Rusko - Puškinovih petero

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rusko-Puškinovih petero
Jovan Vesel Koseski
manjka še zadnja pesem
Viri: Razne dela [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Rusko-Puškinovih Petero.[uredi]

Sang der sonderbare Greise
Auf den Märkten, in den Gassen,
Gellend, zürnend seine Weise:
Bin, der in die Wüste schreit.
Langsam, langsam und gelassen,
Nichts unzeitig, nichts gevraltsam,
Unablässig, unaufhaltsam,
Allgewaltig naht die Zeit:

Thorenwerk, ihr wilden Knaben,
An dem Baum der Zeit zu rüttelu,
Seine Last ihm abzustreifen,
Wenn er kaum in Blüthen prangt,
Lasst ihn erst die Früchte reifen,
Zufall dann die Aeste schutteln,
Bringt anch selber wohl die Gaben,
Die ihr ungestiim verlangt!

Chamitto.


I. Ribič in zlata riba.[uredi]

Pravlica.

Sivór nekdaj z babelo svojo staro
Pomorskih vod na bregu živel je,
Ribarstvu vdan za toplo leto jaro
Napleta mrež, ko zima lov ovrè,
Kar je imel, orodja šibko šaro,
Kočure v kot je shranil lahko vse,
Starúha je pri pragu predla vidno,
In scer, se ve, de godernjala pridno.

Ribár nekdaj ribari po navadi,
On pervikrat privleče glen iz vod,
Vtopí ko vlak na drugo v sladki nadi,
Pomorskih trav je nekaj skusbe plod,
Zdaj potopí še v tretje lova radi
V globino sak, potegne ga na prod,
In kaj je v njem? Živahna zlata riba,
Po ribje s'cer, pa žlahtniga nagiba.

In glej, začne mu riba govoriti
Omikano in čisto rusko tak:
Čuj, pusti v to nazaj me vodo iti,
Odkup ti dam, kar le želiš ga, vsak!
To čuvši on ob um skor hoče priti,
Opanjen ves in kipu clo enak,
Nalovil rib števila je velike
Tedajni pak še ne podobne slike.

Dovoli on, kar prosi riba zlata,
In govorí v priliki teh besed:
Bog s tabo, daj, so ti odperte vrata,
Svobode se raduj valovja sred,
Ne mika me odkup, in ne odplata,
Pustimo to in s tem zahvale vred,
Ak srečna si, to meni je zadosti,
Bog daj, de jo vbežim enako zlosti!

Potem staruh se verne k svoji ženi,
Ter ji pové, kaj se zgodilo je:
Verjela boš, poslušaj, težko meni,
Kar imam dnes ti razodeti vse,
Sem videl rib že mnogo; še nobeni
Ni bilo moč nagovoriti me,
Pa dans mi je v oblasti ena bila,
Ta je ko mi po rusko govorila.

Prijetno je ko jutra zor blešela,
Očesa so svitele se ko žar,
Škerlatne je plavavnice imela,
Obnebja blesk je bil trebuhu dar,
Danice luč na herbtu je gorela,
Tak bila je po vsem čarobna stvar,
Bil glas besed je ko diviško petje.
Prikazni pak oblika vsa — zavzetje.

Prosila je, de v morje naj se dene,
Ker voda le ji je prijetni dom,
Na suhim ji življenje v hipu zvene,
Straší jo zrak, drevesa, dol in kom,
Ponudla je blagá mi polne stene,
Z odrešbo ak jo zadovolil bom;
Sim bal se kaj, kar bodi si, sprositi,
Zastonj sem jo v slanoto pustil iti.

Nad ribičem staruha je zavpila:
O, tepec ti, o, gumpež, o, bedak!
Prilika tak ugodna ti je bila,
Da bil bi jo objel gotovo vsak,
In ti ta dar, nevkretna rogovila,
Prijeti le, clo temu nisi jak,
Za novo saj bi prosil bil korito,
Ne vidiš, da je naše vse razbito?

Podá ribár do morskega se brega,
Na vod okraj oberne svoj obraz,
Zaklicati na moč se scer ne tvega,
Šeptaje le nagovorí talás.
Pa komaj ta zadet od klica tega,
Zatrese se valovja cel pojás,
In ribica do njega se prižene,
Ter praša ga: Kaj ti želíš od mene?

On reče ji, še straha razun sebe:
Usmili se, začarana gospá!
Sem kregan bil, in verlo, zavolj tebe,
Staruha mi pokoja več ne dá,
Budijo zmir se čudne ji potrebe,
Po novimu koritu trepetá,
Ker naše se je staro ji razklalo,
Tedaj terdí, de ji koristi malo.

Odgovori na to mu riba tako:
V nebó zaúp, in te skerbí na stran,
Korito vam je dano, novo, jako,
Bog daj, de bo potrebi vaši v bran,
In de razum zatrè pohlepa spako,
Pohot de vam ostane clo neznan,
Ker ta zbudí po malim serd osode,
Ter navalí k izidu — kvar in škode.

Domú sivór se verne k svoji starki,
Korito je že novo stalo tam,
Pa babi vžge se hujši v buči žarki
Ko prejšnje dni togote divji plam,
Kaj to je vse, zavpye, taki darki
Se vzamejo? Ti cvet neumnih klam!
Dremavs, bedak! Nazaj do ribe hodi,
Saj hišico, če kaj veljaš, ji zvodil

Hití ribár nazaj na breg pomorski,
Temotno je valovje bilo zdaj,
Širok oblak, vihrav in čern, zagorski,
Overal je svitlobo v senčni kraj,
Zakliče ribo, rahlo in po dvorski,
Kaj žali vas, marljivo ga popraša,
Kje te tiščí, kaj je potreba vaša?

Ji reče on globoko se vklonivši:
Ne jezi se, ne serdi se, gospá!
Staruha mi — poprej že kača bivši —
Sedaj celó počitka več ne dá,
Korito več, pohot le bolj budivši,
Ne vmiri je, je satan baba vsa,
Zemljanka zdaj ji ni dovolj velika,
Lesena jo, prostorna hiša mika.

Nič ne žaluj, je k temu riba rekla,
Le verni se, podaj na svoj se dom,
Ta vama bo po volji pično stekla,
Osoda je že prišla temu v okom,
Pa les je les, leseno ni iz jekla,
Sedaj sloví, zna biti zajtro lom,
Zatoraj je razuma treba vedno,
De hrani se, kar je hranitve vredno.

Se verne on, domovja svoga iše,
Zemljanke ni, in ne od nje sledú,
Kjer bila je, obstenja krasne hiše
Prijazni lesk se razodene mu,
Kdo ribiča zavzetje vse popiše,
Ko čudeže preceni take tu?
Staruha je molčé ob oknu stala,
In sèm ter tjè očesa krog sukala.

Ko vgledala je svojiga sopruga,
Togote žar nakrat se hujši vžgè:
Dremavs, kričí, ti uma pusta kuga!
Lesena ta kočura, to je vse?
Ni našla se za mene lepši druga,
Ki bolj ko ta za nas pristojna je?
Le verni se, mi ni dovolj selanka,
Sloveti čem požlahnjena dvoranka.

Podá ribár do morskiga se brega,
Je burna in nemirna voda zlo,
On zre v zatok, pa ne pregleda vsega,
Kar vidi ga, ni ribe v njem biló,
Zakliče: še klicanje se razlega,
Ko vidi že iz delje priti jo,
In blizo zdaj marljivo ona praša:
Kaj želje so, in kaj potreba vaša?

Ji reče on: Pomozi mi v ti sili,
Globoko se ji vkloni, clo do tal,
Se hujši zdaj mi baba rogovili,
Nikogar se še toliko nisem bal,
Občutke, ki poprej so sladki bili,
Ponos ji je v spominu vse požgal,
Selanka, to je rečica premala,
Htje biti zdaj gospá, bogata, zala.

Odgovorí mu riba te besede:
De zvemo s tem, al konec bo nadlog,
Poskusimo! Navadno take zmede
Zapletajo se hujši le okrog,
Pohot cvetè, ko najde plodne grede,
Pa — verni se, in s tabo hodi Bog!
Bo sčasoma se jasno razodelo,
Verjeti kaj dvoranki se bo smelo.

Domú sivór se verne k svoji stari.
Kaj vidi on? Visok ostolpen grad,
Na stopnicah staruho v lišpa šari,
Vse v žametu, na čelu šapel zlat,
Demantov poln ji venec kolobari
Nakrišpan grud, in zlo okinčen vrat.
In šolnički najdrajši karmeznice
Pokrivajo olišpane nožice.

Služabnikov je bilo krog veliko,
In ona jih poredoma lasá,
Nagovorí sivor ošabno sliko:
Me veselí, si blesk in krasotá,
Bog srečo daj, po smerti večno diko,
V pokoju tak se preživeti dá. —
Pa ona še odgovora ni dala,
Koj k delu ga v konjušnico poslala.

Tak stekle ste po redu dve nedele,
Staruhe gnjev naraša v enomér,
So zbadati jo želje višje jele,
Zaropotá ko včasih ljuta zvér,
Nakrat možá pokliče spet od stelje,
In mu veli, naj gre do ribe v dir,
Ker ona več dvoranka neče žiti,
Kraljica zdaj mogočna hoče biti.

On reče ji, ko sliši te besede:
Te vjedla je morde tarantula,
To mervico možgan ti satan zmede?
Navdana si toposti, blodnje vsa,
Ne veš, ne kdaj, ne kak, ne kam se vsede
Mogočnik in posneti misliš ga?
Naklanjati sim želel ti dobrote,
Ne grem tedaj ti prositi sramote!

Ko kušar je staruha se jezila,
Možá na moč berljuznila zaúh:
Se meni vpreš, ti kmečka rogovila,
Dvoranki clo, nevkretni zavalúh?
Zavedi se poprej, ko treši sila,
Le k morju koj, ne bodi umu gluh,
In če ne greš, pomagati bom znala,
Prinuditi, primorati te dala!

In k morju spet se stari mož odpravi,
Je bilo clo temotno morje skor,
Klicaje ribo se na bregu vstavi,
Valovja zrè pod sabo razni spor,
Koj ribica v začetni že naplavi
Mu pomolí glavico čedno gor,
In praša ga: Kaj k meni te prižene,
Kaj treba bo, in kaj želiš od mene?

Na to sivór: Sam zlodi babo šunta,
Poslušaj me, jeziti se nikar!
Hudoba ta se vedno z mano punta,
Ta šestiga ni dneva božja stvar,
Izverstna clo bi v peklu bila lunta,
Za vpaliti desetkrat hujši žar;
Dvoranka — to sedaj je ne nasiti,
Kraljica — da! kraljica hoče biti.

Nič ne žaluj, mu reče riba zlata,
Le verni se in bodi s tabo Bog,
Nej vladati poskusi stvar košata,
Več tacih že je vidil svet nadlog,
Dežele, v kih je dnes — — nekoljko blata,
Semirama nekdaj je trešla v jok,
O druzih pa, ki mlajši so, molčimo,
De več jih ni, o tem se veselimo.

Se verne mož domú k ošabni stari,
Pred njim stojí visok cesarski grad,
Po izbah krog staruha kolobari,
In ravno kar na stol se vsede zlat,
Ji strežejo baroni in bojari,
Obilna hran je mize vsaka plat,
Peneča je šampanjka verlo tekla,
Dva pridna zmir iz buč zatike vlekla.

Kolačke je medene prigrizvala.
Po žveku najhitrejši je bilá,
O vratah je telesna straža stala,
Od glav do nog v orožje vtaknjená,
Kresavnike napete skor deržala,
Pripravljena je k bitvi bila vsa,
To vidši in de vse se ji priklanja,
On misli — to gotovo se le sanja.

Stermí, treptá, do živiga oplašen,
Nekoliko se bliža starki plah,
Blišobe pak enake ves prestrašen
Se verže nem, brez govorjenja, v prah,
Je čudež bil v okrogu scer razglašen,
Gledečiga pa vendar zmane strah:
Bog živi te, on reče ji, kraljica,
Bi rekel, zdaj dovoljna bo dušica!

Staruha pa pogledati ga neče,
Ponosno, da! ošabno se derží,
Ne gane se, besedice ne reče,
Z očesom le, nej s poka se, velí,
Dvoranov koj nekoliko priteče,
Popade ga in dvigne, zavertí,
In zdaj derčí ribar iz rame v ramo,
Kot oblička ob igri z jame v jamo.

In zunaj, koj pri pragu, so vojšaki,
Zaúšnic tam nabira važna je,
Ker niso le v pobitju vraga jaki,
So šale jim tih sort prijetne vse,
Grohót, prikor, zasmeh so bili taki,
Priličniga ni slišal nikdo še,
Derhal kričí: Boš vedel zdaj, da posla
V deržavi ni pripravniga za osla!

Vertí se čas, za tednam teden steče,
Star tihi se priskuti vlade čast,
S to aboto se več pečati neče,
Spoznavši, ta de ni življenja mast,
Spet iskati moža sopruga reče,
Poslani koj dobijo ga v oblast,
In ko pred njo stojí v dvoranov množi,
Občutke mu staruha tak razloži:

Podaj se tje do ribe, jo pozdravi,
Povej ji tak, vladanje mi je všeč,
Pa kraji ti za mene niso pravi,
O čudežih oblast je moja reč,
Pomorska moč o ribah mi je v glavi,
In tvoja bo motavka mojih sreč,
Kar hotla bom, to bom ji ukazala.
Po celimu jo morju pošiljala.

Ukazu tim ribár se ne protivi,
Gotov dovolj, zastonj de bilo bi,
Pokorno se priklone babi krivi,
Na morski breg do ribice hití,
Viharja znak, oblaki črnosivi
Pokrivajo obnebja vse straní,
Na kviško se valovja spor dviguje,
Z vetrovi vred togote divje hruje.

On ribico zakliče kakor vada,
Priplava ta do brega, praša ga:
Imela kaj bi duša tvoja rada,
S čim služiti bi ti zamogla ja?
Vklonivši se nadloge tak razklada
Ji ribič zdaj, in riba sluh je vsa:
Kar več ne vem, kak bi obračal z babo,
Dovoli mi, de se pomenim s tabo.

Kak pridemo v okom enaki zlosti?
Poslušaj me, serditi se nikar!
Kratica, to sedaj ji ni zadosti,
Nad morjem clo htje biti gospodar.
In tebi, da! clo tebi, ribi prosti,
Ukazati, to je gerdobi mar,
Kar sanj bo dal, to misli vse dognati.
Po celim krog te morju pošujati.

Ničesar več na to ni riba rekla,
Nakrat okrog je obernila se,
Nevoljna vod valove z repam spekla,
Ter zginula v globino morja je,
Oterpne on, ko de bi bil iz jekla,
Kaj tacega se ni zgodilo še,
Klicaje tam po bregu samši hodi,
Na zadnje pak, de je zastonj, presodi.

On verne se merčljiv do svoje stare.
Kaj vidi zdaj? Dvoranov, grada ni,
Stražarjev ne, nič več ponosne šare,
Poslopja ne, hrumenja ne ljudí,
Kočura streh nasprot molí razpare,
Na pragu tam staruha spet čepí,
Razklano vse pred njo in zlo razbito
Ležalo je, ko nekidan, korito.


II. Kavkazki vjetnik.[uredi]

Pervi del.

Po pragih koč in ob ogradah
Čerkesi dnes brez del sedé,
Neskerbno ropnih o napadah,
O bojnih brigah govoré.
Z lepoto gorskih konj bahajo.
Za raj veljá jim delapust,
Presilenju ko slavo dajo,
Je slad iztok medenih ust
Poslavljajo junake svoje,
Njih budni um, prekanenost,
Kak bistro pušk jim strelba poje,
Zadene kak pušice ost.
Vasí požgan ih se ne zabi,
Lepote ne ujetih žen,
Kar mem gredé se scer nagrabi
Od dragotin visokih cen.

Tak teče sèm ter tjè beseda,
Po zraku plava lune krog,
Nakrat Čerkes, osoba bleda,
Med nje pridirja urnih nog.
Za sabo v zadergi privleče
Mladenča ravno vjetiga,
Tu, nate Rusa! vriskno reče,
Na krik sosedstvo skup vervrá.
Ostopi ga na moč grozivši
Ta ljuti rod, zaton pravic,
Jetnik, pobit in ranjen bivši,
Molčí med njim kervavih lic.
Ne vidi zlih pestí grozíje,
Ne sliši kletve strašne njih,
Mertvaški senj ob glavi vije
Mu pust oblak dozdevkov zlih.

Razjasniti se dolgo neče
Jetniku ta omotni mrak,
Poldnevno že ga sonce peče,
Na nogah je že v selu vsak;
Sedaj se mu poverne tudi
Zavedenje življenja spet,
Odleže, kar ga v sercu grudi,
Je vnovo čut nekoljko vnet.
Slabotni gled okoli suče,
In vidi nedohodnih gor
Neprezretljive snegov gruče,
S tim upanja otetbe vmor;
Za hribam hrib, za goro gora,
Od pustih spred pustejši zad,
Čerkeskih tak slobod opora,
Sovražnikov Evrope grad.

Verig de strah za hip ne zabi,
Rožljajo tje, bi djal, na pih,
In groze stisk, to čuvši, zgrabi
Ob gerlu ga, de vprè mu dih.
Ta glas mu strah ves razodene
Od pervih ur do zadnih dob,
Tolažbe cvet mu v migu zvene,
Ak misli le: Čerkeski rob!

Pri plotu ternove ograje
Tik sela vjetnik sam sedí,
V gošavi kermo nabiraje
Raztrošeni gorali vsi,
Kavkazkiga ni zreti sina,
Širjava vsa molčí pred njim,
Dolin, planot in gor višina
Razpenja se o kraju tim.
Ni viditi vasí, ne sela,
Samotnih ne v okrogu hiš,
Le jednoličnih trat dežela
Ti kaže v delji združen bliš.
Med njim se sveti cesta gladka,
Ki pelje proti severju;
To vidši se opomba sladka
Zbudí v spominih vjetniku.

Ta cesta pelje v ruske kraje
Kjer živel je mladosti dni,
Veselja čutil perve slaje,
Ljubezni perve radosti;
Pa tudi strah, skerbi, terpljenje,
Ko zgrabi časa burni tok
Začeto, nježno še, življenje,
Potegne mu razcvet iz rok;
De vgasne up, tolaž, veselje,
Kar scer mu slast al drago je,
On clo prememb na bolji želje
Globoko v serca hram zaprè.

Poznal je svet in zle namene
Lizunov in kovarnikov,
Prijatle brez vestí in cene,
Ljubezni sanj clo negotov;
Spoznal kovarne je napade,
Pretehtal bliš krivic, praznot,
Dvoranskih besedí oslade
Je slišal. žalibog, povsot.
Odstopnik sveta, drug prirode,
Zapustil je domovje zdaj,
Z veselim upanjem svobode
Obernil se v neznani kraj.
Pa vsim je konc! — Ni ga na sveti
Zapaziti več upanja;
Clo vi, tolažbe zadni cveti
Ste vsahnuli, izdali ga!
Jetnik je on! — Z glavó na kamen
Prignut želí, de vgasnul bi,
Ko dneva svit življenja plamen,
In prišla noč mu večnosti.

Že merkne sonce za gorami,
Potihne v hosti kôscev hrup,
Primahajo domú s kosami
Leskečmi vsi Čečenci skup.
Vse oživí po bornih hišah,
Unetijo se ognji rah,
Zavrejo piskn po ognjišah,
Potem je vžito vse na mah.
Polagoma šumot odjenja,
Zavito v mir je selo vse,
Vesolniga počitka tenja
V okrogu zdaj razpeta je.
Iz gorskih rup v omračnim blesku
Šumi navzdol peneč potok,
Bregovja verh, soseden tresku,
Stermí v oblak, še čez visok.

Cel Kavkazus je v sladkim spanju,
Le lune svit na nebu bdi;
Kdo moti pa v samotnim stanju
Jetnika zdaj o polnoči?
Molčé se bliža; tiho stopa, —
Iz sanj zbudí se Rus nakrat,
Skor misli svest si ni, in sopa,
Divico zrè pred sabo stat.
On gleda, tuhta — — to je zmota!
Za bitje vzeti to, — ne gré,
Prikazen je, dozdev, praznota,
Predrami se in zgine žé. —

Divica rahlo se približa,
Visoko de telesa rast
Pomanjša, se nekoljko zniža,
Skudelice podá mu slast.
On pa jedila kar ne vidi,
Posluša le besede glas,
Ne misli, kaj telesu pridi,
Zagledan ves je v nje obraz.
Jezika scer še ne razumi,
Pa njeni gled in lica žar
Svedočite, de kar ne sumi,
Deklé je vse njegova stvar.

Se zdi, de mu pogled veleva:
"Oživi!" in poprešna moč
Se v udih koj mu razodeva,
Ter dvigne se jo vbogajoč.
Pokornik volje teko mile
On kupico izprazni clo,
Življenja čuti čverste sile
De v jedru duše mu zavró.
Potem nasloni težko glavo
Na merzli kamen tužno spet,
Pa vnovo zmer okó berlavo
Do deklice namerja sled.

Deklina tiho, brez besedi,
Jetniku tak sedí nasprot,
Ko bi htela, o pogledi
Oprosti on de se plahot.
Zdihaje včasih kaj izreče,
In kaže de je v sercu bol,
Solzá potok o tim ji steče,
In mik je vsa, sočutje zgol.

Za dnemi tak so tekli dnevi,
Previdno v spone zakovan,
Verige vlači v britki revi,
Jetnik o čedi vsaki dan.
Temotne hladne gorske jame
Ga varjejo vročin nezmér,
Ko lune blesk potem prevzame
Razjasnenje poljan zvečér,
Iz senčniga pristopi gaja
Čerkesinja, prinese mu
Različne zmir utehe slaja,
Kumisa, kaš, pijač, medú,
Navadno z njim uživa tudi,
O tem prijazno gleda ga,
Mu misli tak obilno zbudi,
Izreči kih plahost ne dá.
Mu pesmi gorske poje včasih,
Tak žalostnih in milih viž,
De v njenih ust ganljivih glasih
Razkrit je ves ljubezni križ. —
Tak tujiga jezika vadi
Se dan na dan igraje Rus,
Prikupi de se divi mladi,
Ne opusti izreke brus.
In ona iz ljubezni žarne
Opravlja vrad učitelja,
Pa njemu, ah! ljubezni parne
So leta — — sanj za vekomá.
Te strasti on sedaj ne čuti,
Se zdi mu le neslana reč,
Mordé straší spomin ga ljuti
Nekdajnjh sklin, ki ni jih več.

Na nagloma mladost ne mine,
In sreče up ne stli na mig,
Nečakano veselje šine
Večkrat v osir skelečih brig.
Le vas, ljubezni pervi cvetki,
Življenja slad, opombe raj,
Vas, dragotin bnljanti redki,
Ko zginete, ni več nazaj!

Se zdelo je, de se navadi
Počasi vjetnik sužnih dni,
Na videz on otetbe nadi
Nastopa v čut ne pripusti.
Ob uri juterne prehaje
Po golih stenah živih skal
Upira v nedohitne graje
Bregovja vid in misli žal,
Rumenosvitlih, belosivih
Gorá nebroj stojí pred njim,
Visokih tak, de misli živih
Do verha ne dospejo vsim.
Veršine tron snegov so večnih,
Bi vidil bil jih clo Odam,
Če v letih bi njegovih srečnih
Se sivček bil sprehajal tam.
Med njim orjak stermí v nebesa,
Dvoglavni Elbrus, velikan,
Zavit od zgor do sred telesa
V kolor leden morivnih slan.
Velikokrat pred hujšim treskam,
Ko je grozil že v delji grom,
Nasprot se je žarečim leska
Nevihte vsedel Rus na kom.
Je gledal pod-se v zlo vervranje
Sopara in prahú vertín,
Ko jelen clo navadno stanje
Pustivši spe v berlog skalín;
Ko v gnezdih orli se splašijo,
Kričaje v zrak se dvignejo,
Goveda groze ostermijo,
Restanje konj očita zlo;
In nagloma steržen oblakov.
Iz toče, ploh in strelnih kač,
Po sredi gorskih tih orjakov
Izlije svoj togotni plač;
Verhovja vsak svoj hudournik
Derví navdol od gruč do gruč,
Dokler ne vprè vsezmožni durnik,
In pošle spet nam sonca luč.
Jetnik se v brambi gorske špifje
Neviht rohnenja ne bojí,
Zastonj vihar napenja sile,
Vetrov nemoč ga veselí.

Scer je budil ta narod čuden
Jetniku našim radoved,
Pretehtati do pik ni truden
Navade, vero, žitja red.
Gorjancam tim narav prirodna,
Gostinba, strast, vojaški žar,
Je bila mu po vsim ugodna,
Tak dlana moč, kot brambe mar.
Je včasih gledal ure cele
Čerkesa, ki ko zračni blisk,
Al treska nedohitne strele,
Zbudivši vsih pohvale vrisk,
Orožja poln naroč obleke,
Kosmato kučmo glave krog,
Derví čez kom in dol in reke,
Po klancu v hrib, ob steni v log.
V stremena vpert, naprej pripognen,
Pritisnena komolca v stran,
Overam tak drevesnim vognen,
Letí ko v beg po vragu gnan.
Tak vadi se na boj zarana,
In konja tud izuri v tem,
Ko pride čas naval in brana,
Pripravljen že in kos je vsem.
Ob levi zmir je sablja britka,
Nej v borbi je, nej bo domá,
Mu treba ni mirú, počitka,
Vojaški žar je duša vsa.
On ne pozná težkote ktere,
Vse jedno mu, al jež al peš,
Clo v cimi že zdrobí overe,
Nasprotja so mu igre veš.
Vsikdej enak, vsikdar pogumen,
Bogastvo mu je konj edin,
Clo ta, bi djal, je v borbi umen,
In Kavkaza resnični sin.

V pomanjkanju je ta učitelj,
Zna stradati in je vesel,
V nevarnosti gotov spasitelj,
Skakona ni kozak še vjel.
Med skalami se z njim potuhne,
Neznatni kot mu je zadost,
Na enkrat von ko strela puhne,
Ak bliža se popotni gost.
Pomeri, sproži, v cilj zadene,
Začeta le, je borbe kraj,
Ter k sedlu berž jetnika vklene,
Ter huj! čez hrib domú nazaj.
Naprej se konj poganja urno,
V nevihti kot viharni blisk,
Čez hribe, jame, brezdna burno,
Derví junak, se sliši vrisk.
Ne vstavi ga ne germ, ne hosta,
Ne polzni pesk, ne sterm prepad,
Ne kom, ne dol, ne šuma gosta,
Vsim tim je kos, vse to je zad.
Razlega krog se ropotanje
Kovanih nog restanja sred,
Tak svojim dá prihod na znanje,
Vse krog zbudí se radoved.

Če kak potok dereč ga vstavi,
Je koj gotov, pripravljen, smel,
Se zakadí v vertín deravi,
Ko de bi tek takrat začel.
Popotnik se vtopi prederzni,
Mu v gerlu vrè že curk na curk,
Pa konj plavar ga dvigne berzni
Na suhi breg iz vodnih burk.
In drugikrat on štor uhvati,
Ki trešne v tok ga hud vihar,
Po roglih ga vse krog obdati
Z orožjem, to je pervi mar.
Obesi na-nj vso reč morivno,
Ki pride v pest, ko samostrel,
Al puško, širit, in verv davivno,
Ter sede sam na sredo smel.

Noč tiha je, rujove reka,
Ki naglo ga navdol derví.
Stražar kozak na komu čeka,
Obernene v potok očí.
V sumenju vod po reki plava,
Tam proga senc, neznatna skor,
Pa njemu past, osod nastava,
Nedvomni kvar, zna biti vmor.
Al se spomin nekdajne bitve
Po glavi ti vertí, kozak?
Po zmagi al doní molitve
Zahvalne v posluh ti tak?
Al misliš ti na dom očeta,
Na mirni Don, na sladko noč,
Objemala ko je objeta
Te milica na moč, na moč?
Kovarni sanj! — izid grozi ti,
Ohrani Bog vas, mili kraj,
Krasavice, vi vžitki skriti,
Kozaka več ne bo nazaj.
Skrivaj na breg Čerkes poskoči,
Se bliža tiho — ko se zdi,
Nameri v cilj — in puška poči,
Kervav kozak se v dol valí.

Deževje ko nastopi pišno,
Končavši s tim se bojni ples,
In mirno sam z družino hišno
Domá sedí lenuh Čerkes,
Ak potnik zdaj, ki cesto zgreši,
Pri njemu se oglasi plah,
Se hišnik berž in zlo pospeši,
De pride vsim v okom na mah.
Pripravljen koj je čihir hladni.
Pečenka, hleb, kumis in med,
V pokušanju oštir ni zadni,
Prijazno s tim konča obed.
V kolor zavit, pa znatno vlažen
Popotnik spi presladko noč,
Nasledni dan počitka blažen.
Zahvali se naprej gredoč.

Ko Bajram se slovesni vredi,
Pridere tma mladosti skup,
Za igro to že druga sledi,
Veselja sploh zbudi se hrup.
Ta zmakne vmah iz tula pšico,
Jo položí na samostrel,
Sproživši v grud zadene tico,
Ki piko jo je v zraku zrel.
In drugi znamnje zgovorijo,
To dano vsi nahip, nakrat,
Iz hriba v dol ko tresk veršijo,
De trepetá mu vsaka plat.
Ko divja zver ob tla ceptajo,
Oblak prahú se dvigne krog,
Vse verste gor odmev jim dajo,
Ko vrejo tje čez plan, čez log.

Življenje pak enakobrazno
Vojaku ni za vedno všeč,
Kalí tedaj to igro prazno
Neredko mor uklencov ječ.
In clo iz rok prevzetne bliska
Mladosti meč, de mah na mah,
Med tim ko množ veselja vriska,
Zvalí se glav ne malo v prah.

Je gledal Rus le ravnodušno
Kervavih tih zabav izid,
Obračal pa vojaško skušnjo
Na tihim zmir poduku v prid.
Prej slave vnet on neobzirno
V nevarnost djal se je povsot,
In smerti clo — ledeno, mirno -
Je v boju stal in šel nasprot.
Se spomni tud še dobe sladke!
Ko je s prijatli piroval,
Plesaje štel stopince gladke,
In godbi takt s petama dal
Obžaloval al čas je stekli,
Poboljšanja zgubljeni up?
Premislila al so ga pekli
O djanju te divjosti skup?

Molčanju je v globokim skrito,
Kar mislil Rus je tisti čas,
Nečutenja v povoj zavito,
Izdal ga ni nikaki glas.
Neskerbno de se vede tako,
Osupne zlo divjake te,
Ter bahajo z jetnikom jako,
O njem ponosno govoré.

Drugi del.

Spoznala si, o gorska diva,
Življenja cvet, veselja mast,
Obraza blesk in barva živa
Očita nam ljubezni slast.
Ker ljubi tvoj je v tmini nočni
Objemal te, plameči žar,
In strast in mik, občutki ročni
Zaterla sta vse brambe mar.
Ti rekla si: O vjetnik mili,
Nej zgine zdaj iz persi stud,
Obupanje in bol presili,
Nasloni, daj! na moj se grud.
Svobodo, rod in dom pozabi,
Ti duše moje svitli car!
Vesela sad pogumno zgrabi,
Ki ga ljubav molí ti v dar.
Bi radostno s teboj živela
V pušavi clo do smerti jes —
Se nikdo, znaj! v okrožju-sela
Poljubil ni le tih očés.
V neznanja mutasti tišini
Do zdaj moj mik je skrit še vsak,
Prikradel ni se v nočni tmini
Do mene mlad nikdar junak.
Terdijo, de sim kar nečutna,
Možem nasprot brez milosti,
Vsa terdoglava, clo okrutna,
De tak me nič ne omeči.

Ja svojo vem naprej nameno,
Kaj misli brat mi znano je,
Prodana bom za zlata ceno,
Končano tak bo moje vse.
Jokala bom, prosila žarno,
Je res, de v tem je slab moj up,
Pa bodi le vse skup nemarno,
Znam rabiti — — in nož in strup.
Iz serca, glej! te ljubim milo,
Ozir je vsak mi vzet in stert,
K tim tirana sim s tako silo,
De ne vmorí je britka smert.

Zamišljen on v otožnost lastno
Se vname mu sočutja žar,
Posluša nem divico strastno,
Občutkov njenih kolobar.
Je v tugi clo, ker gneti v njemu
Spomin se pust preteklih dni,
Kadkada bol nahíp zavrè mu,
Tedaj so solz izvirk očí;
Ležala je ko bakla žarna
Na sercu skerb mu dan in noč,
Poslednič pa se tuga parna
Očita tak, in zlo na moč:

Pozabi me, ja nisim vreden,
Za mene ti de čutiš kaj,
Zgubljen je trud in miglej sleden,
Posvetiš ki ga meni, znaj!
Si drugiga tedaj izvoli,
Pervotni bo te tiga žar
Od mene zadovolil bolji,
Ja zima sim in pusta stvar.
On zvest ti bo, očes lepota
Po njem ko gre bo cenena,
Spoznal bo kras in mik života,
Zaklad mu boš nar drajši vsa.
Od tvojiga bo vnet pogleda,
Železna past mu bo objem,
Poljubka vkus clo raja sreda,
Zamaknenje životu vsem.

Z menoj je kraj, — vse pusto, velo,
Terplenja znak na meni vse,
Obraz je muk in tuge selo,
Grenkote krop mi v sercu vrè.
Me obžaluj in me pozabi,
Kaluža mi je časa tok,
Ljubav na stran, razumnost rabi,
De britki te ne vhiti jok.
Ak bil bi le poznal zarano,
Se ve, drugač, bi bilo vse,
Ko bilo tim je sercu dano.
Zaupati na srečo še.
Prepozdno! glej, tvoj drug je trezen,
Razjasnen clo je v žitje vid.
Je mertev on za vso ljubezen.
Za strasti žar — leden je zid.

Premerlim ustam ni mogoče
Poljub verniti žara vnet,
Tak hladnimu na želje vroče
Primeriti popoln odvet.
Okrutno je, objemu žarnim,
Ljubezni živ ki je iztisk,
S pogledam zimnim in nemarnim
Povračati želenja blisk.

Ko strastno ti v neskončnih čislih
Poljubkov mojih serkaš med,
Imam osobo drugo v mislih,
Za tebe sim — oterpnen led.
Podobe kras pred mano plava.
Na svetu kim prilike ni,
V omame sanj zablodi glava,
In reka solz se mi scedí.
Želím, derhtím, me burno tira,
Mi vgasne vid, govor, posluh,
Na tebe strup se moj opira,
Pa une je življenja duh.
Zato skrivaj naklepe kujem,
Nikomur ni o timu mar,
Na tihim sam terpim, žalujem,
Nesreče sam precenjam kvar.

Prepusti mi solzé, verige,
Ideje, muke, misli vse,
Terplenje, trud, skerbí in brige,
Za tebe to čelarno je.
Zdaj veš dovolj, kaj mene žuli,
Ločiva se za vekomaj,
Terpinčenje me dalej guli,
K slovesu mi rokó podaj,
Mir našla boš, ker po ljubezni
Ne muči žen okrutna strast,
Dohiti čas jih urno trezni,
Ter pomoli jim — — novo slast.

Razkritih ust, le vse ihteča,
Deklina tik sedela je,
Prezrevši, s tem ljubezni sreča.
In upa sla ste zginule.
Ko tenja vej je trepetala,
Ker vetra jih zadene puh,
V njegovi roki nje ležala.
Oterpnen bil je misli duh.
Počas ji dojde spet beseda.
Zavedenje poverne se,
Iz jedra tug jetnika gleda,
Nje čutja kip sledeče je:

Govóriti zakaj sim jela?
O, mojih ust nesrečni glas,
Sim serca stan ti razodela,
Prej ko je bil ugodni čas.
Pozabi, Rus, kar sim izrekla,
Ja nisim vedla, da ti grud
In serce tvoje sta iz jekla,
Občutkov dno ledeni stud.
V objemu tvojim uživala
Sim malo radostnih nočí,
Osoda pičlo le nabrala
Je zame sladko jasnih dní;
Uteha kje je, kje plačilo
Za tuge, skerb, obupanje?
Kar pusto je v življenju bilo,
Kdo poravnd te gruče vse? —

Ti lahko slad prevar, omame,
Natakal bi do verha bil,
Če resno ne, iz milbe zame,
Sočutno le moj um slepil.
Polajšala bi bila stanje
Okrutno ti na vsako stran,
Pazivši vse, clo tiho spanje,
Branila tak te noč in dan.
Ti nisi htel! — — Pa kdo je tista
Prekrasna tvoja milena?
Vzajemno al te ljubi ista,
Je vdana mar ko jes ti vsa? —
Pretehtati terpljenje tuje
Povsot in zmir težavno je,
Pozabi kar mi v glavi snuje,
Smejati tug se mojih ne!

Zamolkne tak, in jok in stenje
Ji stiskata diviški grud,
Iz ust ji vrè ko v brizgi penje,
Života polt je zimni stud.
Objemši mu na moč kolena
Je zdih na zdih le dihalá,
On dvigne jo, sam bled ko stena,
Besede te v odgovor dá:
"Ne plakaj, glej! sim skusil tudi
Ko ti, in huj, osode čert,
Spomin na to grenejši grudi
Me v mislih kot očitna smert.
Vzajemna ni ljubezen mene
Osrečila, sim ljubil sam,
Vzajemnosti visoke cene
V občutkih tih j a ne poznam.
Ja vgasnul bom ko plamen dimni,
Pozabljen pustih sred pečín,
Zakasnen cvet, ki mraz mu zimni
Življenje vzel je clo spomín."

Počasno zvezde so temnele
Gromade svitlo snežnih gor
So v mračni delji glave bele
Molile že v začetni zor.
Topivši gled, znižaje glavi
Se ločita molčé obá,
Nesreča ju različna davi,
Pa v žalosti enaka sta.

Samotež on od tega časa
Prehodi dol in sela plan,
Nad njim se sonce polno krasa
Vertí po zraku dan na dan.
Dišave noč prostira hladno,
Enako zmir za nočjo noč,
Kaj zašumí, mu zdí se sladno,
Verige strese na vso moč.
On misli, bo kozak gotovo,
Ki pride de izbavi me,
Divjaštvo de višin sirovo
Pedepsa kot pravica hče.
Zakliče, — pa vse tih ostane.
Le tu al tam potok šumí,
V gošavo zver boječa plane,
Samotni glas ko zadoní.

Na enkrat se glasí kričanje,
"V konjak, tabun!" vse skup vervá;
Čerkesi s tem dadó na znanje,
De v boj hití soseska vsa.
Močí izraz je vsaka činba,
Pazivni gled sovraštva blesk,
Oklep lesket, somrak ogrinba,
Stop noge strah, tip roke tresk.
Konj osedlan se kviško spenja,
Vrè iz nosnic mu plam in žar,
Se krog vertí ko v pihu tenja,
Pripravljen clo v kolop je kar.
Iz komov zdaj vojaštvo plane,
Zatrepetá okrožje vse,
To nese proč in uno zmane,
Do Kubana vse sterto je.

Domá je mir; na soncu v blagi
Gorkoti psov kardelo spi,
Mladenči clo, al skorej, nagi
Igrajo kar se ravno zdí;
In starci tik okrog sedijo,
Iz dolzib pip valí se dim,
Ak čuti kak napev želijo,
Doní nakrat iz gerla vsim:

1.

Valovje vlak derví na vlak,
Debela noč goré pokriva,
Dremote zvit zaspí kozak,
Na kopja drog pripognen biva.
Ne spi kozak v omami tmin,
Te pazi tam Čečenje sin!

2.

Na čolničku kozak sedí,
Za sabo sak po reki vlači;
Kozak, pozor! Čerkes ne spí,
Ko trenul bi te smert zasači.
Ne kimaj, Rus, v omotu tmin,
Te pazi, glej! Kabarde sin.

3.

Obrežja krog zavetnib vod
Je mnogo mest veselja glasnih,
Nastopi pir, zabava, god,
Lepot se skup nabere krasnih.
Domú, domú, iz teh sedmin,
Vas pazi tam zagorski sin!

Tak pojejo. Sedé na bregu
Derečih vod pretehta Rus,
Kaj hasnulo bi mu k pobegu.
Preveč grení že robstva vkus.
Pa krepka je o njem veriga,
Kazdjati jo, kje vzeti moč,
Stermina gor še hujši briga.
In krog in krog vodá obroč.

Temnejši zmir prihaja slepa,
Zavite so goré v somrak,
Le bliža je še svitlo lepa,
Ker lune blesk razjasni zrak.
Jelena v hosti drem premaga
Kričanje orlov prenehá,
Po bregih vrè kipeča vlaga,
In kaki konj še zarestd,

Nakrat je v listju zašumelo,
V somraku bel ferkljá zavoj,
Šumot se bliža, se je zdelo,
On zrè — — divico pred seboj.
Lasjé v kosméh ji krije pleči,
Ki svitlo čern oblak se zdí,
Besed ne da ji stok izreči,
Po licu vir solzá kipí.
V desnici se ji sveti pila,
In leve kinč je kratki meč,
Pripravljena je tako bila,
Otetbi v prid, in tud — za več.

Obernen gled skerbé v jetnika
Mu reče: Glej ugodni čas!
Pobegni ak te prosto mika,
Ne mudi se, zapusti nas I
Te paziti nikdo ne more,
Vse tiho je, vse spí sedaj,
Poprej ko svit se verne zore,
Preplavaš tok na ruski kraj.

Deržé v trepeči roki pilo
Pripogne se ta hip na tla,
Ječí na moč, ko čuti silo,
Veriga ter se trese vsa.
Divica jo tak urno gladi,
Vertivši klep izvoljen krog,
De kmalo vda se pilni bradi,
In glej! — jetnik je prostih nog.

"Svoboden si, mu diva reče,
Pobegni!" Pa nje gled leden
Pové, de zlo jo v sercu peče,
De je po vsem obupa plen.
Obraz odkrit se ves mu kaže,
Zavoj je tak na stran prignut;
Očes oblak pa pust ne laže,
De v sercu vrè ko krop ji čut . —

O mila moja! Rus izusti,
Na vekomaj sim tvoj, sim tvoj,
Obema so ti kraji pusti,
Beživa, daj! in ti z menoj!
Prijatel ne! mu reče ona,
Za mene je življenja kraj,
Je zginul up, veselja krona,
Je nikdar več ne bo nazaj!
Ti! moje vse! in ljubiš drugo!
Nu, najdi jo, in ljubi jo,
Kaj moglo bi še hujši tugo
Zbuditi mi? — Preveč je to!
Ostani zdrav! Ljubezni tvoje
Opomba bo spomin mi zlat,
Pozabi clo nesreče moje,
Mi roko daj — poslednikrat.

On ji nasprot razprostre rame,
Ljubezni vnet do nje hití,
Ko živi plam jo tik objame,
Poljubkov tma — — šumí, šumí.
Se vpotita. — Naprej iz mesta
Samotniga, naprej, naprej,
Do brega vod molčé le gresta,
Nad reko sta kipečo zdej.

Pripravljen že je Rus in smelo
Se zaderví v valovje koj,
Do gerla to ga je objelo,
S plavarjem terd začelo boj.
Presili on vse skup zapreke,
Doplava čverst nasprotno stran,
Se spne na breg iz vihra reke,
In tak željen mu dom je dan.

Sedaj nakrat verší valovje,
Izdíh globok, omolkne gluh,
Iz vod, bi djal, doní to zovje! —
Zadene kar beguna sluh.
Na goli breg nazaj on plane,
In pazi kaj bi bilo to?
Potihne vse, se več ne gane,
Valovje le vertí se zlo!
Divice ni zazreti bilo,
Na reki ne, na bregu ne,
Okrožje pak je tenj se vilo
Šumečih vod po planim tje.

Razumi vse! — — Prej ko se loči,
Poslednikrat meglen pogled
Še v selo vprè, kjer gorski v koči
Prebival je živine sred.
Opazi kraj, kjer je okove
Seboj derdral — naprej, natrag,
Al pesmi kjer Čečen sirove
Je tulil strog namembi v znak. —

Že sonca blesk višave vdarja,
Svitlobi se odprè zatvor;
Dolin somrak razjasni zarja,
In znatno zad so ride gor.
Prijazni pih nasprot mu veje,
Premagane so muke tak,
Iz holmov pak domače meje,
"Pozor!" kričí pazliv kozak.

Epilog.

Do Azije je tak letala
Perutnih tenj modrica tje,
Na Kavkazu cvetlic nabrala,
V ta mali venc povila vse.
Oblek čerkeskih kroj sirovi
Ugodi ji, in šega vsa,
Je rada v tej obleki novi
Mi v sanjah se prikazala.
Preplavala je puste skale
Stermečih gor seliš okrog,
Poslušala okrutne žale,
Sirotnih djev in mater jok;
Ljubila pah in bran vojaški,
Restanje konj, šumeč tabun,
Napada grom, upor kozaški,
Prigodeb zmir veršeč tomun;
Nerazumljive tud kurgane,
Junaki v kih nekdajni spé,
Čez kterih čin in dela znane
Stoletja dob koló verté.
Zna biti de v tečenju časa
Pravlica bo razjasnula,
Kar dobe té od sebe glasa
Podučniga v'pros ne dá.
Od slavnih del bo govorila,
Razloči kak Mstislav dvabor,
Ko je nakrat derhal planila
Na Taman iz čerkeskih gor.
Bo skazala otožne vadlje,
Preteklih dob mnogtero zlo,
Gruzinke kak nekdaj napadle
Mamivno nam vojšake so.

Načertal bom poboj krovavi,
Junaških del nesmertni skus,
Zmagavni tič ko naš dvoglavi
Preplaval ves je Kavkazus;
Ko perva je gromela bitva
Na Tereku pečin okrog,
Cicjanova — ne gladka — britva
Mladila je zagorja lok;
Ko klical je na boj gorjance
Rogov in tromb vesel grohot,
Stermeče vse napadši klance
Je orel naš razdjal zarot.
Povedal bi, kaj Kotlarevski,
Kavkaza bič, doveršil je,
Dospeti pak ne more pevski
Razum na verh te slave vse.
Velitelj strog, pokorni sluga,
Nasprotnike razdjal je vmah,
Ko de bi jih nenadna kuga,
Al blisk in tresk valila v prah.
Zdaj britkiga ne sučeš meča,
Ne veselí te več prepir,
Se prazna zdi ti bojna sreča,
Samote le ti vgodi mir.
Pa čuj, Iztok! iz sanj se zbudi,
Oblak je siv nad tabo še,
Kavkaz pozor! ga ne zamudi! —
Gre Jermolov, prikloni se! —

Potihnuli so bojni čini,
Premagal je vse ruski meč,
Kavkaza vi ponosni sini,
V čim up je vaš? — Kar ni ga več!
Otela ni vas kri prelita,
Očarano orožje ne,
Ne vaših čet prevara zvita,
Svobode hlep, in djanje vse.
Podobno plemenu Batije
Prededam je nezvest Kavkaz,
Za slavo, dom se več ne bije,
V nemar pusti junaštva glas.
Popotnik zdaj gre brez bojazni
Po kotih kjer ste gnezdili,
Pravlica pak o vaši kazni,
In naši slavi govorí.


III. Mertva carevna in sedmero vitezov.[uredi]

Pravlica.

Car s carico posloví se,
Tuje v kraje zavertí se;
Ona v oknu pase mar,
Kdaj de pride mili car.
Zre ob dnevu, zre ob noči,
In očesa gledajoči
Razbolele so se zlo, —
Njega ni nazaj biló.
Čas vertí se, teče urno,
Se preverže vreme v burno,
Mraz pritisne, sneg kocnjá,
Bel kolor poljanam dá.
Mescov tak devet prešló je,
Žalosti velike svoje
Ona skriva vsim ljudem,
Bol pa hujši grize nem.
Sveta noč je nastopila,
Mati hčerko porodila;
Komej ta zagleda svet,
Verne tudi car se spet.
Ko carica ga zagleda,
Skor zastane ji beseda,
Tak jo to razveselí,
De mu koj nasprot hití.
Pa ta stres je preobilen,
Nepričakan, clo presilen,

Premektá preveč jo vse,
In k obedni mertva je. —

Dolgo car ni bil utešen
Pa tud on — je slab in grešen,
Leto steče kakor sanj,
Spet ljubezen plane nanj.
Se oženi! — Ta ženica,
Po naravi že carica,
Stara ravno dvajset let,
Bila je lepote cvet.
Rašena ko mlada jelka,
Ne premajhna, ne prevelka,
Belih, clo blišečih lic,
Cvetna krona vsih divic.
Tud po umu je slovela,
Modrijanke glas imela,
Bivši tak ta ženska res
Kip na zemlji skor nebes!
Scer pa terda, zlo prevzetna,
Svojoglavna, silna, zdetna,
Sumapolna, brez vestí,
Kamor stopi serd zbudí.
V zakon razun te lepote
Ni prinesla betve dote.
Le nekako zerkalce
Je imela lastno še.
To po sliki ni slovelo,
Vender se med čuda štelo,
Ker govor mu bil je dan,
In — slavjanski, v Rusji znan.
S tem dovoljno je živela
Vedno v slogi, zlo vesela,
Ko je vanj pogledala,
Gola slast je bila vsa
Radost bila je, uteha,
Vir blaženstva, sreče, smeha,
Ko je praša: Bratec moj,
Razodeni ved mi svoj!
Nisim ja lepote dika,
Perve rože rajska slika,
Polna ljubeznivosti,
Tak, de več enake ni?
Dá v odgovor koj zerkalo:
Ti si fcitje krasno, zalo,
Take ljubeznivosti,
De nikir enake ni?
In z bliskavno radnim licam
Se nasmeja govoricam,
Radosti v objem se dá,
Ziblje kraja ram obá,
Tu popravi, tam podreca,
Vse le past za tičke, seca,
Se pripogne, v steklo zre,
In komolce v stegna vpre.
Nar bolj sama si dopade,
Ter razumiti ne znade,
Nje de tik na svetu tem
Všeč bi bil še kdo ljudem.

Tako ta dozdevke pase,
V tem carevna tiho rase,
Dan na dan je zalši cvet,
Vse jo čisla, vsak je vnet;
Po lepoti je slovela,
Po razumu glas imela,
Bivši serca rahla vsa,
Pa prevdarka bistriga.
Belolična, černooka,
Krasna hči plemen istoka,
Vsiga znanstva mik in slast,
Tudi možkim — — hlopna past.

Se mnogterim scer nasmeja,
Pa kraljiča Jeliseja
Zadnič izvolili so,
S tem poroko sklenejo.
V doto oče kralj odloči
Sedem tergov, ter naroči,
De dobí še zet in sin
Zraven petdeset grašin.

Svatje že so v gradu zbrani,
Pa carica jim naznani,
De začeti se ne dá,
Ker še ni oblečena.
Pred zerkalcam lice lišpa,
Svilne oblačila krišpa,
Gleda v steklo polna sle,
In prašanje njeno je:
Nisim ja lepote dika,
Perve rože rajska slika,
Polna ljubeznivosti,
Tak de mi enake ni?

Kaj na to zerkalce skaže?
"Ti si lepa, krasne baže,
Cvetna roža, dvombe ni,
Tode perva — nisi ti;
Pasterka ker tvoja draga
Prekosí te, te premaga.
Njej gre krasa pervi red,
Ker prilike nema svet."
Mačoha na noge skoči,
Blizo je de serda poči,
Jeznosílni roke mah
Zmane skor zerkalce v prah.
Pha z nogama, z roko buta,
Vsa se trese, vpije ljuta:
"Gerdo steklo, pusti črep,
To terdiš, ker clo si slep!
Njej de bilo več bi dano?
Ona meriti se z mano!
Bom učila jo, čaj, čaj!
Se bo zvedlo, kdo je kaj.
To ni čudno, de je bela,
Mati v oknu je sedela
Gledala okrožju vprek
Dan in noč na beli sneg.
Pa za to ne bo rojenka,
Vrat na nos, nar lepši ženka!
To terdí le glupi trap,
Potepuh, nemarni cap.
Odpri samo le očesa,
V meni vsih lepot nebesa,
Kteri ženski krog in krog
Dal prilični kras je Bog?"

Dá v odgovor koj zerkalo:
Je vse sploh se prispoznalo,
Mik in kras je v tebi vse,
Tode una — — lepši je!

Kaj bo zdaj? Zavisti černe
Polna naglo se oberne,
Serda clo nehotni rop,
Steklo zadervi pod klop:
Pozvoni; prispè Černavka,
Izbic pridna opravljavka,
Tej razloži vse rečí,
Kar se ji potrebno zdí,
Ter ji reče: Boš peljala
V gozd carevno, jo zvezala,
Pod košato jelko tam
Prepustila jo volkam.
Kdo bi vmiril babo gnjevno?
Nikdar um! — In tak s carevno
Gre Černavka v daljni les,
Gojzda temne goše vmes.
Sili zmir naprej stopati,
Ta začne se grozno bati,
Hosta že straší jo zlo,
Ne razumi kaj bo to,
Ter popraša: "Ljubezniva,
Kaj se dela? v čem sim kriva?
Kaj pomeni vsa ta reč?
Ne razumim činbe več.
Ne pogubi me, ženica,
Neki dan, ko bom carica,
Dala bom ti dragi dar,
In še več moj ženin car."
Ta bi serce clo ji dala,
Ni je vbila, ne vezala,
Rekla ji: No serček moj.
Hodi prosta, Bog s teboj! —
Gre domú. — Jo koj carica
Praša: Kje je krasotica?
Reče una: Zvezana,
Al pa že v zobéh volká.
Dolgo tam ne bo terpela,
Kmalo večni mir imela
V mlinu urnim rezkih slin
Samogoltnih teh zverin.

Je pravlica se prosterla,
Carska hčerka de je umerla!
Tuži bedni car po njej,
Bolj še ženin Jelisej.
Ta na pot se naglo spravi,
Serčno znance vse pozdravi,
Izroči se Bogu pred,
Ter nevesti mahne v sled.

Pa nevesta polna muke
Blodi v gojzdu, vije ruke,
Mrak se bliža, pozno je,
Do grašine ko prispè.
Lep nasprot ji pes prilaja,
Se raduje, smuka, raja,
Spremi jo na prag in čez,
Ponavljaje vedno ples.
Ona si pogum prebudi,
Se na stopnicah ne mudi,
Gre s pesam naprej, naprej,
Se približa vratam zdej.
Komaj kljuke se dotakne,
Tipu že zatik se umakne,
Dvojne vrate se odpró,
Glej, dvorano lišpano!
Krog in krog sedala močne,
Zgor preproge clo iztočne,
Mnogo je strani obéh
Kipov svetih ob zidéh.
Peč in krasna krog ležanka,
Kjer se v noči sladko spanka.
V sredi miza terdih desk,
Vse polikane na blesk.
Res le dom samoto kaže,
Pa naprava se ne laže,
Med ljudí de dobre je
Tu zadela, priča vse.
V tem ko to jo je tažilo,
Ni nikogar zreti bilo,
Dom je sem ter tje obšla,
Več rečí uredila,
Bogu je prižgala svečko,
Žarko ter zavkrila pečko,
Posteljo si naredí,
V njo počene in zaspí.

Zdaj se bliža čas obeda,
Vstane zunaj šum in zmeda,
Konjkov sedem vihra v dvor,
Svitlih kakor sonce skor.
Starši reče: Čudno, čudno!
Vse je čisto, vse priljudno,
Kdo olišpal je ta grad,
Vedel to bi grozno rad.
Daj, prijatel, se prikaži,
Britko skerb nam utolaži,
Ako si postaran mož,
Oče nam al striček boš!
Ako v mladosti cveteči,
Bodi bratec nam ljubeči,
Ak si stara žena, mat
Bodi nam, ljubezni slad;
Ak krasna si divica,
Bodi mila nam sestrica,
Poravnano s tem bo vse,
Kakor nam spodobno je.

In carevna, lepa, mlada,
Stopi von, ne ravno rada,
Čislanje de skaže jim,
Nizko se pripogne vsim.
Prosi vljudno odpušanje,
De stopila je v njih stanje,
K njim de v gostje je prišla,
De-si ni povabljena.
Po besedah so spoznali,
Pred carevno de so stali,
Mizni pervi sedež ji
Starašina izvolí.
Berž jedi so nanosili,
Z vinom kupico nalili,
Na ponudnici vse to
Rah pomaknuli pred njo.
Nekaj hleba si je zbrala,
Kosček mali v usta djala,
Vina ni pokusila,
Ni ga bila vajena.
Tudi trud jo silno davi,
Mir želeča sercu, glavi,
Si izprosi izbico,
Rahlo počivalo z njo.
So v nadstropje jo peljali,
Tam nar lepši izbo zbrali,
Ji vošili sladko noč,
Ter hiteli skupno proč.

Dan za dnevom tak ji teče,
Je carevna polna sreče,
V brambi svojih vitezov,
Ki so v sili škit gotov.
Tekališa jim za rana
Vsaki dan goré, poljana,
Šume slast so vitezam,
Dirja vsak posamši tam,
Strela zajce, šoje, utke,
Tud lisice, divje putke,
Če mu pride v pest Tatar,
Je ko smet zgubljena stvar.
Petigorskiga Čerkesa
Vzame v tarčo brig in plesa,
Ta jo vbriše ak je moč
Unkraj reke v hostno noč.

V tim carevna vse previdno
Dene v red, opravi pridno,
Vsak posebej kar želí,
Tak tekó za dnemi dni.
Čas vertí se ji prekrasno,
Tode bratje se počasno,
Jo gledaje v enomér,
Vsi zaljub'jo v carsko hčer.
Neki dan ob uri zgodni
Pridejo ti blagorodni
Do zavzete deklice,
Starši reči to začnè:
Veš, prelepa ti divica,
De si mila nam sestrica,
Živo te za večni čas
Ceni, čisla vsak iz nas,
Vsi bi radi te imeli,
V zakon te suprugo vzeli,
Tode to ne gré, se vé,
Mož ti jeden bodi le.
Eniga tedaj izvoli,
Na vse druge štej še bolji,
Kakor de bi bratje ti,
Pristni bratje bili vsi. —
Glavo semtertje premikaš!
Berž ko ne ti s tim zanikaš?
Kaj pomeni taka reč?
Al ni kupcu blago všeč?

"Oj, mladenči vi častiti,
Bratje moji glasoviti",
Reče ona jim na to:
"Kar izustim laž ne bo!
Če ni res, iz tega mesta
Nej ne grem. — Sim že nevesta!
Meni je iz vas enak
Eden kakor drugi vsak.
Vsi ste blagodušni, krasni,
Serca krepki, glave jasni,
Ja ko brate ljubim vas,
Bližji žlahta ni za nas.
Zaročena sim sopruga,
Kraljeviču verna druga,
Ženin moj je Jelisej
Ja njegova zanaprej!

Bratje kar so obmolčali.
Za ušesmi se čohlali,
Stari reče: Spros ni greh!
Tode zdaj — ne več o teh.
Nam je volja čista bila,
Kar prihodnost bo učila.
Tebi zanaprej ta grad
Bodi bramba, skerb in slad.

Ona reče: Bratje dragi,
Bodite tak mili, blagi,
Tak prijazni mi naprej,
Kakor bili ste do zdej,
Vitezi so se vklonili.
Ter jo samši zapustili,
Serčni so ostali z njo,
Čislali ko sestro jo.

Medju tem carica huda
Ne vtolaži v sercu gruda,
Strasti grize jo prepir,
Na carevno misli zmir.
Zerkalca in njega glasa
Se ogiba nekaj časa,
Dolgočasje vsili pak,
De popraša spet za znak.
Neki dan se vsa nališpa,
Oblačila krasno skrišpa,
Clo v opravi pražni je,
Prime naglo zerkalce:
Zdravstvuj, zerkalce, mi skaži,
Kakor res je, ter ne laži,
Sim al ne nar lepših lic,
Rajska krona vsih cvetíc?
Koj zerkalce ji odziva:
"Krasna si, vsa ljubezniva,
Dvomiti ne dá se v tem,
Tode ja — za lepši vem.
Ta sedaj živí brez slave,
Skrita varni v kraj dobrave,
Znatno ta te prekosí,
Njej na svetu slike ni!
Sedem vitezov jo varje,
Sličnih blesku zgodne zarje,
Ona je tekočih let
Vsih lepot na zemlji cvet."
Serda bleda, jeze siva
Plane ta ko vatra živa,
Al ko strele naglo zlo,
Na Černavko vstrašeno.
"Gerda baba, goljufala
Ti si mene, se legala,
In pa kako, in pa v čem,
Zlodja hujši si, to vem!"
In Černavka polna straha,
Treptajoča, bleda, plaha,
Razodene vse ji kar,
Še pridene kako stvar.
Una vpije: "Bom te vbila,
če carevne umorila,
To uterjen je pogoj.
Mi ne boš, in zdajci koj."

Vedno pridna, zmir pohlevna,
Predla nekdaj je carevna,
Vila prejo na vso moč,
Bratov svojih čakajoč.
Laja pes na dvoru burno,
Se carevna dvigne urno,
De pogleda, al ni sam,
Vidi staro ženo tam.
Kruli pes ko pazni sluga,
Baba mu z gorjačo žuga,
Ji carevna cuti dá:
"Na pomoč bom koj prišla!
Ne le strah in psa odgnala,
Tudi kaj ti jesti dala,
Hleba, vina, sladnih paš,
S tem okrepčati se znaš."
Glasno starka je zavpila:
"Res je treba, res je sila!
Le poglej, ujeda kak
Se nad mano toti spak.
Ta prokleta divja para
Za besede kar ne mara,
Vgriznul je, de me bolí,
Komaj de me stergal ni."

Vzame berž carevna hleba,
Kar še scer se zdi potreba,
De med njima vmiri spor,
Huš, po stopnicah na dvor.
Pes ne jenja svoje gnati,
Babi zob ojstrost kazati,
Spenjati se tej nasprot,
Uni pak braniti pot.
De le stop nameri starka,
Plane kakor strela žarka,
Kakor ljuta divja zver,
Pazi tak jo v enomer.
"Ni naspal se", v tem omeni
Ji carevna, verže ženi
Hleba kosček ji v obok,
Ta ga vjame urnih rok.
"Za ta dar priserčna hvala,
Boljiga še ja bom dala,
Reče starka, glej ta sad,
Jabko ki je vredno zlat!
Bo ti lep zapletek novi,
Lovi jabolko, ga vlovi,
Na!" — in jabelko zletí,
V lok po zraku se kriví. —
Pes za njim se spenja kviško,
Kanja kot za plašno piško,
Vse zastonj, on smuknul že,
Huš! carevni je v roké.
Mehko, sočno, rahlo, gladko
Vidno ko medica sladko,
Vkusa, slasti, teka znak,
Prezerljivo clo do pšak;
Sadja vsega čast in dika,
Ki k zavžitku tira, mika,
Baba reče: Nej diší!
Ter ji zgine spred očí.

Berž po stopnicah divica
V izbo gor ko lahka tica,
Pes se spenja zmir za njo,
Cmeri, laja, cvili zlo;
Hoče sumen sad imeti,
Ker ji ga ne more vzeti,
Ji naznanja gledajoč,
Zaderví de nej ga proč.

Ona ga z ročico gladi
Brige te in straha radi:
"Sokol moj, kaj nek imaš,
De pokoja si ne daš?"

Ko je v izbo prišla bila,
Je za sabo zaklenila,
Sedla k zidu pod okrnim,
Bratov čakajoča tam.
Jabko ogleduje vedno,
Kak je sočno, kak je čedno,
Mik ji kar mirú ne dá,
Rada bi le vkusilá,
Tak vabljivo, polno meda —
Tode misli: "Do obeda
Čem zatreti vžitja mik,
Je pustiti v krasu slik."
Komaj to izreči jame,
Zopet že je v roko vzame,
Misli nesti le pod nos,
Tode — hrst: je vgriznen kos —
Dobro, sladko, polzno, mana!
Do tedaj ji clo neznana,
V migleju se staja vse,
Ter gluk, gluk! — v želodcu je.

Zdaj pogled kalí se v hipu,
Čutno ni ničesar tipu,
Sklep za sklepam omedlí,
Pade z rok ji kar derži;
Zatekljá po tleh se jabko,
Vidi zmirej manj in napko,
Cepne omedlevce rop
Brez zavedenja na klop.
Tam ko mertva je ostala,
Čuta znamenja ni dala.
Diha ni, ne giba več,
Vidno žitje vse je preč.

V tem iz vojske so kervave
Bratje vnesli ude zdrave,
Vernejo domú se koj,
Z njimi pomagačev roj.
Pes ko v delji jih zagleda,
Ker mu dana ni beseda,
Laja, tuli na vso moč,
Bol naznanja cvilijoč;
Jim nasprot priteče sopno,
Ter jih spremi vsako stopno
V dvor, in skoz, po mostužih,
Zadnič v izbo zgodeb zlih.

Psa sopéh, nemir, hripanje,
Jim le zlobo dá na znanje,
Stopjo v izbico — o strah!
Javno vse jim je na mah.
Grozna tuga zdaj jih mane,
Pes pa kakor strela plane
Proti jabku, ga požrè,
Ter zacvili — stegne se.
Zvesto zverče! je spoznalo,
Jabličko de smert bo dalo,
Večji kvar zabraniti,
Samo smert nakloni si!

Bratje verli, vsih sedmero,
Iz zaupanja na vero,
Moljo prav pobožno zdaj,
Izročivši mertvo v raj.
Ko molitve so končali,
Svilnih ji oblek so zbrali,
V previdljivo skrinjo, vso
Iz kristala, djali jo.
Ter sprevod se združi slavno,
Polnoči je bilo ravno,
Ko so truplo dvignuli,
Bližno v goro z njim odšli
Mirni dol so izvolili,
V kraj samotni jo vložili,
Iz železa grajo v lok
Potegnili krog in krog.
Stolpov šest okolj je stalo,
K tem z verigo privezalo
Se je vse poredoma,
Kar nadgrobju šega dá.
Ko de bili bi se bali,
Mertvi clo bi vragi znali
Mir kaliti, al od tam
Jo unesti Bog vé kam.
Prej ko grob so zapustili,
Reče starši mertvi mili:
"Večno diko Bog ti daj,
Truplu mir, in duši raj!
Naglo šla si, cvetne dobe
Pod gomilo, žertva zlobe,
Kras telesa tu je res,
Duša pak že v last nebes.
Hotli tvojo smo lepoto,
Blagočutje in čistoto
Ohraniti vitezi,
Serce ki mu vdala si.
Tode on, tak srečen cenjen,
Vidno bil ti ni namenjen,
Nikdo ni te mu prevzel,
Samo grob te je objel."

Koj potem carice zloča,
Sladke zvedbe upajoča,
K zerkalcu primaha spet,
Ter ga prosi za odvet:
"Sim al ne nar lepši žena,
Tak de par mi ni nobena,
Sercu temu slast de daš,
Razodeni, kar spoznaš?"
Lično je na to zerkalo
Ji v odgovor urno dalo:
"Ti si krasna, dvombe v stran,
Cvet lepote, dnes ta dan!"

Medju tem deržave sveta
Jelisej vse prek obleta,
Po nevesti praša krog,
Kje de je, to vedi Bog.
Praša tega — se mu smeje,
Drug ga clo med norce šteje,
Ta mu reče tam al tu,
Druj oberne herbet mu.
On prehodi vse deržave,
Čuje nižje, višje glave,
Pred-se skliče tmo ljudi,
Vse zastonj! carevne ni.

V žalosti domú se verne,
Proti soncu se oberne,
Ter prilično teh besed
Razmotá nesreče red:

"Sončice, ti svit prekrasni,
Čuj mi klic ta britkoglasni,
Ti ki sveta vsako stran
Pregleduješ let in dan.
Gor in dol po nebu hodiš,
Vse ti vidiš, vse presodiš,
Kdaj je setvi, žetvi čas,
To oznaniš nam na glas.
Zime puste mraz in zloba,
Pomladanska topla doba
So tvoj dar, ves svet je tvoj,
Vse ti vidiš pod seboj;
Bi mi hotlo razodeti,
Vidlo al si kje na sveti,
V kraju kakim, tim al tim,
Carsko hčer? — ja ženin sim."

Sonce je v odgovor dalo:
"Vidlo ne, in ne poznalo,
Tak ne vem, živí al ne,
Luna vedla bo mordè!"

Potolaži tuge grozne
Jelisej do ure pozne,
Ko zagleda lune krog,
Tim nasprot oberne stok:
"Serpič lune, lep obliček,
Pozlačen, rumen rožiček,
Zemljo gledaš v enomer,'
Vse ti vidiš brez over.
Zgoda vstaneš radoveden,
Krogloličen, svitlogleden,
Zvezde vse pod tabo so,
In te jako čislajo.
Kar na svetu prigodí se,
Tebi zdela pred očmí se,
Vse zavitke ti poznaš,
Vsih skrivnosti ključ imaš;
Luna, daj mi razodeti,
Al si vidla kje na sveti
Moje ti neveste kras?
"Razodeni vse na glas!"

Te besede sliši jasne:
"Nisim vidla dive krasne,
Al je živa, v to ne grem.
Kje bi bila, tud ne vem.
Zvezdam ja le poti čertam,
Po skrivnostih pak ne vertam,
Tak na zemlji se zgodí
Mnogo, kar mi znano ni."

Jelisej na to: "Presodba
Taka je nevkretna zgodba,
Kaj mi bo začeti zdej,
Kod je išem zanaprej?"
Tolaživši luna reče:
"Nej te to nikar ne peče,
Urni veter, biti zna,
Prašan to na znanje dá."

Jelisej zaupajoči
Vetru koj se priporoči,
Ter za njim kar more vrè,
Kmalo blizo njega je:
"Čuj me, veter, ti mogočni,
Dregar ti viharja ročni,
Ti derviš ko vranji roj
Tmo oblakov pred seboj;
Iznenadno ti pripihaš,
Strehe hiš na kviško zvihaš,
Hrast razcepiš kakor bil,
Gojzd je igra tvojih sil.
Morja stisneš ti valovje,
De ko krop zavrè v bregovje'
Vsaka moč se tebi vdá,
Raznn Boga večniga.
Bi le hotel razodeti,
Al si vidil kje na sveti
Mlado hčerko carjevo?
Ženin nje sim!" — — "Mine zlo",
Reče veter mu prijazno,
"Tam za rečko tiholazno
Najdeš več visokih gor,
V eni trojno jam al nor;
Sredna hrani v tmini žalni
Grob olišpan, ves kristalni,
Varno medju stolpe vzet,
K njim z verigami pripet;
V grobu tem ti je nevesta,
Mirno je okrožje mesta,
V ti samoti krog in krog
Znaka ni človeških nog."

Reče to in dalej piha,
Jelisej pa britko zdiha,
Speši stop kar moč mu dá,
Ker hitrost le zdaj velja.
Tu po cestah, tam čez reko,
Po dolini, v hosto neko,
Ob germovju zmir naprej,
Je pred jamo v gori zdej.

Jame vhod je skrit in mračen,
Scer pa prost, dovoljno zračen,
Steza vsa pregleda se,
Miglej še — — pred grobam je.
Truge lahka tak postava,
De si zdi, de v zraku plava,
Sončni blesk od sebe dá,
Ko de steklo bi bilá.
Vse se skoz in skoz pregleda,
Tak se jasno vidi bleda
V njej prekrasna carska hčí
Ki na vid se živa zdi.
On ob grob neveste mile
Vdari komaj znatne sile,
Se na dvoje grob odprè,
Kakor školjka ostrigè.
Vidi vstati divo krasno,
Reči te besede glasno,
Ker ozira se okrog:
"Hvala tebi, mili Bog!
Mirno tak sim počivala,
Terdo, dolgo, sladko spala,
Rekla bi, nekdajni raj
Je bil lep, pa težko slaj!"

Stopi von ko to izreče,
Slast mirú ji dati neče,
Toljko manj ker vidi zdej,
De je rešnik Jelisej.
In radujeta se jako,
Sla, veselja polna tako,
Ganenja de sta obá
Prav iz serca jokalá.
Jo v naroč on rahlo vzame,
Nese ven iz puste jame
V prosti zrak, na jasni svet,
Ves ljubezni čiste vnet.
Naglo zvedli so v deželi,
Vriskati povsod začeli,
Da carevna vmerla ni,
Lepa de ko prej živí.

V času tem domá sedela
Zlobna mačoha je smela,
Vklanjala se zerkalcu,
Radovedna rekla mu:
"Blagotina moja draga,
Serca slad, in duše snaga,
Daj, pokaži svojo moč
Zerkalce mi skazajoč:
Nisim jes lepote dika,
Perve rože rajska slika,
Take ljubeznivosti,
Meni de prilike ni?"
Ji v odgovor da zerkalo:
"Je povsod se prispoznalo,
Zmir terdilo se na glas,
De si res lepote kras;
Pa carevna milodraga
Te na vse platí premaga,
Ona je današni dan
Cvetja vsiga cvet spoznan!"

Mačoha na noge plane,
Besna v roki steklo mane,
Ter na tla je zaderví,
De se v kosce razdrobí.
Proti pragu skoči gnjevno,
Sreča tukej — joj! — carevno,
Omedli ji ud na ud,
Straha vdan jo mertud.

So jo hitro pokopali,
Svatbo krasno vkup sklicali,
In z nevesto svojo zdej
Zakon sklene Jelisej.
Bilo ni na temu sveti
Nikdar lepši svatbe zreti,
Tudi ja sim zraven bil,
Mnogo vina v gerlo zlil.


IV. Bakčisarajski vodomet.[uredi]

Pravlica.

Girej sedé topi pogled,
Iz ust jantar kadí se silno,
Ves dvor molčí bojezni zmet,
In gnjeti se okrog ozbilno.
V dvorani tih' je bilo vse,
Spoštljivo ki o njem so stali,
De v serca dnu viharno je,
Na mračnimu so licu brali.
Nenadno z roko mahne on,
Kazaje proč nepoterpljivo,
Vklonivši se hité vsi von,
Ostane sam, užaljen živo.

Prostejši zdaj je zdih na zdih,
Živejši temno ostro čelo
Kipenje serca, sumov zlih,
Očitati je bistro jelo.
Viharja černosiv oblak,
Ko burnih ur se bliža sila,
Grozí na nebu temno tak,
Njegova kot je slika bila. — —
V ponosni glavi kaj divjá,
Namembe ktere kuha v duši?
Bo vihra mar nad Rusa šla,
Al Poljske plod in raj razruši?
Je v trumah punt, izdaj, upor,
Ga peče v persih žar osvete?
Ga rod straší čerkeskih gor,
Al Genove kovarne čete?

O ne! Vojaška slava vsa
Njegovimu je sercu studna,
Še desna zadnih del bilá,
Pretekle dobe bojev trudna.

Al je kovarno v harem se
Skrivaj ukradla vad izmena?
Je vdala milih žen mordé
Gjauru serce, pervih ena?

Ne, ne! Te ženske misliti,
Ljubezni sanjati ne smejo,
V tihoti nemi prazne dni,
Obupne leta preživejo.
Pod stražo ostro, bdečo zmer,
V naročju pustim dolgočasja,
Ne upa slasti njih ozir,
Ne sluh tolažb, al sreče glasja.
Krasota njih utajena
Za stenami je svetu skrita,
Arabska kakor cvetlica
V toplicah se za stekli pita.
Jim dni in mescov, godin tek
Premika se počasno leno,
Neznatno tak ljubezni vek
Izvije jim, mladosti ceno. >
Enakolične dan na dan,
Medlene časov so tečenja,
Posile strup in stisk neslan
Jim zgrenita potok življenja.

Želeče radosti, zabav,
Kadkada same se slepijo,
Premenjajo al kinč oprav,
Al izbic drago lepotijo.
Zdaj govoré, se smejejo,
Po vertih, tratah al igrajo,
Zadevši senco javorno
Šalivo sedejo v razhlajo.
Pa vednoma, na vsaki stop,
Mogoče ni se njemu skriti,
Tiší za njim nadležin skop,
Evnuh neslan, prežon serditi.
Povsod njegov je gled in sluh,
On vidi vse, on čuje sledno,
Za mnenje vsih je slep in gluh,
Marljivo vdan le kanu vedno.
Neoskrunljiv mu je zakon,
Ukaz, al mig, al volja kana,
Strogejši ne spolnuje on
Zapoved sveto Alkorana.
Prijaznosti nikir želeč
Prenese kot obris kamniti
Zasmeh, prikor, izrek bodeč,
Porug naval, — kar hoče priti.
In kakor ga ne rani ost
Nagaje, psovke, al zasrambe,
Je tudi clo sočutja prost,
Mu simpatij ni treba brambe.
Oko za jok je slepo clo,
Ušesa gluhe zdihovanju,
Žatajen bol, očitno zlo,
Vse jedno je njegovim djanju.
Nečuten sam do jedra ve
Pretehtati zvestobo žensko,
De se na njo zanesti sme,
Na stalnost kot vremen jesensko,
Pogleda molba, smehlej, stok,
Obup al tuga, pers nemirje,
Zastonj je zdih, zastonj je jok.
On temu vsim kar nič ne verje.

Ko v gorkim času cvetja rož,
Razpleteno kitovje lasno,
Se v reki koplje naga množ,
Poječa pesmi šalne glasno,
In krasnih udov krog in krog,
Se vijejo valovi čisti,
Stojí na bregu nem in strog
Evnuh obernen proti isti;
Pa ves ta kras, lepota, mik,
Vse prazno za-nj, ga kar ne gane,
Pogled o vidu vsih oblik
Je sklen, serce pa led ostane.

Po noči pazno, suma brat.
Prehodi harem na vse kraje,
Ob izbicah od vrat do vrat
Naprej ko tenja se majaje.
Nenadoma prileze tih,
Posluša, gleda, pazi, zgine,
Dozdevka poln in misli zlih,
Ter serda ki ga kar ne mine.
Clo sanje straži odalisk,
Al tu al tam se ne izusti,
Kar ni pokornosti iztisk,
Al scer zavid jim ne dopusti.
Bi ena v sanjah le imé
Izrekla možko, brez zaveda,
In bodi oče, brat — gorjé!
Posledna bi bilá beseda.

O takim varstvu se tedaj
Gireju ni ničesar bati.
Harem zapert, in čist Saraj —
V pokoju zna neskerbno spati.
In vender ves razrit, razdjan,
Zamišljen clo, obupa truden,
Nevedama jantar sožgan,
Tak dvoru vsim po djanju čuden?
Kraj njega nem stojí Evnuh,
Dreveno v tla zamaknen gleda,
In pazi — clo za drugo gluh —
Njegovih ust kaj bo beseda.

Na mah molčé se dvigne kan,
Odpro pred njim se naglo vrata,
On zgine v žen preljubih stan,
Milejši mu od zmag in zlata.

Vladarja željno čakajoč,
Krog vodotoka te samote,
Olišpane, berhké na moč,
Tam harema sedé lepote.
In gledajo v igranje vod,
Detinske radosti nagiba,
Na mramorni valovja pod,
Neskerbno kak se suče riba.
Mnogter obroček svitlo zlat.
Al perstan redke dragotine,
Zletí v poplave bistri hlad,
De mnogo rib na kviško šine.

Ponuja krog se sladoled.
Nasiten prostor je dišave,
Potem še slajši petja sled,
Pohvale zmag, ljubezni, slave.


Pesem tatarska.

l.

Nebó vsigdar nam dá zameno
Prelitih solz in britkih bed,
Fakir zazrè ko Meke steno,
Pozabi bol preteklih let.

2.

Preblažen ki za vero pade
Ob Donavi v zatretju zmot,
Lepote cvet, divice mlade
Mu v raju koj hité nasprot.

3.

Še srečen bolj je, o Sarema,
Ljubezni slad ki pridobí,
In tebe cvet lepot, objema,
Za njega tug, nezgode ni.

Tak pojejo. Pa kje je zdaj
Te hvale cilj, ta zvezda krasna?
Umakneno v samotni kraj
Slovesnost ne zadene glasna.
Ko palma, zmeta burnih dni,
Potlačena se v sanjah gubi,
Ničesar je ne veselí,
Girej je več — — je več ne ljubi.

Premenul je. — Pa kdo s teboj
Bi meriti se smel, Gruzinka!
Bleščečih kit bogat povoj
Na čelu dva ima ovinka,
Zmagljivo sveti tvoj pogled,
Nočí černejši, slajši dneva,
Obličja sneg z rameni vred
Ko padel sneg široko seva.
In ktere glas, izdih, govor,
Izrazi tak ljubezni sanje,
Oblike želj in upa zor,
Ko tvoj pogled, al zdihovanje?
Mogoče ni de zabi cvet,
Ki v tebi ga vesel doseže,
De od ljubezni nove vnet
Predmet leté objeti streže.
In vendar kan — sirov, gorjup —
Se malo le za tebe meni,
Tvoj gled je slast, njegov je strup,
Samoto več ko tebe ceni.
Mermrav in terd, očmern, temnit,
Prebdi Girej nočí samotno,
Kar angel nek pri njemu skrit,
Polakinja, živí tihotno.

Nedavno, kar Marija svet
Dežele tuje je zazrela,
Nedavno, raja krasni cvet,
V domači zemlji je živela;
Očetu sivim bila vse,
On svoj ponos jo imenuje;
Kar zaželí, ukaz mu je,
Spolniti to, marljivo snuje.
Za njo živí, za njo skerbí,
De čas ji zmir uglajen teče,
Ko jasno ura letnih dní,
Nar manjši bol de je ne speče;
In tak obris cvetečih let,
Mladosti sladko sporočilo,
Prihodnosti tolažb, obét,
Bi stalno vse ji vedno bilo.
Telesa kras, obnašb izgled,
Sta svetu kip se sreče zdela,
Ko sonca žar, ko čisti med,
Dobrota ji z očes blišela.

Naklonbe tak izverstni dar
Je množiti prijetno znala,
K soglasni harpi kolobar
Ganljivih pesmi pripevala.
Dovolj! rodú Potockiga
Je čudež bil krasote take,
Iz te kerví lepotam pa
Ne najdete nikir enake.

Bogatih, slavnih, mladih tma
Marijo v zakon je želela,
Za njo nebrojna množica
Na tihim plamena gorela.
Pa vse zastonj, brez prida vse,
Ljubezni so ji misli stranske,
Med svojim zmir vesela je,
Nje želje pak so le vsakdanske.

Namáh — ni dolgo — priderví
Tatarov trop na poljske kraje,
Ko grom in blisk okrog verší,
Razdene grad, vasí in staje,
Tak urno ne smodí požar,
Bazrušijo ko ti divjaki,
Končan je cvet dežele kar
Vse krog in krog ob vihri taki.
Sloveči grad je zapušen,
Pozabljen skor v občinskim padu,
Ta je pregnan, un je vmorjen,
Marija kje? — Ni več je v gradu!
V domači cerkvi, kjer okrog
Ob zidih knezi spé nekdajni,
Ves nov je grob, osor'n in strog —
Pa s krono, z gerbam — kdo je rajni?
Marijin oče v njemu spí,
In ona proč je odpeljana,
Pod jarmam tujca kraj derhtí
Ta guli ga ko cvetje slana.

Bakčisarajski grešni dvor,
Še huj za njo ko vatra živa,
Marijo zdaj, lepote zor,
Dobrote cvet, občinstvu skriva.
Zdihuje, joka noč in dan,
Ob žalosti tak britko ljuti
Usmiljenje clo tverdi kan
Do globočine serca čuti.
Nje britki jok, nje žalni zdih
Mu kalita ponočno spanje,
Ji odvalí overkov zlih,
Kar le dospè, njegovo znanje.
Ji zlajša vse za noč in dan
Harema vterjene navade,
Merčljiva straža sužnih žen
Do nje se nikdar ne prikrade.
Stanuje sama v izbici,
Vladarjevo je tak povelje,
Le starših ena dojde k nji,
De zve in spolni njene želje.
Ta sama spi ponoči z njo
V obgernenim ležišu svilnim,
Se ne prederzne kan celó
Motiti mir ji z djanjem silnim.
Gre k reki sama v kopel tje,
Ji z drugim ni ničesar skupno;
Dovoljeno živeti je
Po svoje ji, na vsem zaupno.
Je v izbici votlina v zid
Okroglo lepa ji nar'jena,
Se vidi not iz zlata lit
Kip svete majke Nazarena;
Tej noč in dan tu v čast gorí
Gizdavo kinčena lampada,
Pobožnih želj pred njo kleči
V molitvicah Marija mlada.
Je zdelo se, de angel svet
Priplaval je v to izbo doli,
In živo tu človeštvu vnet
Za odpušenje grehov moli.
Samota tak ji tu spomín
Otožno sladki obujava
Na dom zgubljen, in tmin
Sužanstva ji spoznati dava.
V tem ko jo vsi zavidajo
Za sreče cvet jo razglasijo,
Je v sercu nje le tuge zlo,
Potoki solz se ji cedijo.
Pa vsemu konc nej bo in kraj,
Zaupanje ji zmir ostane,
De čistih želj in snage saj
Posvetni stisk in hrup ne zmane.
Ne gleda nič na srečo zlih,
Ne zmeni se za tuje djanje,
Svetiše nje je voglič tih,
Budí si v njem vesele sanje.
Tak sredi muk sercé in zmot,
Ko se povsot pravica rani,
In z grehi vrag divjá povsot,
Če čisto je, se čisto hrani.

Nastopi noč, pokrite so
Tavridne polja z mračno senjo,
Vse tiho je, — le slavčevo
Žverglanje vej oživlja tenjo.
Po jasnim nebu sivobled
Okroglej lune mirno plava,
In z lesketanjem zvezdja vred
Na vse platí svitlobo dava.

Zavite v beli pajčolan,
Neznatne ljudstva duši vsaki,
Tatarkinje iz stana v stan
Hité v obisk, ko pih po zraki.
Kramljaje tam jim teče čas,
In veselí Bakčisaraja
Lepot izverstni cvetni kras
Večerno hladnih ur se Maja.

Potihne dvor, harem zaspí,
Zavito vse je v mir brezglasni,
Nikaki čerh se ne zbudí,
Kalil de bi pokoj ta jasni.
Prevohal je Evnuh že vse.
Sedaj bi spal, pa nima mira,
Sumljiv, never'n, ves dvomba je.
Se clo spijoč okrog ozira.
Se zdi sedaj, nekdo šeptá,
Tam tap stopin šumljá nedvomno.
Tu postlje škrip mirú ne dá,
Koj misli on: Je znamnje vlomnol
On pazi v ta in tisti kraj,
Posluša, dvomi, gleda, lazi,
Na vse platí, naprej, nazaj,
Je prazen trud, nič ne zapazi.
Le blagozvuk in sladni vek
Na sluh doní mu vodometa,
Iz rožnih mej pa petja jek
Prijazno noč ljudém obeta.
Tak dolgo trudi gled in sluh,
V premislik stvarco vsako vzame,
Potem se vleže vgnan Evnuh,
In spanje ga na moč objame.

Nedvomno! lepe so nočí
Prijazno blažniga iztoka,
Razkošno čas naprej hití
Častiteljem ustav proroka;
Bogastva kaj po stanicah,
Dišave kake v cvetnih vertih,
Oarobe tma po tišinah,
Po haremih lepot zapertih!
Le lune lagoden lesket
Na te skrivnosti tajno sije,
Nemaranje pa časa let,
Posvetno skerb vse krog ovye.

Vse ženstvo spí! — Le ena ne!
Ta bdi, stojí, in komej dihne,
Se vratam bliža, jih odprè,
Ko senčni kip iz izbe pihne.
Se maja tih in berž naprej,
Od vrat do vrat po shodih krivih,
Leží pred njo, pa v spanju zdej,
Mnogter Evnuh nar hujših sivih.
Jo tare zlo skeleči mar,
De rahli stop ga ne predrami.
Ker večkrat ta dremota kar
Goljufna je, de druge mami.
Pa nje naklep je tverd in strog.
Ter bersne urno dalej, dalej,
Ko juga pih prestop je nog,
Že vhod iskan pred njo je malej.
Dvomé na pragu postojí,
Potem odprè in noter smukne,
Obrača sem ter tjè očí —
Osupne svit jo zidne luknje.
Prižgana v njej je noč in dan
Pred materjo nebes lampada,
Pobožno tje obupu v bran,
Obrača se Marija mlada.
Zagleda križ, ljubezni znam!
Gruzinka, kaj! povej očitno!
Te sili jok? — Kaj vidiš tam? —
Te žge, te skli spomin tak sitno? —

Pred njo počiva kneginja,
Ko krivde prosta golobica,
Od drema ji diviškiga
Se svetijo rudeče lica.
Nasmehljej rahli množi ust
Lepoto, clo nebeške baže,
Prelitih solz v obervih pust
Ostanek pak obup le kaže.
Tak cvetlica v srebrinju ros
Bleší od lune razsvitljena,
Kazaje vidu cen ponos.
Bogato s kim je obdarjena.
Bi djal de angel iz nebes,
Prikazen zračna iz Edema,
Tu toči grenki vir očes
O množini pomot harema.
Gruzinka čuj! kaj je s teboj,
Težave de te tak tesnijo?
Izrekši: "Plakaj nad menoj!"
Kolena kar se ti všibijo.

Besede te, ta stok in zdih
Presekajo Marijno spanje,
Se kviško spne ko nagli pih,
Zagleda to in čuje zvanje.
Trepeča vsa ji govorí
In rahlo jo od tal dviguje:
Kaj hočeš tù o polnočí,
Kdo si, od kod, kaj serce snuje?

Sarema njej: Sim prišla les,
Otetja zlih nesreč iskati,
Ne pride ak mi iz nebes,
Bi moral ga obup mi dati!
Ti moj si strah, ti moj si up,
Je čudno to, pa bom skazala,
Razjasnenja vsim dvombam skup
Dovolj, dovolj — preveč ti dala.

Poslušaj me, ne boj se zdej,
Ker zadna ni še ura bila,
Izid se hrani zanaprej,
Ko dojde čas, ko stisne sila.
V trenutju tem izbor imaš
Na dlanu še, ne daj de zgine,
Začetno čuj, de me spoznaš,
Od kod in kaj sim rodovine.

Rojena sim od tukej proč
V deželah van clo inostranih,
Me dregnula je tuja moč,
Otroka še, iz krajev znanih.
Pa dobro vem še vsako stvar
Iz nježno mladiga življenja,
V nebó stermeč siv kolobar
Hribovja, gor, planin, obstenja.
Izvirne v rupah bistrice,
Po rebrih skal navdol gromeče,
Dobrav gošave zrašene,
V dolinah njiv klasje cveteče;
Vse to je jasno pred očmí,
Tud jasno pomnim de so vade
Drugačne tam ko tih straní,
Proroka tam nikdo ne znade.
Kak prišla sim, pa več ne vem,
V ozidje teh poslopij sivo,
Le morje še v spominu zrem,
In pa možá s košato grivo.
Plahota, strah, bolest, gorjé,
Kar scer mladost nevedno mane,
So meni še takrat bilé
Do zadnjih tenj rečí neznane.

Neskerbno v mirni tišiní
Harema tak sim razcvetala.
Ljubezni perve sladke dní
S pokornim sercem pričakvala.
Je srečno vse in sladno šlo,
Girej pustí okrutne boje,
Da vojski, plenu, vsim slovó,
In misli le zabave svoje.
Izvoli harema si slast,
Smo klicane pred njega bile,
On ceni nas, vsih um in rast,
Obnašanje, očesa sile.
Potem pogled na mene vprè,
Okó prijazno mu zabliska
In s tem razvit moj udes je,
Sim perva tak mu odaliska.

Vesela neprenehama
Sva bila zdaj obojne sreče,
Po sumu nikdar zmotena
V obstoj ljubezni tak cveteča.
Je tekel čas ko sladki pih
Z dišavami cvetlic nasiten,
Izvil se mi nar manjši zdih
Iz serca ni z nevoljo skiten.
Vse bilo je slovesni pir, —
Na enkrat mi ta sreča zvene,
Ti prišla si, in proč je mir,
Že tvoj prihod mi raj razdene.
Kan bil odslej je ves ko vklet,
Začaran, panan, clo izmenjen,
Za vse nemara, za tebe vnet,
Od nas napol brez uma cenjen.
Izdati me on misli zdaj,
Prekanuti zavoljo tebe,
Ne gleda prosb, ne čuje graj,
Me treši v prah, de vtaži sebe.
Govor mu je — le zračni pih,
Potoki solz — le kaplje prazne,
Zabav predmet moj britki zdih -
Obupa stok — zvijače pazne!
Zbudí mu zeh moj živ govor,
Približanje mu je nadlega,
Kar zaželím, to najde vpor,
Je konec tak življenja vsega.
Deležna te pregrehe, vem,
Ti nisi, čuj tedaj me mirno,
Razjasnen tak ti bodi s tem
Moj strašni stan zadost obširno.

Ja vem in znam, zmagavni kras
Je meni dan, ter ne pozabim,
De Venere mikavni pas
Nad možkim skor igraje rabim.
Nobeni v tem poslopju ni
Lepote več ko meni dano,
Le — žalibog, Marija ti
Si vidno dnes ta dan nad mano.
Pa tebi je ljubezni žar,
Ki v meni vrè, ki mene peče,
Nešteta reč, priprosta stvar,
Ker tebi kri le mirno teče.
Al meni je — ljubav poklic,
Ljubezni strast je moje stanje,
Kaj s hladno ti lepoto lic
Kališ nebes mi teh sijanje?
Ti ljubiti ko ja ne znaš,
Girej je moj, zakaj ga, skušaš?
In če mu le odgovor daš,
Že bitja kri ti meni spušaš!
Pozabi ga! — — Girej je moj!
Zaklel se je, rotil se strašno,
Mi biti zvest, in še — ko v znoj
Obličje smert mu vtakne plašno.
Vse misli, strah, željé in up,
Kar se v tekočim času vije,
Vse prišlo je obema skup,
Prememba ta tedaj me vbije. —

Ja plakam, glej! in pred teboj
Se vklanjajo kolena moje,
Povrati mi moj mir, pokoj,
Odprí obupni serce svoje!
Te ne dolžim de kriva si,
Sprositi le tak zlo me žeja,
Kričim do tvoje milosti:
Daj prešniga mi spet Gireja!
Zdaj molči ti! Moj — moj je on!
Pa tebe ljubi; — zdaj še lasno
Odverneš ta priprost nagon,
Al s tugo tih, al s prosbo glasno.
Zaslepljen je, odpri mu vid,
Mu svoje daj napake zreti,
Tu bodi led, tam bodi zid,
De mora te med puste šteti.
Umikaj se, pristudi se,
Odpravi ga al tak al tako,
Po mojih če besedah ne,
Tedaj drugač, tedaj inako.
Prisezi! — Res preteklo let
Je mnogo, kar sim tu zgubila
Kerst, vero, šeg in vad obet,
Kar majka me je scer učila.
Pozabljen glas je mladih dni,
Alkoran znak mi je obstanka,
Med kana drugim' ženami
Sim verna zdaj mahomedanka.
Pa vera moje matere
Je tvoja bila! — tak prisezi
Na vero to, de moj je še,
Kot prej je bil, ga več ne veži!
Ti govoriti sladko znaš,
On kip vošén je roke tvoje,
In kakor ti nagib mu daš,
Oberne on početje svoje.
Njegovih si tedaj krivic
Deležna ti po vidu mojim,
De ne končá te gizda lic,
Pomozi zdaj si z umam svojim.

To pak nej ti v spominu bo! —
Lastnost poznaš ti strel in bliska,
Si vidila viharja zlo,
Si slišala od baziliska. —
Nekdaj je bil Prometeus,
Nesrečnim zmir spasitelj ročen,
Pripet na skalnat Kavkazus,
Perunu ker preveč mogočen.
Viharno v boke s kremplji vpert
Je stal gavran na njega strani,
Mu delal bol, mu žugal smert
Vertivši kljun po ljuti rani.
Oserčja drob za kosam kos
Mu kruto terga iz telesa,
Pa urno ta se, vrat na nos,
Ponovi mu kot mig očesa.
Ne bliža se željen izid,
Obupu konca ni ne kraja,
Dokler prišel ni — tist Alcid,
Ki zlega vsak koren omaja.
Vse to ni nič, le sop, le pih,
Neznatnih senc al tenj gibanje,
Primeriš ak jim serca zdih
Ti mojiga in moje stanje.
Ne sili me, nagon gorjup
De naglo von bi obernila, —
Mi znan je nož, mi znan je strup, —
Na Kavkazu sim se rodila.

Izrekši zgine. — — Kneginja
Ne tvega se ji sledovati,
Nikakor ni razumila
Kaj hotla ta je v jasno djati.
Po noči kaj jo tira krog,
Čemú divjá ji tak po glavi,
Zakaj govor bodeč in strog,
Ob kratkim, kaj jo žge in davi?
Divici čisti žarna strast,
Besede take so uganjka
Pa zvuk že njih ji zdi se past,
Al skritiga kovarstva zanjka.

O sodbe strah, o sreče kljub!
Kaj čaka jo v ti hiši greha?
Vbežati kak pretenju zgub
Divištva, vere, snag vspeha?
Kaj ji koristi jok al stok,
Ta spasenja ne bosta dala,
Molitev tud nebes obok
Do zdaj še ni dospeti znala.
Otožna svoj topí pogled,
Zamišljena kaj bi, kaj ne bi?
Saraja al izvoli red,
In tak ostud bo sama sebi?
V ozidju tem, od doma proč,
Vse ure bitja zdihovati,
Točiti solze dan in noč,
Slovó poslednim upu dati?
O sveti Bog! da bi timveč
Pozabil jo Girej na večno,
Namest de plazi se ljubeč
Za njo, nevoljnico nesrečno!
Al de bi smert ji zvezo let
Na enkrat ljuto prekosila,
Marija bi ta pusti svet
Veselja polna zapustila.
Prešlí so davno, več jih ni,
Mladosti sladonosni dnevi,
Življenja sončni migleji
Minuli so obupni revi!
Kaj gledati neplodni vres?
Njej nima svet ničesa dati,
Prijazno pak iz viš nebes
K pokoju tje se sliši zvati.

Čas tekel je, za dnevam dan,
So tedni, mesci se verteli — — —
Marije ni — nje strah končan —
Seboj so jo iz bitja vzeli.
Smert naglo je nesrečnice
Zapletke mračne poravnala,
Jo bersnula v deželo tje,
Kjer z dušo zmir je prebivala.
Kaj trešlo jo je v gozdni grob?
Bolezen, strah, al homatije?
Al druj strupen nesreče zob?
Kdo vé? — Dovolj! — Je ni Marije!

Girej mirú ne najde več
Poslopju v svojim zapušenim,
Potegne vnovo britki meč,
Zjedini vse močí ob enim;
Na novo boj, na novo kri
Njegovih ust je geslo strašno,
Skrivej v oserčju mu žarí
Milejši čut, — pa tih in plašno.
Večkrat vertí ko v bitvi meč,
Nasprotnika de ljuto zmane,
Ga zgrabi kerč, ne gane več,
Neizpeljan mu mah ostane.
Neznani strah napade ga,
Izusti kaj nerazumljivo,
Ga trese kot zla merzlica,
Ozira se dreveno sivo.
Bledé momljá, stermé šeptá,
Očita žar ki v sercu peče,
Očesa v tem zaprè obá,
In reka solz po licu teče.
Na harem kar ne misli več,
Tam zaničvanju prepušene,
V obrambi skopcev, zidnih ječ,
Se starajo obupno žene.

Gruzinke v družbi teh lepot
Že davno ni, harema sile
Straživne v globočini vod
Pomorskih so jo utopile.
Posleclna noč Marijna je
Gruzinki tud bilá posledna, —
Pokrijmo nje krivice vse,
Pokore pak je bila vredna.

Ko boja je nasiten bil,
Razdjal cveteče kraje mirne
Kavkaskih od pogumnih sil
Do Rusije izhodno verne,
Poverne spet se kan domú,
Ko prej meglen, zamišljen, tužen,
Nedohodljiv, sam brez miru,
Vsim drugim strah, le sumu sužen.
Na dvoru, skor poslopja sred,
Gizdav spomin Marije drage,
Da zidati živ vodomet
Iz mramora svitlobe blage.
Nad lune pol — proroku znak —
Se vere križ bleší keršanske,
In spričanje simbol je tak
Nevednosti mohamedanske.

Še zlat opis na njem je znan,
S kim kinčena je predna strana.
Besed: Salamid — Girej — Han —
Sin Hadši — Selim — Girej — Hana!
Od zadej pak iz mramora
Poganja vir pritoke sladne,
Cedivši neprenehama
Kamnitih ran solzice hladne.
Nikdar ne jenja vira tok; —
Po sinu ki na vojski pade
Je matere enaki jok,
Pomagati se več ne dade.
Divice mlade teh straní
So znamenju pomen priznale,
Ter so ga do današnih dni
Le slezni vir imenovale.

O živi vir! Ljubezni vir!
Dve cvétlici si dal ti meni,
Visoko jih vesel ozír,
Pa višji tvoj šepet on ceni.

S hladivno roso prah škropí
Sreberni tvoj obličje moje,
Šeptaj, šeptaj do zadnih dní,
Skrivnosti daj spoznati svoje.

Ljubezai vir, slezeči tok,
Novin želeč sim k tebi tekel,
Tavridnih bil si slav svedok,
Ničesar od Marije rekel.

Je clo v okrogu teh ograd
Pozabljeno Saremno djanje?
So mar obé le slike nad,
Pomembe le in pevske sanje?

Jih je le v mraku polnočí,
Dva senčno prazna ideala,
Izmislil žarni pesnik si,
De svetu jih igraje mala?

Zapustil Sever sim nekdaj,
Njegove čarobne zabave,
Ter obiskal Bakčisaraj,
Domovje dik in bojne slave;
Po dvorcu nemim šetam tje,
Pozabljenih po sredi hodov,
Kjer Tartarin gostil se je,
Divjak sirov, korbač narodov;
V lenobi de topí spomín
Okrutnih del, kerví prelite,
Tak sebi clo zakrije čin
Sirovih rok, nasledka kite.
Današni dan še veje slast
Po stanicah zdaj zapušenih,
Razveseli bojarstva mast,
Zlatovja blesk tih sten zelenih;
Vre vodomet, hladin pihlá,
Po vertih rož puhtí nebrojno,
In grozdja slad o žeji dá
Popotniku uteh dostojno.

Omrežja vidil sim preplet,
Za kim o cvetju svoje dobe
Lepot iztočnih krasni cvet
Zdihaval je v oblasti zlobe;
Sim gledal rajnih tihi gaj,
Presilnikov počitje zadno —
Olikan stolp, verhovja kraj
Je turban zvit — dal znamnje jadno.
Je zdelo se, de tak izid
Prihodnost tu mi razodeva.
Kje harema sta slad in prid?
Kje bojna moč? — Vse prah in pleva!

Premenulo se tu je vse,
Pa to tedaj me ni motilo,
Občutkov druzih polno je
Tedajnih dob mi serce bilo.
Puhtenje rož, potokov šum,
Me mamita, pretres de zabim,
Nehotno se mi mrači um,
Prevdarka skor de kar ne rabim.
Divice nježne senčni kip
Je plaval pred menoj po dvori,
Za vid ko blesk, le pih za tip,
Lepote clo podoben zori.

Čigava tenja bila je
Ta nježna, čudna, krasna slika,
Ki hip na hip približa se,
Objetju pak se zračno vmika?
Se je Marijin čisti duh
Pregibal tu, al je Sarema
Očitala še svoj napuh
Sred zapušeniga harema?
Še vidim ga, ta lep obris,
Ko cvetje sanj, ko senco zdenja,
Me zbada kakor pšice vtis
Globoko v cvet in čut življenja.

Častitelj múz, želitelj véd.
Pozabši slavo in ljubezen,
Prijetni Salgir kmalo spet
Bom gledal te, nevolje trezen.
Obmorskih gor na stermi sklon
Se vernil bom želján spomina,
De veselil veršenja don
Tavridnih vod bo Rusje sina.
O juga kras, mikavni kraj!
Tu vse živí, hribovja hoste,
Tu vinograd, tam cvetni gaj,
Dolin, polján posetve goste.
Ohlada rek in drevnih senc
Popotnika ko čar obaja,
Ko zgódnih ur bregovja venc
Prejaha sam ob času mlaja.
Izurjen konj na víš hití,
Pod njim kipeča morska vlaga
Razpenjena šumí, verší
Okrog ostenkov Aju-Daga.


V. Car Saltan in knez Gvidon[uredi]