oziroma koncem naših nog. šepnil sem kapetanu na uho, naj ukaže Tiebru in njegovemu prijatelju, da bosta tam ležala in mu tudi povedal vzrok. Tam sem namreč opazil precej velik štor, ki je molel iz zemlje in katerega sem hitro pokril s slamo, da ga ni bilo opaziti. Kdor bo tam ležal, bo spal kot pribit na križu, kadar se enkrat slama uleže. Kakor smo pozneje videli in slišali, je prišel štor do svoje veljave nekako sredi noči in smo tudi imeli priliko zvedeti, da ima nemški jezik izredno velikb zalogo najslajših kletvic. Paradiral je ž njimi Tieber, ki je godel svoj "him-melardigatanohamol," ko se je seznanil njegov križ s štorom pobližje, pa si ni mogel pomagati. če se je odmaknil na levo, je hotel zmečkati noge Vilčku in Dutchu, če se je umaknil pa na desno, je pa stokal njegov prijatelj, ki je rekel, naj ga nikar ne odriva, ker da leži prav na koncu sveta in če ga potisne za pol palca ven, da bo ležal izven šotora v dežju. Pripomniti moram, da je bilo drugo jutro prvo Tiebrovo delo, da je izkopal tisti štor.

Ker je imel vsak po več blen-ketov seboj, smo jih najprej nekaj položili po slami, da bodo za skupne rjuhe, odel se je pa vsak s svojimi. Meni je Gašper ukazal, da bom ležal poleg njega, da i m* dovolj odeje in če še jaz svoje pridenem, bova- imenitno ležala. Kot kapetan ekspedici- je, ki ima duše in telesa svojih pasažirjev na vesti, si je izbral Gašper ležišče takoj pri vhodu v šotor. Tako je vzel na svojo riziko vso eventuelno nevarnost nočnih obiskovalcev. Torej, če bi si nas hotel kak medved privoščiti za povečerk, bi prišel najprej na vrsto naš kapetan, drugi bi bil jaz' in tako po vrsti.

Ta Gašperjeva milosrčnost in zvestoba se mu je pa kaj grdo izplačala, ker smo ga bili ponoči zrinili na "golo dilo," in pod šotorom ven v vežo, kjer se je tudi zjutraj prebudil in nam vsem skupaj za zajterk povedal, da takih menir še ni videl na svetu, da bi podložniki tako malo upoštevali in cenili svojega naprej postavljenega. Pri tem je gledal z enim očesom name, ki sem ležal poleg njega in bil torej neposreden priprošnjik za njegovo izbacenje in skupne zadruge. Ampak ljudje božji, kako pa si naj pomagamo! Osem nas je ležalo v eni vrsti in to tako na tesnem, da je moral vsak vstati in iti ven, če se je hotel obrnit. Ako bi bili hoteli imeti lep red, bi bili morali nekoga nominirati za nočno stražo, ki bi bil na vsake pol ure komandiral obrat na ležišču. Tako se je pa eden obrnil na to stran, drugi pa na drugo in kmalu se je vsa vrsta pomaknila k izhodu, čisto naravno je, da je eden moral odnehat in ker je bil slučajno Gašper pri kraju, je on postal žrtev razmer.

Za drug večer si je pomagal na ta način, da je ob ležišču postavil dolgo klop, na katei'i smo se vozili na truku, zabil ob nji v zemljo kolce in godrnjal: "No, sedaj pa le odrivajte, krave!" Poleg mene na drugo-stran si je izbral svoj mir in pokoj naš vodnik Charlie, kateremu sem se menda zdel najbolj pohleven in ker imam visoko izobrazbo, ga ne bom ponoči brcal v vamp in mu kratil potrebnega spanja. Res se ni varal (nekaj časa), ker prepustil sem mu polovico svoje odeje, s pripombo, da samo polovico in ne vse. Hvaležno me je pogledal in je bil tako ginjen, da sem mislil, da me bo objel. Namero je pa opustil in najbrže sklenil, da mi bo na kak drug način povrnil.

Karbidna svetilka je motno razsvetljevala taborišče slavnih lovcev, ki so zapustili svoja mehka ležišča doma iu šli lovit trapce v pennsylvanske gozdove. Kapetan je še ukazal, da naj kdo ugasne svetilko, ko naenkrat skoči pokonci Vilček, kot bi ga bil kdo sunil z vilicami in zavpije:

"Bajgaš, pa sem čisto pozabil na svojo harmoniko, čakajte, vam bom eno zaigral, da boste bolj sladko spali!"

Razume se, da je nastal med cenjenim občinstvom silen vihar ogorčenja in roke so se stegovale po vsakojakih predmetih, kot: puška h, handžarih, škornjih in drugem, kar je jako pripravno za protest. Iz ust trudnih jagrov so se slišale tudi tako mile besede, da je človeka kar zazeblo pri srcu.

"Bom nesel tebe in harmoniko zunaj na žrjavico!" je kričal Božeglav, ki je sicer drugače jako pohlevna duša.

Gašper mu je sekundiral; "Samo enkrat raztegni tvoj meh, pa bom kar stopil v tisto tvojo harmoniko."

"Vilček," mu jaz sočutno rečem: "Saj nič ne rečem, ampak samo en glasek naj slišim iz tvoje škatlje, pa bo puška reglja-la."

Ampak, ker nas je bila v šotoru večina Slovanov, smo bili tudi različnega mnenja in nekaj jih je bilo, ki so hoteli imeti koncert, češ, da se to spodobi, ker treba je oznaniti gozdnim prebivalcem, da smo tukaj in kdor ima slabo vest, naj že ko j prične razdeljevati svojo zapuščino j med svoje dediče. Sicer je bila | koncertna phblika »v manjšini, j ampak kaj smo pa hoteli. Grdo I smo gledali Vilčka, ki se je vstopili "Saj to je," je starček otožno prikimal. "Iz šole moram, ker se naseli vanjo žena, družina. To je bridko, Mina! Bridko je seliti se na stara leta, poromati iz vasi, kjer poznam vsakega človeka, vsakega konja, vsakega psa, da skoraj tudi vsakega ptička; iz vasi, kjer so pokopani moji ljudje, kjer stojijo stare orgle, ki jih že toliko, toliko let igram — zdaj pa proč! Na tuje pokopališče!"

"Neumnost!" je Mina rezko prekinila to bolno jadikovanje. "Gospod učenik, vi ostanete v vasi! Seveda, iz šole boste že morali, ondi ne bo več prostora za vas. Pa pridite sem, k Bošt-janovim! Tri sobe prepustim vam. V eni boste bivali, v eni boste imeli klavir, harmonij, knjige — v eni boste spali. To je dovolj prostora za vas. Glede najemščine ne bova govoričila, saj smo prav za prav vsi vaši dolžniki." Tako trdo je govorila ko kak vojak, ko najema stanovanje za moštvo.

Učenik jo je skoraj strahoma gledal, ko je tako zapovedujoče in oblastno govorila. A je bil ves blažen radi Minine ponudbe. Z mnogimi besedami se ji ja zahvaljeval. Slednjič je nagnil glavo in dejal:

"če bi bil jaz namesto Novaka, se pač ne bi oženil s to drobno, bledično mestno punčaro. Poskušal bi, če bi si mogel pridobiti Boštjanovo Mino."

"To so jalovi dovtipi, gospod učenik," je zagodrnjala Mina. "Počemu le?"

In še nekoč je Boštjanova Mina nekaj podobnega doživela.

V mestu je bila; njen brat Tone ji je v gostilni sedel nasproti. Dolgo je nagovarjala fanta, naj vendar pride na počitnice, kaj bo sicer z materjo? Tone se je dal pregovoriti. Dodal pa je, da mu pil na sredo šotora in začel tako milo in ginjeno igrat razne fil-harmonične komade, da se mu je kar srce smejalo. Naj ima fantiček veselje. Tako se je oglasila naša polka po pennsylvanski šumi in planila ven v gozdno tišino, kot zdravica vsem četveronož-cem in jim slajšala vsaj za nekaj časa njih borno življenje. Nekaj med njimi jih je slišalo to čarobno godbo prvič in zadnjič v svojem življenju, ampak noben medved ni bil med njimi, kot se mora že naprej konštatirat.

Lepa manira je ta, da pride človek na lov, kjer bi se moral kolikor toliko mirno zadržat in skrivaj zalezovat divjačino, tukaj pa na vse grlo pripovedujemo, da smo že tukaj. Se reče, Vilček si je najbrže predstavljal, da bo z harmoniko privabil medvede v bližino in nič se ne ve, če že morda ne rajajo zdajle s svojimi družicami na kaki jasi. Jaz sem vsak Čas pričakoval, da se bo prikazala pri vratih šotora kaka medvedja deputacija, ki se nam bo poklonila in v iskrenih besedah zahvalila za koncert. Toda nič se ni prikazalo, iz česar sem sklepal, da pennsylvanski medvedje niso bili v šolah in da jim še jako mnogo manjka do olike.

Nekatere naše sodržavljane je koncert tako ganil, da so začeli smrčat in kmalu je imel Vilček spremljevalce, katerih globoki in visoki glasovi so se imenitno vjemali s harmoniko. Zastonj je Vilček pritiskal na base in skušal prevpiti smrčanje, ni se mu posrečilo. To ga je končno vjezilo, da je končal in rekel, da tako nehvaležnemu občinstvu še ni igral na svetu. Pobožno je položil harmoniko k svoji glavi, da se ne bi ponoči morda izpolnila kaka grožnja, ki l>i se maščevala nad nedolžno harmoniko, privil je luč in nastal je končno mir in red pod šotorom.

(Dalje prihodnjič.)

"Drugič pa najprej streljaj, potem pa šele za dovoljenje vprašaj," me je podučil Gašper.

V tem pa zaslišimo nedaleč od šotorišča zamolkel strel in kmalu zatem še enega. "Eddie je veverico videl, morda celo dve," je pojasnil Gašper, ki ni polagal na strele posebne važnosti. Kmalu nato pa zaslišimo lomastenje po poti in sopihanje, kot bi se proti nam valilo najmanj petnajst medvedov na obisk. Vsi zgrabimo za puške in napeto čakamo, kdo se bo pokazal iz grmovja. Pa niso bili medvedje in tudi srnjaki ne, ampak ober-kuhar Eddie je planil iz grmovja, kot bi go podilo kaka dva bataljona copernic. Vrže puško pod šotor, se sleče suknjič, potem se pa brez vsake besede k nam vsede in strmi v ogenj.

Ker ni bilo dobiti iz njega drugega kot prav globoko dihanje, ga pa kapetan vpraša:

"No, kdo te je pa pripodil iz gošče?"

"Ustrelil sem jo." "Veverico?" "Ne, srno."

"Kogaaa?" se začudi Gašper, "srno si ustrelil? Jaka, poglej no malo sodček, koliko je še piva notri. Fant je pijan ko muha in se mu vrti."

"če vam pravim, da sem srno ustrelil. Tako gotovo, kot tu-kajle sedim, sem jo. Greste lahko pogledat, če mi ne verjamete,"

"Nas vlečeš?"

"Kaj vas bom vlekel, še malo počakajmo, potem pa pojdite z menoj, da jo zavlečem v grmovje, ker se prav s pota vidi. Kaj bi bilo, če bi sedajle prišel lovski čuvaj, pa bi jo videl. Saj jo nisem mislil, kar samo je prišlo. Sedel sem ob poti na nekem podrtem drevesu in gledal po drevju za kako veverico. Kar naenkrat nekaj zašumi v grmovju pred menoj. Pogledam in glej: pfet srn stoji kakih trideset korakov pred menoj in me zija, kot bi še nikdar1 ne videle poštenega človeka. In če vam rečem, da sam ne vem, kako se je zgodilo tedaj, mi lahko verjamete. Puško sem držal pod pazduho, pa se je kar obrnila proti srnam in sprožila. Ena srna je poskočila, se dvakrat zavrtela na mestu, potem pa telebnila na tla. Jaz pa stisnem puško k sebi in planem skozi grmovje semkaj."

"Fant govori, kakor bi bilo res. Ne verjamem, da bi znal tako hitro lagati," pripomnim jaz, ki sem se že veselil steaka.

"Koliko, praviš, da si jih videl?" vprašuje Gašper, ki je že prej imel opravka z lovci in je vedel natančno, koliko naj se da na besede povprečnega lovca.

"Enkrat sem že povedal, da sem jih videl pet in morda jih je bilo 'še več, pa nisem utegnil vseh prešteti, ker se je puška prehitro sprožila, če mi ne verjamete, pa naj tam leži ustra-ljena srna, pa naj jo kdo vidi, pa bomo plačevali kazen, da bomo vsi črni."

"Kaj boš sedaj tisto govoril o plačevanju, prej bi bil no to mislil. če si jo ustrelil, je storjeno in sedaj je treba samo nekaj potuhtat, da srno spravimo sem in da nas kdo ne zaloti."

(Dalje prihodnjič.)

Sedaj pa posežem jaz vmes, ki se mi je grozno dopadlo od oberkuharja, da je rešil čast naše ekspedicije in da ni najprej pisal v Washington po dovoljenje, če sme srno streljat ali ne. "Veste kaj, fantje, tako bomo napravili. Jaz bom vzel kara-binko in šel po poti, ob kateri leži srna. žvižgal bom naglas, kot bi šel na izprehod po gozdu. Za menoj naj gre počasi Eddie brez puške, če bom koga srečal, se bom začel z njim razgovarjat o lovu in vremenu, Eddie naj pa začne nabirat suhe veje in naj jih nese lepo nazaj v taborišče. Če pa ne bo nikogar in bom šel mimo tistega prostora, kjer leži srna, naj Eddie zažvižga in jaz bom šel še malo naprej, potem pa tam stal in pazil, da kdo ne pride. Eddie naj skoči v grmovje in naj potegne srno v grmovje in jo pokrije z listjem. Ko bo gotov, naj pa zopet zažvižga in prišla bova nazaj. Ko se pa stemni, bosta šla Eddie in Charlie po srno."

"Dober načrt," potrdi kapetan. Pa sva odšla.

Vržem svojo drago prijateljico karabinko na rame in odžvižgam po poti, Eddie pa za menoj. Ce bi me bil kdo srečal, bi si bil mislil na prvi pogled o meni, da sem pravkar brcnil Hooverjevo prosperiteto s poti, ali pa da mi je država Pennsyl-vanija zapustila v oporoki pet tisoč štirjaških milj gozda. V resnici pa nisem bil tako vesel, ker čutil sem se vseeno nekoliko krivega in na prepovedanem potu, tako nekako, kot sem čutil v srcu, kadar smo šli pastirji krast krompir na sosedovo njivo in je bilo treba paziti na vse strani, od kod bo prirobantil poljski varuh Herblen. žvižgal sem radeckimarš, ki ga znam v dva precepa, ki je za take prilike najbolj priporočljiv. Z desnim očesom sem skrbno motril grmovje ob potu, z levim pa zrl naravnostjo poti pred seboj, da o pravem času opazim lovskega čuvaja, če bi ga nesrečne razmere morda ravno sedaj prinesle v ta konec sveta, kjer je najmanj zaželjen. Prvič v svojem življenj u sem bil pomagač raubšicov" in povem, da ta poklic ni nič kaj zavidanja vreden, dasi je zelo mikaven.

Tam, kjer seje pot malo napela, sem nenadoma zagledal pod potjo srno. Ležala je samo kakih petnajst korakov ob poti, da jo je moral vsak opazit, če le ni j bil slep. Ozrem se nazaj in vi- i dim Eddita, ki počasi korači za j menoj. Pomignem mu z roko,; češ, sorpus delicti in priča krvave moritve je še vedno na tistem j mestu. Grem še kakih petdeset j korakov naprej in se ustavim i na malem ovinku, da sem videl \ precej daleč pred seboj. Tam! se ustavim in začnem radecki-l marš od kraja, da se mi je kar | fletno zdelo. Vidim kako se izgubi Eddie v grmovje, jaz pa pošljem vročo molitev v nebesa, da bi se lovskemu čuvaju, če je morda zdajle namenjen v ta kraj, na vsem lepem zlomila noga ali kaj podobnega, da bi se zamudil vsaj za pet minut. Moja molitev je bila najbrže uslišana, ker ozračje je bilo čisto.

(Dalje prihodnjič.)