SISTEMI VEČNOSTI

PRVI, S FIGO V ŽEPU.

Minljivost, s figo v žepu.
Da gre dan mimo nas,
ko hodimo po soncu in črvih.

Praprot se vedno upogne,
ob zbližanju z jesenjo. Vedno,
tu ni milostnih odstopanj.

Čas zmeraj pade v pesek
in polzi skozi misnka polja,
brez milosti, tudi v črni noči.

Lososi nikoli ne pozabijo vonja
rojstne reke. Njihova srca so
širša od oceanov in svobode.

Takšni ne moremo biti,
s figo v žepu, zato je naša minljivost
le prvi sistem večnost.


DRUGI, UMETNOST ZADRŽEVANJA

Češnjev cvet, težko pričakovan.
Koliko želje, boleče nabreklosti vej
je treba, da se sok vzpne k tebi
in te razpre.
Vzajemnost molitve
(puhastih besed oblakov, robatih vzklikov
zemlje)
je nujna,
da bi ves svet pristal
na tvojo drobceno,
enostavno radost.

Radost, ki bo? magari za zadnje oči? zadnjič?

Mimo vseh vojn,
poklanih semen
in razseljenih božcev.

Tu, ko te še ni, komaj komaj
zadrževana večnost.


TRETJI, V SLOGU SNUBLJENJA.

Utrujena od ljubezni, najlepša.
Ob glavo zaradi ljubezni, najlepši.

Da bi bila tenka kot pesem trsteničnica.
Da bi dišal po Merkurju, prevajalev zraka.

Zlato oko, ki diha besede, sem videl v tvoji votlini.
Vtvoji hrbtenjači je smaragdna kača žrla ničes.

Ko sem te pobožal, srh po vseh morjih.
Sem šla skozi tvoj spomin v brano.

Bodi večna, princesa, navpična.
Noč brez konca si, z zeleno glavo.


ČETRTI: SISTEM SOBNE VEČNOST

Sistem večnosti je mogoče
razviti v enem samem lončku.
V tem primeru moramo čuvati
tišino zemlje in sleherno jutro
opraviti daritev za zaščitniške sobe.

Tudi solze morajo biti pripravljene,
nihče ne ve, kdaj nas bo zapustila
lepota in okus za zapuščenost govorice.
S primitivnimi grezili moramo meriti
usodo nasedlih okcidancev, jo v srcu ponoviti.

In izi, skozi tišino zemlje, jutranja daritva
in solze, varljivo lepoto, zapuščenost govorice.
Obteženi s primitivnimi grezili moramo
roditi tisto, za kar so trubadurji - zastonj -
umrli.


PETI: VEČNOST ŽADA V KLETKI

Dolgo je za vrati, smrtno tiha smrt.
Tako dolgo, da utrudi ljubezen, posuši češnje,
osmodi pestič, zastrupi brazdo jezika.

Kam naj gre duša v piramidi molka,
kjer ni ne bogov ne svete postelje ne krika?
V smrtno tiho smrt. Tam je večnost le odprta

kletka. Vnjej oko iz žada, večno odprto.
Košček ledu. Atom ogljika. Hologram mačjih sanj.
Nekakšen ogledalni svet, a brez pričakovanj.


ŠESTI: VIKTORIJANSKI

Rahločustno, obžalovanje -
in tudi keltska, žrebičja strast -
velike, danes prezirane viktorijanske
besede ... se naberejo okrog smrti.

Ne gre za plemenitost in očiščenje,
ampak za modrost življenja, ki stre
napuh večnosti z bolečino in izgubo.

Ne čutimo bolečine drugih, zato imamo
svojo bolečino. Ne moremo izgubiti sebe,
zato čutimo izgubo drugih.

Kar se nabere okrog smrti, je sistem,
ki poje v pojemanju. Tako, da se vse,
kar ljubimo in slavimo, vrne v ravnovesje
sveta in preneha biti naše svojstvo in last.


SEDMI, HEISENBERGOV SISTEM

Nemir med snežinskami!
Zvezde gredo vsaksebi
in prazen prostor zaradi spomina
ni neskončno mrzel.

Nemir med mislimi in čuti!
Kri se ne čisti in jod zastaja v grlu,
medtem pa postajajo države
in travne bilke neodvisne.

Nemir med ovaduhi in sledniki!
Vse je zaznamovano, označeno,
sprejeto v akademijo zmote,
v pogojni ris resnice.

Mir in zbranost v nedoločljivosti!
Še slučaj je v sistemu večnosti
lučaj usode, zato bo novi Orfej
prišel, bo, bo, prehlajen od ljubezni.