Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice
| Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice
V Osojah je bila lisičica in je šla prat plenice v potok, ker je imela male. Se je vzela in šla, pustila male doma in šla v potok. Ko je oprala, je dala perilo sušit na zidek in prišla spet gor. ko je prišla na vrata, je videla male lisičice pod klopjo skrite, v kotu pa veliko grdo grdino. Tedaj je zaojmekala: - Jojme, kaj je notri v hiši! Potem pa si je le dala korajžo in je rekla noter: - Pojdite ven iz moje hišice! - Grgrgrh, je zarenčalo v kotu, kot bi se prevrnili kaki hlodi. Ne, ne grem ven! Lisica se je ustrašila, se obrnila in šla urno dol po Ožišču, šla in jokala. Ko je prišla na Kolundrin breg, je srečala volka. - Dober dan, botrica! - Bogdaj, botrček! - Kaj jočete, botra? - Kaj ne bi jokala, ko imam grdino v hišici! - Pojdite, bežite no! Greva gor in jo bom izgnal jaz! Lisica je bila vesela, da je volk bolj korajžen in ji bo izgnal grdinico. Sta prišla gor in volk je jezno zagoldal vanjo: - Bežite ven iz hišice moje botrice! - Jaz že ne bežim, je zarenčala grdinica in zabrundala tam v kotu. Tedaj sta se oba obrnila in tudi volk je jokal. Sprva je jokala samo lisica, nazadnje sta jokala oba. Ko sta prišla dol k njivaškemu potoku iskat še koga za pomoč, sta srečala medveda. Tudi medved je pozdravil: - Dober dan, botrica in botrček! - Bogdaj, oba v joku. - No, kaj je? - Tukajle, je rekel volk, naša botrica lisičica ima grdinico v hiši. - Pojdite, moč daje korajžo, gremo gor, pa jo bomo izgnali! Šli so vsi trije. Še prej ko so izrekli do konca, da naj beži ven iz hiše - je grdinica zarenčala in pokazala velike zobe. So se tako ustrašili, da so ušli. So šli in jokali spet, šli in šli in šli. Ko so prišli v Kot na Njivo so srečali zajčka. Tudi on jih je vprašal: - Dober dan! Kaj je? - Rajši molči! Niso mu niti odgovorili ne. - Dobro, ali je moč izvedeti, kaj je narobe? - To, da botrica tule ima grdino v hiši! - Jojme, je rekel, pojdite, jaz bom šel noter z lepo besedo in ji porečem, naj gre ven! - Če nismo mogli mi, ki smo se jezili ... - No ja, je rekel, ampak lepa beseda pobije sto norih! Pojdite, bom šel jaz! Je šel, so šli vsi in konec. Zajček je rekel: - Čakajte me tu na ulici! Kdo ve, katera ulica je bila. Šel je počasi in prišel na vrata in lepo olikano pozdravil: - Dober dan, grdinica! Je samo nekaj zagodrnjalo tam notri. - Ali bi ne bila, pravi zajček, tako dobra, da bi šla ven iz hišice moje botrice? Ona se boji in tudi njene male bi lahko še zbolele. In ji je začel prigovarjati: - To ni lepo, tako... Tedaj je skočila proti njemu, da se je ubogi zajček v hipu zasukal, se zaletel celo v podboje in zbežal, ni pogledal nikogar. Je bežal naravnost čez Molovino in gor po Golem in ga ni bilo več na spregled. - No, kaj naj naredimo zdaj? so se spogledali lisica, volk in medved. Spet so se spravili na pot. Zdaj gremo dol po Ravni. Ko so prišli dol pod Ožišče, so videli rusico na poti. - Dobro, kaj imate? - No, kaj bi pripovedovali tebi? Če nismo mogli grdine pregnati mi, kako jo boš vedela ti! - Čujte, pojdite, bom jaz šla! - Če nismo mogli zgrda, ni mogel zajec zlepa, s čim le jo boš izgnala ti? - Ah, je treba tudi malo zvijač. Pojdite, gremo poskušat! Je lepo šla gor in pršlar na vrata. Ampak qrdina ni videla rusice, je gledala le velike, ki so stali pri vratih. In je godrnjala in renčala in kazala zobe. Mravljica je počasišla zadaj za njo in lepo šla in jo piknila. In grdina je skočila do praga. Potem je rusica spet šla počasi počasi in jo piknila, da je grdina skočila ven v dvor. Potem je rusica šla počasi in piknila grdino, da je skočila gor pod veliki rob in si zlomila ta veliki zob.
Rezijanska pravljica, povedala Jelica v Borovičju, iz narečja Milko Matičetov