S cepinom in vrvjo.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
S cepinom in vrvjo
Janko Mlakar
Spisal I. M.
Izdano: Planinski vestnik Januarja 1902, leto 8, št. 1, str. 5-8;

Planinski vestnik Februar 1902, leto 8, št. 2, str. 21-25;

Planinski vestnik Aprila 1902, leto 8, št. 4, str. 70-74;

Planinski vestnik Junija 1902, leto 8, št. 6, str. 108-110;

Planinski vestnik Julija 1902, leto 8, št. 7, str. 115-118;

Planinski vestnik Avgusta 1902, leto 8, št. 8, str. 135-142;

Planinski vestnik Oktobra 1902, leto 8, št. 9,10, str. 155-158;

Planinski vestnik januarja 1905, leto 11, št. 9, str. 145-148;

Planinski vestnik januarja 1905, leto 11, št. 10, str. 166-170;

Viri: dLib 8/1,

[1] dLib 8/4, dLib 8/6, dLib 8/7, dLib8/8, dLib8/9-10, dLib8/11, dLib8/12, dLib 9 dLib 10

Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Najlepši vrh v Ortlerskih planinah je gotovo Königsspitze (3854 m). Ortler ga sicer prekaša po visokosti, glede krasote se pa nikakor ne more ž njim meriti. Zato se mi je zelo skominalo, ker nisem mogel nanj, čeprav sem ga imel na Ortlerju tako blizu; zmanjkalo mi je namreč časa. Sklenil sem pa že takrat, da poležem ob prvi priliki na ta najlepši vrh v Vzhodnih Alpah. Svoj sklep sem izvedel v lanskih počitnicah. Naredil sem si precej obširen načrt, ki je bil pa nazadnje celo preobširen. Nameraval sem obiskati med potjo Stubajske in Oetzthalske planine, pogledati malo v Švico in vrniti se črez Presanello, Aadamella in laške Dolomite. Toda delal sem račun brez krčmarja. Prišel sem samo do umazanega laškega mesta Bormia, potem sem pa bežal črez Stilfski prelaz nazaj. In razlogi, ki so me v beg zapodili ? No, te zve vsak, kdor bo imel toliko potrpljenja, da ta potopis prebere do konca ali pa vsaj njegov konec pogleda.

1. V Stubajske planine[uredi]

Ako se rajši voziš, nego pa hodiš, prideš lahko v Ortlerske planine po železnici črez Landeck in dalje z vozom po cesti črez Hochfinstermiinz ali pa črez Meran in po Vintschgauski dolini. Jaz se pa veliko varnejšega počutim v gorah, ker se jih je že na železnici mnogo več ponesrečilo. Zato sem se peljal samo do Ster-zinga, ki leži še tostran Brennerja. Spremljevale so me najboljše želje slovenskih turistk in turistov, ki so se peljali z menoj do Dovjega. Pomagale mi pa menda niso dosti, vsaj do Beljaka ne, zakaj takoj onostran Trbiža sem imel smolo.

V vlaku je bila silna gneča, in potil sem se, da je bilo groza. Včasih mi je nekaj kapnilo na glavo; odkod prihajajo te kaplje, nisem preiskoval, ker se za take malenkosti ne menim. Ko si pa obrišem pot po obrazu, začne se moj vis-a-vis — debela Korošica, s krofom pod brado in z ruto in slamnikom na glavi — na vse grlo krohotati, in tudi drugi v vozu ji krepko pomagajo. Izprva gledam, komu se smejejo. Ker so se pa vsi razen mene krohotali, spoznam slednjič, da smeh velja meni. In zakaj? Tudi to sem kmalu zvedel. Moj krofasti vis-a-vis mi pove, da sem tak kakor zamorec. In ko se pogledam v ogledalo, katero mi je nekdo posodil, vidim, da sem namazan po obrazu s črnilom. Sedaj sem pa tudi zapazil na polici nad seboj prevrnjeno steklenico črnila, iz katere mi je kapljalo na glavo. Pozvedoval sem, čigava je, toda njen lastnik jo je zatajil. Znosil sem se torej samo nad steklenico, katero sem zagnal skozi okno. Zaradi tega sem imel veliko potrpeti med vso vožnjo; vsak, ki je vstopil, me je vprašal, zakaj sem tako črn. Nazadnje sem se že naveličal, vedno na isto vprašanje odgovarjati; obvezal sem si z ruto obraz in si globoko na čelo potegnil klobuk. V Sterzingu sem pa radovedni natakarici, katero sem prosil vode, povedal, da sem prišel naravnost iz Afrike, kjer so me zamorci „tetovirali".

Mesta nisem dolgo ogledoval, ker za take prazne reči nisem imel časa. Po eni ulici sem šel na trg, po drugi pa nazaj, in mesto je bilo ogledano. Toliko se še spominjam, da imajo hiše zelo stolpiče, in da kaže sploh vse mesto že precej laški značaj. Okolica je jako lepa, vsaj tako pravijo tisti, ki so jo videli. Jaz je nisem, ker mi jo je zakrivala megla, zato tudi ne morem njene krasote opisovati.

Zvečer sem hotel biti že na Becherju (3173 m). Mahnil sem jo torej urno po Ridnaunski dolini. Upal sem, da bodem med pol-dansko vročino lahko počival, ker je bilo še zgodaj zjutraj. V vasi Stange sem zvedel, da pridem v Ridnaun lahko tudi skozi tesni Gilfenklamm. Pot je le kake pol ure daljša, mi je rekel voznik, ki je čakal turistov, da bi jih peljal po slabem kolovozu v Ridnaun.

Tesni so v začetku jako podobne našemu Vintgarju. Voda šumi v večjih in manjših slapovih po ozki strugi, ki jo oklepajo visoke, zeleno obrasle stene. Žal mi je bilo že, da sem izgubil pol ure, ker mi ni treba hoditi v Tirole, da kaj takega vidim. Naenkrat se mi je pa zdelo, kakor da bi mi bila visoka, strma stena zaprla pot. Tesni se tu tako zožijo, da so podobne razpoki. Za stezo seveda ni več prostora; zato so v steno pritrjeni lični železni mostiči. Zdeli so se mi tako šibki, da si skoraj nisem upal nanje stopiti. Kaj pa, če se pod menoj podro, sem si mislil; ako mi je že namenjeno, da ne pridem več domov, ponesrečil bi se rad na pošten način kje gori v ledenikih, ne pa tu utonil, kar lahko vsak stori. Varno sem stopal po njih, in hvala Bogu, držali so. Preskušnjo so prestali dobro. Sedaj se jim lahko vsakdo zaupa, ker se niso podrli pod mojo in mojega nahrbtnika težo.

Nekako tesno mi je bilo pri srcu. ko sem stopal po tej razpoki, v katero ne posije nikdar solnčni žarek. Na nekaterih mestih je bilo skoraj popolnoma temno, pod menoj je pa voda bobnela in šumela, da me je kar glušilo. Voda pada na nekaj mestih v silnih slapovih v temno, nedogledno globočino. Posebno en vodopad je nad vse krasen in znamenit. Dolgo se je mogočna pečina ustavljala valovom, ki so butali vanjo. Toda v stoletjih, morda tisočletjih si je izklesala voda predor, skozi katerega pada sedaj v mogočnem curku; gledalcu se zdi, da je slap razdeljen v dva dela.

Stene tesni so iz lepega belega mramorja. Zato več napisov opominja turiste, naj ga ne omadežujejo s svojimi čačkami. Imena, napisana v raznih pisavah in barvah, pa kažejo, da je pri mnogih ta opomin zastonj.

Iz tesni sem prišel po strmih stopnicah, ki so kaj predrzno izpeljane nad krasnim slapom. Solnce je že razpodilo megle, in obetal se je krasen dan; žalibog, da je le pri obetanju ostalo. Oddaleč sem že zagledal grad Wolfsthurn nad vasjo Mareith. Kolovoz je pa tu jako slab in strm. Potil sem se tako, da sem si s potom zbrisal zadnje ostanke črnila. Za ves pot in trud sem bil pa obilo odškodovan, ko sem pritolkel na vrh praga. V ozadju so se mi namreč pokazali Stubajski ledeniki. Ta pogled me je tako navdušil, da sem hitro pospešil korake, in naenkrat sem bil v v Ridnaunu. To je zadnja poštena vas v dolini, namreč taka vas, v kateri se lahko za pošten denar tudi pošteno naješ in napiješ. Tudi vodnika v Stubajske planine dobiš tu.

Jaz sem pa izkušal dobiti kakega hribolazca, ki bi hotel z menoj, ali s katerim bi skupno najela vodnika. Dolgo sem iskal zastonj kake žrtve. V gostilni so bili večinoma letovičarji. Nazadnje zapazim vendar v kotu turista, ki je bil namenjen v gore, vsaj napravljen je bil približno tako. Imel je tako neumen obraz, da sem bil prepričan, da se mi bo pustil voditi.

Takoj se ga lotim. Začnem seveda z vremenom. Bil je pa zelo zgovoren in radoveden. Povedal mi je, da je iz Wtirttemberga in namerava črez Timbelski prelaz v Oetzthal, potem črez Ramoljoch in Hochjocli v Vintschgau. Bil je one vrste hribolazcev, katere imenujejo tirolski vodniki „Jochfinken". Na neštevilna njegova vprašanja sem pa seveda odgovarjal, kakor mi je že kazalo. Izkušal sem si pa pridobiti njegovo zaupanje; zato sem pohvalil vse, kar je bilo na njem, od slabo podkovanih črevljev do ponarejene gamsove brade na klobuku. Potem sem mu pa prigovarjal, naj gre rajši z menoj črez krasne Stubajske ledenike v Oetzthal mesto črez pusti Timbeljoch. Toda on je rekel, da ni bil še nikdar na ledenikih in da tudi nanje brez zanesljivih vodnikov ne gre. Zastonj sem mu dokazoval, da ga ravno tako varno na vrvi pripeljem na nje kakor kak vodnik; vse besede so bile kakor bob v steno. Ker sem spoznal, da sam noče z menoj, nagovarjal sem ga, naj vsaj z menoj skupno vzame vodnika. Izkušal sem ga prepričati, da bo tako imel dva vodnika, mene in najetega, plačal pa le polovico enega. Toda preklicani Wiirttemberžan ni hotel uvideti tega dobička. Mislil sem že, da sem ga pridobil, pa mi reče z važnim glasom: „Iz vašega govorjenja spoznam, da ste zares spreten hribolazec. Nameraval sem vzeti vodnika vsaj do vrha Timbeljocha; pojdite rajši z menoj, in tako imava oba dobiček. Vam ne bo treba najemati vodnika črez Stubajske planine, meni pa ne črez Timbeljoch. Te besede so me prav iznenadile. Najrajši bi mu bil povedal, da je precej pametnejši nego njegova „figura" kaže, toda bal sem se, da ne bi imel potem ž njim kakih sitnosti. Poslovil sem se in si od jeze najel vodnika s čudnim imenom Kruselburger.

(Dalje prihodnjič.)

(Dalje. (št. 2))

Ker v Ridnaunu nisem vedel kaj početi, sem se dalje napotil. Hodil sem veliko lože, ker se je Kruselburger pokoril z mojim nahrbtnikom. Bilo je pa silno soparno. Na Aglsovi planini (2 L05 m) je bilo vse mrtvo. Pastir je spal v koči, živina je pa dremala v senci pod bližnjimi pečinami. Tudi jaz bi se bil rad zleknil pod kako skalo, toda vodnik je z gotovostjo napovedoval nevihto in me v silni vročini neusmiljeno gnal dalje.

Visoko nad seboj sva kmalu zagledala Topliško hišo. Nisem se je razveselil, ker sem videl, da bom moral v tej soparici še tako visoko lesti. Čem a so jo pa tudi tako visoko postavili! Priznati moram, da sem bil jako slabe volje. Kdo je bil tega kriv, sam ne vem: ali Württemberžan, kateremu sem se zastonj ponujal za vodnika, ali Kruselburger, ki je delal tako neznansko dolge korake, ali vročina in bližajoča se nevihta. Nekoliko boljše volje sem postal, ko sem se pripotil do Grohmannove koče (2218 m), pod katero se kopičijo piramide, igle, stožci in stene velikanskega ledenika Uebelthalfernerja. Zaradi krasnega razgleda na ta ledenikov padec so tu 1. 1887. postavili Topliško kočo, ki se je pa že v naslednji zimi tako zamerila nekemu viharju, da jo je razdrl in njene kose raznesel po bližnjem ledeniku. Topličani pa zaradi tega še niso obupali. Takoj so postavili zopet novo kočo in jo imenovali po Grohmannu, ki je bil največ pripomogel do nje stavbe. Grohmannova koča pa še danes kljubuje viharjem, pa tudi hribolazcem, ki gredo večinoma mimo nje v lepo novo Topliško hišo, ki leži 2650 m visoko. Tja sva jo tudi midva brisala, da so naju komaj pete dohajale, zakaj nevihta se je že napovedovala z votlim grmenjem.

Prostorna obednica v Topliški hiši je bila skoraj natlačena s turisti obojega spola in različnega kalibra. Kislih obrazov so gledali v sive oblake, iz katerih je lilo kakor iz škafa. No, meni ta ploha ni delala sivih las. Ura je bila šele malo črez poldne, in časa sem imel dovolj, da prevedrim. Trdno sem upal, da se do večera še prevleče in izlije, saj je upanje tudi tu gori jako poceni. Po svoji navadi sem si čas preganjal s tem, da sem ogledoval hišne prostore. Poslopje je enonadstropno, zidano in jako prostorno. Ako hočeš tudi v gorah biti „nobel", si tu lahko privoščiš posebno spalnico, seveda potem boš tudi precej „nobel" plačal. Hiša ima vsako leto na stotine obiskovalcev, ker je le osem ur od Sterzinga oddaljena in je od nje prekrasen razgled na vse poglavitnejše stubajske ledenike in vrhove.

Ko sem bil svoj ogled končal, sem se vrnil v obednico. Tu mi pride vodnik naproti z obrazom, ki ni nič dobrega obetal. Rekel mi je, da je najbolje, če tu prenočiva in se drugo jutro vrneva v Eidnaun. Toda jaz sem mu pojasnil, da nisem prišel v Topliško kočo spat, marveč da hočem še do noči na Becher, drugo jutro pa ob vsakem vremenu v Oetzthal. Kruselburger mi je pa kaj odločno odvrnil, da ne gre v slabem vremenu za noben denar črez ledenike, ker bi se bil nekoč z nekim hribolazcem vsled nevihte kmalu ponesrečil na njih.

Sedaj sem pa tudi jaz zbral obraz v kisle gube. in ko mi je še neki negoden turistovski dolgin stopil na kurje oko, sem se tako raztogotil. da sem šel na žimnico premišljevat svojo žalostno usodo. Zakaj to ni bila šala: črez Eidnaun in Timbeljoch me je čakalo dva dni utrudljive in vrhutega še dolgočasne hoje v Oetzthal; črez ledenike sem pa imel le dobrih 12 ur in v zabavo bi lahko med potjo zlezel še na dva najvišja vrha Stubajskih planin.

2. Na Becher (3173).[uredi]

Okrog šeste ure je dež nekoliko ponehal. Poiskal sem torej Kruselburgerja in mu rekel, da hočem dalje na Becher. Zmajal je z ramami, rekel pa ni nič; saj bi me tudi ne bil pregovoril, da bi bil ostal v Topliški hiši. Skoraj bolj me je mikalo laziti v vetru in dežju, nego pa polegati po žimnicah ali gledati puste obraze^ turistov.

Črez Viseči ledenik (Hangender Ferner) sva prišla na pobočje vrha Geisswandspitze, katero sva pa kmalu zapustila, in stopila na prod širnega Uebelthalskega ledenika. Krasna je bila ta pot. Temnomodro nebo se je razpenjalo nad menoj; čarobno so se lesketale ledenikove stene v solnčnih žarkih in premnogi ponosni velikani, ki obrobljujejo ledenik, so črtali svoje mogočne sence na njegove preminjajoče se brazde. Daleč in globoko pod menoj se je pa vila v lepem nasprotju z resnimi ledeniki prijazna Ridnaunska dolina. Toda vse to le v moji - domišljiji. V resnici so mi viseli težki oblaki nad glavo, megle so se podile okrog vrhov, vlačile se po ledeniku — celo mojega nosu se je tuintam katera oprijemala — in Ridnaunska dolina, no, te tisti dan nisem več videl. Neusmiljena burja me je pa kmalu prestavila iz ogrevajoče lepe domišljije v mokro resničnost. Umivala mi je skrbno s težkimi deževnimi kapljami obraz kakor mati umazano dete, ki misli, da je voda le za pijačo.

Ko sem prišel črez del ledenika, ki se zajeda globoko v Freigerjeve stene, mi pokaže vodnik temno, kakih 300 m visoko piramido, ki se je dvigala iz ledenega podnožja v sivo meglo, in pravi: „To je Becher. Razgleda gotovo ne bodete imeli, škoda za trud." Jaz mu nisem utegnil odgovarjati in dokazovati, da ne iščem po gorah samo razgleda. Ogledoval sem le strme stene in ugibal, kod pač vodi varna pot na vrh; zakaj Becher je neštevilnim obiskovalcem Stubajskih planin to, kar ljubljanskim turistom Sv. Jošt ali Golica. Steza je res kaj lepo in umetno izpeljana; prav po pravici se imenuje „Vogel-Weg". V kratkih in drznih ovinkih prideš brez posebnega napora in popolnoma varno na vrh. Vsa opasna mesta so zavarovana z železnimi klini in žicami.

Čeprav mi je moj prijazni Kruselburger prorokoval, da ne bodem nikamor drugam videl kakor le v meglo, sem imel že sredi Becherjevih sten na Oetzthalske planine ..najkrasnejši" razgled, kakršen sploh more biti v slabem vremenu. Oblaki so viseli jako visoko, doline so bile pa vse v megli, podobni širnemu razburkanemu morju. Hipoma so se tuintam prikazale iz površine ledene gore ali sivi dolomitski obronki, ki so pa ravno tako hitro zopet izginili v meglenih valovih. Tu zabuči burja kakor morski orkan in potisne meglo globoko v doline; v tem trenotku je bil pred menoj razgrnjen ves Oetzthalski planinski svet z nebrojnimi ledenimi vrhovi in razsežnimi ledeniki. Toda le nekaj minut, in zopet sem zrl na brezmejno megleno morje. Ko sva pa prilezla na vrh, je pa bila megla tako gosta, da sem pač lahko razločil vodnikov nahrbtnik, njega samega pa že bolj težko.

V koči je bil samo en hribolazec. Na moj pozdrav mi je nekaj skozi nos odgovoril. Mislil sem, da je nahoden, in hotel sem mu že sožalje izreči, ker je nahod vsakemu hribolazcu zelo odveč in celo nadležen. Kajti prigodi se ti lahko, da ti v jutranjem mrazu nosni tok zamrzne in ti mole ledene sveče iz nosu, kar je prav malo estetično, še manj pa koristno in priležno. Tu zanoslja zopet: „Parle vu français", in konec je bilo mojega sožalja.

Svoje dni sem obiskoval francoski tečaj tako dolgo, dokler me ni profesor — Bog mu daj dobro, saj mi dijaki mu nismo dali — zapodil zaradi nekega slabega dovtipa. Menda se je bal, da bi mu ne delal konkurence v francoščini, ker je videl, kak talent imam za ta jezik. V enem letu sem se ga že toliko naučil, da sem lahko povedal svojemu „mosjeju" po francosko, da ne znam francosko. „No, mosje", sem rekel ponosno, v samozavesti vsled svojega obilnega jezikoslovnega znanja. „Sind sie eine Daice?" je hitel popraševati mosjé.

„Nein, ich bin ein Slave", mu odvrnem ogorčen, da me ima za nemškega Miheljna. „A warseinlik eine Russe," je vzkliknil veselo.

Kaj sem hotel drugega, kakor da sem mu pritrdil. Naveličal sem se že razlagati po svetu, kdo in kje smo Slovenci. Žalibog za nas noben tujec noče vedeti. Ako mu povem, da bivamo v deželi, kjer je Postojinska jama, hoče mi dokazati, da se motim, ker je jama na Laškem. Če mu pa trdim, da smo „Triglava sinovi", me odpravi s tem, da je Triglav nemška gora. Zato se izdajem za Rusa vsakemu, ki noče Slovencev poznati. Tuintam jo sicer tudi naletim, kakor sem jo n. pr. na Becherju, kjer sem se moral ves večer mosjeju, čeprav proti svoji volji, — lagati.

Meni v veliko jezo je radovednega Francoza Rusija silno zanimala. Popisati sem mu moral Peterburg, Moskvo in celo Carskoje selo, čeprav mi je toliko znano kakor kak culukafrski „kraal". Živo sem mu naslikal zimsko veselje na zamrzli Nevi, jaz, ki nisem imel nikdar še drsalnic na nogah; in kako navdušeno sem mu slavil mogočno „matuško" Volgo!

Mosje je bil pa tudi kakor slama. Moje živo in povsem „resnično" opisovanje ga je tako vnelo, da mi je obljubil, da me v Peterburgu obišče. Zatrjeval sem mu seveda, da me bo jako veselilo, ako me počasti s svojim obiskom, in da mu bom zvest „cicerone", na tihem sem pa sklenil, da sem to pot zadnjikrat Rus. Opomnil sem ga večkrat, da morava k počitku, toda njemu se ni še prav nič mudilo. Moral sem mu našteti še različne dobre ruske hotele, kakor n. pr. ,.Pri ruskem medvedu", ..Pri čopastem Kazaku", „Pri ruskem orlu", „Pri mužiku" i. dr. Ako so sploh kake take gostilne, ne vem, sicer je pa njegova stvar, da jih poišče. Ko me je slednjič začel izpraševati celo o ruski politiki, se mi je začelo prav po kranjsko zdehati. Znano pa je, da je zdehanje jako nalezljivo; in res, kmalu je tudi mosjé odpiral svoja široka usta na stežaj, in videl sem, da med slovenskim in francoskim zdehanjem ni bistvenega razločka.

Tudi v spalnici še nisem imel miru pred sitnežem. Prosil me je prav vljudno: „Bitte, spreken wir nok, weil ik kan nok niks dormir' Tako lepe prošnje mu pri najslabši volji nisem mogel odreči. Pogovarjal sem se pa samo francoski. „Uüi, mosje« —„no, mosje", drugega odgovora ni dobil več od mene in tudi ta „mosje" se je glasil vedno bolj zaspano. Nazadnje sem bil pa njegovega francosko-nemškega klepetanja do grla sit in mu nisem niti pritrjeval več. Toda mosje se še ni naveličal. Ko nekaj časa ni dobil nobenega odgovora, je vprašal: „Eren sie er profesor niks? Maken si son dormir?" — „Uüi mosje-e-e-e", sem mu odgovoril in imel sem mir.

Ker me mosje ni več motil s svojim žlobodranjem, sem začel premišljevati, kaj naj drugo jutro storim, če bo slabo vreme. Vedno bolj sem bil uverjen, da sem naredil veliko neumnost, ker nisem žel v Schneeberg, od koder bi črez Timbeljoch lahko ob vsakem vremenu prišel v Gurgl. Tako mi pa najbrže ne bo kazalo drugače, kakor vrniti se v Ridnaun, plačati par petakov, da sem se namočil in z mosjejem nagovoril. Najbolj me je jezilo, da na ta način izgubim dva dni. V tem modrovanju sem zaspal, in ta je bila edina pametna, katero sem tisti dan uganil. Po noči je vihar silno razsajal. Zame je bil pa jako koristen. Ko sem namreč zjutraj odprl okno, sem videl, kako so jadrale zadnje megle črez Zillerthalske vrhove.

Mosjeju se je menda še sanjalo, kako ga vodim po Peter-burgu, jaz sem pa šel tiho ven. Razen mene je še vse spalo. Zunaj je bilo krasno jutro, kakršno si le more želeti hribolazčevo srce. Zelo dober okus za naravno lepoto so imeli, ki so postavili hišo na Becherju, ki stoji, rekel bi, v osrčju Stubajskega ledenega sveta. Hiša sama, ki ima ime rajne cesarice Elizabete, je tako udobno preskrbljena z lepimi spalnicami — tudi z eno posteljo - in s svežimi jedili, da prav nič ne čutiš, da si 3000 m visoko, razen pri - računu. Razgled pa ni v nobenem razmerju z malim trudom, s katerim se prigugaš na vrh.

(Dalje prihodnjič.)

Manjka nadaljevanje iz št. 2, v št. 3. podlistkov ni)

(Dalje. (št. 4))

Skoraj navpično pod teboj se razprostira v vsej dolžini in širini Uebelthal Ferner, obdan od silnih velikanov, ki so podobni ledenim goram ob obali Ledenega morja. Žugajoč ti reže nasproti temne razpoke Botzerja (3260m), rogljasta Schwarzwandspitze (3360 m) ti kaže ponosno svojo gladko črno steno, ki se do vrha vzpenja med bleščečim ledovjem. In ko si se nagledal Sonnklarjevih ledenih sten, obvisi ti oko na Zuckerhütlu, ki kraljuje nad Stubajskimi vrhovi s svojimi 3511 m. Svoje sladko ime ima po pravici, ker je podoben velikanskemu stožcu sladkorja. Ako bi ga videla kaka „kofetarica," gotovo bi si želela zraven še morje kave.

Takoj za hišo stoji na severni strani kakor na straži Wilder Freiger (3426m), in onostran Grüblskega ledenika se dvigujejo progasti Feuersteini (3273 m) z mnogobrojnimi drugimi vrhovi. Globoko pod menoj se je pa smehljala zelena Ridnaunska dolina in me vabila na svoje mehke livade. „Zastonj me vabiš", sem si mislil, „videla me nikdar več ne boš".

Tudi razgled na bolj oddaljene planine je jako lep. Seveda najlepše se ti kažejo Oetzthalski vrhovi, Dolomiti in del Ortlerske skupine.

„Bon žur, mosje", začujem za seboj. Ozrem se in zagledam na pragu kup pledov, havelokov in odej, iz katerih je boječe molel Francozov kljukasti nos in zaspano gledalo dvoje radovednih oči.

„Erlik, erlik", je čivkal mosje izza svojega zatišja, „aber su kalt".

Odeje so se obrnile, nos in oči so izginile in mosje je vlekel vse nazaj v toplo posteljo. Videl ga nisem več. Mogoče, da se v Rusiji kdaj srečava.

3. Zuckerhütl (3511 m)[uredi]

Izmed vseh višjih avstrijskih gorovij so bile Stubajske planine gotovo najprej znane, zakaj mimo njih vodi starodavna cesta črez Brenner. S svojo lepoto so vzbujali pozornost gotovo že Rimljanom, Germani so vihrali mimo njih v italske nižine in nemški cesarji so občudovali na svojem potu v Rim njih snežnobele vrhove. Seveda nanje niso lazili, ker ni bilo gori ničesar, kar bi bilo vredno pleniti; nje je gnalo le iz višave v nižavo, ne pa kakor hribolazce iz doline v gore. Ko so pa v 15. stoletju v Schneebergu začeli rudo kopati, povečalo se je tudi zanimanje za sosednje vrhove. Zlasti cesar Maksimilijan je rad zahajal v te kraje in v njih prirejeval velikanske love. Prišel je tudi na neki ledenik, kakor se je sam pohvalil. „Der grosse Waidmann", piše namreč sam o sebi, „ist gebessen auf dem höchsten gepirg in Europia. Und ist auff solhen perg komen, das Er das ertreich, noch den perg beruert hatt. Es ist auch sichr vor noch nach kainer heher und nelier dem himell gebest als Er".

Vendar so do srede minolega stoletja le posamezni turisti zašli v ta ledeni svet. Posebno ledeniki okrog Becherja so bili docela neznani. Celo o bližnjem Schneebergu so le toliko vedeli, da se na koncu Ridnaunske doline razteza velikanski ledenik, ki obsega prostor sedmih sodnih okrajev. Ko je pa 1. 1867. pripihal prvi vlak črez Brenner, se je obrnil tok turistov v Stubajske planine, in kmalu je stalo več koč po raznih vrhovih in sedlih.

Najlepša skupina v tem jako razsežnem gorovju je gotovo Pfaffengruppe. To ime je jako staro; najdeš ga že v Maksimilijanovih lovskih beležkah (Gejaid-puch). Telfeški župnik je imel namreč blizu teh ledenikov svoje pašnike, in tako je dobila vsa skupina od njega svoje ime. Najimenitnejši vrhovi v njei so Zuckerhütl (3511 m), Wilder Pfaff (3471 m) in Pfaffenschneide (3498 m). Prvi se je posladkal s Zuckerhütlom neki hribolazec z Dunaja, po imenu Specht, 1.1862. Tudi jaz se nisem mogel premagati, da bi si ga ne bil malo privoščil. Poprej sem si ga pa hotel še ogledati z vrha Wilder Pfaff.

Gore so bile ravno v najlepšem jutranjem žaru, ko sva z vodnikom zapustila Becher in stopila zopet na Uebelthal Ferner. Ledenik je tu raven skoraj kakor ne preveč vegasta miza. Mahala sva jo urno, da nama je zmrzli sneg kar škripal pod nogami. Zarja je komaj izginila z najvišjih vrhov, in že sva prišla mimo samotne Miillerjeve koče na Pfaffennieder in pred nama se je vzpenjal Wilder Pfaff s temnimi južnovzhodnimi stenami. Vse gore v obližju so namreč na severni in zahodni strani vkovane v debel led in sneg, na južni in južnovzhodni strani so pa popolnoma čiste, t. j. brez snega.

Takoj se lotiva sten, ki so silno lahke. Tuintam sva si malo pomagala z roko in ob šestih sva bila že na vrhu. Ogledoval si tu nisem dosti okrog, ker me je Zuckerhütl preveč vabil. Mudilo se mi je pa res gori; iz Stubajske doline se je namreč začela zopet plaziti megla in hotel sem biti na vsak način pred njo na vrhu. Najprej sva morala kakih 100 m zopet navzdol na škrbino med obema vrhoma. Navezala sva se na vrv in v par minutah sva se pripeljala po ledeniku doli. Silno strmo se vzdiguje iz škrbine ogromni, 250 m visoki Zuckerhütlov stožec, odet z bleščečim ledenim plaščem. Ker je bil ledenik v začetku pokrit še z debelim snegom, sva poskusila na njem svojo srečo. Izprva je šlo še precej dobro, ker sva si kar z nogami delala stopinje v sneg. Toda še nisva bila napol pota in že niso niti dereze več prijele. Čist led se nama je blesketal nasproti, strmina je pa rasla na 55°—60°. Sedaj sta morala cepina peti. Kruselburger je stopinje sekal, jaz sem jih pa razširjeval, ker sva jih nameravala rabiti še na povratku.

To delo je bilo precej zamudno. S strahom sem pogledal včasih nazaj, če naju doide megla. Glej ga spaka! že se valja po Sulzenauskem ledeniku. Grozeče povzdignem cepin, grozovito zamahnem in — kos ledu sfrči bliskovito navzdol po ledeniku naravnost — v meglo. Smrtno zadeta od moje granate, se nesnaga začne zvijati in urno se skrije v dolino. Toda kmalu se zopet ojači in se prikaže tihotapsko ob ledenikovem robu; tu zauka vodnik, in bila sva na vrhu.

Obilo sem bil odškodovan za trud. Dolgo časa je že preteklo, odkar sam zadnjikrat stal „visoko vrh planin" in užival krasoto planinskega sveta. Kolikokrat sem si pač med tem časom želel iz tesnega zidovja v širne, proste planine, hrepenel v mestnem hrupu po gorski samoti. Pogosto bi bil rad zbežal iz družbe veselih ljudi v družbo nemih, toda obenem tako glasno govorečih ledenih in skalovitih vrhov. Naveličan mestnega šuma sem taval še pred par dnevi po prašnih ulicah ter željno čakal trenotka, ko bodem mogel poleteti v gore, kakor pričakuje težko ptica selilka, da sme v neprijazni jeseni na gorki jug. In sedaj stojim že tisoče metrov nad vročo, prašno nižavo. Skrbi, bridkosti in prevare, katere mora bolj ali manj vsak izkusiti med svetom, sem pustil ž njegovim šumom vred daleč in globoko pod seboj. Prost in brez skrbi diham čvrsti planinski zrak in si naslajam srce s pogledom na mogočna dela Vsemogočnega, Nič me ne spominja na ničevnost in minljivost človeško, čutim se nekako bliže neskončnosti . . .

Toda kam sem zašel! Hotel sem popisati razgled, sedaj pa razkrivam občutke, ki so me navdajali, ko se je razgrnila pred menoj skoraj polovica Alp.

Hitro sem zopet spoznal nebroj Oetzthalskih vrhov, katerih mi ni več zakrivala nevoščljiva megla. Nalik ledeni kupoli se je bleščala na temnomodrem obzorju Weisskugel; nič manj ponosno se ni dvigala iznad ledenika Hinter-Eis-Ferner nego njena tekmovalka Wildspitze. Za njo sem z velikim veseljem opazil Königsspitze, ki se mi je pa zdela bolj steni podobna. Ako bo lepo vreme, sem si mislil, jo črez par dni nekoliko bliže ogledam. Najmogočnejši se mi je pa zdel Bernina, kateremu sem seveda tudi obljubil, da ga počastim s svojim pohodom. Na jasnem jugu so sivele nebrojne osti razoranih Dolomitov. Zopet sem zrl prekrasni Sorapisov ledenik, ogromno piramido Antelaa, dolgi greben Marmarola in strmo steno najvišjega Treh stolpov (Drei Zinnen). Spomnil sem se časov, ko sem hodil ob njih vznožju, ko sem počival v mehki travi ob jezeru Misurini in občudoval njih krasoto. Zastonj sem pa na vzhodu iskal Velikega Kleka — zagrnjen je bil v običajno meglo. Tudi Zillerthalske planine niso bile čiste. Štubajske vrhove sem pa videl kakor na dlani. Naj omenim izmed njih le Schran-Kogl (3500 m) s Schwarzenberskim ledenikom, Schwarzenberg z Alpeinskim ledenikom, Hinterer Brunnenkogl (3326 m) in skalnati strmi Tribulaun (3102 m), na katerem je kmalu potem, ko sem se bil seznanil ž njim, strela ubila dva hribolazca. Onostran široke Inske doline sem pa opazil sive rebri Wettersteinskega pogorja. Videl sem tudi daleč doli v Stubajsko dolino, iz katere je pa vedno bolj silila megla.

Slednjič sem se vendar moral ločiti od krasnega razgleda. Jaz bi bil najraje šel po isti poti nazaj; saj stopinje so bile že narejene in blizu škrbine sem se veselil prijetne vožnje. Vodnik je pa menil, da bi se utegnila malo prezgodaj in prehitro odpeljati, in sicer morda celo v kako razpoko, kamor nisva bila prav nič namenjena. „Pojdiva", je rekel, „raje črez južnovzhodne stene, tam bo veliko varnejše-'.

Pregledala sva vozle na vrvi, če se niso omehčali, potem sva pa zlezla v skale. Kmalu pod vrhom sva prišla v precej strm dimnik. Bil je poln ledenih sveč in drobnega snega. Kruselburger se je zasidral za skalo, jaz sem pa moral splezati doli. Med potjo sem polomil vse sveče in ometel ves sneg; druge neprijetnosti ni bilo, kakor da je tuintam zašla kaka svečica za rokav ali pa se mi je peščica snega usula za vrat. Ko je bil dimnik lepo osnažen in ometen, je prilezel Kruselburger za menoj in se mi porogljivo smejal, ko sem si otepal sneg z obleke. Potem sva prišla do precej nerodnih skal, ki pa imajo to dobro lastnost, da jako dobro drže. Lezla sva zelo urno po njih.

Kmalu sva pa naletela na ozke, ploščate skale, ki so bile silno strme in prav po nepotrebnem z ledom prevlečene. Moral sem sekati vanje stopinje, ali da se bolje izrazim, strgati led strani. Zaradi večje varnosti se je premikal vedno le en sam. Zase sem bil sicer brez skrbi, ker me je Kruselburger, zasidran v skalovju, držal na vrvi; toda če bi se bil ta prekucnil, ko je plezal za menoj, in prigrmel mimo mene, bi ga bil jaz prav težko udržal, ker bi bil sunek presilen. Oba bi bila gotovo potem pobirala svoje razbite kosti doli na Sonnklarjevi škrbini, ako bi bilo sploh kaj pobirati.

Ker sem se pri sekanju stopinj moral vedno z eno roko držati, da nisem omahnil, sem se kmalu naveličal tega pustega dela. Sklenila sva torej kreniti na ledenik. Obrnila sva se na levo proti severu. Ko sva pa priplezala na konec stene, sva zapazila, da reži med njo in ledenikom široka zev. Kazalo nama ni drugega kakor črez skočiti. Ledenik ni bil tu na srečo več čist, ampak pokrit s precej debelim snegom. Skočil sem kolikor mogoče daleč, da ne bi priletel na rob, ki bi se bil gotovo pod menoj utrgal. Takoj sem zdrknil na kolena in začel dričati navzdol. Ustavil me je cepin, ki sem ga globoko zapičil v sneg. Ko je pa še vodnik poskočil črez, sva se naslonila na cepine in se odpeljala bliskovito navzdol. Naenkrat sva bila na škrbini.

Kruselburger je oprtal nahrbtnik, nateknila sva črne naočnike, ker je solnce zelo pripekalo, in odmahala sva po Sulzenauskem ledeniku. Ko sva prišla na Pfaffenjoch (3230 m), sem se še enkrat ozrl na Zuckerhütl, ki ga pa že nisem več videl. Za hrbtom se nama je priplazila megla in skrbno zadelala njegovo glavo. Pod seboj sem pa zagledal Windnachovo dolino, po kateri sem hotel v Oetzthal. Spustila sva se navzdol po ledeniku Pfalfen-Ferner, ki je v poletnem času zlasti v dnu jako razpokan. Varno sva stopala po sneženih mostovih, ognila se večjih razpok in opravila sva srečno. Po kratkem počitku se je Kruselburger vrnil nazaj na ledenik, jaz sem jo pa udrl po stezi v dolino. (Dalje prihodnjič.)

(V št. 5 nadaljevanja ni.)

(Dalje. (št.6))

4. Gurgl.[uredi]

Windachska dolina je primeroma kratka, toda jako lepa. Na severu jo obrobljajo temni gozdovi celo v višini nad 2000 m; polagoma pa izgine drevje popolnoma, in po sočnih planinah se pasejo majhne ötzthalske krave. Še više te pa vabijo ledeniki, nad katerimi kraljujejo Wildkaarspitze (3202 m), Windacherkogl (3363 m), Stubaier Wildspitze (3342 m) in Schaufelspitze (3333 m). Na južni strani pa straži dolino črni Wannenkogel (2967 m), v katerega skalnatem vznožju sameva ljubko jezerce Wannensee. V njegovi samoti ga moti malokateri hribolazec, zakaj vsakemu se mudi v krasne Ötzthalske ledenike. Tudi jaz sem jo urno ubral po dolini navzdol.

Nenadoma zaslišim oster žvižg. Ozrem se hitro okrog, radoveden, kdo si tu z žvižganjem preganja čas. Dolgo gledam zastonj; ničesar nisem zapazil. Črez nekaj časa začujem zopet žvižg in tu vidim, kako je nekaj kosmatega puhnilo v majhno luknjo. Takoj sem uganil, da je bil to svizec. Kakor planike, divje koze, planšarice in planšarji, krave, janci in hribolazci, tako je tudi svizec nekaj popolnoma planinskega. Kdor še te živalce ni videl, se ne more hvaliti, da pozna vse planinsko življenje. Pri nas — vsaj kolikor je meni znano — tega žvižgača ni več. Oživlja pa še mnoge tirolske, zlasti pa Zahodne Alpe. V nekaterih tirolskih in štajerskih apneniških gorovjih jih izkušajo sedaj zopet zarediti. Toda svizcem ne ugaja posebno ondotno skalovje, pač pa lisicam njih meso. Kaj hitro se pa množe v Osrednjih Alpah.

Ker marsikdo gotovo še ni videl svizca, ga hočem opisati prav na kratko, kakor ga je neki Kobell l. 1588. „Svizec je tako velik kakor domači zajec, ima pa odrezana ušesa in pedenj dolg rep, velike sprednje zobe in grize hudo, kadar se ujezi; ima kratka bedra, ki so pod trebuhom gosto porasla, kakor da bi imel hlače oblečene, ima medvedove šape in na njih dolge kremplje, s katerimi kaj globoko grebe v zemljo. Ako mu daš jesti, vzame jed v sprednje noge kakor veverica in sedi kakor opica itd. Hodi tudi po dveh zadnjih nogah kakor medved."

Da so svizci premetene živali, nam kaže način, kako spravljajo seno v svoja bivališča. Velik svizec namreč leže na hrbet in iztegne noge navpično. Drugi nalože nanj sena in ga tako obloženega vlečejo za rep v luknjo. Tako pripoveduje Plinij, in on je bil moder mož, kateremu se pač sme verjeti.

Ker se ni hotel noben svizec več pokazati, sem odhitel dalje ob šumljajočem Windachskem potoku. Kaj težko šem prišel mimo Fieglove gostilne. Zelo me je namreč mikalo, da bi si ogledal njeno notranjščino, kar bi moji notranjščini jako ugajalo, zakaj ura je bila že blizu poldne. Toda premagal sem samega sebe in, vesel svoje zmage, sem jo žgal proti izhodu doline, da se je kar kadilo za menoj. V dobri uri sem prišel skozi redek gozd in zagledal sem pred seboj dolino Ötzthal. Oglejmo si jo nekoliko natančneje.

Ötzthal je najvažnejša in malodane največja povprečnica v Vzhodnih Alpah. Dolga je 53 km in zakončujejo jo ledeniki 26 km na široko. Do 200 ledenikov se tam blešči, in iz njih se dvigujejo neštevilni vrhovi, vsi nad 3000 m visoko. Ako se voziš po železnici, prideš vanjo iz Innske doline pri postaji Ötzthal. S poštnim vozom se pelješ odtod po lepi cesti ob penečem potoku Ötzthaler Ache v Ötz. Tu se ne mudiš dolgo, ker te šumeče letovičarsko življenje kmalu spodi naprej. Skozi ozko sotesko prideš dalje v prostorni Umhausenov kotel. Odtod se potrudi tri četrti ure daleč h krasnemu Stujbenskemu slapu, ki je eden najvišjih (150 m) in najlepših tirolskih slapov. Onkraj vasi Huben te že obveja planinski zrak. Cesta je odtod dalje vedno slabša, ker jo vsako leto pokvarijo plazovi. Zato je pametnejše, da greš peš do Söldena, kjer se itak vozna cesta končava. Ako imaš pa dosti denarja, lahko jezdiš noter do Hochjochhospica.

Vas Sölden ima jako lepo lego. Zeleni kotel, v katerem leži, je še precej v zavetju. Zato prihaja sem mnogo tujcev, da si odpočijejo od šumnega mestnega življenja in se naužijejo svežega planinskega zraka. Okrog cerkve je par večjih ličnih stavb, v katerih najdeš ceno in tudi dobro postrežbo; vsaj „Mayer” pravi tako, sam nisem tega izkusil. Ko sem namreč z gozdnega porobja zagledal onostran potoka Sölden, sem prišel po kratkem premišljevanju do zaključka, da najbolj pametno storim, če ne grem tja iskat ostankov, saj v Gurgel pridem lačen, ako kaj kosim ali ne.

Spustim se navzdol in si poiščem najbližjo bližnjico do pota proti Zwieselsteinu. Tu se mi je izšlo malo srečneje nego navadno, kadar iščem bližnjic. Preskočil sem par plotov, razpodil jato kokoši, oplazil s cepinom psa, ki se je hotel na vsak način prepričati, če so moje hlače kaj močne, in bil sem na kolovozu. Pri Kühtreienskih tesneh se vzpenja pot jako strmo in visoko nad bučečim potokom. Ker ni mogoče skozi tesni, ogledal sem si jih z vrha. Splezal sem na strmo skalo, ki moli nekoliko črez rob, in pogledal doli. Krasno, toda grozno je tu. Izprva nisem videl skoraj ničesar. Ozek prepad je pred menoj zazijal; v njem je šumelo in grmelo, da me je kar glušilo. Ko se je pa oko privadilo temi, sem zagledal v silni globočini pod seboj šumeče mlečnobele valove. Velikanske pečine so navaljene v tesni strugi in zavirajo pot bistremu potoku, ki drevi iz ledenikov v Innsko dolino. Zastonj butajo valovi v oglajene stene, onemogli in razpršeni se pogrezajo v strugo. Toda ledeniki jim pošiljajo vedno novih moči in združeni navale zopet pečino, dosežejo njen vrh ter planejo z veselim, zmagoslavnim vriskom črez njo v globočino. Kako voda tu vre, kako se valovi jezno penijo, kako srdito šume, zakaj pot jim zopet zastavljajo nove pečine, novo skalovje! Toda valovi so dobili v svojem skoku silno moč, in nobena peč jih ne more več ustaviti. S silovito močjo in glušečim grmenjem dreve črez večje pečine, odrivajo s pota manjše in vale s seboj posamezne kamene ter jih meljejo v pesek.

Ko pribesne iz tesni, se nekoliko umirijo, saj je pot v široki strugi prosta. Grejejo se v solnčnih žarkih in se vesele nad pogledom na zelene trate, ki jih obdajejo, in bele vasice, mimo katerih šumljajo. Tuintam pa pridreve še neukročeni valovi iz sosednjih dolin in se jim pridružijo. Sedaj se spomnijo svoje prejšnje moči, in gorje, če jim ni struga dovolj široka! Hipoma zdivjajo popolnoma, razdirajo ceste, odnašajo mostove, izpodkopujejo bregove, zasipajo rodovitno polje s peskom in kamenjem in razširjajo povsod strah in grozo. Dolgo nisem smel zreti v globočino, ker me je grmenje valov nekako mamilo. Pobral sem se torej previdno s pečine in šel dalje.

Tu vidiš povsod sledove ledenikov, ki so se svoje dni raztezali do Söldena. Obrušeno kamenje in ledeniški mlini te nanje spominjajo. Na obeh straneh pota stoje velikanske pečine, ki so se nekdaj solnčile na stenah nebotičnih vrhov. Toda zob časa jih je odglodal od njih; zgrmele so na ledenik, ki jih je odnesel v dolino in tu odložil.

Kmalu sem prišel zopet k potoku in po nekoliko širši dolini v vas Zwieselstein (1472 m). Tu se dolina cepi v Gurgelsko in Ventsko dolino. Pri vrhu Karlespitze (3370 m) se odceplja od glavnega Ötzthalskega gorskrga grebena precej dolga, skozinskoz ledena panoga, ki loči obe dolini. Končava se z Nöderkoglom (3166 m), ki ga vidiš v Zwieselsteinu naravnost pred seboj. Tudi meni se je prigodilo kakor marsikateremu hribolazcu, da se nisem mogel takoj odločiti, po kateri dolini bi jo mahnil. Vsled neprestane hoje in posta me je pa zapustil ves humor, da se mi še misliti ni ljubilo. Krenil sem torej k „Prantlu", kjer so se mi kmalu zbistrili možgani. Sklenil sem, da pojdem najprej v Gurgl in potem črez Ramolovo sedlo v Vent. Malo so me pa skrbeli temni oblaki, ki so se zbirali okrog vrhov, ker me prav nič ni mikalo kolobariti črez ledeno sedlo v Vent. Najbolj bi mi kazalo nazaj v Zwieselstein in dalje v Vent; toda nihče še ni v loteriji zadel, kdor ni stavil. Mahnil sem jo torej v Gurgl.

(Dalje prihodnjič.)

(Dalje.) Pot se v začetku vije precej strmo. Kmalu mi zabobni na ušesa slap v katerem se druži potok Timmel z Gurgelskim potokom. Visoko nad njim zavijem na desni breg. Gozd je vedno bolj redek, in že prevladuje pritlikovje. Oko se mi raduje nad rdečim slečem, ki ga je tod vse polno. Pri Pillbergu (1767 m) je dolina že precej široka in pot le malo napeta. Potok mirno šumlja po bujnih travnikih, na katerih stoji tuintam kaka borna kočica. Pri selu Untergurgl (1796 m) sem zagledal ledeno ozadje, ki pa ga je kmalu megla popolnoma zadelala. Pršelo je že, ko sem dospel končno črez Königsrain (1837 m) v Obergurgl. Zavil sem mimo Edelweissove gostilne h „kuratu". Tu se je že ščeperil za mizo moj znanec iz Ridnauna; polastil se je bil kurata in ga tako neusmiljeno izpraševal, da je ubogi gospod gledal na vse strani, kje bi našel kak vzrok, da bi ušel svojemu mučitelju. Rešil sem ga jaz; zakaj komaj me je Württemberžan zagledai, že se me je oprijel kakor brencelj konja. Zastavil mi je naenkrat toliko vprašanj, da nisem vedel, na katero bi mu odgovoril. Prosil sem ga torej, naj malo počaka, da se vsaj oddahnem. Potem sem mu pa toliko in take povedal, da me je slednjič celo prosil, da bi ga vzel drugo jutro s seboj črez Ramölovo sedlo. Zvečer je prišlo še nekaj turistov, in kmalu je bilo vse veselo. Kurat je pritiskal na harmonij, njegova sestra je bezala strune na kitari, Württemberžan je pa pustil mene in se lotil gosli; drugi gostje so pa zapeli. Slednjič sem celo zapazil, da znam tudi jaz peti, seveda potem, ko sem bil izpraznil par četrtink dobrega tirolca. Prav nič se nam ni zdelo, da smo v najvišji župniji v Evropi. Obergurgl leži 1927 m visoko. Srednja toplina je ista kakor na Severnem rtu. Sploh ima ž njim marsikaj skupnega. Ko napoči poletje, raste vse silno hitro. Crocus prileze celo skozi led pogledat, če že solnce kaj gorkeje sije. Malo nad vasjo ne raste že nobena koristna rastlina. Do novejšega časa je bilo tu veliko uboštvo. Ker niso imeli mnogo odveč, ni bilo od l. 1832.—1852. nobene poroke v celi Gurgelski dolini, ki šteje 123 prebivalcev. Dandanes se je blagostanje precej povzdignilo, ker zahaja sem vedno več turistov. Kurat si je moral povečati župnišče, in potreba je postavila takoj zraven prostorno gostilno. Vkljub temu ne dobiš včasih nikjer prostora.

5. Črez Ramoljoch v Vent.[uredi]

Drugo jutro sem bil že na vse zgodaj jako slabe volje. To ni bilo seveda prav nič čudnega. Oblaki, težki kakor svinec, so viseli komaj par metrov nad dolino; iz njih je po malem rosilo in za izpremembo se je včasih tudi kaj debelejšega usulo. Turisti so se vlačili okrog župnišča kakor megle po dolini in premišljevali, kaj bi storili. Kurat je bil revež. Vsak ga je vprašal, kakšno bo vreme, pa ne le enkrat, ampak še po večkrat. Ni čudno, da se je gospod slednjič tega naveličal in nam ušel v cerkev. No, naj bi mene tako trapili! Vihar, ciklon, dež, sneg, točo, sodro, babjo kašo in še kaj hujšega bi jim napovedal. Nekaj turistov je nazadnje odšlo po dolini navzdol, nekaj pa nazaj v — posteljo. Jaz sem se odločil vkljub grdemu vremenu, da grem črez Ramoljoch v Vent. Württemberžan pa ni kazal posebno velikega veselja za to pot. Najraje bi jo bil pobrisal nazaj v jaslice. Skoraj sem si obrabil jezik, predno sem ga prepričal, da bo še najlepše vreme, ker piha sever. Dobro, da mož ni vedel, kje je sever. Oprtal si je svojo lahko torbico in stopal žalosten za menoj kakor koštrun za mesarjem v klavnico. Ko sem stopal po strmi stezi proti Köpflu, mi je bil nahrbtnik precej odveč in premišljeval sem, kako bi se vsaj haveloka iznebil. Tu pogledam tovariša. Oblečen je bil v površno suknjico, ki je bila res prelahka, zakaj kmalu je začel zares precej mrzel sever briti. Omenim mu s skrbnim obrazom, da je njegova suknjiča pač pretenka za tako vreme, in ponudil sem mu milostno svoj havelok, ki je pa bil precej težak. Neštevilni žepi so bili namreč natlačeni z raznimi stvarmi, katere sem rabil večkrat med potjo. Vtaknil jih nisem v nahrbtnik, da sem jih imel pri rokah. Württemberžan je hvaležno sprejel havelok. Tako je bilo obema prav: njemu, da je prišel do gorke obleke, meni pa, da sem se iznebil bremena. Ker je pa bila pot vedno bolj strma, mu je sčasoma le postalo toplo in ponujal mi ga je nazaj. Toda hitro sem mu dokazal, da se utegne prehladiti, ker je ves poten in ker brije mrzel veter. Čim više sva prišla, tem bolj je sever razpihaval meglo in že je tu in tam pokukalo solnce skozi raztrgane oblake. Ko sva prišla črez kratko snežišče, oblili so naju naenkrat solnčni žarki, in nad nama se je razpenjalo modro nebo; le pozamezne meglice so se še lovile okrog ledenih vrhov. Pod nama se je pa zibala megla, podobna razburjenemu morju. Včasih jo je sever pretrgal, toda le za hip, in skoraj navpično pod seboj sva zagledala temne razpoke Gurgelskega ledenika. Še precej visoko in na jako strmi steni Köpfle (3080 m) naju je pa vabila gostilna Ramolhaus. Milo in hrepeneče se je ozrl moj tovariš gori in globoko je vzdihnil, ko je videl, da ga čaka še precej gorka pot, Ponujal mi je zopet havelok, toda jaz sem se delal, kakor da bi ga ne slišal. Hitel sem hvaliti lepoto vrhov, ki so moleli iz meglenega morja, in mu našteval njih imena. Kolikor jih nisem vedel, sem si jih v sili kar sproti izmišljeval. Tako sem ga zmotil, da mi ni vsilil haveloka. Zdihoval in sopel je za menoj kakor kovaški meh. Kakih 50 m pod hišo mu je pa zmanjkalo popolnoma moči. Sedel je na ploščat kamen in me prosil, naj pustim, da se nekoliko odpočije. Toda jaz sem mu razodel, da je mrzel kamen le za togotne ljudi, ker jim njegova mrzlota jezo „ven potegne", ne pa za potne. Prijel sem ga pod pazduho in vlekel dalje. Revež se je vdal v svojo usodo, in tako sva srečno prišla na Köpfle še malo preje nego v treh urah iz Gurgla, odkoder se navadno računa tri in pol ure. Tu stoji precej prostorna zasebna gostilna, ki je po leti skoraj vedno prenapolnjena. Württemberžan se je šel v zakajeno in s turisti natlačeno sobo krepčat. jaz sem pa raje ostal pred hišo in ogledoval Gurgelski ledenik, ki se je že popolnoma iznebil sitne megle. Gurgl-Ferner — imenuje se tudi Veliki Ötzthalski ledenik — je glede velikosti tretji v Vzhodnih Alpah, glede lepote bi ga pa jaz postavil na prvo mesto. Grozeče zijajo po več metrov široke razpoke in ledene stene se blešče v vseli mogočih barvah v solnčnih žarkih. Prekrasen je pa pogled na velikane, ki obrobljajo to ledeno poljano. Mogočno kipi v nebo Schalfkogl (3510 ni), ki je znamenit po krasnem razgledu, za njim združuje Querkogl (3461 ni) Schalfferner z Gurgelskim ledenikom, katerega zaključuje že imenovana Karlesspitze, nad vse ponosno se pa dviguje snežnobela Hohe Wilde (3480 m). Izpod nje vali svoje ledene valove Langthaler Ferner, na katerega desnem bregu stoje orjaški Seelenkogli. Njih greben zakončuje skaloviti Granatenkogel (3307 m). Ko se je slednjič Württemberžan vendarle napasel, navezal sem ga na vrv in ga gnal dalje na sedlo črez Ramolov ledenik. Ta prehod so domačini že davno poznali in rabili. Dandanes se pa skoraj noben turist, ki pride v te kraje, ne more premagati, da ne bi naredil te zares prelepe in popolnoma nedolžne poti. Vodniki navežejo kar po dva ali pa še celo po več turistinj in turistov skupaj in jih ženejo v Vent, ali pa vsaj do konca Spiegel-Fernerja. Sedlo ali pravzaprav ledena škrbina (3194 m) leži med Velikim Ramolkoglom (3551 m) in Zadnjim Spiegelkoglom (3431 m) in je gotovo ena izmed najlepših in najpristopnejših razglednih točk v tirolskih planinah. Vsi večji ledeniki in imenitnejši vrhovi Ötzthalskih planin se pred teboj lesketajo v nepopisni krasoti. Meni je najbolj prijala vitka Wildspitze (3774 m), kraljica Ötzthalskih planin, ki se dviguje v silni strmini iznad zelenega podnožja. Ker mi je pa veter žugal tovariša odpihati — dobro, da sem ga imel otvezenega — zapustil sem svoj vzvišeni sedež in se spustil navzdol na Spiegelgletscher, ki je na nekaterih mestih precej strm. Moj varovanec je imel silno slabo podkovane čevlje, ker je vsak hip pomeril moža v mehak sneg, ki je še pokrival led. Zato sva bila oba zadovoljna, ko sva zapustila ledenik in prišla na strmo stezo, ki vodi črez prode in planine v Vent. Ko sva hitela po njej navzdol, nama je postajalo precej toplo, ker je solnce začelo pripekati. Vendar nama je krajšal pot lep razgled. Vsak čas so se pokazali novi vrhovi in novi ledeniki. Zlasti NiederjochFerner in Marzell-Ferner sta naju s svojim Similaunom (3607 m) ves čas motila, da sva gledala nanj, a ne pod noge. Vsled tega sem jaz parkrat „nerodno" stopil, tovariš se pa še nerodneje prekopicnil in enkrat celo malo povalil po strmem bregu ter si tako prihranil nehote nekaj ovinkov. Brez vsake večje nezgode sva prišla okrog poldneva v dolino. Vas Vent sva zagledala šele, ko sva bila pred njo. Seveda sva jo mahnila urno v znano kuratovo gostilno. Hiša je jako lepa in prostorna. Na sprednji strani je vzidana plošča, ki te spominja na pokojnega luirata Senna, ki si je pridobil največ zaslug za povzdigo hribolastva v planinah svoje župnije. V obeh prostornih obednicah je bilo precej glasno. Zakaj stekli so se hribolazci od vseh štirih vetrov, raznih ver in narodnosti, toda vsi edini v tem, da so lačni in žejni. Kurat je hitro napravil red in mir s tem, da je vsakemu odkazal svoje delo. Kmalu smo vsi utihnili in pridno „delali", g. kurat Thöni je pa hodil ob mizah kakor skrben hišni oče ter pazil, da ni ničesar zmanjkalo. Ko so se nam pa grla nekoliko razmočila, ni bilo pripovedovanja ne konca ne kraja. Jaz se nisem dosti mešal v pogovore, ker je Württemberžan govoril za oba in vsakemu pripovedoval, kdor ga je le hotel poslušati, da sva šla brez vodnika črez „sila razpokane" ledenike. Naveličal sem se ga, ker je vedno eno in isto godel, ter sem šel ogledovat vas. V par minutah sem si ogledal vse hiše, ki bi jih lahko skoraj na prste seštel. Vsa župnija šteje namreč samo petinpetdeset duš. Hiše stoje vse okrog lične cerkvice kakor piščeta okrog kokle, le en gospodar je oddaljen pičle pol ure od vasi. (Dalje prihodnjič.)

(Dalje.)

6. Hochjoch (2885 m)[uredi]

Najnižje sedlo v 25 km dolgem, z ledeniki pokritem Ötzthalskem glavnem grebenu je Hochjoch (2885 m). Pokriva ga velik ledenik, ki je pa popolnom brez razpok. Predno greš nanj, si lahko poiščeš poguma v Hochjoch-Hospizu, in ko prideš črezenj, se odpočiješ v gostilni „Pri lepem razgledu", kjer si tolažiš lahko oči, grlo in želodec. Gotovo tudi to veliko pripomore, daje Hochjoch najbolj obiskovan prehod iz Venta v Vintschgausko dolino. Tudi jaz sem nameraval črez to sedlo; medpotoma sem pa še hotel skočiti na Weisskugel, ki mi je bila po mojem načrtu veliko bolj priležna nego pa Wildspitze.

Okrog tretje ure sem zapustil Vent z jako zvedenim vodnikom J. Scheiberjem, ki me je marljivo opozarjal na vse znamenitosti.

Takoj nad vasjo se dolina cepi v Rofensko dolino proti Hochjochu in v Niedersko dolino proti Niederjochu, ki pa se po krivici tako imenuje, ker je za 132 m višji od Hochjocha. Dolini loči greben, ki se odceplja pri vrhu Finailspitze (3514 m) in se končuje z jako razgledno goro Thalleitspitze (3407 m). Ob mlečno-belem Rofenskem potoku sva kmalu prišla do gospodarja Rofena. Čudil sem se, ko sem videl poleg hiše na travniku par močnih konj. Scheiber mi je povedal, da po leti pač nihče ne more ž njimi voziti, ker ni pravih kolovozov; kadar pa po zimi sneg zmrzne, dovaža Rofen s sanmi potrebščine za ves Vent. Ludovik, drugi mož Mete Širokoustne, je oprostil gospodarja Rofena davkov. L. 1416. je pa tod bežal Friderik s praznim žepom v Meran, ker so mu sovražniki zaprli vsa druga pota. Počival je par dni pri Rofenu, mu potrdil njegove svoboščine in za spomin pustil oklep; potem jo je pa ubral črez Hochjoch. Ker je podelil Rofenu tudi pravico za azil, so pozneje iskali različni grešniki tu zavetja. L. 1848. so pa vse te pravice nehale. Rofen plačuje sedaj davke kakor vsak drug. Scheiber mi je rekel, da je toliko raznih doklad, da bode moral sedanji gospodar morda kmalu plačevati celo davek, ker ima lep razgled na Wildspitze.

Ko sva prišla nekoliko više, me je vodnik opozoril na Vernagt Ferner, ki gleda skozi ozko sotesko radovedno v dolino s silovito razpokanim jezikom. Ta ledenik ima čudne šege. Kadar se mu ravno poljubi, priroma v Rofensko dolino in se v njej popolnoma udomači. Naleze se ga črez 100 m na debelo in do 1000 m daleč in zapre odtok potoku, ki se kaj hitro nabere v celo jezero. Voda si z veliko močjo izvrta predor skozi led in se odteče v par urah ter poplavi vso dolino. To se je večkrat zgodilo že v 16. stoletju. Zlasti 1. 1772. se je začelo jezero silno hitro polniti. Ljudje so prosili pomoči celo na Dunaj. Usmiljeni Dunajčani so jim urno poslali velik sveder, s katerim naj bi ledeni jez prevrtali, da bi voda polagoma odtekla. Koliko časa so vrtali in če so sploh kaj izvrtali, mi ni znano. Kronika le toliko pravi, da dotično leto res ni bilo povodnji. Sveder si pa še dandanes lahko ogledaš pri Rofenu. Samo če tako naletiš kakor v Višnji gori, ako poprašaš za polža, nočem biti jaz kriv. Posebno huda povodenj je bila l. 1845. Ledenik je prilezel med vednim grmenjem v pol leta v dolino, in v 14 dneh je že nastalo velikansko jezero. Voda je odtekla v eni uri. Hipoma je nastala velikanska povodenj, ki je zlasti v Söldnu naredila znatno škodo. Celo v Innsbrucku je na-rastel In za 67 cm. Ker je predor kmalu zopet zamrznil, ponovilo se je to še večkrat. Zadnjikrat si je privoščil ledenik to šalo 1. 1848. Dandanes je vsa dolina prosta, le temnorjavi prodi nas spominjajo na. nekdanje pustošenje ledenika.

Po zimi je pa pot še sedaj precej nevarna, to je izkusil že imenovani Senn. V slabem vremenu je šel meseca novembra s Hochjocha v Vent; spremljeval ga je Ciprijan Granbichler. Ves dan sta divjala vihar in sneg. Ko sta prigazila že mimo strme stene Zwerchwand, so zapustile Ciprijana moči, zgrudil se je na tla in takoj potem izdihnil. Z nepopisnim naporom je prišel Senn pozno po noči sam v Vent, Zvestemu vodniku so postavili spominsko ploščo na mestu, kjer je umrl.

Meni seveda se dobri dve uri dolga pot do hospica ni zdela huda. Saj se je razpenjalo nad menoj modro nebo in v solnčnih žarkih so se izpreminjali ledeniki, ki so se vsak hip prikazovali iznad temnih sten. Dolina bi mi bila ostala v najlepšem spominu kot prekrasen izprehod, da se mi ni pripetilo nekaj zelo neprijetnega. Pripravila bi me bila kmalu ob vse premoženje. To je bilo pa takole.

Kmalu potem, ko sva prišla mimo Granbichlerjevega spomenika, se pot cepi. Nova steza se zavije navzdol k potoku na prod Veruagt-Fernerja in vodi v mnogih ovinkih do hospica. Stara pot se pa vzpenja visoko nad potokom ob strmi steni. Nekdaj je bila osigurana s klini, ki so jih pa izdrli in pot samo tuintam razkopali, da bi nihče ne silil nanjo, ker je nova steza lepa in zložna. Jaz sem pa imel smolo, da mi je vodnik povedal, da je stara pot precej krajša, in mahnil sem po bližnjici. Na nekaterih mestih je precej zanimiva, in prav posebne umetnosti ni treba, da strmoglaviš na spodnjo pot ali se pa pohladiš v eni ali drugi brzici, ki dreve z Eis-Fernerja navzdol. Ravno pod Eisköpflom (3107 m) nama prestriže pot precej širok potok; njegovi grmeči valovi mi niso vzbujali posebnega zaupanja, zlasti še zato ne, ker so se le par metrov od steze izgubljevali v strmem padcu črez steno. Onkraj potoka je breg silno strm in nikjer nisem zapazil prostora za stopinjo. Le ena velika skala je molela iz rjavega pobočja.

Scheiber je najprej mene poslal v ogenj ali pravzaprav v vodo. „Skočite črez", mi je rekel, „in se oprimite tiste skale! Dober korak še okrog pobočja in zopet bodete na stezi". Varno stopim na pečino, ki je molela na sredi potoka iz vode, in s pomočjo cepina skočim črez. Ker se mi je začelo posipati pod nogami, zagrabim hitro skalo; toda kako sem bil iznenaden, ko sem začutil, da se je skala začela pomikati navzdol! Hitro jo izpustim kakor da bi bil zagrabil razbeljeno železo; toliko da sem se ji še umaknil, in že se je zvalila v potok. Ker mene ni mogla s seboj vzeti, pobrala mi je jopič, ki sem ga imel ograjenega. Toda jaz nisem utegnil za njim gledati, ker se je za skalo usul cel plaz peska, snega in ledu. Skočil sem urno v stran, zasadil cepin v sneg, potegnil se črez rob nasipa in bil sem na varni stezi. Strmi, nasipu podobni breg ni bil nič drugega kakor snežen in leden plaz, ki je pridivjal z ledenika. Za njim so prišli potem še peščeni plazovi, ki so ga popolnoma pokrili, tuintam se je tudi kaka skala ustavila na njem. Ker Scheiber že dolgo časa ni hodil tod, je tudi njega pesek premotil, pa je mislil da je to trden peščen breg. Zato tudi ni vedel, da skala čepi na sneženi podlagi in pričakuje kakega radovedneža, da jo malo pobeza in pošlje v potok. Bil je zelo vesel, ker se mi ni nič zgodilo, in prav nič se mu ni mudilo izkopavati jopič. Ko mu pa povem, da imam celo reč desetakov v njem, se je pa bolj podvizal. Vodni tok je kar sproti odnašal kamenje, pesek in sneg. Scheiber je potem odvalil skalo, jaz sem pa urno zagrabil jopič, da mi ga niso odnesli valovi. Čeprav sem imel vse žepe zapete, so bili popolnoma natlačeni z blatom. Solnce me je kmalu posušilo in vodnik me je potem popolnoma očedil, da nisem pozornosti vzbujal v hospicu, kamor sva dospela ob petih. Imela sva sedaj črez Hoclijoch do gostilne „Pri lepem razgledu", kjer sva hotela prenočevati, samo še dve uri. Sklenila sva torej tu počakati do večera in v večernem hladu iti črez ledenik; solnce je namreč hudo pripekalo, mene je pa pekoči obraz spominjal na Stubajske ledenike, ki so me prav pošteno osmodili.

Ko je vedno več turistov pohajalo na Hochjoch, je postavil söldenski gostilničar Gstrein prostorno gostilno komaj ure od ledenika proč. Poslopje pa ni niti ene zime prebilo. S Kreuz-Fernerja je pridrl plaz in odnesel vso stavbo v dno. Gstrein je pa kmalu zopet l. 1872. postavil novo poslopje in ga zavaroval s škarpami, da mu plazovi ne morejo do živega. V njem prenoči zložno 56 oseb, in obednica je pač malokdaj polna; vodniki imajo svoje prostore. Hospic stoji 2448 m visoko na jako lepem kraju. Vidi se daleč po dolini. Onkraj Rofenskega potoka se ti bleščita Hintereis-Ferner in Kesselwand-Ferner, katerega ledeni lom se zlasti ob solnčnem zahodu izpreminja v vseh barvah. S prodom pokrita pobočja Rofenberga in Oberberga nam pa jasno dokazujejo, da je nekdaj led napolnjeval ves ta del doline.

Pridružil sem se četvorici hribolazcev, ki so polegali pred hišo po trati, gledali v zemljevide in kovali načrte za naslednji dan. Kmalu pa pride Scheiber z obrazom, na katerem sem takoj bral, da ima nekaj na srcu. Začel mi je prigovarjati, da bi ostala v hospicu črez noč in šla zjutraj na Weisskugel črez Hintereis-Ferner, a ne črez Hochjoch. Pristopili so še drugi vodniki in me prepričevali, da bo zjutraj ledenik „kakor kamen". Potrebovali so namreč Scheiberja za četrtega pri — kvartanju. Ker sem se tisti dan že dovolj nahodil (10 ur) in me je drugi dan čakal 15 ur dolg izprehod, so me pač lahko pregovorili.

Proti večeru sem se malo po ledeniku izprehajal. Iz njegovih ogromnih vrat bobne mlečnobeli valovi Rofenskega potoka in se izgubljajo v globoko vrezani strugi. Krasno so se videli vitki vrhovi Wildspitze, Taufkaarkogl (3363 m), Kreuzspitze (3455 m), Finailspitze in Grawand (3251 m) s svojimi ledenimi veletoki, ki jih je že zlatila večerna zarja. Kmalu je začel mrak legati na zemljo. Rdeči prameni zarje so se mu umikali vedno više in više, in že so zaplamteli v njih ostri vrhovi nalik velikanskim plamenicam. Toda zmagovalno jih je tiral mrak od roba do roba, od vrha do vrha, le na dvoglavi Oetzthalski kraljici so našli še nekoliko časa zavetja, pa tudi odtod so morali pobegniti; še enkrat so zablesteli na njenem najvišjem vrhu, in noč je pritisnila lahen poljub na krasno planinsko zemljo.

7. Weisskugel (3746 m)[uredi]

Ako potuješ iz Trafoja v Vintschgau, pokaže se na levi iznad zelenih planin krasan, ogromni ledeni kupoli podoben vrh. Skoraj ti bolje ugaja nego kraljevi Ortler, ki se blešči v svojem snežnobelem plašču ravno na nasprotni strani. Ta prekrasna gora je Weisskugel. Dasi je bila že precej zgodaj znana, vendar je izgubila svoj deviški venec šele 1. 1861. Vzel ga ji je že enkrat omenjeni Dunajčan Specht; podpirala sta ga pri tem znamenitem in težavnem ropu vodnika Klotza. Kaka štiri leta potem so jo obiskali Angleži, med njimi znani Tuckett, s francoskimi vodniki. Njen posebni prijatelj Senn je pa poskrbel, da se je slava njenega razgleda razglasila po vseh planinskih krogih. Vkljub temu niti dandanes ni toliko obiskovana kakor zasluži.

Milijone lučic je migljalo na nočnem nebu, ko sva zapustila ob dveh po polnoči tihi hospic. Prižgala sva svetilnico in se spustila v grapo Rofenskega potoka, kjer je bilo temno kakor v rogu. Prišla sva črez ozko brv in iskala steze ali pravzaprav stopic, ki vodijo črez strme skale na vrh brega. To pa v taki temi ni bilo lahko. Scheiber je nekaj godrnjal in se jezil, menda nad samim seboj, ali nad temo, nad skalami, najbrže pa nad vsem skupaj. Slednjič sta mi oba, Scheiber namreč in luč, izginila izpred oči. Takoj potem pa začujem njegov bas, s katerim me je opomnil, naj obstanem na mestu, kjer sem, in malo potrpim, dokler ne najde steze. To je bilo seveda laže rečeno nego storjeno. Objemal sem namreč precej veliko skalo in zastonj brcal z desno nogo, da bi tudi zanjo našel varno stopinjo; pod menoj je pa grmel in bobnel potok, kakor da bi mi naznanjal, da ne smem pričakovati tam doli prijaznega sprejema. Na srečo se je vodnik kmalu prigugal s svetilnico, in bila sva urno na vrhu. Ko sva prišla ob pobočju Oberberga, ki loči Hochjoch-Ferner od Hintereis-Fernerja, na prod, sva se izognila strmemu padcu in stopila na Hintereis-Ferner tam, kjer se zavije naravnost proti jugozahodu.

Led je bil popolnoma čist, prav malo razpokan in res „kakor kamen". Luči nisva rabila več, zakaj noč je bila jasna in svetla. Kako krasno so se blesketale ledene stene Kesselwand-Fernerjevega loma v mesečini, kako grozeče so kipeli od mesečnih žarkov posrebreni vrhovi proti zvezdnatemu nebu! Od vzhoda sem je pa že prihajal jutranji mrak, zapredal v svojo tančico vrhove, stene in ledenike. Mlado jutro je začelo pošiljati svoje poslance, ki so ugaševali lučice na nebu eno za drugo. Kmalu so zažarele Stubajske planine in prvi solnčni žarki so poljubili ostri Zuckerhiittl, ki me je pozdravljal skozi zarezo med Wannenkoglom in Schrankoglom. Na zahodu in severu je pa mrak še vedno zagrinjal ledenike s temuovijoličasto tančico. Toda jutranja zarja jo je vedno bolj in bolj trgala; robila je ostre vrhove, spuščala se črez strme stene in poplavljala lesketajoče se ledenike in temne prode. Vzhodno obzorje se je rdečilo vedno bolj in bolj in že se je prikazal del solnčne oble, toda hitro se je zopet potopila v žareče morje; naenkrat se pa veličastno vzdigne kraljevo solnce izza ledenih Zuckerhiittlovih sten in mesec je popolnoma obledel. Vrhovi, stene in ledeniki so se pa kopali v solnčnih žarkih in plamteli, kakor bi bilo vse v plamenih.

Dospela sva že v vznožje Langtaufererskega vrha in pred seboj zagledala ogromno kupolo ponosne Weisskugel. Ker je tu še sneg pokrival led in so tuintam režale razpoke, sva se navezala na vrv in krenila na desno proti Hintereisjochu, črez katerega sva nameravala na vrh. Med precejšnjimi ledenikovimi prepadi sva prišla do njegovega vznožja. Do vrha sedla sva imela jako strmo pot. Pritrdila sva si dereze, ki so kaj dobro prijemale v zmerzlem snegu. Vkljub temu je bila pot precej huda in Scheiber je kar hropel, strmine pa le ni hotelo biti konec. Toda vsaka stvar le en čas trpi, je rekel Kranjec, ko je Francoza zibal, in tudi ta breg se je srednjič končal, pa ne s sedlom, kakor sva midva želela, marveč s široko razpoko,.in sicer tik pod vrhom. Bilo je nekaj sneženih mostičev črez. Ker je bil nasprotni rob precej višji, ni bilo mogoče črez skočiti. Poiskati sva si morala dovolj močen most, ako nisva hotela delati velikih ovinkov ob vrhu Inner Quellspitze (3514 m). Jaz sem zasadil cepin v sneg, vodnik je pa preiskoval raostiče. Prvi se je takoj sesul, komaj ga je malo potipal s cepinom. "Der Taifi ischt schon aus", zagodrnja in se spravi nad drugega. Ta se mu je zdel zanesljivejši. Od njega so molele velikanske ledene sveče, in bil je res na videz še precej močen.

Scheiber se splazi nanj po vseh štirih, se uleže na trebuh, zasadi cepin v nasprotni rob in se potegne na sedlo. Sedaj sem jaz prišel na vrsto.

"Na lahko se plazite!" me opominja vodnik. "Ako se most pod vami zruši, telebnete ž njim vred v globino. Obvisite sicer na vrvi, toda težko, da bi vas mogel sam izvleči".

Lepa tolažba, si mislim ter kobacam oprezno na most, na katerem so se že poznala Scheiberjeva kolena in njegov trebuh. Nisem se pa nikakor mogel zdržati, da ne bi malo pokukal navzdol. Gladke ledene stene so se mi modrikale nasproti, nekoliko globlje je bilo pa vse zakrito v črno temo. Toda dolgo časa ni bilo varno pregledovati razpoke, če se že nisem hotel ž njo natančneje seznaniti. Zasadil sem torej po vodnikovem „receptu" cepin v ledenik in se splazil na Hintereisjoch (3465 m). Tu mi je pa kar sapo zaprlo, namreč prekrasni razgled na švicarske gore in pa mrzli sever, ki je strahovito bril in se trudil, da bi naju pomedel nazaj na Hintereis-Ferner. Rad bi bil občudoval nebroj ledenih vrhov, toda tu nisva smela dolgo obstati, ako sva hotela severju preprečiti hudobno nakano. Hajdi torej naprej!

Čakalo naju je še resno in vroče delo. Od vrha naju je namreč ločil kakih 200 m visok in silno strm greben. Tu nisva imela več s snegom opraviti, marveč s čistim ledom, kateremu dereze same niso mogle do živega. Zabrenketala sta cepina in kosci ledu so začeli žvižgati navzdol. Akoravno nama je sever prešteval kosti, naju je vendar oblival pot, ker sva hitela na vso moč, da bi prišla kmalu v zavetje. Veter nama je namreč donašal ledeni prah in drobni sneg naravnost v obraz ter ž njima mašil oči in ušesa. Zato sva zavila na desno v pečevje. Strme stene so naju pa kmalu zavrnile nazaj na ledenik in zopet sta pela cepina. Veselo sva zaukala, to se pravi zaukal sem le jaz, Scheiber je pa poslal krepak „jodler" v širni svet, ko sva pripihala na sleme. Ker je silno ostro, je zavarovano na nevarnejših mestih z žico, katere pa midva niti videla nisva; bila je namreč še vsa v snegu in ledu. Sleme je sicer jako dolgo, toda ne posebno strmo; seveda za vrtoglave ljudi vendarle ni. Tuintam je bilo treba še kako stopinjo vsekati, zlesti preko strme skale, in stala sva na vrhu, 3746 m visoko.

Weisskugel je sicer 28 m nižja nego Wildspitze, najvišji ötzthalski vrh, toda glede razgleda je pa gotovo prva v Vzhodnih Alpah. Tuchett je mnogokrat preplezal švicarske planine, in vendar je pisal, da ni nikjer še imel lepšega razgleda nego na Weisskugel. Prekrasen je pogled na Zahodne<Alpe. Skoraj vsa Švica leži pred teboj. Kakor daleč seže oko, se vrste gorovja, vrh ob vrhu, vsi okovani v led in sneg, ki se krasno razločujeta od temnomodrega obzorja in temnih, niže ležečih skalnatih sten; zareze med njimi pa izpolnjujejo ledeniki, podobni srebrnim pasovom. Piz Buin (3312 m) v Silvetti, Piz Kesch (3422 m) v Albulskih in Tödi (3623 m) v Glarnskih Alpah dvigujejo ponosno svoja ledena temena iznad nižjih sosedov. Popolnoma v ozadju se pa modrč širni ledeniki Bernskih Alp, ostri vrhovi Finsteraarhorn (4275 m), Jungfrau (4167 m) in Aletschhorn (4198 m). Tudi Monterosa mi razkazuje' svojo zloglasno vzhodno steno. Posebno lepo in natančno pa pregledaš Ortlersko skupino. Kako krasno se lesketajo silne ledene stene, s katerimi pada Ortler proti Suldenskemu ledeniku! Njegov tekmec Königsspitze se ti pa ne kaže kot oster vrh, marveč kot velikanska navpična stena. Na severu se sive Apne-niške Alpe kakor velikansko ciklopsko zidovje; izmed nebrojnih Zillerthalskih in Turških vrhov te posebno opozarja na svojo lepoto silni stožec Vel. Kleka. Na jugu mole Dolomiti svoje neštevilne osti, stolpe, zobove in druge fantastne oblike; podobni so velikanskim razvalinam.

Akoravno te prevzame pogled na neizmerni venec gora, ki te tu obdaja, vzbuja ti vendar bližnja okolica največje zanimanje in občudovanje. Prekrasen je greben, ki veže Weisskugel z Wildspitze. Strahovito strmo se znižuje do Weisskugel j ocha (3383 m); tu si nekoliko odpočije, potem se pa dvigne v ostrem nametenem robu naenkrat 3545 m visoko na Langtaufererspitze; po globoko zarezanih obronkih se vije dalje črez Vernaglwand in vitke tri Hintereisspitzen, naredi kratek ovinek okrog Kesselwand-Ferner j a in se vzpne na Fluchtkogl (3514 m). Še parkrat mora stopiti s svoje zračne višave na ledene škrbine, potem se pa ustavi na najvišjem vrhu Ötzthalskih planin. Na obeh straneh grebena se pa razprostirajo velikanski ledeniki, n. pr. skoraj popolnoma ravni Gepatsch-Gletscher, Guslar-Ferner in divje razorani Taschach-Ferner. Neposredno pod teboj zevajo razpoke Matscher-, Langtau-ferer- in Hintereis-Fernerja.

Toda kdo bi mogel popisati vso to krasoto, našteti vse ledenike in vrhe! Vsaj ti bleščeči led skoraj oči slepi in rad jih okrepčaš s pogledom v zelene doline Matsch, Münster in Trafoj, ki se vijejo ob vznožju Ortlerskih planin. Dalje bolj proti jugu vidiš grad pri Glurnsu v Vintschgauski dolini, ravno pod teboj leži Kurzras, in oči ti begajo dalje po Schnalserski dolini.

Prav težko sem se odtrgal od krasnega razgleda, toda moral sem se vrniti, če sem hotel imeti varno in ne preveč utrudljivo pot črez ledenike. Ura je bila namreč že osem, in solnce je začelo polagoma razkazovati svojo uničujočo moč na ledu in snegu. Previdno sva zlezla po grebenu na Hintereisjoch nazaj. Poprej vsekane stopinje je bilo treba le malo popraviti, zato je šlo še precej hitro. Še hitreje sva pa prišla s sedla na Hintereis-Ferner. Črez razpoko se namreč nisva več telovadila po nezanesljivih sneženih mostičih, marveč skočila sva kar črez, potem sva se pa bliskovito odpeljala po strmem bregu, seveda stoje, kakor se spodobi poštenemu hribolazcu.

Scheiber je oprtil nahrbtnik, ki ga je bil poprej tu pustil, potem sva pa krenila proti Steinschlagjochu (3254 m). Sneg je bilna solnčnih krajih že popolnoma mehak, tako da se nama je včasih prav globoko udiralo, kar ni bilo ravno prijetno. Črez sedlo sva prišla na strmi Steinschlag-Ferner, katerega sva se od-križala pri Vragovem oglu (Teufelseck). Visoko nad seboj sem zagledal gostilno „Pri lepem razgledu" in siloviti padec Hochjoch-Fernerja. Pregazila sva še nekaj snežišč in kmalu sva bila na stezi, ki vodi s Hochjocha v Schnalsersko dolino. Tu sem se poslovil od vodnika in se zopet združil prav tesno-prisrčno z nahrbtnikom. Scheiberju sem pa moral obljubiti, da pridem še v Vent, in sicer za več dni. „Potem narediva ceneje", je rekel in odšel proti Hochjochu.

(Dalje prihodnjič.)

(Dalje.)

8. Schnalserska dolina.[uredi]

Potoki, deroči z ledenega pobočja gore Weisskugel, so v teku tisočletij izdolbli v trdi granit več dolgih in globokih dolin. Najlepša in tudi najzanimivejša med njimi je gotovo Schnalserska dolina. Hoja po dolinah ni gotovo nič prijetnega za hribolazca, ki je zlezel s strmih vrhov. Poprej je lazil po stenah in ledenikih, gledal svet z drznih ostrin, dobival vsak hip nove vtiske, zrl nove prizore, sedaj se pa mora truditi po strmih in slabih kolovozih in obračati hrbet ledenikom, katere je ravnokar zapustil. Skoraj vselej sem občutil te neprijetnosti tudi jaz, kadar sem se vračal po kaki stranski dolini v glavno. Toda pot po Schnalserski dolini mi je ostala v najlepšem spominu. Raznoličnost doline, zgodovinsko imenitni kraji in pa tudi družba, v kateri sem potoval, vse to je pripomoglo, da sem se začudil, ko sem zagledal nad seboj grad Juval, ki straži vhod iz Vintschgauske doline v Schnalsersko.

Ko me je vodnik zapustil, sem hitel navzdol in kmalu pritekel po zmernih ovinkih v dolino. Tu leži malo selišče Kurzras (2010 m); lične hišice leže sredi travnikov kakor na širni zeleni preprogi. Med njimi se odlikuje Gampenova gostilna s svojo velikostjo pa tudi — draginjo. Jaz se nisem v njej prav nič mudil, marveč sem jo odkuril urno dalje, ker nisem hotel zamuditi kosila v vasi Unsere liebe Frau. Morda se Frideriku S praznim žepom ni posebno bolj mudilo, ko je hitel skozi isto dolino v Meran na deželni zbor. S Hochjocha je namreč šel črez Finailjoch (3200 m) in skozi dolino istega imena mimo jezera Finailsee na Finailhof (1947 m), ki je najvišja kmetija v tem kraju. Tu je nekoliko počival in obedoval, in sicer iz lastne srebrne posode, katero je pustil svojemu kučegazdi za spomin. Menda se mu je tako mudilo, ker ni utegnil čakati, da bi mu jo pomili. Na žlici je vdolbeno jagnje z bandercem. Gotovo je to tisto jedilno orodje, katero je papež Ivan XXIII. podaril Frideriku, ker ga je spremil v Konstanc. To zgodovinsko znamenitost ti gospodar še dandanes rad pokaže, ako se potrudiš na njegovo visoko posestvo. Pokaže ti ponosno tudi srebrn kozarec, katerega je baje Friderik podaril njegovemu pradedu. Kozarec je narejen v romanskem slogu in ima na dnu napis: „Moneta nova Thuricensis civitatis imperialis". Na zunanji strani se pa ščeperi orel nekdanjega rimskonemškega cesarstva z napisom: „Domine, conserva nos in pace". Dno je torej najbrže kak spominski tolar. Tudi letnica 1567 se še dobro pozna. Zatorej ga Friderik gotovo ni mogel pustiti, ko je 151 let poprej tod bežal. Sploh imajo po dolini več takih kozarcev, o katerih Schnalserci trdijo, da jih je Friderik pustil. Toda jaz jim ne verujem; zakaj, dasi nisem zgodovinar, vendar smelo trdim, da Friderik gotovo ni utegnil kakor kak krošnjar Schnalsercem prodajati kozarcev. To mnenje sem tudi glasno povedal pri „Orlu", pri „Naši ljubi gospe" nekemu turistu, lačnemu in žejnemu zgodovinskih dogodkov, ki nam je vse to naklatil in se s tem ponašal, da je zjutraj obiskal Finailhof. Moji tovariši so mi glasno pritrjevali in zgodovinar je bil pobit.

Jaz nisem bil tako radoveden, da bi plezal na Finailhof gledat žlice in nože; saj jih v Ljubljani po izložbah lahko vidim še več in tudi lepših. Mahal sem jo kar hitro dalje in prišel k „Naši ljubi gospe" ravno h kosilu. Tu so me sprejeli z glasnim krikom in vikom znanci iz kuratove gostilne v Gurgelu. Skoraj vsa družba je bila skupaj. Prenočili so tudi v hospicu, potem so pa šli črez Hochjoch v dolino. Seveda so me vpraševali, kaka je bila pot, in jaz sem jim pravil in pravil, da se mi je skoraj juha shladila. S svojim pripovedanjem sem si pa zaslužil častno ime „Bergfex" ali kratko „Fex". Tudi drugi so imeli že bolj ali manj častne priimke. Württemberžan si je zaslužil ime „Jochfink", ker se je izdal, da lazi samo po prelazih; nekega dolgina iz Vorarlberga so nazvali Scesaplana, ker o drugi gori sploh ni hotel govoriti; neki Bavarec je dobil ime „Kindel", kar je v Monakovem menda zelo navaden priimek, majhen, debel Berlinec je pa prišel vsled svojega navdušenja za lepoto narave do imena „Jottvoll". Kadar je namreč zagledal kaj lepega, in pri njem je bilo vse lepo, celo zrak, je začel goniti svoj „jottvoll" in „jöttlich". Potem vam moram še predstaviti „Zillerthalca", majhnega, čokatega moža, ki je venomer godel v brado: „Ja, Zillerthal ist mein Freud" in si tako pošteno prislužil svoje lepo ime. V Kurzrasu se jih je oprijel tudi zagorel Lah, ki so ga krstili za „Compareta", ker je vsakemu rekel „compare".

Po kosilu smo legli na solnce, ker nam je bilo v senčnati lopi premraz, čeprav je poletno solnce pošiljalo svoje vroče žarke na zemljo. „Naša ljuba gospa" leži namreč še 1452 m visoko in ima kaj hladno podnebje, ker pišejo z bližnjih ledenikov mrzli vetrovi. Edino sadno drevo v vasi, košata jablana, stoji pred šolo. Njen sad doseže debelost borovnice. Ko smo se nadremali in nasmejali raznim dobrim in slabim dovtipom, smo se odpravili po dolini navzdol. Za zabavo med potjo je najbolj skrbel Compare s svojo laško nemščino in s copatami, ki so vzbujale zavist zlasti v Scesaplani. Compareta so namreč črevlji ožulili, zato jih je privezal rajši na nahrbtnik in nataknil svoje lahke rumene copate. Ta nežna obutev je sicer jako koristna za dom, nikakor pa ne za Schnalsersko dolino; vsaj naš Compare je to izkusil do dobrega.

Schnalserci so neki jako svobodoljubni in dajejo tudi hudournikom in potokom iste pravice, katere imajo sami. Slabe posledice te svobodoljubnosti se pa kažejo v tem, da dero vode črez kolovoze skoraj vsakih 100 korakov. Z močnimi gorskimi črevlji smo jih lahko prebredli; Comparetu se je pa huda godila, ker take lepe stvarce, kakor jih je on imel na „pedalih", niso nepremočljive.

Pridemo do precej širokega potoka. Mi kar poskačemo črez; če je tuintam kdo stopil malo v vodo, mu ni dosti škodovalo. Compare je bil pa revež, in ako bi mu bila kaka ciganka prerokovala, kaj se mu pripeti v Tirolskih gorah, gotovo bi nikdar ne bil zapustil pestrih planjav italijanskih. Toda nesreča nikdar ne počiva, posebno pa ne v gorah, zlasti če hodi kdo po njih v copatah. Compare je previdno skakal na kamene, ki so gledali iz potoka, mi smo pa na bregu občudovali njegovo spretnost in gibčnost. Stal je že na zadnjem kamenu in iskal ravnotežja kakor plesalec na vrvi. Imel je do brega le še dober skok, toda ta je bil zanj usoden. Jochfink mu pomoli v svoji preveliki postrežljivosti palico, da bi lože skočil. Compare prime za njeno kljuko. Jochfink potegne in odleti nazaj s samo palico v roki, Compare pa telebi z razsajeno kljuko v potok. Toda tudi v največji nevarnosti ne pozabi svojih copat. Visoko dvigne noge nad vodo, da bi se cipelice ne zmočile, toda — prepozno. Valovi jih že neso v veselem plesu navzdol.

Tovariši skočijo z veliko radostjo po Compareta in ga tirajo iz potoka, jaz pa hitim urno za copatami. Srečno ujamem s cepinom obe, toda žal, ena je izgubila podplat. Daleč doli se je še enkrat zazibal na svetlikajočih se valovih, potem je pa izginil za vselej. Ponosno prinesem otete copate Comparetu; toda ta jib ni bil prav nič vesel. Žalostno jih je vzel in se šel za grm preobleč, ker je bil moker kakor miš. Vsi smo obžalovali žalostno usodo copat, le Scesaplani se je svetil obraz veselja, saj je bil predmet njegove nevoščljivosti pokončan. Sklenili smo pa vendar z večino glasov, da se mora glavni krivec Comparetove in njegovih copat nesreče kaznovati. Kriva je bila sicer kljuka, ker se je razsadila, potok, ker je odnesel podplat, najbolj kriv se nam je pa zdel Jochfink, ker je ponudil palico Comparetu.

Naprej je seveda bilo treba sestaviti sodni zbor, in to častno nalogo smo poverili mirnemu Zillerthalcu, ki niti v tako žalostnem slučaju ni nehal godrnjati svoje himne „Ja, Zillertbal..." Iznebil se je svoje naloge v splošno zadovoljnost. „Fex," je rekel važno, „naj bo predsednik sodišča, in kar je še drugih sodnih ljudi treba, vse v eni osebi, in sicer zato, ker je bil danes zjutraj visoko nad nami na Weisskugel. Zagovornik naj bo Scesaplana, ker je tako zavistno gledal copate; gotovo bo dobro zagovarjal svojega klienta. Jottvoll naj bo državni pravnik, ker za kaj drugega ni porabiti, jaz bom pa zastopal porotnike".

Odložili smo torej nahrbtnike. Jaz sem porinil cepin v močvirnato zemljo in sedel na njegovo lopato, da sem nekoliko vzvišeno nad drugimi sedel, kakor se spodobi predsedniku; drugi so pa posedli okrog mene po skalah. Samo Jochfinku nismo kot krivcu privoščili „stola", zatožne klopi pa nismo imeli. S povešeno glavo je stal žalostno pred nami, in Scesaplana ga je zamanj tolažil, češ, da se vse dobro izide.

Obravnava se prične.[1]

Jaz vstanem in izpregovorim rekoč: „Vsi se gotovo zavedamo važnosti te obravnave in velike svoje odgovornosti. Zato se obravnava ne sme motiti s kašljanjem, usekovanjem in z drugimi podobnimi nemiri. Zato vas pozivljem, gospoda, da sedaj to storite, da vas pozneje ne bo potreba k temu silila; isto storiti dovoljujem tudi krivcu. Občinstvu pa — na reber za nami se je priklatilo med tem nekaj koz — zabičujem največji mir; pri najmanjšem šumu ukažem izprazniti galerijo".

Ko smo se odkašljali in nakihali, povzamem zopet besedo in izpregovorim nekako takole: „Cela zadeva nam je dobro vsem znana, zato ne potrebujemo nobene priče. Osebo krivčevo vsi poznamo in njegovo krivdo tudi. Da pa bode gg. porotnikom stvar še bolj jasna, dam besedo državnemu pravniku g. Jottvollu".

Jottvoll vstane, pogleda ponosno po občinstvu — po kozah in zine: „Gospoda, besed ne bom tratil. Krivda obtoženčeva je jasna kakor beli dan. Compare nam je znan kot spreten skakalec; ako bi ga obtoženec ne bil s palico zmotil in tako v nesrečo spravil, bi bil gotovo skočil srečno na breg. Dalje je moral obtoženec vedeti, da se njegova kljuka razsaja, in če ni vedel, je njegova krivda tem večja, ker mora gospodar svoje stvari poznati. Da, jaz trdim in zatrjujem — govornik govori z velikim patosom — da je obtoženec vedel za usodno napako svoje palice in nalašč — občinstvo je vsled gromovitega glasu ostrašeno zbezljalo — ponudil Comparetu kljuko in palico tako potegnil, da se je morala razsaditi. In posledice tega lopovskega čina poznate vsi. Compare se mora sedaj sušiti za grmom in copate bi bile postale žrtev nenasitnih valov, ako bi jih ne bil naš predsednik, g. Fex, rešil z nevarnostjo lastnega življenja. Vkljub temu je škoda velika, ker so en podplat odnesli požrešni valovi. In tudi kar je rešenega, ni več tako, kakršno je bilo. Kako so bile cipelice popreje lepe, da, „jöttlich", „jottvoll" so bile, sedaj pa... Poglejte jih, tam na grmu jih suši ubogi naš Compare; niti poznati jih ni več. Zatorej, gg. porotniki, spoznajte obtoženca krivega in dajte tako zadoščenje Comparetu, njegovim nesrečnim copatam in od zlobnega Jochlinka teptani pravici!"

Tako je govoril Jottvoll in sedel zavestno, češ, dobro sem se odrezal. (Dalje prih.)

12. Cedeška dolina.[uredi]

Tajkrajši pa tudi najlepši dohod z Ortlerskih planin dopod Bernine je skozi dolino Furvo do mesta Bormia in odtod dalje po dolini Violi do Pontrezine. Tudi jaz sem si izbral to pot; toda še danes mi je žal, da sem to storil, zakaj pripeljala me ni do cilja. Malo je manjkalo, da nisem prišel nekam, kamor še v sanjah nisem nameraval. Naj torej popišem vse lepo po vrsti, kako bi bila kmalu ta pot postala zame usodna. Nad kotom Cedeške doline leži troje mičnih jezerc. Pri teh se poslovim od vodnika in mahnem ob produ Cedeškega ledenika navzdol. Zdelo se mi je, da poti ne morem zgrešiti. Vodnik me je samo opomnil, da se moram bolj na desno držati, da pridem na stezo. Toda jaz sem se maio brigal za njegov opomin. Vedno sem gledal na Monte Cevedale, na katerem je bilo malodane turistov kakor romarjev na Brezjah med šmarnimi mašami. Zato nisem prav nič zapazil, da se zbirajo neštevilni odtoki ledenikov v vedno bolj naraščajoči potok. Ko sem se slednjič nagledal in se ozrl po stezi, jo zapazim onostran potoka. Preskočiti ga nisem mogel, ker je na tem mestu struga že preširoka. Najpametneje bi bil naredil, ako bi bil šel kakih par sto korakov nazaj, kjer je potok še tako majhen, da bi bil prebredel brez vsake težave črezenj. Toda, da bi nazaj hodil, o tem še premišljeval nisem. V dolini se struga razširi, voda bo plitva in jaz prebredem potok ter se obenem malo shladim. Tako sem modroval in šel dalje. Domišljeval sem si celo, da sem našel bližnjico, ker sem kolovratil naravnost navzdol, a steza se vije v velikih ovinkih. Sčasoma se mi je pa »bližnjica« zdela le prenerodna, ker sem moral preskakovati neštevilne potočke, ki jih pošilja M. Pasquale s svojih ledenikov. Velika nevolja se me je zato polastila, ko sem zagledal par metrov od sebe tik nad potokom laško kočo »Campanna Cedeh«. Na klopi pred njo se je solnčilo nekaj turistov in pokončevalo ogromne množine jedi in pijače, jaz sem pa na tej strani požiral sline. Sedem na skalo in premišljujem, kako bi prišel do jedi. Za pijačo mi ni bilo, saj je okroginokrog mene curljalo in žuborelo. Lačen sem bil pa precej. Vzel sem sicer v Halleški koči nekaj brašna, ki sem ga pa dal vodniku, ker sem se nameraval okrepčati v laški koči. Sedaj se pa okrepčaj, če se moreš! Naenkrat mi šine dobra misel v glavo. Začnem se dreti na vse pretege in migati z rokami. En hribolazec vstane, približa se mi kolikor mogoče ter nekaj laški zamomlja. Jaz ga pa poprosim z najvljudnejšimi nemškimi izrazi, naj blagovoli poklicati oskrbnika iz koče. Toda glej ga spaka! Prilezel sem le nekaj sto metrov črez mejo in že nisem ničesar opravil z nemščino. Zamahnil je z roko, češ, da nemški ne razume, in zaropotal zopet nekaj laški. Sedaj so prišli še ostali turisti gledat, kaj se meniva, a vsi skupaj niso premogli nemške besede. Kaj naj storim? Laški ne znam, nemški oni ne, poskusim pa s slovenščino. Morda bode tu več sreče. »Vi laški potepuhi«, začnem vpiti, »vi rokomavsarji, podrepne muhe, pojdite domov polento jest, ne pa poštene lačne hribolazce motit s svojimi gostijami! Ako ne gre takoj eden klicat oskrbnika, nažgem vas s kamenjem, da me bodete pomnili«. In glej, kdo bi si mislil — razumeli so me! Tako sem jih ugnal z jezikom, da jo je takoj eden pocedil v kočo in se prikazal zopet v hipu z oskrbnikom. Ta je pa razumel toliko nemški, da sem mu dopovedal, naj mi vrže črez vodo sira in kruha. Denar sem mu kar naprej poslal po zračni pošti. Rad bi bil dobil tudi steklenico vina, toda bal sem se, da bi se ne razbila, ako bi je ne ujel. Rekel sem sicer oskrbniku, da mu takoj plačam steklenico, če se ne razbije, mož pa ni hotel skleniti kupčije; zahteval je trdovratno denar naprej. Zato sem mu pokazal figo, napil se vode in odjadral naprej. Pot je bila pa vedno težavnejša. Moral sem veliko plezati in delati ovinke, ker so bili bregovi vedno strmejši. »To si lep hribolazec!« sem si očital. »Tu ležeš po vseh štirih, ko imaš pred nosom onkraj vode najlepšo stezo. Zares, krasno bližnjico si našel!« Tako sem se jezil sam nad seboj in zrl po dolini, če bi kje zagledal bel prod, zanesljivo znamenje, da se je struga razširila. Toda kamor so mi segale oči, videl sem le globoko grapo z navpičnimi bregovi. Po jako zamudnem plezanju pridem zopet k strugi. Sredi potoka je molela iz šumečih valov uglajena skala. Tuintam je pljusknil kak val nanjo in zdrknil na drugi strani doli, divjal naprej in strmoglavil v lepem padcu v šumeči kotel. »Tu ali pa nikjer«, si mislim. »Najprej skočim na skalo in odtod na breg, kamor me je tako prijazno vabila steza«. Že hočem nahrbtnik naprej poslati, da bi laže skočil, ko mi oči nehote obvise na podkovanih črevljih. »Kaj pa, če ti črevlji zdrknejo na uglajeni, dober pedenj široki skali; potem zdrkneš tudi ti vznak v valove, ki te radostno poneso v slap. To bo pač najbližja bližnjica na drugi svet!« Ta misel me je malo ostrašila. Toda kako naj drugače pridem črez? Potok se izliva na koncu doline v divji Frodolfo, ravno tam, kjer ta pridere z ledenika Forna. Ako tu ne morem črez, kar je skoraj gotovo, potem sem odrezan od doline Furve. V tem slučaju bi mi ne kazalo drugega, kakor šest ali sedem ur nazaj lesti do Cedeškega ledenika. Pač slaba tolažba! Tako sem se posvetoval sam s seboj, toda kaj pametnega si nisem mogel izmisliti. Kakor bi se mi rogalo, se je smehljalo nad menoj temnomodro nebo, ki ga ni kalil noben oblaček. V kotu doline mi je Kinig še vedno kazal ponosno svoje srebrno teme, pri izhodu so se pa lovili solnčni žarki na velikanskem ledeniku Fornu. Bil je pogled, da bi srce strepetalo veselja, toda name ni zelo vplival. Malo me je že skrbelo, da bodem morda moral nazaj po isti poti, po kateri sem prišel. Vkljub temu sem radovedno motril ostre vrhove južnoortlerskih planin. Med Tre-serom in Punto S. Matteo sem zapazil krasno, ostro črtano piramido, molečo iz ledenega vznožja. Ko premišljam, je li vredno izvleči zemljevid, da pogledam, kateri vrh se tako lepo vidi, mi šine v glavo, da obenem tudi lahko izvem, če drži kak most črez potok. Da se nisem že poprej tega domislil! Urno pogledam na zemljevid in blizu izhoda doline vidim vrisan most »Ponte della Girella«. »Sedaj sem pa na konju«, si mislim. »Kjer je most, tam mora biti tudi pot. Nekje moram priti na stezo.« In zares, nisem se motil. Kmalu prispem na kozjo stezo, ki me je pripeljala slednjič na zaželjeni most. Globoko pod menoj je divjal potok, kakor bi se jezil, ker se nisem hotel seznaniti z njegovimi valovi. »Bližnjica« mi je sicer podaljšala pot za celo uro; zato mi je pa dala dober nauk, kam hribolazca zapeljeta zijavost in lahkomiselnost. Veselo sem se gugal po lepi poti navzdol, ko se mi naenkrat odpre razgled na divje razpokani jezik ledenika Forna. Nisem se mogel premagati, da bi si ga ne bil ogledal bliže. Zapustil sem varno pot in splezal po strmem pobočju na breg Frodolfa. Naprej nisem mogel. Toda čemu bi še dalje silil! Komaj za lučaj daleč od mene so že odpirale seženj široke razpoke svoja temnomodra žrela. Sedaj sem tudi uvidel, da je bila moja slutnja opravičena, da bom moral nazaj, če ne najdem prehoda črez potok; ledenik in Frodolfo bi mi bila zaprla pot. Solnce me je neusmiljeno žgalo in me opominjalo, da se je ura že nagnila črez poldne. Hitro jo torej pocedim po dolini Furvi tiavzdol.

(Konec prih.)

13. Santa Caterina.[uredi]

Gornja Italija se odlikuje po mnogih letoviščih in zdraviliščih, kamor si hodijo Lahi utrjevat zdravje in hladit vročo kri. Mnogo teh krajev leži visoko v gorah, rekel bi, skoraj v naročju snežnikov. Tu iščejo zavetja pred žgočim solncem večinoma sami Lahi. Redki tujci, ki zaidejo sem, so večinoma hribolazci, zakaj nekatera letovišča so tudi izhodišča za najlepše ture. Zato imajo vsa ta letovišča popolnoma laški značaj in zastonj iščeš v njih mednarodnega vrvenja, s katerim se odlikujejo moderna letovišča.

Pod Stilfserjochom leži na laški strani Bormio, eno najmodernejših kopališč, kamor se vsako leto usiplje na tisoče tujcev. Izprva so hodili le Lahi poskušat zdravilno moč že v starem veku znanega vrelca. Iz sosednje Švice in Tirolske so sicer tudi prihajali bolniki iskat zdravja, toda ti jih niso motili. Odkar je pa črez Stilfserjoch izpeljana lepa cesta, prihajajo v kopeli trumoma zdravi in bolni skoraj iz vseh držav širne Evrope. Mnogim rednim gostom pa to ni bilo všeč in umaknili so se v gore. Dobre tri ure od mesta Bormia so našli ob znožju snežnikov krasno planinico. V nekaj letih je nastalo tu krasno letovišče z modernimi hoteli. Dali so mu ime Santa Caterina. Semkaj prihajajo večinoma petični prebivalci gorke Lombardije gledat sneg in uživat čvrsti planinski zrak. Priznati moram, da nimajo slabega okusa za krasote planinskega sveta.

Kar ostrmel sem, ko sem prišel iz senčnatega gozda po dolini Furvi in zagledal pred seboj slikovito letovišče. Človek bi pričakoval, da pride v gorsko vas ali na planino z raztrganimi kočami in umazanimi pastirji, pa najde moderno opremljene gostilne, gladke ceste in skrbno opravljane parke, čeprav leži kraj 1736 m visoko. Izpred hotela stopiš lahko v gozd, in ako se ne strašiš štiri ure dolgega izprehoda, stojiš na M. Confinale 3370 m visoko. Odtod se ti kaže najkrasnejši razgled. Z majhnim trudom si naredil krasno ledeniško turo. Pa že pogled sam iz doline na snežnike Pizzo Tresero, M. Mantello (3296 m), Cima della Manzina (3212 m) in druge je krasen. Letoviščniki žive tu takisto udobno kakor doma, obenem pa uživajo iste planinske krasote, do katerih prideš pogosto šele po dolgem, trudapolnem potovanju, pa ti še včasi pomanjkuje celo najpotrebnejšega. Santa Caterina gotovo zadovolji človeka, ki hoče zložno in mirno živeti sredi planinskega sveta. Tam ima svež zrak, lepe izprehode, lahke izlete, težavne ture, da, celo kislo vodo lahko pije iz močnega vrelca.

Tudi mene je mikalo, da bi ostal nekaj dni v tem planinskem raju, toda želja po Bernini me je gnala še tisti dan v Bormio.

Ker se mi ni ljubilo peš hoditi po prašni cesti, poprašal sem v Albergo Compagnoni natakarico, kje bi dobil voz. Zvedel sem, da prav lahko dobim celo dvovprežen voz, ako se hočem iznebiti 12 lir. To se mi je pa zdelo malo preveč in že sem se sprijaznil z mislijo, da bom raje podplate trgal po cesti in na ta način zaslužil 12 lir. Kmalu se pa zopet prikaže natakarica in mi pove, da dobim voz tudi ceneje, »dok«, je rekla, »ist sie keine Kuce, nur so eine gewenlik Wagen«.

Grem ven in vidim majhen lojtrski voziček, v katerega je bilo vpreženo suhorebro, pregnano kljuse. Videl sem takoj, da s tem dirjalcem ne pridem dosti preje v Bormio nego peš. Ker je pa zahteval samo dve liri, sva se hitro pobotala. Plačati sem mu pa moral naprej; najbrže mi ni dosti zaupal ta laški voznik. Vrgel sem cepin in nahrbtnik na voz in oddirjala sva iz Sante Caterine. Voznik mi je menda hotel pokazati čilost svojega »arabca« in me navdati z upanjem, da bova urno na cilju.

Toda kljuse je dobro poznalo gospodarja. Komaj sva imela letovišče za hrbtom, je nastopil korak, iz katerega ga je le tuintam vzbudil bič. Voznik je bil silo zgovoren; kar venomer je nekaj žlobudral in se z menoj pogovarjal. Čeprav ga nisem niti besedice razumel, sem mu hitel na vso moč pritrjevati. Ko je pa videl, da ne dobi drugega od mene kakor »ši, ši«, me je pustil v miru. Meni je seveda s tem prav ustregel.

Pot ob deročem Frodolfu je kaj krasna in zanimiva. Gozdovi se menjavajo z zelenimi tratami, na katerih stoje posamezne hiše. Više se raztezajo planine, izmed katerih pogledujejo strmi ledeniki v dolino. Krajevna lepota me je vsaj nekoliko odškodovala za počasno vožnjo. Skoraj pred vsako hišo je ostalo kljuse in voznik je privlekel iz umazane veže par zavitkov, zabojev ali cul ter jih naložil na voz. Zdelo se mi je, kakor da bi pobirala smeti. Nabralo se je toliko ropotije, da sva že komaj sedela na vozu.

Bila sva že malo črez pol pota, ko ustaviva zopet pred začrnelo bajto. Iz nje pride umazana babnica z ogromno culo in jo zavali na voz, da je bila koreta do zadnjega kotička polna. Za culo pa prilomasti iz bajte možic silo zanemarjene vnanjosti in dvomljive vrednosti. Voznik mi z znamenji in besedami dopove, da se bo ta nesnaga peljal z nama, naj mu torej naredim prostor. Jaz seveda ugovarjam, češ, da imam komaj sam dosti prostora. Sedaj pa pokaže Lahon svojo misel. Poslužil se je novega gosta za tolmača in mi dal dopovedati, da sem se za dve liri dosti dale peljal, zato naj se le poberem urno z voza. »Oho, tako pa ne pojde«, mu odvrnem, »dogovorila sva se za vso pot in zato se nikomur ne umaknem z voza.« 

Ko se je vozniku pretolmačil ta odločni odgovor, skobaca z voza in seže z največjo ravnodušnostjo po nahrbtniku, da bi ga vrgel z voza. Isto pot bi bil moral najbrže potem storiti tudi jaz. Toda mož se je zaračunil. Jaz sem sicer jako miroljuben človek in nočem nikomur nič, če tudi drugi meni nič nočejo, toda tu mi je zavrela kri. Urno sunem voznika v stran, zagrabim bič, udarim po konju in jo odpiham. Samo toliko se še ozrem, da mu povem, da ga počakam z vozom v Bormiu, potem pa drdram po cesti navzdol, kakor bi šlo za stavo. Tako urnih nog nisem zaupal kljusetu. Lahona sta tekla nekaj časa za vozom in gonila svoj »maledetto«, pa kmalu sem jima izginil izpred oči.

Šele v vasi Sant' Antonio sem začel počasneje voziti, da bi se mi konj preveč ne upehal. Večina poslopij je bilo brez strehe. Kolikor sem mogel soditi, je bil pred kratkim tu velik požar. Natančneje nisem hotel poizvedovati, ker nisem utegnil. Tudi v dolino Zebru, ki se tu odpira, nisem utegnil pogledati. Ljudje so me namreč kaj čudno pogledovali in pri zadnjih hišah celo nekaj popraševali. Razumel jih sicer nisem, slutil pa kaj dobro, kaj hočejo imeti od mene, zlasti tisti, ki so imeli v rokah zavitke. Moj »bivši« voznik je bil najbrže kak »pot« in mene so morda imeli za njegovega namestnika. Opečen sem bil zadosti od solnca, umazan pa tudi kakor pristen laški »pot«! Seveda se jaz nisem dosti podajal v pogovor. Zamahnil sem z roko, zakričal »niente« in pustil vas za seboj. Kljuse je moralo zopet v dir. Niti lepih Cristallovih sten nad seboj nisem utegnil občudovati, tako sva jo mahala. Šele dale onostran umazanega gnezda San Nicolo sem začel malo počasneje voziti.

Kmalu zagledam pred seboj Bormio. Blizu mesta ustavim in čakam voznika. Dolgo ni bilo treba čakati, kajti kmalu zagledam na ovinku klanca Lahona, ki se je takoj spustil v dir, kakor hitro me je zagledal. Čakal ga seveda nisem. Vzel sem nahrbtnik in cepin ter jo odkuril po bližnjici v mesto. Sedel sem že pri steklenici rujnega veltlinca, ko sem videl skozi okno, kako je mimo ropotal temnega in jeznega obličja.

Ko sem bil pognal po grlu nekaj lir, katere sem si prihranil pri vožnji, sem šel malo po mestu. Lego ima kaj lepo. Rodovitno polje moči bistra Adda, ki zbira svoje vode na sedlu Giacomo di Fraele. Ravnino obdajajo lepe zelene planine, za katerimi se kopičijo nebotični snežniki. Toda ves lepi vtisk ti pokvari Bormio (Worms) s svojimi ozkimi in umazanimi ulicami. Nekoliko zanimivosti nudijo samo mnogoštevilni stari stolpi, pred katerimi se je bil marsikak vroč boj. Mesto se ima zahvaliti za svojo slavo edinole gorkim vrelcem, katerih zdravilna moč je svetovno znana. Dobre pol ure više ob Stilfski cesti se šopirijo Bagni nuovi, še više nad njimi pa Bagni vecchi. Staro kopališče namreč ni več zadostovalo; sezidali so zato več novih poslopij ter jih opremili z največjim komfortom. Kopalne sobe so tako velike, da lahko v njih plavaš. Mene pa 39°C gorka kopel ni prav nič mikala. Ogledal sem si samo park in se vrnil v mesto.

Bil je še beli dan, ko sem se že izgubil v jaslice. Hotel sem se zopet enkrat pošteno odpočiti in naspati.

Trdno sem že spal, ko me naenkret prebudi močno trkanje na vrata.

»Kdo je?«, se zaderem jezen, ker so me prebudili.

Oglasi se tenak glas v klasični nemščini: »Eine Polisei ist 'ir, at mit inen su spreken«. Bila je sobarica.

»Jaz nimam z nikomer govoriti«, zagodrnjam nevoljno.

»Aber sie at mit ihnen su spreken wegen eine Wagen und eine Mann«, je začivkalo zopet pred vrati.

To me je pa pogrelo. Kar vrglo me je iz postelje. »Voznik me je naznanil in sedaj me išče policija«, ta misel mi šine v glavo. Moža pravice potolažim s trdno obljubo, da takoj odprem, kakor hitro se oblečem, med tem pa premišljujem, kaj naj storim. Sklenil sem takoj, da ne odprem. Jasno mi je bilo, da bodem imel gotovo sitnosti, če se podam. Toda kako priti iz zagate? Skozi vrata ne morem popihati, skozi okno... »Tu je rešitev ali pa nikjer«, si pravim, »saj imam vrv in okno drži na vrt«.

Karabinec je pred vrati venomer gonil svoj »šubito, šubito«.

»Ši, ši, šubito, šubito«, mu odgovarjam pridno, zaženem nahrbtnik in cepin skozi okno in se spustim po vrvi na vrt. Potem potegnem vrv za seboj, splezam črez ograjo in jo odkurim iz mesta, da niti nisem utegnil za seboj pogledati, če me zasleduje kak »polisei«. Ustavil sem se šele onkraj kopališča. Ura je bila ravno polnoči. Malo sem pomišljeval, kaj naj storim, toda dolgo ne. »Bernina lahko čaka«, sem si mislil, »jaz pa ne smem; torej urno črez mejo!« Zaspanec me je pustil popolnoma. Mahal sem urno naprej, kakor da bi gorelo za menoj. Ortler se je ravno žaril v žarkih vzhajajočega solnca, ko sem dospel na Stilfserjoch. Bil sem na domačih tleh.

Sedaj pa veste, zakaj nisem prišel na Bernino.

Opombe[uredi]

  1. Obravnavo zato tako natanko popisujem, da bo vsak vedel, kako mora ravnati v podobnem slučaju. Tudi jurist se lahko iz nje nauči marsikaj, n. pr. kako se obravnave pravično, hitro in z malimi stroški izvedejo.