SEDMI SPEV: TEMAČNO

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ko umre človek, se v vesolju zapre oko.
Kaj ugasne v vesolju, ko umre pes?
In jagnje? Jelša? Kaolinov kristal*
Grozljivo, koliko oči, očkic, očesc,
koliko pogledov,kukanj,b zrenj, škiljenj,
bolščanj, zeničenj, koliko, koliko!

Ampak zakaj, pri obilju bogov, ki bdijo
nad Bosno, zakaj so morale žrtve
pojesti svoje oči, da so smele umreti?

Ko umre človek, se v vesolju zapre oko.
Ko človek poje oko, se zapre sama možnost
svetlobe.

Jojme, kako nežni bodo bodeči klavci,
rojeni v temi! Dete bo moralo znova na pot
herojstva, če bo hotelo najti možnost
presnove.

V presnoci sodelujeta smrt in življenje,
vendar je smrt glavna postavka.

Vzemimo smrt kot osnovo Šklepetalci!
Strah gre, strah gre, strahovito!
Kosti rožljajo, ekstatično, katastrofično!

Tako pojejo otoki, deščice, membrane, opne,
tako pojejo Java, Sumatra, Bali,
tako poje otok Amerike, New Orleans,
tako poje tekoči trak ginevanja v Francoski četrti,
kjer nihče ne more oditi s sveta glasbe,

ki poje o tem, kako pojejo
otoki, deščice, membrane, opne,
Java, Sumatra, Bali,
New Orleans,
tekoči trak ginevanja v Rimski cesti,
ozvezdju,
ki je le znak
med znaki
Sporočila, Sporočila,
zapisanega v neprostorkost
večničnosti.