S. Luigi Gonzaga
S. Luigi Gonzaga Roma Silvin Sardenko |
|
1.
KADAR STOPIM v cerkev tvojo
pred lazurni sarkofag
in pokleknem s toplim srcem
na visoki prag:
Duša se mi spet pomlaja,
jasnobela kakor sneg,
po livadah hodi cvetnih
kakor v davnih dneh.
Odnekod večerni Ave
nosi veter brzolet,
vsaka bilka vrat uklone,
glavo slednji cvet.
In iz rožnih čas kresnice
tiho se porajajo,
kakor da iz src nedolžnih
misli vstajajo.
Izpred praga name mati
z vso ljubeznijo strmi:
Dokler si še rajskočisto
dete, dej – umri!
2.
KAKO dehti
v uspavajočih vtisih
po lilijah,
po nageljnih, narcisih
krog tvojega oltarja.
In sam ne vem:
Li to je vonj iz lilij?
Li duh mi tvoj
nad njim nevidno krili
in sladek vonj ustvarja?
In če je vonj
iz lilij razcvetelih:
Pozdravljena,
cvetov nedolžnost belih
na vrtu in livadi!
Če duh je tvoj:
Potem se nagni k meni
z ljubeznijo
in ves mi svet zagréni,
le rajski up posladi!