Rynek GŁowny

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rynek GŁowny
Sončni voz
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zopet umijem najdbo, najdba ni za mene. S Čilom v ezoterični rob.
Spat! Voda, ki ropota po ceveh, izvisi,
trebuščke maže kamikazam. Lazi po lestvah, češe jagodje. Spomnim se srebrnega lončka, ki je bil srebrn samo na
videz, rašplje, i. e. grabelj za nabiranje borovnic. Tekmuješ, ko se polnijo plasti; za druge sadeže so druge
kante. Najprej smo šli v Divačo.
Že do Divače smo vijugali. V Divači smo šli na vlak, tu so že stali ob
vlaku, za tiste, ki bi hoteli pobegniti nazaj k mamicam. Uniforme smo dobili po DDT-ju, v Doboju, po
postriženju. Poročnik je branil moje dosežke in pljuval po kritiki v Telegramu. In v ambulanti,
Enim: “Lahko grem nazaj, ampak moram
ubiti trideset ljudi ali pa trideset
njih lahko strelja name.” Oba sva brala

Krila golobice. On je imel rojaka, ki je prvič videl stopnice, jaz pa rojaka, ki v življenju ni še odprl oči, in so naju
odpustili, češ da nimava več vročine, vsaj ne
dovolj, vsaj ne preveč, vsaj ne kot
cufki na žici, in kot ko sem imel davno v
Krakovu lastno UDBO, straže v zvoniku, ki so z vrha opazovale, kdaj in kje se bo prikazal Primož, sem lani tam videl statuo, ki je
belo namazana migala, kot bi riba pod vodo brzela sto pet vozlov in totalno obmirovala. Ljudje smo ustvarjeni.