S škornjem kronani paša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
S škornjem kronani paša
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




S ŠKORNJEM KRONANI PAŠA


Ko so še Turki prihajaili v Belo Krajino, so nekoč napadli tudi vinički grad. Toda čim bolj so ga oblegali in napadali, tem hrabreje so se borili in branili grad kmetje s sečanskega polja. Zaradi turške premoči so se Belokrajinci morali končno umakniti na hribček Žeželj, od koder so s topovi streljali na Turčine, ki so se razpasli po Vinici in okoliških vaseh.

Turško vojsko je vodil mogočni paša. Ko se je utaboril na tokavi za Vinico, je poklical k sebi vse poveljnike turških čet ter jim dejal:

»Dolina je naša. Še hribček Žeželj je v rokah raje, toda zmago hočem imeti. Kadar bodo naše čete zavzele Žeželj, takrat bo moje delo kronano. Pojdite, zberite čete ter osvojite Žeželj. Krščanske pse pa zvežite in žive pripeljite predme. Alah je z vami!«

Paša se je že veselil zmage, ni pa pomislil, da pravijo Belokrajinci vsakemu bahaču: »Lastna hvala ti ne bo dobro dala!« — Komaj so poveljniki uvrstili čete in se pripravili za napad na Žeželj, je na vrhu hribčka zagrmel topovski strel. — — —

Kaj se je zgodilo?

Istočasno ko je paša govoril s poveljniki čet, je Belokrajincem na Žežlju zmanjkalo topovskih krogel. Ugibali so in ugibali, kako bi si pomagali, kar pade staremu graničarju Dravincu v glavo odrešilna misel:

»Stari voli zmerom potegnejo iz dráge!« veli star pregovor. Tudi Mravinec je bil star in izkušen vojak. Mislil si je: »Če nimamo topovskih krogel, streljajmo s škornji!« — In je potegnil z noge škorenj ter zakričal tovarišem:

»Hajdite, nalovite mi kuščarjev! Pa živih!«

Mladci in starci, možje in ženske, vse je pohitelo k skalnatim gromačam, ki so bile posejane po Žežlju. In preden bi odmolil očenaš, so prinesli Belokrajinci staremu Mravincu živih kuščarjev za poln pehar. On pa je pobasal vso to golazen živo v škorenj, potisnil škorenj v top, zažgal v cevi smodnik in — bum! — je izstrelil nenavadni naboj proti turški vojski, ki se je zbirala na viniški tokavi.

Nenavadna topovska krogla je sfrčala po zraku in padla na cilj kakor treba. Škorenj se je poveznil paši na glavo, iz štibale pa so mu pričeli lezti za vrat živi kuščarji.

Paša, ki se takšnega kronanja svoje zmage ni nadejal, je pričel besno otepati okoli sebe. Pomagati pa si ni mogel, ker se mu je štibala pogreznila prav do brade, da ni videl niti pedi pred seboj.

Ko so ostali Turčini opazili »kroglo«, iz katere lezejo živi kuščarji, so jo v divjem preplahu ucvrli izpod Žežlja proti hrvatski strani.

Belokrajinci pripovedujejo, da so jih na begu Ličani vse do zadnjega pobili s kamenji. S škornjem kronani paša pa je na begu zabredel v Kolpo in utonil.

Poslej so Belokrajinci imeli mir pred nadležnimi Turki.