Ruška
| Ruška Štefan Klavs |
Objavljeno pod psevdonimom Semen.
| |||||||||||||
Bila je nastavljena kot učiteljica v zapuščenem kraju ob Kolpi. Mala vas; okoli 50 hiš. Ljudje prijazni in ne; nekateri dobrohotni, drugi zopet zlobni.
Onkraj Kolpe je živel župnik v svoji fari. Bil je še precej postaven mož; zgovoren in zelo prijazen do učiteljice.
Živela sta že eno leto v taki bližini, a nista vedela drug za drugega. Slučaj je hotel, da sta se spoznala. Ona se je prepeljavala v čolnu in motrila tiho krasno vodo Kolpe. Vsa zamišljena je sedela v čolnu. Kar naenkrat skoči pred njo pes z brega. Pes je bil zagledal veliko ribo in pognal se je bil za njo. Učiteljica se je zelo prestrašila in ni vedela, kaj naj počne.
Kar začuje glas nekega moškega, ki kliče psa. Sultan! Sultan! Ozre se in vidi stopati izza grma duhovnika.
Prijazno je pozdravil in jo potolažil, da se psa nič naj ne boji. Povedal ji je kdo je in tudi ona mu je povedala svoje ime.
»Lepo je od naju, da se šele sedaj spoznava, ko že vi toliko časa učite,« rekel je duhovnik. »Zakaj ne pridete nič na Plemenitaš? Saj imate vendar bližje nego v Trg.«
Župnik, čeprav rojen Slavonec, so je že dokaj priučil jezika, ki ga govore njegovi sosedje tostran Kolpe.
»Zakaj me ni nič na Plemenitaš, vprašate. Jaz sama ne vem zakaj. Pač ljudje mi pripovedujejo, da je zelo pusto gori pri vas, in rajši grem z vaškimi dekleti v Trg. Tamkaj imam saj nekaj svoje družbe. Je učitelj in učiteljica. Drugače sem vedno doma. Saj tudi vas nisem še nikdar videla v naši vasi.« Pri teh besedah je stopila iz čolna na suho. Župnik ji je podal roko in jo gorko stisnil. Nekaj čudnega je spreletelo učiteljico pri tem stisku. Pogledala mu je v oči in zapazila je nek odsev ognja. Pobesila je oči in jih uprla po gladini Kolpe.
»Kam ste se zamislili, gospodična?« jo je vzdramil župnikov glas.
»Pri tem pogledu na reko spomnila sem se na Bohinjsko jezero, v mojem domačem kraju. Ko bi vi enkrat videli to krasno vodno planjavo obdano z temnimi gorami! Glejte tja doli proti onemu koncu, ravno tako je Bohinjska dolina. Saj ste že gotovo bili kdaj v Alpah?«
»Da, da, tudi v Bohinju sem že bil. Pa pustiva to na stran. Ali dovolite, gospodična, da vas popeljem v svojo vas, od koder je tako lep razgled na vašo solo, na vaše stanovanje. Kolikokrat sem stal na vrhu višine in gledal spodaj tekočo Kolpo, in vselej mi je ne vede splaval pogled na belo hišo v sredini vasi. »Kdo neki podučuje ondi« To vprašanje mi je vedno sililo v glavo. Zvedel sem, da neka gospodična, za ime nisem vprašal. Vedno sem pričakoval, da pridete kdaj gori, pa vas ni bilo nikdar.
Danes sem vas videl, da ste šli čez polje k reki. Videl sem tudi, da ste stopili v čoln in zaveslali proti reki. Šel sem soli in našel sem vas in vas spoznal. Mislim, da se bodeva pač sedaj večkrat videla, da bodeva lažje preganjala to puščobo.«
Šla sta v župnišče.
Kasno v noč se je vračala domov. Spremljal jo je župnik. Noč je bila temna in po strmi poti jo je moral opirati, da ji ni spodrsnelo in padla po hribu navzdol. Neka čudna toplota jo je obhajala, ko jo je držal. Spočetkoma ji je bilo neprijetno, a čim dalje bolj ji je prijala njegova toplina in skoro nevede se je čim dalje bolj bližala njemu in vedno bolj in bolj se ga je oklepala. Počasi in oprezno sta stopala po stezi. Čoln ju je čakal ob bregu. Vstopila sta. Župnik je zaveslal proti reki, na proti nasprotnemu bregu. Čudno se ji je zdelo, da se toliko časa prepeljavata. Obstala sta skoro pod jezom v mirni vodi. Mesec se je skril za bližnjim hribom. Okrog je bilo vse tiho, samo šum slapov je bučal in bobnel v tiho noč. Odložil je župnik veslo in se vsedel k njej na desko v čolnu. Prijel jo je za roko in ona mu je ni odtegnila.
»Gospodična,« pričel je župnik z tihim glasom, »kako srečnega se počutim danes v tem trenutku, ko sva sama na globoki reki. Neko blaženo čustvo me obhaja, ko vam takole govorim in čutim, da sedite pri meni. Čujem in čutim vsak utrip mojega srca. Kako žalosten sem pri misli, da sem duhovnik in je nam duhovnikom vsaka ljubezen prepovedana. Čemu trepečete saj se vendar ne bojite, da se ne bi čoln prevrnil? Bodite brez skrbi. Saj če padeva v vodo, padeva skupno, skupno se rešiva, ali skupno utoneva.«
»Saj se ničesar ne strašim. Toda kaj bodo govorili ljudje, če naju vidijo tukaj sama?«
»Le potolaženi bodite, gospodična. Nič ne bodo izvedeli.« Pri teh besedah je začutila njegove vroče ustne na svojem obrazu, kako so iskale njenih. Ni se mu umikala in znašle so se obojne ustne v dolgem, vročem poljubu. Dolgo časa jo je držal v poljubu in objemu župnik. Pozabil je na vse predsodke in predpise. Za njega je živela samo ona in nihče drugi ne na svetu. Misli1 je samo na njo, ki jo drži sedaj objeto v dolgem poljubu ...
Dolgo časa sta še sela tiha na mirni vodi. Šele proti jutru sta se zdramila in spremil jo je čez polje do sobe v njeno stanovanje.
Cel dopoldan v šoli je bila zelo razburjena in komaj jo čakala popoldneva, ko jo pride obiskat župnik. S težkimi mislimi ga je pričakovala. Slutila je, da ni šla na pravo pot. Bala se je besedi. Bala se je, da ne bi zvedel za vse to nadzornik. Kmalu ji je vse izginilo vse to iz glave in samo željno je pričakovala njegovega prihoda. Dolgočasno ji je bilo v šoli med otroki, najrajši bi bila zaprla šolo in odšla k njemu za vedno. A misel, on je duhovnik, jo je še zadrževala. Nestrpno je pogledovala na uro.
Prišel je njen zaželjen trenutek. Zaslišala je od zunaj stopinje. Nekdo je potrkal. Vsa se je stresla in obstala je na mestu enkrat je nekdo potrkal. Predramila se je in odločno je zaklicala: naprej! Priprla so se vrata in stopil je v njeno sobo župnik. »Ruška!« glasil se je pozdrav in padla mu je v naročje ...