S Ptuja na Rogaško goro

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
S Ptuja na Rogaško goro
Martin Cilenšek
Spisano: Ljubljanski zvon 1892, letnik 12, številka 5
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kjerkoli potuješ po vzhodnem kosu slovenskega Štajerja, skoraj povsod ti šteje stopinje Rogaška gôra. Kakó bi tudi ne, saj je precej visoka, in kar je tudi velikega pomena, brez bližnjega soseda, ki bi zakrival nje ponosno glavo. Dasi je torej ni težko ugledati, ne spoznaš je vender kar meni nič tebi nič, zakaj Rogaška gôra ima svoje muhe in je v tem oziru nekako podobna luni. Toda dočim se ta ravná po času, izvolila si je naša gora kraj, da te premoti tem lože. Ker leži nje ós približno od vzhoda proti zapadu in ker nje obronki na jugu, zlasti pa na severu, odpadajo zeló strmo, kaže ti malone od vsake strani drugačno lice. Ptujskim poljancem je le nekoliko vzdignjena nad ostalim pohlevnim gričevjem haloškim in jim je obrnila široki svoj hrbet; jednako se ti predstavlja z juga, toda z globoko zarezo. Najkrasnejša je od južnega zapada, bodisi da se ji čudiš z Jezerc, visokega klanca med Šentjurjem ob južni železnici in Planino, ali z Rúdnice, Bôhorja [1] ali druge znamenitejše višine. Tukaj se ti kaže z ostro stranjó in zató je podobna velikanski piramidasti igli, ki je videti tem lepša, čim čistejši je zrak, in to najbolj zató, ker je takó osamela in nje ozadje popolnoma prosto. Od vzhoda ni tako veličastna, ker se na to stran razprostirajo precejšnji vrhovi Haloških goric, s katerimi je v zvezi, in zato, ker ima tukaj nekakšen nos, Résenik imenovan. Iz vsega tega se vidi, da mora biti z goré na vse vetrove lep razgled, ki vabi potnika močneje nego marsikateri višji vrh, da si z nje ogleda krasno okolico. Ta velevažna posebnost in Slatina z mnogobrojnimi tujci sta provzročili, da so nadelali na goro lep pot in postavili tik vrha hišico, kjer moreš za silo prenočiti. —

Starodavno mesto Ptuj veže z Bregom dolg lesen most, pod katerim drevi mogočna Drava svoje valove in ga malone vsako leto tako poškoduje, da je treba dragih poprav, ki se navadno vrše pozimi o nizki vodi. Čézenj moraš, in skoro si na pravem poti. Ali prekoračiti ti je še drug, takisto lesen most, kateri se pa v dolgosti ne more meriti s prejšnjim; tudi vse drugo te uveri, da se mu ni boriti z valovi. In kako tudi! Postavljen je nad pohlevnim potokom, Studenčnico, ki nikdar ne razgraja, nikdar ne doseza mostnic. Samo o prav veliki povodnji udari Drava vanj in seza daleč proti njega izviru. Pod mostom in niže pod njim je Studenčnica precej globoka, in sicer zato, ker je nad malinom zajezena. Ta voda ima svoja posebna svojstva, katerih je treba na kratko omeniti.

Nabira se iz mnogoštevilnih studencev, izvirajočih pod cesto v prodnati zemlji, teče prav počasi malone vzporedno z Dravo in je tudi pozimi topla ter brez ledu. Celo najhujši mraz je ne pokrije s trdno odejo, in tako je mogoče, da vidiš tudi v hudi zimi nekaj povodnih ptic, katere se prav pridno potapljajo in iščejo hrane.

Predno kreneš na jug, opaziš za hišami nekoliko vzdignjeno, inače pa jako ravno zemljo, ki stopa nekoliko više čez cesto in seza do Studenčnice. Blizu Hajdine moraš prekoračiti še dvakrat takšen prag, predno dospeš na popolnoma ravno polje. To so nizke stopinje (odstavki terase), ki so tukaj v ozki zvezi s tekočo vodo in nam govore prav jasno, da je Drava v mnogobrojnih vekih večkrat izpremenila svojo strugo in polagoma zasula velikansko kotlino ter nanesla mnogovrstnega drobiža počenši na zapadu. Pod zadnjim (najnižjim) pragom je zemlja po nekod močvirna in prehaja proti Dravi marsikje v naplavine denašnjih dnij; tukaj se loči minulost od sedanjosti. Da je Ptujsko polje nasula tekoča voda, potrjujejo nam tla sama, ako bi se tudi ne ozirali na omenjene stopinje. Kakšna pa so njegova tla? Blizu Pohorja so dobra, rodovita in tu pa tam močvirna, ker imajo v spodnjih plasteh dosti ilovice, katera brani vlagi v globočino. Drugje so večinoma prodnata in peščena, dasi ni tajiti, da so po nekod pomešana z dobro prstjo, torej pripravna za vsako seme. Prod in pesek sta pa nastala od grušča, ki tvori po planinah in visokih gorah tiste velikanske premične groblje, ki ti zaradi ravno omenjenega svojstva in zaradi robatih in ostrih posameznih drobcev mnogokrat ustavljajo nadaljno hojo in te prete zvrtoglaviti v prepad. Voda je dobila te kosove v svojo oblast, tirala jih v nižavo in jih na tem dolgem potovanji obrusila in zgladila tako, da sedaj ni poznati nobenega robu na njih. Takšno površje je nerodovito, ker prepušča vlago v nižje plasti, samo pa ostaja suho. Vender moramo priznati, da mora biti v globočini neka plast, katera zadržuje vodo in jo počasi preceja ter vodi do najnižjega praga blizu Drave, kjer se razliva po najmlajšem v oddelku potopnin. Še več! Tudi kakovost teh potopnin je vredna pogleda. Na prvi hip se prepričaš, da te hribine niso doma v apnenih gorah, ampak tam nekje v pragorah, s katerih jih je voda polagoma nanosila.

Tvoji radovednosti še menda nismo ustregli popolnoma; zakaj z lica ti beremo neko vprašanje, kateremu pa ni vešč nobeden zemljan. Vedi, dragi čitatelj, da v zemeljskih plasteh ni letnic, ki bi nas poučevale o dobi svoji. Toda nekoliko te utegnemo potolažiti, ako ti povemo to-le: Od prvega praga dalje proti zapadu je držala za Rimljanov cesta, ki je vezala Panonijo ž njih domovino. Dandanes je seveda povsod zakrita, vender jasno dokazuje, da se površje od tistih časov ni izpremenilo mnogo, sosebno pa da je ostalo neprestano suho. V zadnji prazgodovinski dobi, ko je bilo nasuto ozemlje pod najnižjim pragom, imela je Drava blizu Ptuja drugo mer. Blizu denašnjega mostu je zavila na izhod in tekla v dolgem ovinku po sedanjem spodnjem (vzhodnem) polji tako, da se je Grajena tik denašnjega mesta in Rogoznica ondu izlivala vanjo, kjer so postavili pozneje vas jednakega imena. Tukaj in dalje proti Brstju in Spuhli je rob (prag) jako visok in se spušča polagoma do žive struge. Desno in levo obrežje je večinoma vlažno in po nekod celo močvirno.

Dovòlj o tem! Krepko zastavi potni les in poglej na jug. Ondu se razprostirajo Haloške gorice s svojim očakom, Rogaško goro; tja si namenjen. Cesta je sicer trda in prašna, toda vajeni nogi ne dela to nobenih težav, nego celo pomilovalno se oziraš časih po razvajena, ki čepi v kočiji in toži, kako ga boli ves život, ko je dospel do konca in kraja. Ne rekli bi pa, da ti prija prašna megla, ki se vzdiguje za njega vozom; to res ni šala, zlasti ako se ponavlja mnogokrat. Na desni in levi strani stoje hiše in hišice, toda ti se ne meniš mnogo zanje, saj je to vsakdanji prikaz, znan tembolj, čim več sveta si že spravil pod nogo. Rad se pa oziraš v daljo, od koder te pozdravljajo prijatelji in znanci v prvih solnčnih žarkih. Veseli spomini ti roje po glavi, in toliko da opaziš med drevjem graščini podobno poslopje. To ti je Turniš z zelo razprostranim poljem in nič menj razsežnimi, toda precej vlažnimi travniki.

Pod cesto vidiš precejšen ribnik, obkoljen z drevjem in trstiko. To seveda ni nič posebnega, saj že vemo, da je tod zemlja prenapolnjena z vlago, kakor skoraj povsod pod zadnjim pragom. Ribnik te torej ne more zanimati, in kakó bi te, saj si videl drugje že lepših in večjih, in tudi njega prebivalci ti niso tuji. Pametni gospodar porabi zemljo, kakor jo more; tudi ribištvo bi donašalo dobrih obrestij, ako bi bilo povsod razuma dovolj. Ker pa tekočina vedno vre iz zemlje in na površji le počasi izhlapeva, morala bi narastati više in više. To so zabranili s tem, da so naredili odtok, stružico, ki zajemlje toliko vode, kolikor je privrvra v istem trenutku na dan. Ta stružica je v gorenjem delu precej nagnjena, s prodom in kamenjem nasuta in na konceh zamrežena. Tudi iz nje dna se dvigajo po nekod valčki in razburkavajo vodo še bolj nego kamenje, po katerem se ubija, in strmec, ki ji pospešuje korake. Ne rekli bi, da te neznatna stružica ne utegne zanimati po svojih imenitnih prebivalcih, kakeršnih ne najdeš daleč na okolo. Tukaj, tako daleč od gorovja, žive »plemenitniki« ribjega rodu, žive lepe postrvi, o katerih si ljudstvo domišlja, da prihajajo po podzemeljskih tokih iz pohorskih voda. Treba ni zatrjevati, da je to zgolj domišljija; ribam ugaja voda, in konec besed. Ali to je vender res, da postrvi ne morejo živeti v vsaki vodi, in nekako čudno je, da se nahajajo ravno tu. O tem pozneje.

Postrvi so med ribami pravi »kameleoni«, zakaj njih barva je tako nestanovita, da se dostikrat tudi strokovnjak opeče. Časih je njih črnikasto-pegasti hrbet olivast, njih boki so zelenkasto-rmeni, z rdečimi pikami in zlato-rmenim leskom, trebuh je belkasto-siv, trebušne plavuti so zlato-rmene, hrbtna pa je jasno obrobljena in posuta s pičicami; časih je vsa žival temna, malokdaj popolnoma črna. Dostikrat najdeš ribo s črnimi, rdečimi in belimi pikami, in tudi obroček okolo očesa izpreminja svojo podobo in barvo; časih prevladuje rmena, časih rdečkasta ali belkasta. V obče je hrbet temen, boka sta jasnejša in pikčasta, v trebuh pa je najjasnejši. Čim čistejša je voda, tem jasnejša je barva. Tu pa tam žive malone popolnoma brezbarvne postrvi, drugje rjave in celo vijolične z bakrenim leskom. Iz kratka: njih barva te lahko pripravi v največjo zadrego. Trebušne in prsne plavuti so precej široke in lepo zaokrožene; repna pa izpreminja svojo podobo s starostjo: pri mladih ribicah je globoko izrezana, pri starejših navpik prisekana in pri starih celo nekoliko navzven zaokrožena. Samci imajo po navadi večjo glavo in mnogo močnih zob; tudi spodnja čeljust se jim v starosti nekako privzdigne. V majhnih, naglotekočih potokih, kjer ima postrv malo vode, dolga je komaj kakih 35 cm, toda v jezerih in ribnikih, zlasti ako ima dovolj hrane, nad 60 cm in je potem tudi primerno težka. No, časih se najdejo še večje, vender malokdaj.

Voda, v kateri živi postrv, mora se odlikovati po posebnih svojstvih. Biti mora čista, tekoča in imeti mora mnogo kisika. Nahajamo jo zato povsod v gorskih potokih, rekah in takih jezerih, skozi katera teče kakova voda, ali iz katerih dna izvirajo močni studenci, zakaj v vsakem slučaji se voda vedno obnavlja in se dotika zraka, katerega se navzame, kolikor je sploh mogoče. Sedaj ti je jasno, da more postrv živeti tudi v omenjenem odtoku našega ribnika!

Postrv je jako živahna in nemirna žival, hitra kakor nobena sladkovodna riba; morebiti ji je kos kaka bližnja sorodnica. Bržkone jo bode treba prištevati ponočnim ribam, zakaj vsa opazovanja se strinjajo v tem, da se ji vrne vsa živahnost in ugibčnost šele proti večeru in da plava navadno samo ponoči za hrano. Podnevi se rada skriva pod izjedenim obrežjem, pod pripravnim kamenjem in sploh v zatišjih, kakeršnih je v vodi mnogo. Ako je pa v nje okraji vse mirno, vidiš jo tudi podnevi, kako stoji v prosti vodi delj časa na istem mestu, kakor bi bila pribita. To je vender samo na videz, res pa giblje plavuti vsaj toliko, kolikor je treba, da je voda ne zanese. Z glavo je vedno obrnjena proti vodi. Kadar se ji zdi, šine kakor strela in se zopet ustavi ali pa se zapraši v skrivišče. Vselej ve ubrati tudi v najplitvejši vodici najboljši pot, in tako je mogoče, da pride dalje tudi ondu, kjer bi obtičala vsaka druga riba. Kadar hoče priti s klečeta v nižji tolmunec, prepusti se valčkom, da jo tirajo nizdolu, ali pa sprhne na vso moč po vodi. Dokler stoji mirno, pazno pregleduje vodo pred seboj in poleg sebe ter zrak nad njo. Opazi li žuželko, bodisi veliko ali majhno, ostane mirna, dokler se ji krilatec primerno ne približa. Sedaj pa udari z repno plavutjo krepko po vodi in se zakadi za živalico, in sicer kakor ravno prilika nanese, sedaj neznano silno po vodi, sedaj zopet se vzdigne iznad nje in hlastne po žrtvi. V mladosti lovi najrajši žužke, črve, polže, ribje ikre in ribice, pozneje pa ji ne zadošča takšen drobiž, in mali krvnik se je izprevrgel v požeruha, s katerim se niti ščuka ne more meriti. Od te dobe je ni varna nobena žival, ako jo le more usmrtiti; dogaja se celo, da pohrusta rodno svojo zalego.

Postrvi se začno drestiti približno sredi meseca vinotoka in polagajo svoje ikre časih do meseca grudna. Mnogo jih pa ostane brez zaroda. Take so krajšega telesa, ožjih plavutij in ožjega gobca, ki je razklan samo do očij; glava jim je majhna in ni s tršatim telesom v nobenem pravem razmerji, ker so jim čeljustne kosti kakor tudi oči nekamo zaostale v rasti. Za drestitve gredó postrvi rade v plitvo vodo, s kamenci posuto, ali pa se skrijejo za večje kamenje, kjer je struga hitrejša. Samica izdolbe z repno plavutjo globelico, izpusti vanjo ikre in jih oplojene nekoliko zaspe ter prepusti materi prirodi. Nikdar se ne iznebi vseh iker zajedno, ampak večkrat ponavlja začeto delo, in sicer navadno ponoči, kadar sveti luna. Za kakih šest mesecev izležejo iz iker mladiči, kateri ostanejo iz prva v družbi, dokler jim ne odpade mehurček, ki jih je hranil za nežne mladosti. Sedaj love drobne povodne živalice; polagoma jim rase srčnost in nenasitna požrešnost, zato se sčasoma razkrope in podavijo vse, kar ni močnejše od njih.

Postrv ima mnogo sovražnikov. Lepo število jajec pojedo ribe, živeče blizu dna, zlasti menki; [2] tudi nekatere ptice so jim velike prijateljice. Pozneje, ko so se izmotale iz lupine, strežejo jim po življenji vse ujedne ribe, sosebno starejše postrvi, potem povodne rovke in krtice. Kar ostane tem, to je vedno v smrtni nevarnosti, preteči po vidri in človeku. Vidra ni samo prekanjena tatica, ampak ve tudi razločevati meso od mesa in seza vedno le po najboljši pečenki. Zato se ne smemo čuditi, da se postrvi ne množe takó, kakor bi bilo človeku po volji. To je bilo vzrok, da v novejšem času te žlahtne ribe goje po nekaterih krajih v posebnih pripravah, iz katerih jih potem prestavljajo v reke in potoke.

O umetnem ribarstvu bi ti povedali lahko marsikaj zanimljivega, toda pokazati ti moramo še óne-le travnike za ribnikom. Kakor te spominjajo lepe postrvi čistih, mrzlih in glasno žuborečih gorskih potokov, prav tako se zamakneš o pogledu bele čemerike v planinski raj, kjer te ta čvrsta rastlina od rženega cveta do velikega srpana pozdravlja s svojim lepim, belim cvetjem po vlažnih ondotnih pašnikih in travnikih. Omenjeno zelišče seza tu in tam daleč v gorske dolinice, in po nekod ji ugajajo tudi močvirne nižave. Tukaj se je nekoliko izpremenila, zlasti listi so navadno manjši, in cvetovi vlečejo na zelenkasto-belo.

Bela čemerika stoji na kratki, prisekani, toda debeli in močni koreniki, katera je zunaj črno-rjava, znotraj pa bela. Razvejena ni, pač pa ima po sebi neke obročke ali vsaj nepravilne robove in poganja na górenjem konci debela, mesnata vlakna.

Na koreniki stoji 45—110 cm visoko okroglo, jednovito steblo, katero je do malega pokrito s cevastimi nožnicami velikih listov. Ti so podolgasti ali jajčasto-suličasti in celorobi ter sede premenjema na dolgih nožnicah. Po njih teko debele, mestoma privzdignjene, mestoma vglobljene žile. Gorenji listi so manjši, ožji in malone brez nožnice. Na górenji strani so goli, na spodnji nekoliko vlakavi.

Konec stebla stoji mogočno, 30—45 cm dolgo latasto razcvetje. Pod vsako vejo sedi večji krovni list, manjši pa podpirajo posamezne cvetove. Cvet je zvezdasto razprostrt in razdeljen na šest podolgastih, rmenkasto-belih, spodaj zelenkastih lističev. Rmenih prašnikov je 6; krajši so od oboda. Plodnice so tri; ob dnu se drži druga druge. Razvijajo se v mešičke, napolnjene s podolgastim semenjem.

Ta rastlina je v vseh svojih delih nekako ostra; zlasti presna korenika diši zoperno in je grenkega in žgočega ukusa. Posušeno zelišče izgubi omenjena svojstva malone popolnoma. Pride li prah s korenike na nosno sluznico, draži jo tako, da silno kihaš. Kakor so dokazala mnogoštevilna opazovanja, prištevati se mora bela čemerika, zlasti nje korenika, najmočnejšim ostrim strupom, ki ne vplivajo samo na človeka, temveč tudi na razne živali. Marsikaj so namreč poskušali ž njo in neovržno spoznali, da ne škoduje samo v želodci, ampak tudi kot prah v tekočini razmočen; takisto je strupen sveži sok iz korenike, kadar pride v rano ali kadar se brizgne v žilo. Smrt v takih slučajih ni nič nenavadnega. Ako s čemeričino obaro umivaš kakovo žival, n. pr. psa, mačko, jame bljuvati, da je kaj. Vsakokratni nasledki ostrupitve s to rastlino so silni: po nekoliko krvavi iztrebki z neznosnimi bolečinami v želodci in drobu; nekako trga in grize te v trebušji in obistih, jezik odreveni i. t. d. Poleg tega te na vso moč davi in sili na bljuvanje, pridruži se še marsikatero zlo na živcih, kakor omotica, švepava hoja, nezavest, omedlevica, krči in trganje po udih, blaznost, velika onemoglost, težave, mrzel pot in mraz po udih, nepravilen trip srčnih žil in drgetanje po vsem životu, dokler ne nastopi smrt, nasledek mrtvoudnosti. Domači živini je to zelišče takisto škodljivo. Goveda sicer za prve pomladi popaso liste, dobe pa drisko in jih zato potem opuste. Tudi svinjam, ki lahko marsikaj požro brez škode, škoduje to zelišče.

Ne pustimo te dalje, predno ti nismo pokazali prijaznejšega obraza in zakrili bojazni, ki ti je odsevala z lica pri resnobnem prejšnjem pogovoru. Evo ti, naglej se najlepše naše cvetke, prekrasne hčere divnega planinskega sveta, ki rajskolepa ponižno drži zalo svojo glavico na viš, jednaka zvezdam, katere ti svetijo z jasnega neba! Tukaj se ti ni bati ničesar, te cvetice je sama nedolžnost. Nje živo oko v najkrasnejši temno-modri barvi te takoj uveri, da je rastlina visokega rodu in da ji prija navadno le čisti, mrzlejši zrak po višavah. Ali ponižna, kakor je, stopi časih tudi v nižave, da razveseljuje svoje častilce. Imena ni posebno imenitnega, in tudi gospodar je ne vidi rad na svojem travniku, ker bi na nje prostoru lahko raslo kaj trave. To ti je mehurni svišč ali svedrec z nitasto korenino, na tanjšem konci razvejeno na drobna vlakenca.

Njega trdno in togo, naravnost na viš kipeče steblo je kakih 15 cm visoko, čveterorobo in jednovito ali pa vsaj proti vrhu vejnato. Veje so kratke in nosijo navadno posamezne cvetove.

Pritličini listi so jajčasti, topi, premreženi s 5 žilicami in postavljeni takó gosto, da narejajo rožico. Stebelni so nekoliko manjši, nasprotni, ob dnu zrasli in tu drobno nazobčani; reclja nimajo nobenega, paroma so razmaknjeni in podolgasti. Jednakomerno peterokrpa čašica je podolgasto-jajčasta cev, po robeh je perutkasta, med njimi bledo-zelena, spredi pa je razcepljena na pet zvezdasto razprostrtih jajčastih krpic. Vrat je razklan na dve ledvičasti brazdi. Prijatelju prirode ni pretežka nobena stopinja, da pride o poletji do prelepe cvetke. Ako jo pa ima v nižavi, rad se ji hodi čudit, kadar le utegne.

Popolnoma sicer še nismo pri kraji, marsikaj bi se še našlo, toda mudili smo te skoraj predolgo v mestnem obližji. Tvoja želja pa je tudi, da še danes stojiš na gori. Zatorej po cesti dalje; tukaj se ti odpre pravo ravno polje. Na desni in levi strani ga imaš dovolj; vender kamorkoli pogledaš, povsod vse jednako, skoraj nikjer nobene izpremembe! Tu pa tam res opaziš drevje; to so v vrstah nasajeni borovci, katerih niso zasadili zaradi lesa in drv, dobro vedoč, da ne bode dolgo nič iz njih, ampak hoteli so zemljo porodovititi in jo pripraviti za drugo rast. Ta želja se jim izpolnjuje prav počasi, in temu se nam ni smeti čuditi, zakaj zemlja je slaba in daje drevju le malo hrane. Toda njega korenine predirajo vedno dalje in nahajajo živeža tudi tam, kjer bi druge onemogle. Drevo rase; z njega pa padajo igle in suhe vejice ter se nanadijo na tleh. Polagoma se pomešajo s prstjo in jo nekoliko izboljšajo. Seveda napreduje vse to prav počasi in sicer najbolj zato, ker je zemlja prerahla in ker zato prehitro popije vsako kapljico.

Kjer niso najslabšega sveta zasadili z drevjem, dajo ga časih na »prelog«, t. j. puste ga nekaj časa neobdelanega, da si nabere moči. Da tudi to ne pomaga mnogo, ve vsakdo, kdor je kdaj hodil po takih krajih. Ali vse to še vender ne zadošča človeku! Poskušal je to in ono in naposled dobil rastlino, ki vrže nekoliko tudi na najslabši zemlji. Zató naši poljanci radi sejejo navadno Jesenko, srakonogo, srekonogo ali srakono, ki je drugje le ničvreden njivski plevel.

Čudno se ti zdi, da ne vidiš niti po vaseh niti okolo pojedinih selišč sadnega drevja. Tu in tam stoji kaka višnja, časih celó kaka jablana ali sliva. Kakor drugje, tudi naši poljanci ne umejo sadjarstva in se radi izgovarjajo, da kraj ne ugaja sadnemu drevju. Koliko je resnice na tem, presodi vsakdo lahko sam. Res da tla niso kaj dobra, ali po nekaterih krajih bi se že dala toliko izboljšati, da bi prijala temu ali onemu drevesu. Namesto tistega trnjevega božjega lesa, gaca ali akacije, ki zarasta po nekaterih vaseh vrtove in druge prostore ter dela po nekod skoraj nepristopno goščo, zasadilo naj bi se drugo drevje, ki bi donašalo več koristi.

Čimbolj se pomičeš na jug, tem nižja ti prihaja Rogaška gora, dočim prej neznatni hribje kar rasto iz tal in ti naposled zakrijejo višje ozadje. Tako prideš do prve rečice, tukaj že precej široke Polskave, katera je doma daleč tam na vzhodnih pohorskih tleh, kjer se ji nabira voda v mnogih potokih, ki se družijo večinoma šele na polji. Polskava teče v velikem ovinku proti jugovzhodu, namaka samo južni del Ptujskega polja in se izliva nad Šentvidom v Dravinjo in ž njo v Dravo. Nekaj korakov še, in prekoračivši most nad Dravinjo, stopil si na haloška tla. Tukaj se oddahneš in nekoliko ohladiš v senci. Svet je popolnoma različen od prejšnjega in ti tudi vzbuja druga čustva. Prejšnja jednoličnost je izginila, in dobrodejna mnogovrstnost topi tvoje misli. S ceste res ne vidiš daleč, ali tem bolj te zanimlje bližnji svet, ki je obsajen tu z vinsko trto, ondu obrasten z lepim gozdom, drugje s poljskimi sadeži in bujnimi travniki i. t. d. Z gričev te pozdravljajo bele hišice, nekatere prostorne in lepe, druge neznatne in ubožne ter ti kažejo v svoji podobi navadno tudi lastnika svojega. Drugje pa je postavilo pobožno ljudstvo lepe cerkvice.

Ob Rogatnici, kjer je nadelana lepa okrajna cesta, razprostira se mična dolinica, katera je mestoma precej široka in obdelana, mestoma pa stisnjena in komaj potoku in cesti dovolj. Predno zaviješ proti jugozapadu, imaš ob cesti veliko novo šolsko poslopje, ki je veljalo sicer mnogo truda in žuljev, toda vse to poplačajo potomci mnogokrat in mnogokrat in se bodo hvaležnega srca spominjali svojih pradedov, ki so spoznali preimenitno važnost dostojnega poslopja. —

Čudna, res prav čudna za pozni čas, ko že krepkejšim rastlinam peša moč, zdi se ti bujna rast tam-le po travniku! Vse se že pripravlja za zimo, da bi ne trpelo preveč škode, to nežno cvetje pa šele sedaj rogovih in ustavlja potniku korake, češ: Poglej me in sodi potem, ali ni sama predrznost tako podjetje! — Toda kaj tebi do tega, jesenski podlesek; malo se meniš za stare klepetulje, ki ti že od nekdaj ne dadó mirú. Poznali so te baje že Rimljani in ostavili potomcem svojim in drugim nevednežem neslano pravljico, da se ti rodi sin, predno si sam ugledal beli dan. Vidiš, ljubi moj jesenski podlesek, kam zabrede človek, ki ne preiskuje prirode, temveč kar tako bega po temi! Le tako je mogoče, da se ti dela že od nekdaj velika krivica, in morebiti prav zaradi tega se ti je svet takó pristudil, da razlivaš žolč po svojih obrekovalcih. Zato je naša dolžnost, da jim zavežemo usta in jim pokažemo tebe v pravi luči. Tvoj čas je jesen. Ko je človek spravil drugo košnjo pod streho, jameš riti iz zemlje, da tukaj na svežem zraku opraviš svoje prvo delo. Sedaj pa se umakneš zvedavim očem globoko pod zemljo; toda tvoje zimsko spanje je samo navidezno, resnično pa se le nekoliko oddahneš, da si nabereš novih močij, katerih ti je tako potreba. Še pokriva sneg otrplo površje, in še brijejo po njem mrzli vetrovi, ko že tebi napaja srce očetovska slast, zakaj polagoma se ti vzdiguje iznad krila potomec, ki v prvi pomladi dozori v precej obširno glavico, obkroženo z velikimi zelenimi listi. Ali še toliko ti niso privoščili časti, da bi bili imenovali sina z očetovim imenom! Povsod poznajo spomladi le volovnik, divjo turščico i. t. d., jeseni pa govore o jesenskem podlesku, močunci, očumu, kucku, ušivci ali moliki, kakor da sta to dve različni rastlini. Toda gorje njemu, kdor se ti neoprezno bliža v nedolžni nevednosti, zakaj ti mu jo zasoliš, da se te bode spominjal vse svoje življenje ali pa legel globoko pod tebe v večno spanje! Tebe in zaroda tvojega je torej sam strup, in zato nam ne moreš šteti v zlo, da smo razkrili to potniku, zakaj tebi in njemu smo spoznali resnico.

Ti pa res vse vidiš, in bojimo se že, da ti ne bodemo mogli povsod in vsakokrat odgovoriti povoljno! Sedaj te že skrbi to kamenje na cesti! Drug človek gre mimo, in še na misel mu ne pride, da bi se zvedavo oziral sedaj na levo sedaj na desno stran ter nadlegoval celo cestarja, kakor bi bil on odgovoren za to, kar ukrenejo možje tam za zeleno mizo. No, tistega proda, s kakeršnim so nasute ceste po polji, res ni tukaj, toda ni še dolgo temu, odkar je izginil s cestnega površja. Ta rmenkasti apnenec je domá v Hálozah, in niže Žetal ti ga hočemo pokazati ob desnem bregu Rogatnice celo velikansko skalo. Ondu ga lomijo, drobe in vozijo na cesto. Drugje ne najdeš takega kamena, naj si premeriš Háloze na vse strani. On je najstarejša hribina holmovitega háloškega svetá in je brez dvojbe v podzemeljski zvezi z Dravsko-savskim pogorjem, čegar vzhodni konec mora biti omenjena pečina. Kar se ga ni vzdignilo visoko, zakrile so ga pozneje mlajše plasti, in le tako je mogoče, da je površna zveza z Bočem popolnoma pretrgana. To je trijasni apnenec, trd kamen in izvrstno cestno gradivo.

Čemu neki spravljajo ti ljudje na repišči površno prst na kupce? Čemu delajo te podolžne vrste? Ni li škoda božjega dne, ki bi ga lahko porabili v boljši namen? Da, resnično, ali vsak kraj ima svoje posebnosti, in zakaj bi bile ravno Háloze brez njih? Takó se tukaj in marsikje drugje okopava repa, in nasledek temu je, da spravljajo jeseni dostikrat namesto repe le »repico«. Pouči jih, pouči, saj ti bodo verjeli; poslušali te bodo ne samo z ušesi, ampak tudi z usti in pritrdili tvojemu pouku z resnobnim, malone pevajočim glasom : »Tukaj povsod tako delamo.« Sedaj si pa zvedel; morda te drugič mine radovednost! Res, dobrega srca si in rad bi videl, da se vsaj Slovenci ravnamo po tvojih nazorih. Toda človek se premnogokrat speče in naposled spozna, da ne more mlatiti četvorica pod jednim klobukom.

Glejte si no! Kdo bi bil mislil, da imajo tod po Halozah tudi »wirthshause«! Toda hude sile menda ne bode; stopiva v hišo. »Žejna sva, žejna; dajte ga nama požirek, toda dobrega, kakeršno vzrase v najboljših letih po vaših goricah.« Domačin ga takoj pritrese, postoji poleg naju in de kratko: »Vroč dan to; kam ste pa namenjeni?« — »Na goro pojdeva, na góro, da si ogledava z nje svet, kolikor se ga vidi.« — »O, lep svet to; jaz sicer še nisem bil ondu, toda drugi pravijo, da mora človek daleč potovati, predno najde kaj jednakega.« — »Čudno, tako blizu, pa vender ne véste, kakó je gôri!« — »Hm, to je popolnoma umevno! V mladostnih letih roje človeku druge misli po glavi, pozneje ga pa tarejo vsakdanje skrbi, ki ga priklepajo na dom in mu ne dopuščajo brez posebne potrebe zapravljati zlatega časa drugje. Gospoda seveda, to je kaj drugega! Brez skrbi lahko dobro živi in meni nič tebi nič se odpravi na pot, kamor se ji ravno zdi. Nekoliko potiplje po zlatem mačku, in hajdi med svet, kjer je kaj lepega in dobrega.« — »To vi tako mislite, ali verjemite mi, da ni vse zlato, kar se sveti. Res, da je takih, ki ne poznajo vsakdanjih skrbij, ki samó letajo od veselja do veselja in v polni meri uživajo ugodnosti pozemeljskega življenja. Ali gospodska obleka še ne posadi človeka brez vsakega dela za polno mizo. No, sedaj pa z Bogom!« — »Srečen pot!« 

Mož stopi za nama na hišni prag in se čudi, da ogledujeva napis na leseni deski, pribiti nad vrati. »Oče, čemu pa to? Ali bi ne bilo bolje za vaše sosede, ko bi jih vabile bele ali črne črke v vašo ‚gostilnico ali krčmo‘?« — »Okoličanje sploh vedo, da se pri meni dobiva dobra kapljica; kdor je pa morda pozabil, temu pokaže ta-le smrekov vršiček, česa mu je iskati v moji hiši. Napis nima drugega namena, kakor da mi privabi kakega tujca, ki se boji ‚gostilnice‘. Sicer pa vem, kam merijo vaše besede, in moram tudi priznati, da kuka marsikje kakova kukavica, toda njih glas pojema in kakor vse kaže, nadejati se smemo v tem oziru boljših dnij.« —

Haložanje se bližajo v svojih šegah najbolj hrvaškim Zagorcem. Njih narečje je čistejše od drugih Slovencev; sosebno se razločujejo od njih po izgovarjanji. Haložan je zeló urnega jezika; poskakuje ti pri vsaki tretji ali četrti besedi z glasom na visoko in potem zopet nazaj; proti stavkovemu koncu pa besede neprijetno zateza. To nenavadno, neprirodno naglašanje provzročuje, da ga težko umeješ in da te skoraj posili smeh, dasi ti je sicer njega slovenščina prav po volji. V govor tudi rad vpleta nekoliko sosedne hrvaščine. Zato ga že od daleč spoznaš na Ptujskem trgu, kamor rad donaša sadje na prodajo.

Haložan rad preklinja; malone v vsak govor, najsi je prijazen, zapleta svoj »Bog te ferdamaj«. Navzlic tem napakam hvali svoj jezik in rad se ti odreže: »Naš jezik teče tako gladko, kakor bi z obličem rezal.« Toča jih zadene malokdaj, zato se pa radi ponašajo in pravijo: »Toča nima s čim brodnine čez Dravo platiti.« Ker nima njih deželica razven majhnih potokov nobene večje reke, ki bi gnala malinske kamene, meljejo si žito na žrmljah. Haložanje se ženijo večinoma med seboj, le malokdaj drugam.

Njih največje imenje so vinske gorice, katerih pridelek pa je podvržen mnogobrojnim nezgodam. Zaradi tega jih tarejo hude nadloge, kadar spodleti vince, katerega mnogo pridelajo v dobrih letih in katero je tudi dobra kapljica; zlasti Korošcem se je prikupilo. Njih najhujša toča pa so mestni barantači, prave pijavke, kadar slabe letine silijo prebivalce, da morajo zastavljati vinski pridelek za jedno ali celo za dve leti. In Bogu bodi potoženo, že premnogega lastnika so pregnali z dragega doma in ga pehnili v uboštvo in nadlogo. Zato pa tudi vidiš toliko lepih in precej prostornih poslopij, po katerih se muza oholi tujec ali pa poje kaka izrodica in dobro živi ob žuljih svojega bližnjika. Haložanje so dobrovoljno, pa tudi precej lahkomiselno ljudstvo, katero je vajeno malo dobrega, pa je tudi z malim zadovoljno in preprosto v obleki. Kadar imajo vino v hramu ali denarja pod palcem, radi se prevzamejo in tudi nekoliko pobahajo; ko je pa vince poteklo in zdrsnila petica izpod palca, tedaj jih hitro mine veselje in brž jim uide srčnost. Živine imajo navadno le malo in zategadelj tudi malo gnoja; nasledke takih nedostatkov pa pozna vsakdo, kdor se ozira po kmetovalstvu. Sadjarstvo bi jim lahko donašalo lepih novcev, toda v prejšnjih časih so, kar se tega tiče, mnogo zamudili, zdajci pa ni moči popraviti vsega. Novodobne posojilnice so že marsikoga otele velike nesreče in mu ohranile dom in svojino.

Tudi počasi daleč prideš. Prav pred teboj strmi veličastna gora v sinje nebo in drži svoj nos — Resenik — tebi naproti. Dolinica se je tukaj nekoliko razširila, zlasti na desni strani so hribje nekoliko odstopili in naredili kadunjasto, podolgasto kotlino, ki je tu ravna, ondu zopet potresena s holmci. Zadi stoji kot jugozapadni mejnik Rogaška gora, ob nje v vznožji pa je raztresena Žitalska vas s prijazno župljansko cerkvijo na gričku, in dnostran ceste, nekoliko više, sveti se domača podružnica. Tukaj je treba nekoliko ostati; za to imaš tejitnih razlogov. Prvi je pač čmerni želodec, ki te že dolgo opominja, da brez njega računa danes ne bodeš na gori. Njega zahtevam ustrežeš tem lože, ker imaš še precej dneva pred seboj. Potem je treba vsekakor poiskati dobrega prijatelja ali starega znanca, zakaj strašno bi se mu zameril, in po pravici bi ti očital, da ga nisi razveselil s svojim posetom. Tako ti naglo mine nekoliko ur, in spočit kreneš na desno vkreber. Iz početka je pot lep, in po kolovozu počasi prikimaš do Medgorja, sedla med Resenikom in pravim vrhom Rogaške gore. Tukaj te povsod srečuje hrast svoje vrste; tod rase cer, sicer prav podoben drugim hrastom v svoji zunanji opravi, ali iz njega neznatnega cvetja dozorevajo plodovi, ki so pravi velikani, sedeči v plitvi skledici, katere posamezne luske so odstopile od nje in se podaljšale v rtasto konico.

S sedla stopiš kmalu v lep bukov gozd. Tu ti jamejo padati debele kaplje s čela, zakaj svet je strm, pot slab. Toda najhujše te še čaka. Polagoma se zjasni, in skoro stojiš kraj jako nagnjenega travnika, katerega moraš prekoračiti brez vsakega pota. Hoja po takem svetu je zelo težavna in te bolj utrudi nego vsaka druga. Zato se rad zlekneš po travi in gledaš podse, kjer se razgrinja mnogovrstno holmovje. Dalje drži slaba steza ob južnem obronku zmirom po gozdu do zapadnega roba in te v nekoliko trenutkih privede do vrha. Sedaj si dosegel svoj namen, vender pa nisi vesel. Kakó neki! Že ko si pobiral stopinje po obronku, zapazil si strahoma, da se prikazujejo na nebu sivi oblaki. Predno si na vrhu, zaprt ti je pogled v daljo, tako da razločuješ samo bližnjo okolico. Tu storiš, kolikor se ravno da, potem pa greš z vrha, upajoč, da ti bode jutri usoda milejša. Pod vrhom na južni strani je sicer gorska koča, namenjena potnikom, ali noči so sedaj prehladne, slama na deskah morda že jako stara, in tudi stekla v oknih niso vsa cela. Mimo tega, kdo ti je porok, da ne dobimo ponoči kaj mokrega? To je vzrokov dovolj, da pospešiš korake nizdolu, predno te zagrne tema.

Mnogo danes res nisi videl, vender te je minila prejšnja tožnost, saj so se razgrinjale Haloze tako lepó pod teboj. Dobro si opazil, kako jih loči Rogatnica v gorenje ali zapadne in spodnje ali vzhodne. Videl si tudi, da izvira hribovje prvih iz Rogaške gore, v spodnje pa se razveja mejno pogorje. Zapadna meja jim je Stoperški potok, na jugu pa od znanega nam mejnika deželna meja, ki se naposled zavije proti severu in se konča ob Dravi. Sicer pa prva ni natanko določena kakor tudi ne severna polovica na zapadu. Nekateri namreč trdijo, da je treba prištevati nizki hrbet med Polskavo in Dravinjo že Halozam, drugi pa tega ne. odobravajo, češ, da se haloška tla pričenjajo šele z desnim bregom dravinjskim. Kdor se ozira na kakovost zemeljskega površja, strinja se s prvimi, zakaj omenjeni hrbet se prišteva tretjaški tvorbi kakor Haloze sploh; izjema je samo že omenjena skala niže Žetal.

Kar se tiče hribin, bodi povedano samó to-le: Po spodnjih Hálozah prvakujeta opoka in lapor; po nekod, zlasti na zapadu, vidiš tudi nekaj sockinih skladov in peščenjaka; na skrajnem vzhodu, najbolj potisnjenem na sever, pa pokriva površje litavski [3] apnenec. V gorenjih Hálozah je ob Dravinji s peskom izpremešan pas laporja, ki seza do Rogatnice. Ob nji drži na jug približno do Kozmincev in od tod naravnost preko Stoperc do Studenic. Ta pas je ozek, in njega južna polovica večinoma lapor. V sredi, obkoljen po imenovanem pasu, razprostira se trdi peščenjak, ki je mestoma naložen v velikanskih ploščah in prav dober kamen. Lomijo ga na mnogih krajih in uporabljajo za plošče, stopnice i. t. d. Južna laporjeva polovica se naslanja na temne sockine sklade, kateri se prostirajo po vsem površji od Strmca mimo Črmožiš do znane nam skale ob Rogatnici. Južno-zapadni kos zopet pokrivajo peščenjaki, na katerih se vzdiguje močno s peskom izpremešani litavski apnenec, tvarjajoč strme obronke Rogatčeve. Takó se tudi imenuje naša gora po rogu, kateremu je kolikor toliko podobna, ako si jo pogledal s primernega torišča na jugu.

Drugega dné te zarja že ne najde v postelji, zakaj odkorakal si še nekoliko v temi navzgor, da ne prideš prepozno. Tvoja bojazen je bila odveč; kakor vse kaže, prišel si še prehitro. Ozračje se je sicer nekoliko izpremenilo, toda posebnega razgleda tudi danes ne bode. Ker se ti ni bati slabega vremena in ker imaš ves dan pred seboj, lahko nekoliko počakaš. Glej, tu na vrhu na malem prostoru je nekaj trate! Ako si prijatelj Kneippovim nazorom, zbosi se in pojdi na »pašo«, da si ohladiš noge. Prav dobro ti bode dela hladna rosa in ti okrepila stopala. Da nisi pozabil želodca, to ti radi verjamemo.

Ves južni svet je zavit v gósto meglo, podobno razburkanemu morskemu valovju, ki se tu podolgoma vali, ondu pa pluska ob visoko bregovje. Dozdeva se ti, da ti zvene na ušesa čudni glasovi, in komaj da umeješ, kakó vender živé ljudje tam v dolini. Ta prizor je res krasen; toda še lepšega nareja vedno izpreminjevanje meglene struge, iz katere gledajo le posamezni višji vrhovi ali le pojedina drevesa. Sedaj ti izgine izpred očij cerkveni stolp in se pogrezne za nekoliko časa v gósto valovje, sedaj se ti prikaže iz njega bela hišica na samotnem gričku, da se ti v nekolikih trenutkih zopet skrije pod to zračno vodovje. Ves dan bi ti ne bil preveč, tako krasno se ti zdi to valovanje. Saj je pa tudi že dolgo, da nisi učakal jednakega dne, morda celó še nikoli! Zato poslušaj to-le resnično dogodbico. Bilo je pred kakimi desetimi leti, ko nas je stopala desetorica počasi proti vrhu visoke gore blizu avstrijske meje, raz katero je lep razgled po nižavah. Rep je vlačil mlad živinozdravnik, ki se ni mogel ponašati, da je že prehodil mnogo planinskega sveta. Zato je, kakor že povedano, reparil za nami, in slaba se mu je godila. Toda trdna volja vse premaga, in naposled je vender pritolkel po vseh štirih na vrh. »Oj, oj, kako velikansko mórje to!« Toliko da je to izpregovoril, cepnil je onemogel na tla, da si nabere novih močij. Šaljivec pa, ki je znal o pravem času zasukniti svoj jezik, tudi sedaj ni strpel, da ne bi odgovoril z dobro voljnim nasmehom: »Seveda, seveda, tako počasi, pa vender že stojimo na obalah Severnega ledenega morja; le zavij se, da ti mrzla sapa z ónih-le lednikov ne sprotini in ne skrotoviči onemoglih udov.« — »Kaj praviš, ob Severnem ledenem morji da stojimo?« — »Nikar se ne boj — to je le megla.« Rdečica je oblila mladega moža, in ves dan je bil gorak našemu šaljivcu.

V razne misli vtopljen skoraj ne zapaziš človeka, ki stoji zdajci na vrhu poleg tebe. Bržkone te je videl, ko si stopal mimo hiše njega očeta, in pripravljen je, tako ali takó biti tebi v korist. Tega sicer ne veš, ali predno prideš do vznožja, jasno ti bode vse. »Danes ste slabo zadeli; posebnega razgleda ne bode; niti onih belih gora. ni poznati, ki so menda leto in dan pokrite s snegom.« Rekši pokaže preko Boča naravnost na zapad, kjer strmé Solčavske planine v sinje nebo.

»Da, da, bele so res one gore, toda to ni sneg, ampak sivkasto kamenje in pečevje, ki se lesketa tako krasno, kadar posije solnce nanje. No, brez snega pa vender niso Solčavske planine nikdar, toda poleti ga je najti samo po globokih prepadih in brezdnih ter po osojah, katere narejajo velikanske skalnate stene. Ondu sneg nikdar ne skopni popolnoma, in to je velikega pomena, če pomislimo, da je tam zibel Savinje, ki nima nobenega pravega izvirka. Posamezne kapljice, katere je rodila gorkota, vznikavajo v rahla tla in prišedši do trdega dna, lezejo nizdolu in prižubore ob vznožji velikanske groblje na dan. Taka je zibel Savinji.« 

Jasnega dne je z gore veličasten pogled. Kar je slovenskega Štajerja, malone ves se razgrinja pod teboj v raznih barvah in podobah. Ti pa se čudiš lepoti drage svoje domovine in šteješ po stari navadi najprej svoje »visoke znance«, kateri kipe takó mogočno v zrak. Vse posameznosti, kar si jih doživel ondu, stoje hkratu pred tabo in te spominjajo veselih hipov, ki si jih kdaj užival po onih višavah. Ozreš se na desno, ozreš se na levo; povsod znan svet! Najmočneje vender vplivajo nate Solčavske planine; ondu je pravi planinski svet, ondu je doma pristna prirodna lepota. Ostalo si je kolikor toliko podobno, dasi ne moreš zanikavati, da vidi bistro oko povsod dosti izpremembe. Pogled ti pa seza preko najožjega domačega ozemlja tudi v sosedne dežele, ki se oklepajo zelenega Štajerja, in zato lahko trdiš, da ni z razmerno takó nizke gore — Rogatec šteje samó 883 m — nikjer lepše in boljše paše radovednim očem.

Ravnega prostora na vrhu je zelo malo, vender pripoveduje narodna pravljica, da je stala ondu svoje dni cerkev Sv. Donata. Strela je neki treščila vanjo, in sedaj je zidovje razrušeno, zvonovi so se pa baje skotali po južnih obronkih do mesta, kjer res stoji cerkev na čast imenovanemu svetniku. Kdor si je ogledal mesto, ne more dvojiti niti jeden hip, da je vse to res zgolj pravljica; nemogoče pa ni, da je stala ondu kdaj kapelica, toda zgodovinski viri ne omenjajo niti tega niti onega. Kaj pa vender pomeni tisti kos okroglega zidovja? To je ostanek, in sicer zgodovinski ostanek iz onih tožnih časov, ko so vihrali Turki po naših deželah. Kakor marsikje drugje, postavljeni so bili tudi na Rogaški gori stražniki, kateri so takoj z ognjem naznanjali pretečo nevarnost. Prebivali so v ubožni hišici in v nje razvalinah ostavili viden spomenik na dobo turškega nasilstva.

Precej dolgi rob je jako oster; sósebno proti severu odpadajo stene mestoma navpično, in po nekod so celo globoki podmoli. Gora je malone vsa zarastena, in sicer največ z bukovjem, na vrhu pa je dosti raznega grmovja in črnega gabra, čegar plodovi so nekako podobni hmeljevim. O gorski kočici tik vrha smo že govorili; omenimo samo še, da je trdno zidana in tako postavljena, da je ne dosezajo mrzli severni vetrovi.

Jeden pogled še križem sveta, in že se pomikaš nizdolu. Pot drži iz prva po zapadnem robu, toda dolg ni in se kmalu spusti na severno stran. Lep je in širok ter nadelan v zmirom večjih ovinkih do ožjega vznožja. Tukaj in tudi drugje po gori rase planinska srobotina, prav zala rastlina srobotovega rodu. Sosebno ti ugajajo lepi vijolični cvetovi, ki so raztreseni po vzpenjajočem se steblu in rode mnogo repatih plodov. Kakor sroboti je ostra tudi srobotina, in zato ji hodi s pota.

Predno prideš do polovice zveriženega pota, ustavi te znanec z vrha in ti pokaže dolgo, jako strmo senožet. Ravno stojiš ob nje gorenjem robu in ne uganeš takoj, čemu te je spravil s pota. Zdajci ti namigne, da sedi na preprosto pripravo na tleh, on pa ti bode voznik. To je nekakšna velikanska metla, narejena od močne veje, debelo naložena s praprotjo in dobro zvezana ter prešita. Nezaupno pogleduješ sedaj metlo, sedaj strmo senožet, kateri se pozna na travi, da se ne gode čudeži; sedaj zopet se obrneš do voznika. Ko sta se pogodila zaradi cene, izročiš se svoji usodi, in voznik požene. Neverjetno naglo se spuščaš niže in niže; voznik se ustavlja kolikor mogoče, toda ves njegov trud je malone brezuspešen. Popolnoma si se že umiril, ko si spoznal, da ti ne preti nobena nevarnost. Ali, o joj! Zdajci spodrsne ubogemu vozniku, in kakor je dolg, zlekne se po rosni travi. Toda kaj takega se mu menda večkrat pripeti, zakaj če se tudi ni mogel pobrati, vender ni izpustil voza, kateri se je že nagibal. Sreča, da ti je za hrbtom najstrmejši kos, sicer bi se valjal in prekopicaval po mokri travi, da bi se smilil samemu sebi. Voznik si opomore, skoči na noge, in skoro sta ob vznožji. Vožnja je trajala samo nekaj hipov. Siromak se ti smili, ker je moker kakor miš; da ga potolažiš, sežeš nekoliko globočje v žep in se obrneš na desno ter nadaljuješ svoj pot. Mimo Črmožiš, gorske vasice pod Rogatcem, stopaš poleg Stoperškega potoka v Dravinjsko dolinico, prekoračiš ozki hrbet in skoro stojiš na ravnem polji. Tu si zopet na prašni cesti; pridno stopaš proti mestu, iz katerega si šel včeraj, in naposled izgineš v njega zidovji.

  1. ^ Ob Savi.
  2. ^ Menek, (Lota vulgaris, Priische).
  3. ^ Leithagebirge, kjer je omenjena hribina najlepše razvita.