Rozvita Frankova

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rozvita Frankova: Zgodba človeških src iz dobe katoliške reformacije
Dr. p. R. Tominec
Izdano: Vigred 13/1–10, 12 (1935), 8–11, 49–54, 93–98, 125–130, 173–178, 206–221, 250–254, 305–308, 348–352, 437–450
Viri: dLib1 2 3 4 5 6 7,8 9 10 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. dno

I.[uredi]

Bilo je dne 24. januarja 1597. Ljubljana, majhna in ozka, v zatišju grada, objeta s svétlim pasom Ljubljanice, je snivala pokojno v belem odelu snega. Hiše mestnih očetov in odličnih meščanov, so se gnetle ob vznožju gradu druga poleg druge z ozkimi pročelji, tu in tam vmes vidna hiša plemiča s širokim portalom in grbom nad vrati. Pred vicedomsko palačo je stala gruča ljudi v živahnem pomenku. Po njih noši sodeč, so to bili mali trgovci, nekaj meščanov, ki so imeli prvo besedo in nekaj kmetov, okoličanov, ki so prišli semkaj, da prodajo usnjarju na trgu kože.

Pred vrati palače pa je stal velik in stasit stražar in se premražen večkrat prestopil, slednjič pa je odprl široka vrata in odšel v notranjost. Bila je enajsta ura dopoldne in nič ni bilo videti, da bi gospoda, ki se je posvetovala v zgornji dvorani, kaj kmalu končala. Zborovali so zastopniki kranjskih stanov in seja je bila burna in strastna. Zakaj dva svetova, dvoje nazorov je delilo te može v dva tabora. Cesar Rudolf II. je poslal na stanove pismo s sporočilom, da je postal sin nadvojvode Karla polnoleten in da je prišel čas, da se stanovi poklonijo nadvojvodi Ferdinandu.

Velik, stasit mož z iskrečimi se očmi in čelom, ki je bilo navajeno upora, vstane izza mize, oblastno potrka in prične govoriti:

»Če se stanovi poklonijo in izkažejo vdanost nadvojvodi, imamo tudi pravico, da zahtevamo svoje svoboščine.«

Bil je to Ahacij pl. Thurn. Toda hrušč je bil tolik, da njegova beseda ni dosegla vseh ušes. Tedaj plane preko dvorane jasen, izredno oster, vendar pa ne odbijajoč glas:

»Gospoda, mir! Sedaj govori grof Ahacij!« Polagoma se vsi obrazi obrnejo na grofa in na njih se skoro jasno bere ali priznanje in odobravanje le-temu, kar ima priti, ali pa hladen odpor temu plemiču, ki meni, da lahko gospoduje nad zastopniki stanov, kakor nad svojimi hlapci.

Grof Ahacij se obrne z obrazom moža, ki ve, da ga posluša pol dežele, obrnjen do navzočih in igraje se s prstanom na levi roki, prične lahkotno govoriti:

»Gospoda, ker mislim, da govorim večini iz srca in ker smo mi evangeliki v vedno večji premoči, predlagam, da stanovi zaeno s poklonitvijo urede tudi naše srčno vprašanje glede svobode vesti in svobode naših magistrov - predikantov. Ni nam neznano, da nas rimskokatoliški nazivajo kugo dežele in strup, toda rečeno je bilo, da kdor je iz resnice, mora za resnico tudi trpeti.«

Hladen, miren glas poseže vmes: »Zlasti Vi, gospod grof. Kar vidi se Vam, kako je Vaše obličje upadlo.« S temi besedami vstane stolni dekan Tomaž Hren. Droban je, v lice mu je stopila rdečica, temna, kostanjeva brada se lepo podaje še mlademu obličju. Poleg grofa Ahacija je videti stolni dekan še bolj neznaten, grof Ahacij še bolj orjaški. Ko si tako stojita nasproti, nastane v dvorani tihota, ki jo komaj slišno moti šum s trga pred vicedomsko palačo. Na čelu grofa Ahacija se križajo bliskavice tiste strašne togote in neupogljive volje, ki je ta rod odlikovala.

»Gospod Hren pač ne ve, da se družina grofov Thurnških nikoli ni branila dajati davka ne cesarju, ne domovini. Naš grb je brez madeža.« In Hren, ki je dobro čutil ost kljub temu, da je grof namenoma izpustil njegov naslov, je odvrnil mirno, z njemu svojsko eleganco: »Gospod grof je pozabil bržkone, da je njegov oče, ki je imel isti grb, poznal tudi geslo: »Moribus paternis« in da je imel na svojem gradu tudi katoliškega duhovnika, ki mu je bral sveto mašo in oznanjal evangelij, preden je odpadnik Trubar pričel svoje delo. Sicer pa utegne biti naši ugledni gospodi dobro znano — in tu se je Tomaž Hren obrnil z nepopisno žgočim smehljajem po vrsti plemičev in odličnikov, da je resničen izrek Rimljanov, ki so dejali: divide et impera — razdeli in vladaj. Zakaj v kalnem je dobro ribariti.« Mirno se je stolni dekan usedel in zašepetal dvoje, troje besedi svojemu sosedu. Ahacij, grof Thurn je v obraz posinel, oči vseh so bile vanj uprte, togotno je udaril z nogo ob tla, da so ostroge zazvenele. Nato pa je jedko zavrnil besedo Hrenovo: »Gospod stolni dekan, mislil sem si, da je v Vas nekaj plemenite krvi Vašega očeta, ki je bil ves patricij, toda vidim, da ste z novo svetostjo oblekli tudi verolomnost. Pride čas, ko se laž sama od sebe stre in ugonobi. Čisti evangelij nas bo rešil gadje zalege farizejev; vztrajam pa pri tem, da se pri poklonitvi deželnih stanov uredi tudi naše vprašanje. Enake dolžnosti, enake pravice. Gospoda, glasujmo!« Tedaj vstane stolni dekan in z drobno roko, dvignjeno proti zborovalcem, reče: »Mogoče je gospod grof že pozabil, da cesarsko pismo posebej omenja, naj se pri poklonitvi ne omenjajo nobene želje glede verskih vprašanj, in torej to ne spada v delo našega zborovanja.« Na ta odgovor vsi osupnejo, in nekateri na glas začno mrmrati, da je to resnica in da naj stranke to urede med seboj. Stvar zbora je določiti podrobnosti sprejema. Tedaj se oglasi opat stiški, visok, sivolas, krepkega obraza in trudnih, mehkih oči, ki so izražale neko nemoč in hotenje, za vsako ceno oditi brez zamere in predlaga, naj gredo deželnemu knezu do meje nasproti grof Ahacij pj. Thurn, Miklas pl. Eck in opat kostanjeviški ter še Jurij Andrej Kacijanar. Miklas pl. Eck pa pristavi, da bosta vsaj dva duhovna gospoda, kar bo novemu nadvojvodi brez dvoma všeč, naj gre s tem poslanstvom še odlični gospod opat stiški. Eden navzočnih mestnih očetov pa je nato zaskrbljen vstal in dejal, naj doktor Gandin odide v Benetke ali pa vsaj v Trst, da tam nakupi potrebnih poslastic za visoke goste. Tudi to so zastopniki stanov sprejeli in se nato začeli živahno zgovarjati, kdo vse utegne priti z nadvojvodo. Jurij Andrej Kacijanar meni proti svojemu sosedu, plemiču Ecku, da pridejo bržkone tudi dvorne gospe z gospodičnami in da bo v Ljubljani prihodnje tedne precej živahno. Eck mu odvrne:

»Zadnji čas je že, da se nekaj spremeni. Vse je tako čudno zatohlo. In te napetosti med strankami sploh ne razumem. Čemu novotarije! Naj ostane vsak pri veri svojih očetov. In poleg tega, jaz si ne belim glave s svetostjo, kaj Kacijanar?« Kacijanar ga ostro pogleda v obraz in pravi: »Glej, da s to »svetostjo« ne spreobrneš kake dvorne gospodične. Eck mu odvrne smeje se: »Da imam tvoj obraz in mojo podjetnost, bi ne bilo napak. Tako pa sem že preveč v letih, da bi mogel misliti na take zmage.«

V tem hipu se vrata dvorane odpro in služabnik zakliče v dvorano ime novega prišleca, ki pa ga ni bilo razumeti spričo precej glasnih zborovalcev. Bil je srednje velik mož, odet v žametno obleko z belim nazobčanim ovratnikom, z brezhibno negovano lasuljo, na eni roki je imel široko rokavico, nastop uglajen. S prijetno mirnostjo pozdravi vse navzoče in stopi nato h grofu Ahaciju, mu poda roko, hip nato pa je že v razgovoru s stolnim dekanom Tomažem Hrenom. Ta mož je bil David Verbič, imenovan po tedanji šegi Verbecius, doktor vsega zdravilstva in zelo ugleden meščan. Tomaž Hren, ki je nekaj manjši od zdravnika Verbiča, mu opisuje potek zborovanja, mimogrede omeni svoj nasprotni predlog. Z levo roko si gladi brado in videti je, da drug drugemu ne zaupata kljub navidezni vljudnosti. Zakaj Tomaž Hren je neposredni naslednik kanonika Primoža Trubarja in je še, kar zopet močno vznemirja duhove, sin odločnega protestanta in bivšega župana ljubljanskega. Odkod ta prevrat, ta čudni prelom v tej rodbini? Odkod ta čudna smelost mladega moža, odkod ta njegova dvorska uglajenost, ki dvakrat močno vpliva tudi v njegovem duhovskem odelu?

Tomaž Hren ne pozna teh vprašanj. Že davno je sklenil, da ne bo več vpraševal božje milosti, zakaj, čemu in kako. On ve samo za svojo pot, ki ga pelje v službo Boga in naroda. Pozna zgodovino svojega naroda. Pozna in ve, da ta slovenski narod, da to ubogo ljudstvo ni zaman pretakalo krvi in da ni branilo vere predikantov, teh evangeličanov, ampak vero svojih davnih očetov. Vero v sedem svetih zakramentov, vero v sveto Rešnje Telo. On ve vse to in je o vsem tem razmišljal, študiral in se boril kot malokdo. Danes je miren, zato je njegov nastop tako uglajen, danes veruje v zmago resnice, zato je njegova beseda tako žgoča. Danes ve, da bo borba neizprosna, zato nikjer ne popušča. In gospod Tomaž ljubi samoto in ljubi velik, ostro izrezan kip svojega križanega Mojstra. Tam hodi v visoko šolo nove bodočnosti.

Gospod David Verbič je prišel opoldne domov. Stanoval je v eni tistih starih patricijskih hiš, katerih temelji mestoma še danes stoje: kljub starosti še danes, kakor so na zunaj mračne, vendarle na znotraj nudijo vso udobnost negovanega meščanskega življenja. Nasproti mu pride žena Uršula, rojena Edling, iz ugledne ljubljanske rodbine. Je krasotica in se tega nekoliko tudi zaveda. Na sebi ima lepo domačo obleko in takoj po pozdravu vpraša zaskrbljeno svojega moža: »David, kako je bilo? Bomo li uspeli, ali ne?« Doktor Verbič jo nalahno poboža po licih, dahne na čelo poljub in pravi: »Uršula počakaj. Še nič ni odločenega, povem ti kasneje.«

Ta hip je stopila v sobo sestra gospe Uršule, gospodična Apolonija Edlingova z obrazom, kakor da stopa iz slike velikega mojstra Van Dicka. V očeh pa sije toliko dobrote, da nehote vzbuja zaupanje in če ne tega, spoštovanje. In gospod Verbič zelo spoštuje svojo svakinjo, gospodično Apolonijo, kljub temu, da je tako vzorna katoličanka.

Ko sta zopet sama v sobi, vpraša gospa Uršula: »Ali je kaj upanja, da se pred poklonitvijo stanov urede tudi naša verska vprašanja? Ves čas, ko se je vršila ta seja, sem že tako nestrpna in prav jaz sem obljubila gospodu magistru Juriju, da Ti dosežeš s svojim mirnim nastopom in s svojo vplivno besedo največ.«

»Žene hitro obetate in Ti, draga moja, prav tako. Toda za zdaj menim, da nam stvar ne bo uspela.«

»Mar nisi nobene besede izpregovoril? Saj vendar ni veliko nasprotnikov in naš besednik je odlični gospod grof Ahacij. Mar beseda teh mož nič več ne zaleže?« Gospa Uršula postane nestrpna. Lepi obraz se ji pomrači in z rokami vidno nevoljna trga droben robček, kar je pri nji vselej znamenje velike razburjenosti.

Njen mož vstane, stopi za njeno naslonjalo in jo poboža po bujnih laseh. »Potrpi, Uršula, potrpi! Mar nisi prav sinoči brala, da iz potrpljenja moč raste in da blagor tistim, ki zavoljo pravice preganjanje trpe.« Da blagor, in možati obraz se mu sprelije v smehljaj, ki je v njem trdna vera v boljšo bodočnost. Ko mu tako roka počiva na nežnih ramah, iznenada vpraša:

»Kje je naša Estera?«

»Mislim, da je v sobi. Zelo je pridna, prej je pravkar brala Mali katekizem našega veleučenega gospoda Primoža.«

»Dobro, stopim malo k njej. Tako mi dobro de njena veselost in brezskrbnost.«

Estera Verbičeva je imela dobrih enajst let, bila je rdečelična, plavolasa, zmeraj smehljajoča, res pravi sončni žarek. Priljudna, zelo prisrčna je bila zlasti ljubljenka svojega očeta, ki se ni več nadejal otrok. Nenadoma pa je stopila v njegovo življenje, ta drobna stvarca, kakor ustvarjena za njegovo osamelost, da ga iztrga iz njegovih učenih knjig in mu za ure brezdelja da nekaj miline.

V hiši zdravnika Verbiča, ki je bila do nedavna strogo katoliška, so občevali vsi tedanji imenitniki, plemiči in ugledni meščani. Med tem so bili tudi odločni protestanti, ki so, nekateri iz prepričanja, drugi iz človeške prilagodljivosti, videč rastočo moč le-teh, prestopili v novo vero. Ta razkroj se je vršil skoroda nevidno, ker ni bilo treba nobenih prepisov, pa tudi zato, ker je bilo nekako v modi. Doktor Verbič izprva ni bil kaj posebno naklonjen tem reformatorjem, toda njegova žena, ki se je brž oklenila novih naukov, vsa omamljena od gladke in izbrušene besede magistra Jurija, je odločilno vplivala nanj. Bilo pa je med temi novoverci tudi nekaj značajnih mož, ki so res trpeli in imeli težke boje zaradi svoje vere, pa jih je tista slepiva beseda o čistem evangeliju pritegnila in jih vse prevzela. Zraven pa še sladkost in zdrava jedrost domače govorice, ki je tem predikantom tako lepo tekla raz ustnic. Tako je postal Verbič polagoma, ne da bi se tega prav zavedal, iz katoličana vnet zagovornik nove vere, in njegova hiša je bila na stežaj odprta vsem gostom, katerim je ljubeznivost gospe Uršule osladila prenekatero uro grenkega izgnanstva.

V tem vzdušju je doraščala Estera. Pa ne da bi Bog zna kako globoko sprejemala napeto visoke besede učenih magistrov. Njen Jezus je bil ves ljubezniv Odrešenik, ves ljubitelj otrok, ves ožarjen od tiste tako ljubke otroške domišljije, ki vse odeva v rožnato zarjo.

Ko je zagledala očeta, je veselo stekla od svoje mize, da sta ji dve kiti zaplavali za hrbtom, kakor otroškega zmaja rep. In že je objela očeta okoli vratu, se tesno privila k njemu in poprosila za poljubček. To je bila njena predpravica. Za tem slede vprašanja; žuboreča, prihitevajoča se, resna in ljubka, važna in smešna, kakor je pač tisti svet bujne otroške domišljije.

»Oče, pa kaj misliš, ali je bil Jozua res tako velik junak, da je sonce sam ustavil? In pomisli, ali ni bila tista kraljica Estera, saj imam jaz po njej ime, kajne, zelo pogumna? Veš očka, jaz bi se bala, uh, tako bala tistega Ahasverusa.« In ne čakaje odgovora, že pripoveduje, da je teta Apolonija povedala danes zjutraj prečudno zgodbo, da je ptička brez peres sedla na drevo brez peres in da je prišla gospa brez ust zares in pojedla ptičko brez peres in da mora biti to močno grda gospa in če gospe sploh smejo žreti. Tedaj je gospod zdravnik razklenil Esterine roke in rekel smehljaje se: »Estera, tako velika si že, pa še verjameš, da gospa brez ust zares lahko poje ptiča brez peres. Le kam naj ga dene?« »Joj očka, saj to je pa res!« In iz nje zažubori vesel sladek smeh, živahno poskoči in še nadalje vpraša: »Očka, misliš, da sem verjela čisto zares? Veš, to mi je le teta Apolonija pripovedovala. Pa mislim, da tudi ona ne verjame.«

II.[uredi]

Dva tedna pred tem zborovanjem je na gradu gospodov Frankov hodil pozno zvečer pri brleči svetiljki gospod Krištof Frank, eden onih starih plemičev, ki je na njih ramenih slonela varnost dalmatinske meje. Bili so to Hrvatje, večkrat poročeni s plemiškimi hčerami slovenskih rodbin ali pa tudi z deklicami meščanskega rodu, ki so bile dovolj pogumne in so dovolj zvesto ljubile, da so odhajale v tiste večno nemirne kraje, polne nevarnosti. Grad gospoda Krištofa Franka je stal nekaj ur krepke hoje od Senja, ki so ga čuvali, ali bolje ne čuvali drzni Uskoki. Uskoki, četudi pogumni, niso bili nič kaj varna soseščina, ne za gradove ne za sela in ne za mesta. Večkrat se je zgodilo, da so iz čuvarjev postali roparji. Ker je gospod Krištof danes pravkar dobil zlo vest, da v mestu Senju nekaj vre, je postal nemiren. In ne zavoljo sebe. Zakaj on je bil vajen naporov, vajen nevarnosti, vajen trpljenja. In odkar mu je padla žena prav pod grajskim obzidjem, mu je ostala le še edinka Rozvita. In kam ž njo v teh časih? Naj nastane vojna in te je bilo vsak hip pričakovati, kje naj jo pusti? V Senju pri ubogih gospeh svete Klare? Pod takimi čuvarji še same niso varne. Gospod Krištof se trdo prestopi, medli plamen mu obsije razorano obličje. Za hip ali dva v soju luči zatrepeta v teh očeh tista čista dobrota, ki jo človek najde večkrat pri možeh, ki so trdi kakor hrast, neupogljivi kot stari bori in zvesti kakor skale. Skozi take oči prisije duša čistega in dobrega človeka, da ga vidiš, kakor v globokem tolmunu zrcalno čiste vode, vidiš prelepo sliko pisanih kamenčkov, ki so varno skriti v modri globini. Nenadoma se udari po čelu, vidi se mu, kako napeto misli. Že hoče zavreči komaj načeto misel, ko začuje rahlo cepetanje dveh drobnih nog in nato praskanje dveh mogočnih šap po težkih hrastovih vratih. Gospod Krištof z eno roko odpre vrata in preko praga stopi z mokrimi opankami, s snežinkami v laseh, z eno roko držeč psa, mogočnega bernardinca za ovratnik, njegova edinka Rozvita. Nepopisno lep je prizor, ko se komaj trinajstletni otrok privije k očetu, položi od snega še rosno lice na njegov obraz in ne izpustivši psa zašepeta: »Oče, kaj zopet premišljaš? Zakaj si zmeraj tako sam? Ali ni bil stric nič pri tebi? Jaz sem se sedaj igrala s Costo. Ah, bilo je tako lepo, veter in sneg in zunaj so že prvi zameti. Kako mora biti danes na morju! Veš, jaz bi bila rada mornar. Takole v vetru, ki tako šumi in poje in ko tako diši po zimi in po snegu in po slani vodi. Ah, škoda, da sem deklica.«

Gospod Krištof jo pritegne k sebi na koleno in gleda nekaj časa v oči, ki so svetlo modre in se čudovito lepo prilegajo temnim kostanjevim lasem, ki obkrožajo lepi, mirni in nekam resni obraz. V teh očeh je nekaj tiste očetove volje, ki zna kljubovati, tiho in mirno in prej pride v te oči solza nego preko teh ustnic tožba. Taka je Rozvita Frankova.

Gospod Krištof jo tesno privije k sebi in ona položi noge, potem ko je sezula opanke, Costi na hrbet, kar zvesta žival ljubeče trpi.

»Moj mali!« Kadar gospod Krištof kaj resnega govori, jo zmerom imenuje dečka. »Veš, razmišljal sem, kam bi te poslal na varno, zakaj vojna se obeta in Uskokom prav nič ne zaupam. Da si deček, bi te vzel s seboj, tako pa res ne vem. In sirotek mali, niti matere nimaš! Veš, prej sem mislil na svojega prijatelja, ki je bojda sedaj v Ljubljani. Takrat je bil na Dunaju in nekaterikrat smo bili skupaj v kaj veseli družbi. Takrat sem jaz spoznal tudi tvojo mater. Če bi te on hotel sprejeti, da bi bila na varnem.

»Oče, ali moram res odtod? Saj pred spomladjo, to si sam rekel zadnjič, ne bo nobene vojne.«

»Seveda, moj mali, toda spomlad je pred durmi. Še dober mesec, pa se bodo viharji na morju že polegli.«

»In če me oblečeš v dečka? Saj jezditi znam.«

Gospod Krištof se nasmehne, jo poboža po licu, hoče nekaj reči, a tedaj stopi v sobo sluga in pravi, da je večerja za gospoda nared.

Rozvita hitro vtakne nožice v opanke, se spusti čez očetovo koleno in kot majhna grajska gospodična stopa resno poleg očeta, ki z visoko dvignjeno lučjo sveti po hodniku. Costa se neslišno dvigne in zvesto gre za svojo malo gospodično.

Pri večerji streže stari sluga Pero. Molčeč je in zvest, s tisto vdanostjo, ki jo srečujemo le redkokdaj, ki pa je vsa lepa in ima v sebi neko posebno veličino. Ko nalije Pero gospodu po večerji čašo vina, mu gospod Krištof veli, naj prisede. Rozvita se med tem igra s štirinogatim prijateljem, ki ji je položil glavo na kolena in zvesto prisluškuje besedam svoje male gospodarice.

Gospod Krištof iznenada vpraša: »Pero, ali si že bil kdaj v Ljubljani? Poznaš pot?«

Pero kakor odmev, šele čez čas odgovori in pravi: »Da, gospod, poznam. Bil sem tam pred petnajstimi leti, samo pot je sedaj dokaj nevarna zaradi viharjev in volkov.«

»In če bi bila stvar nujna, recimo zaradi naše Rozvite, da bi jo dal še pred spomladjo, ko utegne priti vojna, na varno, ali bi šel s pismom ali spremstvom dveh ali treh mož v Ljubljano?«

Bakreno lice zvestega služabnika sprelije komaj vidna rdečica. »Za našo malo gospodično vse, kar hočete. Pestoval sem jo kot otroka in sedaj mi je služba v čast.«

Gospod Krištof se nekako vesel oddahne, nato pa naroči, naj Pero pokliče staro spletično. Med tem se je zvesta žival dvignila in kakor da sluti težo te ure, začne zamolklo cviliti s tistimi zategnjenim zvokom, ki se čuje kakor glas jokajočega otroka. Zaman poklekne Rozvita poleg njenega mogočnega telesa, zaman ji boža glavo, žival cvili naprej in joka, kakor neutešen otrok. Na pragu jedilnice obstane spletična Mara. Prava Dalmatinka od nog do glave, resna, črnih oči, lasje se tesno oprijemajo čela »Gospod so veleli?«

»Stopi bliže in posedi z nami! Utegne se zgoditi kaj kmalu, da bom moral Rozvito poslati v Ljubljano. Ne mesto, ne gradovi niso nič kaj varni. V Trstu nimam znancev ne prijateljev. In ti boš vedela, kaj potrebuje takle otrok, za pot in za bivanje v mestu. Se ta teden pojdeš v Senj, da nakupiš potrebno. In če se ti zdi, da sama ne veš, povprašaš pri gospe opatici v samostanu svete Klare. Dam ti pismo s seboj.«

»Bom, gospod!« In tiho, brez nepotrebnih besed, kakor je prišla, je tudi odšla. Le na pragu se je obrnila in z mirnim, lepim glasom pove: »Posteljo za malo gospodično sem že pripravila.«

Tisto noč se je mali Rozviti sanjalo o lepem ponosnem mestu, videla je lepo brušeno zrcalo in v njem obraz s krasnimi sinjimi očmi, lepa bleda lica so bila obkrožena od rjavih rahlo kodrastih las, med ustnicami so se smejali beli zobki. Nasmejala se je temu obrazu, vzdihnila v polsnu »ah, kako je ta gospodična lepa.« In ni vedela, da je to ona sama, trinajstletna Rozvita Frankova.

III.[uredi]

Aleš Kocjan je tiste dni, ko se je oče Rozvite Frankove jedva odločil, da pošlje hčerko v Ljubljano k svojemu spoštovanemu prijatelju, že prispel v Gradec k zelo uglednemu cesarskemu svetovalcu Jakobu pl. Kiselju.

Pot z Dunaja v Gradec in še zlasti slovo od očeta, s katerim sta bila prava prijatelja in ga je oče dosledno imenoval moj mali fant, je bilo dokaj vznemirljivo. Pred njim se je prvič odprl široki svet, prvič je nekje v dalji zaslutil neko čudovito silo, vso skrivnostno, zagonetno, močno in silno in vse skupaj mu je lebdelo pred očmi v sladki besedi — življenje.

Z očetom sta se tiste dni pred slovesom zelo veliko razgovarjala. Predzadnji večer ga je oče v prvem somraku iznenada vprašal: »Aleš, in kaj misliš potem, ko dovršiš študije? Mogoče je to vprašanje zate prezgodaj, vendar si mislim, da si o tem že tudi sam razmišljal.«

Počasi se je izvilo iz Aleša. »Da oče, res sem mislil, kaj postanem kasneje.«

»No, in kako si sklenil? Mar misliš vstopiti v vojaško akademijo?«

»Očka, prav nič me ne veseli. Pa mi ne smeš zameriti, nisem hotel s tem reči, da tvoj poklic nima nekaj zase. Ampak veš, meni se zdi, da ni nič zanimiv. Veš, nič človeški ni. Zelo me je zanimal star gospod zdravnik, ki je hodil k naši sosedi in večkrat, ko te ni bilo doma, sem bil pri stari gospe, in sem čakal doktorja, da je prišel. Zelo mnogo reči ve, ki jih drugi ljudje prav nič ne poznajo. In tako čudno moč ima. Če stara gospa celo noč ni nič spala in je bila vsa nemirna, sem opazil, da je koj nato, ko je bil gospod doktor pri njej, čisto mirno zaspala. Pa sem nalašč gledal, če ji je dal kaknšna posebna zdravila. Pa ni dal. Nekoč sem ga vprašal prav na uho, kako more to storiti. Pa se je nasmejal, me prijel za ušesa in rekel ... ah nič posebnega ni rekel.«

»No, kaj je rekel?«

»Veš očka, rajši ne povem.«

»Ali te je sram?«

»Ne, sram ne, ampak tako čudno je bilo. Veš, pogledal mi je v oči in rekel, da se v meni dva tepeta. Zdravnik in še nekdo. Ko pa sem ga vprašal, kaj je tisti nekdo, mi je odgovoril zopet tako čudno, da sem večkrat o tem razmišljal. Pa nisem hotel tebe vprašati, ker mi je bilo malo nerodno.«

»Pa kako ti je vendar rekel?«

»No, dejal mi je, da bom še dovolj kmalu čutil moč tistega »kdo« in da bom že videl, da to ni kar tako lahko. Potem je pa šel in ga ni bilo več k stari gospe, ki je odšla k neki sorodnici. Kaj misliš očka, kdo je tisti »kdo«?«

Stotnik Kocjan je začuden in malce vznemirjen pogledal svojega dečka, ki je vedel o njem, da je zelo razumen otrok. Toda, da o teh rečeh tako resno razmišlja, pa sam ne bi bil verjel, če bi mu kdo povedal.

»Očka, ali je biti zdravnik lepo, kaj misliš? Veš, mislim tako, pomagati ljudem, prihajati k njim, kakor kak poslanec in potem videti same srečne obraze.«

»Jaz mislim, da je zelo lepo, samo veš, Aleš, zdravniki zelo malo vedo tako čisto v resnici in marsikateri je bil že zelo razočaran, ko je menil, da bo angel z nebes in da bo kar mimohode ozdravljal ljudi, kakor Jezus v evangeliju. Pozneje pa je postal čisto navaden človek, ki je za denar prodajal svojo umetnost.«

Medtem je nastal popoln mrak in prav tedaj, ko je oče hotel stopiti k mizi, da prižge luč, začuti kako se ga Aleševa roka trdo oprime in mu ne pusti vstati.

»Očka, kaj pa misliš, kako je biti duhovnik? Ali je to zelo težko? Veš očka, tako se mi zdi, da imajo vsi duhovniki čisto poseben obraz.«

»Kako misliš to?«

»Ne vem, kako bi ti povedal, ampak jaz sem opazil, da ima pater Egidij, ki pride tuintam k tebi in, ki praviš, da si ti z njim v šolo hodil, povsem drugačen obraz, kakor pa recimo tisti gospod stotnik, ki pride k tebi v goste, ali pa recimo, ti sam, očka. Meni se zdi, da mora biti to nekaj tam za očmi, ali pa mogoče za čelom. Ne vem, kako bi to prav povedal.«

»Moj ljubi otrok, tega pa jaz ne vem. Vprašam o priliki patra Egidija.«

»Ne, očka. To se ne da vprašati tujega človeka.«

Stotnik Kocjan je tisto noč mnogo razmišljal v bodočnosti svojega otroka. Sprva mu misel, da utegne njegov otrok iti kako drugo pot, kakor on sam, nikakor ni hotela postati domača. Zlasti ne, da bi videl svojega sina kot duhovnika. Sam je bil sicer veren mož, toda da bi bil za svojo notranjost kaj več storil, kakor je bilo nujno potrebno, ne, to mu še na misel ni hodilo. Ko pa je šlo že proti jutru, po skoro prečuti noči, pa mu je misel postala že bližja in kar nič mu ni bilo zoprno, da mu je prišla pred oči podoba sinova v obleki patra Egidija. Ko pa se je zbudil in dodobra pomel oči, se domislil svojih predstav, se je skoro hrupno zasmejal in trdnih svežih korakov odšel iz sobe, da se po vojaški navadi umije in okoplje utrjeno telo.

Dva dni za tem sta se oče in sin poslovila in Aleš je sedel sam, opravljen v novo obleko z modrim telovnikom in svetlimi gumbi, temnomodrimi hlačami in enakim suknjičem, v poštnem vozu.

Pot od Dunaja do Gradca je bila dolga in naporna. Vendar pa jo je Aleš kar moč dobro prestal in reči moramo, da je bila zanj ta pot nekako usodna. Očetov prijatelj, ki je imel isto pot v Gradec, je očetu obljubil, da bo na Aleša pazil. Aleš je bil tih in miren deček, temnoplavih las, toplih sivih oči, podolgastega obraza in prav nič vsiljiv, kakor otroci in še zlasti dečki v teh letih. Videti je bilo, da ga vse zanima in neka mlada gospa, ki se je s svojo hčerko vračala z obiska na Dunaju, je kmalu imela v njem majhnega toda zelo dražestnega kavalirja. Znal je biti tako nežen in pozoren, da se je tekom vožnje vsem prikupil.

Ko pridejo v mesto, prav na meji med Zgornjo in Spodnjo Avstrijo so bili v vozu le še očetov prijatelj in gospa s hčerko poleg našega Aleša, tako, da v vozu ni bilo več tako tesno, kakor poprej. Voz se je v zgodnji jutranji uri ropotaje zazibal skozi mestna vrata. Pred konji, ki so bili spočiti, se je pela lepa in bela cesta, Alešu se je zdela, kakor da nima konca. Veselo je postiljon poknil z bičem, dvakrat, trikrat, konji so živahno zahrzali in se spustili v tek.

Na nekem ovinku, ki ga je dolgo časa zakrival smrekov gozd, pa stoji sredi ceste čuden človek, ki se za konje in voz prav nič ne zmeni, tako da postiljon stopi raz voz in krene proti tujcu. Šele sedaj opazi, da je tujec slep in močno naglušen. Aleš je bil kmalu poleg postiljona in z zanimanjem gledal razorani obraz tujega človeka. Ko pa vidi, da se namesto oči pojavi pod vekami grozotna belina slepca, ga tako prevzame sočutje, da ne spravi nobene besede iz sebe. Postiljon hoče popotnega odvesti na kraj ceste, toda Aleš mu ne da, poprosi, da ga poprej vpraša, kam gre in če morda v isto smer kot poštni voz, naj ga vzamejo k sebi. Tej prošnji, ki je postiljona spravila v nemalo zadrego, se pridruži še gospa in tudi drugi niso nič nasprotni. Tako se zgodi, da popotnik kmalu sedi na prostem sedežu in voz zopet drdra naprej proti zeleni Štajerski. Iznenada pa prične popotnik tipati okoli sebe in kmalu dobi v svoje dlani drobno Aleševo roko, jo z nepopisno milino poboža, nato, kljub temu da se Aleš brani in da je ves v zadregi, poljubi, se nato obrne z belino svojih očes do nepoznanih sopotnikov in, kakor v nekem prividu pravi, držeč Aleševo ročico v svoji: »Kakor cvet je tale ljuba roka. Vsa drobna me je sprejela na voz in storila dobro. Ne vidim te, otrok, v obraz. Toda vidim v tvoje srce in tako se mi zdi, da bo ta roka nekoč še maziljena.«

Aleš izmakne svojo ročico, v obraz je postal bled. Tisti hip mu pride na misel beseda starega doktorja na Dunaju, ki mu je rekel, da se v njegovih očeh tepeta dva: doktor in še nekdo. In tistemu »nekdo« imena ni vedel. In če je ta kdo po teh besedah slepega popotnega, kdo to ve? Malo otročje Aleševo srce tega ne more vedeti, pač pa sluti, da nad njim in okoli njega vstajajo prečudne zarje nebeške.

V Gradcu jih pričakuje gospod Jakob pl. Kiselj. Velik, lep mož je aristokrat od nog do glave. Ves negovan od belega obraza z dolgimi zalisci do rok, ki bele in mirne gledajo izza drobno očipkanih rokavov. Te roke so živa bitja. Ko Aleš stopi raz poštni voz, ga primejo ne premehko in ne pretrdo, tako da se Aleševa otroška dlan takoj počuti varna v njegovi roki. In tako prijeten glas ima. Je drugačen kot očetov in vendar čudno znan, tako domač, da Alešu postane toplo pri srcu in brez bojazni stopa poleg visokega gospoda, ki ga vse spoštljivo pozdravlja. Aleš z vso gotovostjo začuti, da je tukaj delček onega novega sveta, tiste prečudne in zagonetne sile, ki se življenje imenuje. In kmalu nato sta v lepi prostorni delovni sobi gospoda cesarskega svetovalca. Aleš posluša z odprtimi očmi in je poln pripravljenosti ubogati, karkoli mu porečejo. Že prvi hip začuti, da ta pokorščina do gospoda Kiselja ni nič grenkega, nič zoprnega, da je to sama sladkost in velika radost. In ko ga kmalu zatem roke gospe Kiseljeve ljubo objamejo in ko začuti na svojih licih poljub starice, ki ima tako prijeten vonj, kakor jabolka jeseni, se mora Aleš prav z močjo premagati, da ne zaihti. Toda Aleš je majhen mož, tako mu je rekel očka in zato ne pride nobena solza na njegovo lice, ampak na vprašanje kaj mu je, pogumno odgovori, da se mu samo oči pote.

Aleš ima svojo sobico. Lepa je, čista, in svetla okna ima z belimi zastorčki. To mu močno ugaja. In ko ga pri obedu vprašajo, kako mu pri njih ugaja, se že veselo nasmehne in pravi, da bo prav tako nosil čipkaste rokave, kakor gospod svetovalec sam. Ampak seveda šele tedaj, ko bo res čisto velik. Gospa ga ljubo poboža po njegovi roki, ki leži na belem miznem prtu, se nasmehlja svojemu možu in reče »Gott sei Dank, wir haben nun ein Kind. Mir ist ganz weh um das Herz« (Hvala Bogu, sedaj imamo otroka pri hiši. Meni je kar voljno pri srcu.)

IV.[uredi]

Komaj se je bil Krištof Frank odločil, da pošlje hčerko Rozvito k svojemu prijatelju v Ljubljano, je izbruhnil kar čez noč med uskoki upor in sicer kmalu po smrti deželnega glavarja kranjskega Jurija Lenkoviča, ki je bil zadnji svojega rodu. Ta ugledni in plemeniti mož je pokopan v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani v kapelici sv. Frančiška.

Leta 1602 komaj dobro leto kasneje pa je bil poslan kranjski vicedom Jožef plemeniti Rabatta nad uskoke, ki so postali zlasti po uporu prava nadloga. Zlasti eden, ki je bil njihov vojvoda, velik in plečat z imenom »Enooki« je imel strašno trdo roko in je bil v boju krut in neizprosen. Rabatta je uvedel strogo preiskavo. Začelo se je z zaslišavanjem, toda uskoki so bili trmasti. Na vprašanje: »Kdo si?« je uskok običajno odgovoril »Graničar, presvetli gospod«. »In tvoje ime?« »Graničar, presvetli gospod.« »Imaš ženo in otroke?« »Imam ljubico, to je moja sablja in imam tudi ženo, za otroke se ona briga.« »Si bil udeležen pri požigih in ropih?« In na to vprašanje so odgovorili uskoki vsi prostodušno in brez ogibanja, da so jemali samo potrebno, ker jim cesar obljubljenega ni hotel ali ni mogel dati.

Jožef plemeniti Rabatta pa je neizprosen, bolj uradnik kot vojak in zato teh sicer pogumnih a vase zaprtih src prav nič ne razume. Da bi jim obljubil vsaj malo zboljšanja, bi zanj goreli. Tako pa so pod njegovimi ostrimi besedami pač klonili glavo, pač hlinili neko navidezno vdanost. Toda, da je bil pl. Rabatta samo nekaj vojaka, bi brez dvoma videl v teh očeh plamene maščevanja in neupogljivega upora.

Komaj je minulo po preiskavi dober teden, že so prišli cesarski vojaki v majhnih tropih, večinoma so bili to Ogri, ki niso razumeli domače govorice. V enem tednu je dal Rabatta požgati 400 uskoških hiš, ne da bi bil preskrbel za to, da imajo družine kam iti. Najbolj prizadete uskoke, med njimi Enookega, je dal vpisati v redno vojsko in tudi sporočil vrhovnemu poveljstvu, da jih pošlje k armadi.

Pl. Rabatta sedi v veliki dvorani v Senju. Predse je dal pravkar poklicati Enookega in še troje zaslopnikov, ki so jih bili uskoki zase določili. Pl. Rabatta veli tajniku, da prebere razsodbo.

Tajnik bere:

Mi, po milosti Nj. cesarske visokosti vicedom kranjski z zadevi upornih uskokov odločamo: (Tu slede imena nad 500 uskokov, med njimi tudi ime Enookega in ostalih zastopnikov.)

Uskoki stoje s povešenimi glavami in poslušajo razsodbo. Naposled tajnik konča. Rabatta, vzvišen nad temi ubogimi ljudmi, veli, naj se uskoki podpišejo. Enooki to odkloni, meneč, da njegova roka ne zna držati peresa, pač pa sabljo. Nato brez besede skloni glavo še nižje, mimogrede ostro pogleda ostale uskoke in odide visok, vzravnan in v tej onemeli jezi strašen, skozi vrata. Tajnik, ki je razumen in nekoliko bolj uviden, kot gospod vicedom, plašno pogleda svojega gospoda. Toda le ta brezskrbno zre za odhajajočim, in veli, naj ostali podpišejo, če hočejo, ko so pa prav tako podpis odklonili, je podpisal sam, isto velel tajniku in nato še opazko: Prebrano in odobreno dne 13. marca 1602.

Naslednji dan je kot zaključek svoje preiskave sklenil prirediti pl. Rabatta za odličnejše meščane slavnostni obed. Zborna dvorana je bogato okrašena s prekrasnimi preprogami, samo ročno delo bogatih dam in mestnih gospodičen. Navzoči so plemiči različnih imen, patriciji, ki jih omenja zgodovina, njih žene, sinovi in hčere. Razpoloženje od ure do ure raste.

Tudi pl. Rabatta je dobre volje. Odličniki mu veselo napijajo, na njegovi levici sedi še mlada njegova žena, med mladimi patriciji sede tri njegove hčerke v starosti petnajst, sedemnajst in osemnajst pomladi. Pravkar pl. Rabatta dvigne čašo, se globoko pokloni županu mesta Serija, in začne svoj pozdravni govor. Omenja s ponosom, da je nadloga uskokov v kali zadušena in da bo Nj. Vel. cesar sam te ukrepe odobril. Tako mu je bilo naročeno prav te dni iz dvorne pisarne. Nadeja se ...

Ta hip se začuje spodaj na ulici, trgu in okoli bližnjih hiš vik in klic uskokov: »Udri, udri! Pali!« In nato žvenket sabelj in že tudi strahoten šum, ki se vali po stopnicah, grozen in poln neke krute zadržane tišine. Vsa gospoda obledi. Pl. Rabatta potegne meč iz nožnice, prav tako navzoči odličniki. In tedaj se vrata odpro in na pragu stoji Enooki, velik, močan, poln nebrzdane sile. Za njim glava pri glavi najbolj divjih uskokov.

Enooki govori: »Gospod Vicedom nam je dal požgati hiše, vpisal nas je v redno vojsko, naše tožbe ni nihče poslušal, sodili so nam sodbo brez pravice in dali, naj sodbo podpišemo. Mi pisati ne znamo, pač pa znamo držati sabljo.«

Nato z istim glasom, mirno in brez kake jeze se obrne k svojim pristašem, dvigne ostro damaščanko in da hladno povelje: »Brate udri, pali!« Hip na to so se že križale sablje odličnikov z sabljami uskokov, divje in neizprosno, vsak je čutil, da gre za življenje, toda žvenket je kmalu prenehal, zakaj uskoki so po kratkem boju zmagali. Mrtvim gospem in gospodičnam, katerim so kratkomalo porezali vratove so vzeli nakit, dragocene narokvice, krasne prstane in prelepe beneške bisere. Pl. Rabatto si je pridržal Enooki. Ko je bil kranjski vicedom že mrtev, je pokleknil Enooki na njegova prsa, potegnil kratko bodalo, imenovano »miserikordia«, odprl prsni koš, iztrgal srce ter ga nato na srebrni plošči razrezal. Roka se brani to napisati, toda zgodovina nam to sporoča: uskoki so drug za drugim vzeli košček še trepetajočega srca in ga použili. Tak je bil konec te cesarske preiskave med uskoki in tako se je končalo maščevanje užaljenih graničarjev, ki so se leta in leta bili in trpeli zvesto. Ko pa so bile vse obljube ostale le na papirju in cesarskih dekretih, pa je naposled dolgo zadržana jeza izbruhnila.

Ko je gospod Krištof naslednje dneve zvedel za te podrobnosti, je na tihem hvalil Boga, da je bil hčerko že odposlal. Pred dobrim tednom dni je bila odšla, v spremstvu sluge Pera in svoje spletične. Za pomoč v skrajni sili je dal gospod Krištof še dvoje moških hlapcev, ki sta mu bila vdana. Malo karavano je izpopolnjevala zvesta žival, ki je bila Rozviti neskončno draga in zvesta, njen bernardinec Costa.

Ko je tisti večer Krištof premišljal, kje pač utegnejo že biti, dal jim je s seboj najboljše konje, — ga je nenadoma prevzela skrb, kaj če te tolpe pregnanih uskokov ne pridejo že prej na glavno cesto, da morda polove glasnike in sle, zraven pa tudi ugrabijo kot dragocen plen njegovo hčerko s konji in slugami vred. Zajame ga strašna groza. Stari sluga, ki se z njim razgovarja bolj sebi v tolažbo, kakor, da bi našel razumevanja, ga skuša tolažiti: »Pero je previden in oba Vlaha prav tako. Gospodična pa je cel junak in drži z lahkoto 6 funtov težko sabljo. Sam sem jo videl na dvorišču, kako jo je sukala.«

Gospoda Krištofa te besede za hip pomirijo, vendar pa mu celo noč neprestano vstajajo slike, kako njegovega otroka mučijo, kako ga odvedejo in kako prodajajo njegovo ubogo sladko dete pohotnemu Benečanu. Ves v znoju se ponoči vzbudi, ko začuje oster pasji lajež. Hitro stopi k oknu in že vidi, kako stražar hodi s svetiljko po dvorišču in prispe k mali lini pri veznih vratih. Pasji lajež se pomiri in gospod Krištof trdo zakliče skozi okno: »Kdo je?« Kmalu za tem se vrata odpro in na dvorišče stopi eden hlapcev od spremstva in hiti povpraševati po gospodu. Gospod Krištof se namah ogrne v plašč in že hiti po stopnicah, da vpraša in poizve. Hlapec vesel pozdravi gospoda in mu sporoča v kratkih pretrganih stavkih, da so prišli čisto v redu prav do kranjske meje in da ga je od tam Pero poslal, naj jezdi nazaj in gospodu sporoči, kako in kaj je bilo na potu. Da je otrok zdrav in da očeta lepo pozdravlja in da bodo v dveh ali treh dneh že v Ljubljani. Gospod Krištof ves radosten veli prinesti slu najboljšega vina in prigrizka in nato zahteva, da mu hlapec pove vse od početka do zadnjih podrobnosti.

Sluga, ki je ves truden, pripoveduje počasi z nekoliko zateglim glasom, vendar pa vse podrobnosti, o katerih ve, da utegnejo biti gospodu všeč. Drugi dan na večer so jih napadli volkovi. Bila jih je cela truma, da je Pero naštel do dvajset glav. Toda naša mlada gospodična se jih ni nič bala. Na konju je sedela trdno, kakor, da je zraščena z njim. En čas je sedela po dekliško, potem pa je preprosila spletično in Pera, da sme sedeti kakor deček. Ko je Pero na volkove streljal je zaeno pognal konja Rozvite in spletične, se ni niti malo ustrašila, temveč je z nenavadnim pogumom prijela konja za grivo in mu šepetala same ljubke besede, da so konji pozabili na strah za seboj. Proti meji grede jih je srečala četa konjenikov, ki so bili sprva zelo strogi. Ko pa jim je Pero povedal čigava je mala gospodična, so postali gospodje zelo uslužni, sporočili Peru, da se priporočajo tako slavnemu gospodu. Krištof je pri teh besedah narahlo zardel, potem pa zamahnil z roko, češ, to so besede. Drugače pa je bilo po poti zelo mirno, le ceste na to kraj meje so zelo slabe in imajo mestoma kotanje, tako velike, da so se celo konji spotikali. Krištof je zamrmral: »Kakršen gospodar, take so ceste.« Ni pa s tem nič jasnega povedal, je li mislil s tem okrajne glavarje ali morda koga višjega. Ko je videl, da je hlapec zaspan in da so postali odgovori vedno bolj kratki, ga je poslal spat, dočim je sam še nekaj časa hodil po razsežni sobi in razmišljal, kje je sedaj njegov otrok, kako se mu godi.

Pero je pripeljal otroka brez posebnih težav od kranjske meje v Ljubljano. Le pri mestnih vratih, kjer je bilo stražarjem strogo zapovedano paziti na slehernega tujca, je njegova orjaška postava in nekoliko trde poteze obraza, vzbujala pri poveljujočem častniku sum, če ni morda otrok ugrabljen. Velel je stopiti Peru raz konja. Rozvita je mirno čakala na konju, dokler ni prišel Pero sam in ji napol očetovsko, napol s tisto ganljivo vdanostjo starih služabnikov pomagal iz njenega sedla. Vsa drobna in vitka v lepo sešitem ovčjem kožuščku je bila videti skoro dorasla, zlasti še, ker so njene modro-sive oči tako pogumno zrle v strogega častnika. Čakala je, da se ji je on prvi poklonil, kar je storil nehote z nasmeškom in malce globlje, kakor običajno pred plemiškimi gospodičnami. Otrok je z vso resnobo ta izraz izkazane časti sprejel in ko je čula, kako častnik strogo izprašuje starega Pera, je posegla sama vmes in začela pripovedovati: o gradu nad Senjem, o očetu in da ji je mamica že davno umrla, preden je sploh prišla ona na svet. Tu se je častnik nehote namuznil in jo opozoril, da to bržkone ne gre. Toda Rozvita, kakor, da je to čisto naravno, je žvrgolela naprej, kako so jih srečali vitezi pred kranjsko mejo in, da so bili zelo uslužni. Da jih tukaj v mestu čaka gospod dr. Verbič in da ima bržkone očala, ker je zdravnik in strašno učen. Ko je Pero na te besede polagoma vzel iz svojega žepa zapečateno pismo naslovljeno na dr. Verbiča v Ljubljani, je častnik videl, da je vsak dvom izključen in velel je, naj vstopijo skozi mestna vrata. Rozviti je sam pomagal na konja, in ko so to stražarji videli, so z orožjem žvenketaje pozdravili naše znance.

V mestu je Pero kmalu našel dokaj znano hišo dr. Davida Verbiča, ki je bil k sreči ravno doma. Ljudje so nekoliko začudeni zrli na zagoreli obraz spletične, ki se je zdela skoro nema, ker ni malone nič govorila. Se bolj pa na mogočno postavo Pera, ki je, ko je razjahal, podal uzdo slugi in nato dokaj krepko z medenim tolkačem udaril na hišna vrata. Odpreti je prišla še mlada služkinja, ki se ni malo ustrašila nenavadnih gostov. Pero se ni dosti menil za njena bojazljiva vprašanja, temveč vajen kratkih besedi, je velika vrata enostavno na stežaj odprl in stopil proti stopnišču. Tisti hip je pa že dr. Verbič sam prišel po stopnicah navzdol in ko je prebral svoj naslov in slišal ime gospoda Krištofa, je ves vesel hotel potegniti gosta po stopnišču v stanovanje. Toda Pero je obstal kakor ukopan, pogledal gospoda Verbiča s svojimi ponosnimi očmi in nato pokazal na gručo ljudi pred hišnimi vrati. Doktor je radovedno stopil za njim in zazrl visoko na konju jasno lice male gospodične, ki se mu je začudena in v rahli zadregi nasmihala. In prav tako mirni obraz spletične, ki se je zdel, kakor da sploh ne vidi ljudi, ki jo začudeni zro, temveč, da sanja o ponosnem Velebitu in o sinjem morju.

Ne da bi čakal razlage in pojasnila, veli na široko odpreti vežna vrata in poklicati hlapca, da sprejme konje na razsežnem dvorišču. Šele v stanovanju se domisli, da ima pismo od svojega prijatelja in da ga niti ni prebral. Preden pokliče ženo, nestrpno razlomi pečat in jame mrmraje brati:

Ugledni gospod doktor in čestiti moj prijatelj!
Nerad in s težavo se obračam in trkam na tvoje prijateljsko srce, ker se bojim, da bi naložil na tvoja ramena skrb in breme, ki ga v teh težkih časih vsak nerad nosi. Vendar me skrb za otroka in žalostna smrt moje žene silita k temu odločilnemu koraku. In kako te prosim, da moje najdražje sprejmeš v svojo oskrbo, in da nakloniš tej moji edini sreči na zemlji nekoliko svoje ljubezni. Poznam tvojo odlično možatost in izkusil sem plemenitost tvojega srca. Priporoči tega mojega otroka, mojo edinico Rozvito, tudi svoji ženi gospej Uršuli. Nadejam se, da je še živa. Za spremstvo pošiljam s svojim otrokom tudi spletično Maro. Glede nje, naj tvoja čestitost ukrene, kakor se ti zdi. Če meniš, da ima prostor v tvoji hiši in dela dovolj, naj ostane. Če ne, naj se vrne z ostalim spremstvom nazaj. Da bo za mojega otroka preskrbljeno in da tvoja čestita družina, ne bo imela stroškov, ima Pero s seboj nakazilo na 8000 beneških zlatnikov. 3000 zlatnikov se lahko porabi do njenega 18. leta, ostalih 5000 naj bo za prvo silo njena dota, če bi se našel za mojo hčerko kdo, ki bi ga ona ljubila in če bi jaz ne bil več med živimi. Moj grad in vsa posestva so seveda po moji smrti prav tako njena last. Bojim se namreč in skrb mi razjeda srce, da v teh čudno resnih časih utegne priti smrt iznenada, zato pošiljam svojega otroka iz te vojne vihre v varno mesto in v čestito družino uglednega prijatelja.
V nadi, da nisem bil preveč drzen in, da poklonjene ljubezni ter prijateljstva nisem zlorabil, prosim za odgovor. V slučaju pa, da bi tvoja hiša ne zmogla te skrbi za mojega otroka, bodi tako dober in se obrni na samostan uršulink, da otroka tam sprejmejo in ga v varstvu obdrže. Tebi in čestiti tvoji družini pošilja pozdrave udanega prijateljstva

Krištof Frank.

Med branjem je dr. Verbič pogledoval izza pisma na mirno sedečo Rozvito, na zamišljeno spletično in na mogočna pleča Perova. Ko pa je bral, naj bi deklica ostala pri njem, je ves radosten udaril ob mizo, da je na mizi zažvenketala v srebrnem stojalu beneška čaša in nato brez besede stopil hitrih korakov v drugo sobo, od koder je bilo čuti zdaj pa zdaj rahlo tekočo govorico. Ni bilo tega pol minute, že vstopi zaeno ž njim gospa Uršula in za krilo le tej se oprijema mala Estera.

Pero vstane ter se globoko prikloni. Spletična stori prav tako, le da ji je obraz nekoliko zbegan in da ima oči v zadregi povešene. Rozvita pa pogumno stopi korak naprej, ponudi gospej roko, jo poljubi, nekoliko sklonjena, nekoliko upogne koleno, zraven pa že poblisne na Estero ter stavi pogumno vprašanje, če je ta gospodična mogoče prav tako hčerka gospoda doktorja, kakor je ona od gospoda Krištofa. Gospa Uršula se nasmehne, ko vidi, kako jo Rozvita kot mater sploh ne upošteva. In ko jo povpraša po mami, Rozvita zaupno upre svoje modro-sive oči na njen obraz in čvrsto pove, da je mama že davno davno umrla. Sploh veliko prej, kakor je bila ona rojena. Tu doktor Verbič plane v smeh, gospo Uršulo prevzame ganotje nad sirotico in Estera in Rozvita si že ogledujeta obleko.

Pero je nato moral pripovedovati vsej zbrani družini zgodbe s poti, kar je zgovorno in žuboreče izpopolnjevala Rozvita, ki je bila doktorju vsako uro bolj všeč. Mara pa se kar ni hotela ločiti od svoje gospodične, ljubosumno je šla za njo korak za korakom in ko je doktor to videl, je odločil, da ostane pri hiši. Nato je napisal še isto noč svojemu prijatelju dolgo pismo in se mu zahvalil za tako ljubo darilo in tako drago skrb. Mara naj kar ostane pri otroku, ki je vajen nje in ona njega. Njegova žena je prav tako vsa vesela, in radost njegove hčere Estere, ki je skoro Rozvitinih let, je nepopisna. Tako, da je vsem ustreženo. Njemu pa želi, naj te težke čase preživi zdrav, da potem praznuje tem slajše svidenje.

Naslednje jutro je Pero s hlapcem odjezdil skozi mestna vrata proti domu.

*

Posezimo nekoliko nazaj, da razumemo življenje tedanje Ljubljane in tisti tajni ogenj, ki je vnemal srca protestantov, mogoče bolj iz nekega odpora in iz neke notranje slasti, biti preganjan in trpeti za svoje prepričanje.

Dne 12. februarja preteklega leta se je izvršila poklonitev stanov novemu nadvojvodi. Ta važni dogodek pa se ni izvršil, kot je zlasti protestantska gospoda pričakovala, v deželnem dvorcu, temveč v škofijski palači, kjer je nadvojvoda tiste dni tudi stanoval. Njegovo spremstvo je bilo sprejeto po hišah odličnih meščanov ljubljanskih.

Prisega nadvojvode in poklon stanov se je izvršilo v veliki dvorani škofijskega dvorca. Nadvojvoda je precej velike postave, drugače pa šibek, v obrazu je čudno odsevala neka trudnost, njegovim letom nič odgovarjajoča. Odkrite glave je položil prisego stanovom in na koncu je pristavil z neko prisrčno toploto: »Tako naj mi Bog pomaga in vsi svetniki.«

Grof Ahacij, trmast kakor je bil in ves gospodovalen, je pri tem sklepu drzno sunil ob laket Hermana pl. Attemsa in polglasno dejal: »Si čul Herman? In vsi svetniki mislim, da mu bodo bolj malo stali ob strani.« Herman pl. Attems je odvrnil mračno: »Nova doba prihaja.«

Nato so posamezni člani deželnega zbora prav tako prisegli, in sicer so katoliški ponovili za nadvojvodo: »Tako mi naj Bog pomaga in vsi svetniki.« Bolj drzni protestanti, pa se tudi tukaj niso uklonili in so sklepali prisego ne brez prikritega izzivanja: »Tako nam Bog pomagaj in njegov sv. evangelij.« Ko pa je nadvojvoda začul ta, s poudarkom izrečen zaključek, je za hip prebledel, nato pa je z vso mirnostjo pričel svoj nagovor:

Da se zahvaljuje stanovom za njih udanost, za njih zvestobo in da pričakuje, da bo ta zvestoba ne samo ostala, temveč, da se bo spričo tako težkih in usodnih časov še poglobila in utrdila. On sam dobro ve, da je v deželi potrebna edinost in je prepričan, da ta edinost ni več daleč ...

Pri teh besedah je naenkrat planilo iz njegovih oči dvoje bliskov, hladnih in ostrih, nič dobrega obetajočih. Teh dvoje bliskov je opazil tudi grof Ahacij in nehote se je zdrznil. Raz ljubljanski grad so pa začeli grmeti topovski streli, drug za drugim, oznanjajoč mestu in deželi svečani dogodek. Po nagovoru je nadvojvoda stopil k škofu in le-ta je z vzvišenim glasom povabil vse navzoče na slavnostni obed.

Obed se je vršil zelo slovesno. Sprva je bilo razpoloženje spričo onih bliskavic nekoliko hladno in zadržano. Toda zlato vino v krasnih brušenih kozarcih je kmalu razvnelo goste, da so jeli postajati živahni in mestoma zelo glasni. Poleg nadvojvode je sedel škof in knez ljubljanski. Poleg njega je dvorni ceremonijer posadil nadvojvodinjo Margareto, že bolj priletno damo, kateri se je poznalo, da jo bolj tare skrb, kako bi ugajala kot pa njena leta. Škof je izvečine govoril z nadvojvodo in mu slikal razmere na Kranjskem, kar je nadvojvoda zelo pozorno poslušal. Eden lakajev, ki si je ves čas dal veliko opraviti prav za hrbtom nadvojvodovim, je vlekel ta razgovor na ušesa, se potem spretno umaknil in pričel streči na nasprotni strani, kjer je sedelo staro kranjsko plemstvo, zastopano po grofu Ahaciju pl. Thurn Taksis in Hermanu pl. Attems, ki je nosil naslov dvorni komorni svetnik. Ne daleč od teh je sedel stolni dekan Tomaž Hren. Na videz ves miren, v resnici pa poln najbolj prožne pozornosti na vse kraje. Dobro je bil prej opazil izzivajoči nastop plemstva. In čutil, ne vedoč, da se te njegove slutnje krijejo z usodno resnico, kako bo boj za tisto edinost, ki jo je bil nadvojvoda poudaril, težak in grenak.

Dva dni kasneje se je vršila slovesna služba božja v cerkvi pri sv. Krištofu. Navzoč je bil ves dvor in seveda vsi odličniki ljubljanski, vmes tudi mnogo takih, ki so bili sicer znani kot strupeni protestanti. Toda blesk dvora je marsikatero »prepričanje« močno omajal in ne najmanj zavest, ali bolj še slutnja, da res prihaja v deželo nova doba.

Navada je bila, da so se večja mesta o podobnih sprejemih kosala v prireditvah zabav za dvorno gospodo. Protestanti v Ljubljani so to namenoma preprečili in odbili vsak tak predlog. In sicer so sodili takole: če le nadvojvodi pokažemo prijazen obraz, potem utegne misliti, da smo vsi krotke ovčice in, da komaj čakamo, da zlezemo pod okrilje kakega Hrena. Naj ve, da se za svoje prepričanje znamo boriti.

Bilo je vmes, to moramo resnici na ljubo povedati, res nekaj mož, ki so v resnici vzljubili evangelij in, ki so s poštenim srcem sledili svojemu prepričanju. Toda teh je bila le drobna peščica. In ti so kasneje res izpričali tudi s svojim izgnanstvom, da to novo gibanje zanje ni bila samo mimoidoča igra.

Da pa mesto Ljubljana ne zaostane za Celovcem, je komtur nemškega viteškega reda Markwart pl. Eck uprizoril pred škofovskim dvorcem, kjer je bil obsežen prazen prostor, konjsko dirko, ki se je zelo obnesla in bila knezu in spremstvu izredno všeč. Nadvojvodinja Margareta je v tej priliki dobila tudi stavo, ki jo je postavila z velikim komturjem. Lep, krasen belec, o katerem je komtur dejal svoji sosedi, da nanj nič ne stavi, je v nepričakovanju dobil zmago in prvi pritekel na cilj. Nadvojvodinja je veselo zaploskala in z njo tudi navzoče dvorne gospodične, komtur pa ji je potem vitežko poklonil lepega konja.

Ves teden so delali izlete v bližnjo okolico, in sicer na konjih in v kočijah, tako, da se je polastilo dobro razpoloženje vseh, celo vedno nezadovoljnih evangeličanov.

19. februar. Bila je ravno pepelnična sreda in tedaj je nadvojvoda ustavil vse zunanje slovesnosti. Na vse zgodaj je deželni knez, tako sporoča sodobna kronika, z vsem spremstvom obiskal stolno cerkev, se udeležil sv. maše in nato tudi obreda pepeljenja. Ves čas med sv. mašo je nadvojvoda klečal in v globoki zbranosti molil. Kronist omenja, da je bilo ganljivo videti to njegovo pobožnost in doslednost, medtem, ko bi si mogoče s popustljivim ravnanjem zelo olajšal težavno stališče.

Ko je škof začel obred pepeljenja, je nadvojvoda še bolj globoko sklonil glavo, tako, da je pepel padel prav na teme. Globoko sklonjen je zamišljen počakal, da je bil obred končan. Nato pokliče nadvojvoda dvornega ceremonijerja in mu naroči, da bi rad govoril s stolnim dekanom. Hip nato pa vstane in odide v zakristijo. V zakristiji ga sprejme stolni dekan Tomaž Hren in nadvojvoda izrazi željo, da bi rad vstopil v bratovščino sv. Rešnjega Telesa. In res se je vpisal zaeno z vsem svojim dvorom ter podaril bratovščini ob tej priliki 135 srebrnih goldinarjev.

Isti dan popoldne, kmalu po obedu, zahteva nadvojvoda kočijo. Ceremonijerju ni nič povedal, kam namerava. Ko pa sede v voz, veli kočijažu: »Pred samostan očetov frančiškanov.« Nenapovedan je prišel na porto in samostanski vratar je bil ves zbegan, kako naj sprejme visokega gosta. Peljal ga je v obednico, kjer so bile tisti čas lepe slike iz roke mojstra Gladiča. Nato je poklical patra provincijala, prav tako pobožnega kot učenega p. Antona Lazari.

»Cesarska visokost, zelo smo presenečeni in ne vemo, odkod nam ta izredna čast.« Nadvojvoda je smehljaje zavrnil patra Antona: »Glas o Vaši učenosti je večji kot moja pozornost.« In pater Anton v zadregi: »Cesarska visokost; Parva male egi« - po naše: v majhnih stvareh sem bil slaboten. Nato so nadvojvodo spremili skozi ves samostan, mu razkazali dokaj dragoceno knjižnico, zlasti pa se je zanimal nadvojvoda za nekaj rezbarjev — frančiškanskih bratov, ki so imeli v samostanu precej slovečo delavnico. Slovo od samostana je bilo prisrčno in nemajhno zadoščenje za prenekatere žalitve, ki so jih morali bratje prestati od strani evangeličanov.

Na večer istega dne je bil določen odhod dvorne gospode. Spremili so nadvojvodo grof Veikhart Aueršperški, Nikolaj pl. Eck in grof Viljem Lamberg in sicer prav do meje dežele Kranjske. Mestna gospoda in plemstvo pa so se že na tem bregu Save, ob črnuškem mostu poslovili od odličnih gostov.

Razpoloženje mestne gospode po tem obisku nikakor ni bilo ravno rožnato. Upravičeno so se bali evangeličani, ki so imeli do tedaj veliko besedo v mestnem svetu, da pridejo »novi časi«.

Tudi v hiši gospoda mestnega zdravnika Davida Verbiča je bilo videti dvoje zaskrbljenih obrazov. Zlasti gospa Uršula, ki se je bala za odličnega predikanta Jurija Dalmatina, je bila kaj slabe volje. Večkrat na dan je iskala tolažbo v Pentatevhu, ki ga je tako mojstersko prevedel v sladko materinščino učeni gospod Jurij. Brala je knjige Jozveta in polagoma je v svojem navdušenju istovetila svetopisemskega junaka Jozveta z junakom svojih sanj, Jurijem Dalmatinom.

Dobri Bog naj da, da bo obstalo sonce sredi neba, da se te megle razprše, in da bo vsakdo lahko volil vero in postavo.

Verbič sam se je tu in tam prizanesljivo smehljal visokim besedam gospe Uršule. Zraven pa je tudi sam trpel, ob mislih na bodočnost. Vse preveč je bilo v njem humanista ali človekoljuba, da bi mogel kakršnokoli nasilje odobravati, najmanj pa nasilje nad vestjo in prepričanjem. Pozabljal je pri tem, da prav protestanti, zlasti oni, ki so imeli moč v rokah, na to čisto nič ne gledajo in da so prav oni ustanovili izrek, ki so ga kaj radi navajali: »Cujus regio ejus religio« — čegar je oblast, po njem naj se daje Bogu čast. To se pravi, da so knezi, ki so večkrat odpadli od katoliške vere samo zavoljo zaplenjenih cerkvenih posestev, brezobzirno zahtevali od svojih podložnih, da spremene vero kakor njihov visoki gospod.

Nad Ljubljano in celo Kranjsko so se zbirali ti oblaki čudne napetosti in verske nestrpnosti. Od nekod je zavel veter nove katoliške pomladi. Temu ni bil vzrok obisk nadvojvode, tudi ne dragocene listine, ki so prispele 20. decembra v Ljubljano, in ki so vsebovale potrditev vseh odličnih pravic dežele Kranjske. Ta pomlad je prihajala od drugje in je zavzela najboljša srca.

V.[uredi]

Aleš otrok dorašča v sladkogrenko mladost fanta. Prečudno hitro je rastel v tistih letih prvega dozorevanja in prvega prebujenja. Prijatelj njegovega očeta gospod Jakob pl. Kiselj vidi v njem vsak dan bolj svojega sina in ne tujega otroka. Zato je njegova aristokratska roka z dolgimi prsti, vsa prefinjena, ki je polna življenja, temu fantu naklonjena. Dan za dnem se sklanja nad nalogami mladega učenca in mu je vesten mentor, nič učenjaški, ves je topel in kakor, da svojo mladost doživlja ob njem.

V Alešu raste ljubezen do tega moža, ki mu je ves očetovski in tako drag.

Neki dan iznenada pride iz njega vprašanje: »Gospod svetnik, zakaj ste včasih tako žalosten?« Osuplo pogleda nedoraslega dvorni svetnik in vpraša: »Wie kommt er auf diese Frage?« (Kako prideš na to vprašanje?) Aleš zardi in odgovori po resnici: »Tako sem mislil, da včasih vam beseda tako čudno toplo teče in, da so vam oči kar motne«. »Ah, so! Du kleiner!« in nato mu roka podzavestno seže v dečkove zlate lase, prsti božajo to čelo in naposled privije dečkovo glavo k sebi in deček začuti vonj po mošusu in lavendlu iz negovane obleke. Kakor da je sam, začne pripovedovati: »Veš, moj mali, imel sem nekoč hčerko, ki bi bila sedaj tvojih let. Bila je najina velika radost in mislila sva si večkrat, kako bo lepo, ko bo velika. Pa nama jo je božja volja tako zgodaj vzela. Komaj petletna je zbolela za vročinsko boleznijo in v desetih dneh je bilo najine radosti konec. Že je obledel spomin, toda ob tebi, moj mali fant, sem znova doživel, kako sladko je biti oče, zato te ljubim, ker si mojega prijatelja otrok in mojemu tako podoben ...«

Aleš ima solzne oči. In vpraša hlipaje: »Ali je bila vaša Agneza zelo lepa?« In gospod dvorni svetnik začuden: »Odkod to veš, da ji je bilo ime Agneza?« In deček zopet zardi in pravi: »Saj je v sprejemni sobi majhen okvir in tam so za steklom zlati kodri in napisano je tam spodaj: »Agnes, die vielliebe.« In sem ta hip to mislil, da je to vaš otrok.« Gospod dvorni svetnik ni več odgovoril, z belo roko je pokazal na latinski stavek, ki se je začel »Epaminondas autem ...« Pokorno je sledila dečkova glava belemu prstu. Ura se je nadaljevala, in kakor da ni bilo motnih oči gospoda svetnika in solznih Aleševih, je minil tisti dan.

V šoli je Aleš vzoren dijak, med odličnjaki eden prvih in profesorji ga imajo radi. Med njimi so posamezni, o katerih gre govorica po mestu, da slede novemu nauku nemškega meniha. Zopet od drugih je splošno znano, da so pristaši katoliškega preporoda. Študentje to vedo in včasih pred uro, kakor že kane, poredno zapojo pesem:

»Tam pri teh vodah Babilon
smo žalostno sedeli.
Jemali smo za božji lon
in psalme stare peli.«

To je veljalo protestantom, ki so jemali katoličanom cerkve, posestva in zemljo. So pa tudi študentje, ne toliko iz prepričanja kot iz tiste čudne volje, nagajati in v živo zadeti in morda videti bolečino, ki je tem fantom še tuj in nedoživljeni svet, nalašč peli:

»V Gradci je zdaj en papežnik,
tega hudiča učenik.«

Kasen dan je, ko gre Aleš sam domov, izza vogla zadoni za njim izzivajoča pesem, ki je njemu veljala. Zavre mu kri, roka nehote seže po ravnilu, to je edino priročno orožje študentov. Že hoče zamahniti v vežo, kjer so se bili skrili tovariši. Tedaj naenkrat pred njim obstane visoka postava redovnika v rjavi halji. Aleš ga prepozna in reče latinsko: »Laudetur Jesus Christus! Reverende«. Bil je to p. Avrelijan, ki je bil spiritual za študente in jih je učil retorike. Med študenti je bil priljubljen radi svoje šegavosti, ljubeznive vedrosti in radi svojega smeha. Manj radi so ga imeli posamezni profesorji, zakaj, njegov jezik je bil znan, da je večkrat bridke povedal na račun luterancev in zaspanih katoličanov. Ni hujšega orožja kot je smešnost. Pater Avrelijan je to dobro vedel in je neredko, tako mimogrede, pri retoriki to svojo umetnost uporabil.

Sedaj je stal pred Alešem in motril dečkovo lice. Pa ga je vprašal: »Quid hoc ad te?« Aleš mu mirno odgovori: »Žalili so moje katoliško prepričanje«. In p. Avrelijan nato: »In bo Aleš z ravnilom branil katoliško cerkev?« Aleš nemo zardi in pater vedro nadaljuje: »Ne, Aleš, to ni zate. Zate je meč razuma, meč volje in orožje resnice.« In nato ga je prijel za čop las, ga smehljaje potresel in mu velel: »Vade et salve!«

Aleš je v svoji sobici in ravno praznuje svoj šestnajsti rojstni dan. Lep in zal je. Sedi pri mizi, pred njim leže odprte knjige. Nekje je dobil prepovedano knjigo Ovidovo »De arte amandi« ali »0 umetnosti ljubiti« in jo skrivoma skuša citati in razumeti. Gladko teko verzi starega mojstra. Mladi učenec gleda, bere, razume in ne razume. Razume besedo za besedo, ne razume pa opojnega strupa, ki leži v tej knjigi. Ni bil zastonj pregnan ta pesnik od cesarja iz razkošnega Rima v trdo podnebje ob Črnem morju. Aleš ponovno bere in bere, lica mu gorijo, že niso to samo besede, že zazveni tu in tam iz teh verzov vonj po ženski, porogljiv smeh in čudna tuja omama. Tedaj vstopi v njegovo sobo gospod dvorni svetnik. Aleš je v zadregi. Nagonsko ve, da je v tej knjigi nekaj, kar se ne sklada z njegovim notranjem občutjem. Nehote skuša med knjige skriti gladke verze Ovidove. Toda očetovsko oko hitro opazi to zadrego, brez besede se skloni nad dečkovimi rameni in z mirno vsakdanjostjo vpraša, kaj je bilo v šoli novega? Aleš odgovarja. Toda raztresen je, nehote ne ve gladko povedati, kar mu je sicer igrača. In v sebi čuti vstajati željo, da bi povedal temu prijatelju vse o tej čudni knjigi, ki je tako zagonetna in omamna. Pa ni treba, zakaj gospod dvorni svetnik je že opazil znano izdajo latinskega pisatelja, ki ne spada med knjige njegovega učenca. Z umerjeno kretnjo seže po knjigi, razbere napis, pogleda Aleša in videč njegovo zadrego, se bolno nasmehne. In nato polglasno mrmra: Fuimus Troes. (Bili smo nekoč Trojanci) ... Nato pa očetovsko objame dečka preko ramen, mu pogleda v oči in mu pravi samo dve besedi: »Aleš, to ni zate«. Aleš samo prikima in pravi: »Sošolec mi je dal.« »Vrni mu nazaj in vedi, da je ta knjiga rodila več solza, kakor smeha. Ampak lepo je pisana.« Tisto noč Aleš dolgo ne zaspi, prvikrat sluti razdvojenost mladega srca. In pred njim se pojavlja v polsnu otožno sladki obraz male Agneze, se spreminja, dobiva poteze gospodične Jute, kamor hodijo z družino gospoda svetnika večkrat na obisk in naposled mu vse utone v spanju.

VI.[uredi]

Aleš je sam in razmišlja.

Gospod svetnik je rekel: da je sladko biti oče ... Kaj pač to pomeni. Njegov oče. Nejasno mu vstaja pred očmi njegov obraz, njegove oči, njegovo čelo in naenkrat še njegove roke. Da, te roke so bile pri njegovemu očetu značilne. Tako krepke so bile, tako čudno zanesljive, dobre, zveste. Sedaj Aleš nekako sluti, da pomeni biti oče: zanesljivo srce, kamor lahko zidaš, kakor na kamen in skalo. In vendar mora biti to več, veliko več. Zakaj, gospod dvorni svetnik je imel solzne oči, ko je govoril o svoji mali Agnezi. Ali je ta sladkost grenka? Ali otožna? Aleš si ne ve odgovora.

Aleš je tiste dni zbolel, ne sicer nevarno, vendar mora biti v postelji na ukaz gospoda hišnega zdravnika Ulrika. Prijetno je biti negovan in ves s skrbjo obdan v največji ljubezni. Gospa svetnikova je neprestano pri njem. Aleš gleda njen obraz, zdi se mu tako podoben nečemu, pa imena ne more dobiti za tisto nekaj ... Pa se spomni in nasmehne. Seveda, ta obraz je podoben jabolku v strogi zimi. Koža vsa rdečkasta, rahlo nagubana, prijetno sladek vonj.

Šlo je na večer, v sobi je prijeten polmrak. Aleš je sam. Tedaj začuje, da so se težka hišna vrata odprla in še trd moški korak po stopnicah.

Kdo utegne biti?

Mogoče prijatelj gospoda svetnika?

Morda nenadna vest, ki jo prinaša izredni sel?

Aleš napeto posluša.

Tedaj se preseli govorica iz predsobe bližje k njegovi. Vesel smeh se pomeša v več glasov in že krepka roka potrka na njegova vrata.

»Ave.«

»Kaj je s teboj, Alexius Kotzianus? Boš umrl in perutnice razpel?«

Bil je visokočastiti gospod Pater Avrelijan iz reda manjših bratov, spoštovan in ljubljen od mladine, prikupen v svoji zbadljivi dobrosrčnosti, ves zrcalo svoje razgibane dobe. Pozni barok, prijeten in čisto svojski.

»Ah, pater Avrelijan? Ali ni, da bi svetopisemski dejal: Unde hoc mihi — odkod to meni? Pa sem že skoro zdrav in se k meni potrudite! Kako ste dobri.«

Veselo in hvaležno je vrelo iz učenca in ko sta bila sama in je pater sedel poleg postelje, ga je prijel za roko in jo poljubil. Avrelijan jo v zadregi odmakne in tedaj nastane tišina, ki se je v lepem soglasju spojila s prvim mrakom.

»Pater Avrelijan!«

»Želiš, moj fant? Vroče roke imaš. Čelo je sicer hladno, pa vendar, pazi se. Stari pater ve, kaj je prav.«

»Ne gre zato, pater. Jaz sem hotel le vprašati, kako je to: biti oče? Že več dni razmišljam. Ali je res sladko, kakor pravi gospod dvorni svetnik, ali je težko, ker sem videl pri njem solze, ali ...

»Aleš, pa morda govoriš iz glagola: Amo, amas, amat ... ljubim, ljubiš, ljubi? Aleš, kam jadraš?«

Aleš se veselo nasmehne porednemu vprašanju in vedro odgovori: »Adhuc non — še ne vem, kako bi bilo in še ne poznam tega glagola. Samo za očetovstvo sem vprašal. Ali eno brez drugega ne cvete? In kako, da vas imenujemo vsi: očeta — pater Avrelijan — pater je vendar oče?«

»Da, oče. In če je očetovstvo sladko, vprašuješ. Je in ni. Če merim pot, je bila prva steza trša od sedanje, prva sladkost manjša od te, ki jo sedaj imam. Biti oče je lepo, je čudovito, glavno pa je, mislim, tisti klic, ki ga sleherni doživeti mora. Če ni klican, naj nikar ne bo, in to velja za vsako očetovstvo. Gorje mu, kdor se s tem igra. Bog, ki je sam sebi ime Očeta dal, bo za to zlorabo grozen sodnik in pravičen plačnik. Sicer pa mislim, da je zate. Aleš, vse to prezgodaj. Počakaj, da se v letih uzoriš in pride klic srca do tebe.«

»Ne mislim samo na klic srca, nisem mar rekel, da ne vem za glagol: amare — ljubiti. — Pater Avrelijan, zakaj me nočete razumeti? Kako je to, biti oče kot — recimo vi, ali pater gvardijan pri vas, ali pater Renatus, ki je tako lep pri maši, da mu hočemo vsi streči. To mi povejte!«

Rozvita je kakor cvet sredi sončne ograde. Vsa hiša doktorja Verbiča je je polna in z Estero sta kakor sestri, samo da je Rozvita temnejše polti, temnejših las in nekoliko bolj vitka, dočim je Estera bolj svetla in se ji prej pozna dekliška polnost. Toda Rozvita je sonce. Vse okoli nje je sam smeh, je živa porednost združena z največjo nežnočutnostjo, tako da Estera ob njej raste in ob njej boljša postaja. Kot edinica, je bila v mestu vse preveč razvajena, sedaj jo trdnost njene sogojenke kakor od daleč napolni z vonjem in rezkostjo dalmatinske burje in Estera se rada vkloni; sedaj rajše uboga kakor kdajkoli poprej in gospa Uršula je vsa prijetno presenečena nad to izpremembo.

Na dvorišču. Domači hlapec je pravkar s slamo zdrgnil konja, ki je bil nekoliko poten od ostrega pojezda gospoda doktorja. Rozvita strašno ljubi živali, ljubkuje jih, kjer le more in naj so to grlice v sobi gospodične Apolonije, najsi je to njen bernardinec, ki ji sledi, kamorkoli se prestopi. Ko vidi, kako hlapec konja spusti, da sam odide v hlev, jo prevzame želja nekaj posebnega storiti. In sladko, kakor zna to le ona, zakliče proti hlevskim vratom »Eri«. Konj obstane kakor ukopan, striže z ušesi in ko ona še enkrat ponovi »Eri« se obrne in kar drhte v krasnem galopu gre za glasom ljubega bitja. Na koncu dvorišča ga čaka Rozvita, se ga oklene okrog vratu in kar v domačem krilu se bliskoma zavrti na konja in brez sedla, držeč se za grivo, nagovarja konja k vedno hitrejšemu teku. »Eri« uboga. Pogumno sedi Rozvita kakor ulita na njegovem hrbtu, hlapec pa je bled od groze, ker pozna muhastega konja. Toda njegova roka in Rozvitina, to je dvoje svetov. Prva roka je svet resničnosti in trdega dela, roka Rozvitina je za Erija dežela sanj in svet pravljic, zato uboga to otroško roko, ki se igra ž njim, kakor s čudovito lepo igračo.

Posli jo vsi obožujejo, spletična Mara je nanjo itak neprestano ljubosumna, toda streže ji tako, da noben suženj ni bolj vdan svojemu gospodarju, kakor Mara temu otroku, ki dorašča. Kuharica Jedert je vsa vesela, kadar pride v kuhinjo. Sicer na videz jezno mrmra in govori nekaj o obeh »rogačih« toda naposled, ko že Rozvita z Estero vred hoče oditi, Jedert naenkrat reče: »No, naj bo, da bojo gospodični pridni.« In že pride od nekje kos okusnega kolačka ali kake druge sladkosti, ki ugaja dekliškemu okusu. Obe že poznata to navado dobre Jederti, ki jo sicer vsi kličejo Jera, le gospa in ona sama se trdovratno držita gosposkega načina, in zato večkrat namenoma nagajata in preizkušata Jerino potrpežljivost, sklep in zaključek je vedno enak: Rozvita in Estera dobita sladkost za pod zob.

Starejši hlapec, ki je že dolga leta pri doktorju Verbiču, se je o priliki spozabil, zašel v druščino, se opil in izostal cela dva dni. Slučajno je bil dr. Verbič tedaj klican na deželo k nekemu odličnemu bolniku in le nerad se je prepustil roki še neizkušenega mlajšega hlapca. Silno jezen je povedal družini, in seveda tudi gospej Uršuli, da mora hlapec, čim se vrne, takoj od hiše, naj ga kar ona izplača. Toda dr. Verbič ni računal »s tem malim«. Vsi so jo imenovali med seboj »ta mal« zato, ker je bila sprva kakor kak deček in tako ji je to ime ostalo v njeno dekliško pomlad. Ko je Rozvita zvedela, da je stari hlapec odpuščen, ji je bilo hudo do solz. Prosila je gospo Uršulo, ki jo je vzljubila kakor svojo mater, naj prizanese staremu služabniku, toda gospa Uršula ni upala tega storiti, izplačala je hlapcu, kot ji je mož naročil. Rozvita pa čaka na vrhu stopnišča, zašepeče odhajajočemu samo besede: »Počakajte dva dni v hlevu«. Ves presenečen stari hlapec obstane, nato pa reče eno samo besedo: »Bom«.

Dr. Verbič je prišel domov in gospa Uršula mu je povedala, da je starejši hlapec izplačan. Rozvita, ki je bila »slučajno« pri tej priliki navzoča je samo poslušala. Dr. Verbič vpraša: »No in?« In Rozvita povzame: »No, in — čaka že dva dni v hlevu, da bi ga gospod dr. Verbič, veleučeni zdravnik mesta Ljubljane zopet sprejel nazaj v službo.« Dr. Verbič po stari navadi, nevede, kaj bi storil, pravi: »No, in?« in Rozvita nato: »No, in mu grem povedat, da je res.« Dr. Verbič se nasmeje prav iz dna srca posrečeni priprošnji in od tistega časa nobeden mestnih patricijev ni imel bolj zvestega služabnika nego on.

Posebno poglavje v hiši gospe Urušle dr. Verbičeve tvori branje sv. pisma. Lepi so ti večeri, ko je vsa družina zbrana v gospejini sobi in ona z jasnim glasom bere v sladkem domačem jeziku knjigo sodnikov od Helija in njegovih hudobnih sinov, o sodniku Samuelu, za tem pride prečudno lepa knjiga kraljev, o nesrečnem kralju Savlu in o Jonatanu in Davidu, o njunem zvestem prijateljstvu, ki je neločljivo in za zmeraj ostane, tako da Rozvita polglasno vzdihne proti Esteri: »Ti Jonatan, jaz David« in se dr. Verbič polglasno nasmehne, kazoč s prstom naj bo tiho. Estera, ki v hipu razume, da ju veže prenežna ljubezen, se je tesno oklene in poglasno zašepeče nazaj Rozviti na uho: »Jaz Jonatan, ti David.« Ko gospa Uršula neha brati, najde obe deklici objeti v sladkem snu.

Nekega dne, šlo je že na večer, se začuje iz pritličja čisto poseben glas, ki ga Rozvita do tedaj še ni bila čula. Pronicav, jasen, oster in zaeno mehak, prijeten in ves nenavaden. Ko ga gospa Uršula začuje, takoj vstane in je vsa bleda in isti hip hiti že k vratom in na vratih se srečata: Neznani in ona. In ta Rozviti »neznani mož« je Dominus Georgius Dalmatinus — Jurij Dalmatin, predikant — iz mesta sicer izgnan, pa se je vendar vrnil, da še enkrat obišče svoje najljubše prijatelje. Gospa Uršula mu je dehnila poljub na roko.

Zvečer. Pri tesno zaprtih vratih, sede dr. Verbič, gospa Uršula, Jurij Dalmatin in še dvoje patricijev, ki jima je bil Jurij Dalmatin sporočil, kje se nahaja. Poltiho govore o preganjanju protestantov in se medsebojno bodre, da pride tudi zanje lepša bodočnost. Gospa Uršula je prevzeta od njegove besede in še bolj od njegove navzočnosti. Naenkrat se obrne Jurij Dalmatin in pogleda v obraz in pravi: »Pravkar se domislim. Videl sem bil preje dvoje deklet, ki bosta skoraj dorasli. Ali je bila že Estera in ona druga pri konfirmaciji?« »Ne še,« odgovori gospa Uršula. »Sama si ne upam pripravljati otrok na ta veliki trenutek in naši apostoli so vsi pregnani.« »To se mora čimpreje zgoditi; jaz pošljem enega najbolj zvestih, da ju pouči, da se dekleti čimpreje udeležite skrivnosti Gospodove.« Drugo jutro je Rozvita zaman povpraševala, kje je neznani gospod s tistim posebnim glasom. Gospe Uršule celi dan ni bilo na izpregled, zakaj Jurij Dalmatin je bil navsezgodaj odšel in preveč je bilo vsega za ubogo žensko srce.

Čez teden dni je dr. Verbič sprejel predikanta srednjih let, ki ga je bil poslal gospod Jurij Dalmatin. Ime mu je bilo Amadeus. Govoril je izbrano, skoro vedno s poltihim glasom in obe dekleti sta ga radi poslušali. Pripovedoval je iz zgodb sv. pisma tako živo, gladko in umel z vso neposrednostjo prikazati pred oči čudovito življenje Gospoda Jezusa. Ko pa je govoril o Cerkvi in o besedah »Ti si Peter Skala in na to skalo bom sezidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« je postal njegov glas rezek, jel je govoriti o papistih, o strupenih papežnikih in je nato primerjal s prožno in zvedljivo besedo katoliško Cerkev veliki babilonski nečistnici, kateri preti pogin in zadnje razdejanje. Skratka te ure so postale dekletoma najljubše, zakaj v brušenem kozarcu tudi manj dobro vino prijetno diši in se zdi okusno. Rozvita je zvedela, da je bil Luter Martin velik mučenik in da je bil pravi prerok in poslanec Gospodov, in ker je ljubila vse, kar je junaškega, ji je ta slika junaka upornika, pobornika za sveto pravico in Evangelij čisto resnico, postala ljuba in draga. Sicer je tu in tam dvomeče pomislila, kako da je teta Apolonija, o kateri vsi v hiši vedo, da hodi vsak dan v katoliško cerkev, kako da je prav teta Apolonija tako dobra in usmiljena z reveži, tako nežna in pozorna, ko je ležala ona, Rozvita, teden dni bolna. Toda gospod Amedeus je znal vse te dvome razpršiti, podučil je dekleti, da ima včasih tudi zlo in zmota na sebi blesk dobrote in resnice in tako imajo tudi papežniki marsikaj, kar se vidi kot resnica in dobrota, je pa zlo in zmota. Tako se je hitro bližal dan, ko bosta potrjeni — konfirmirani. Ni bilo še določeno, kje se bo to izvršilo, mogoče v zasebni kapeli grofa Attemsa, če pa bi ne bilo tam prilično, bodo doma napravili v eni izmed sob hišno kapelo, kjer se bo vsa slovesnost izvršila.

Na predvečer konfirmacije. Rozvita je sama. Razmišlja o večerji Gospodovi, premišljuje vse, karkoli je gospod Amadeus povedal o tej skrivnosti, toda v srcu je vseeno tako čudno prazno, vse je zavito v neko otožnost, skratka Rozvita temu imena ne ve, samo to čuti, da ni prav nič ganjena in to se ji je zdelo precej bistveno. Nato pomisli na krasno obleko, ki jo bo jutri imela in je za hip nekoliko potolažena. Potem pa se sama sebe kara, da je tako hladna in da more ob tako svetih trenutkih misliti na take posvetne stvari. Ko se spravlja k počitku, še enkrat stopi k postelji Esterini in njo vpraša, kako ji je pri srcu. Estera le dremotno odgovori, da je sedaj zaspana in bo že jutri povedala. Tako ostane Rozvita sama s svojimi pekočimi dvomi, s svojo hladnostjo in svojo otožnostjo. Že leže v postelji še enkrat sklene roke in moli tako, kakor jo je bila naučila spletična Mara in se domisli tudi one molitve: Pod Tvoje varstvo pribežimo o sveta Božja Porodnica ... Da, tega gospod Amadeus nikoli ni omenjal, Ljube Gospe in Matere božje, saj ima vendar ona Dete v naročju, saj nam Ga je ona dala in kako milo se to čuje »Pod tvoje varstvo« in Rozvita že prehaja v sen in v snu vidi Gospo, kako jo ljubeče sprejema v svoje varstvo in kako se Jezus nasmiha raz njeno levico. Še enkrat v snu reče sama sebi v potrdilo; »Da, tako je prav, pridem pod Tvoje varstvo« in Rozvita že trdno spi.

Slavnost se je izvršila v stanovanju gospoda dr. Verbiča. Zadnjo prostorno sobo so preuredili v kapelo; v ozadju je visel velik križ, stene so bile vse odete v dragocene preproge, tam spodaj, kjer je bilo stojalo za gospoda Amadeja, sta bila postavljena tudi dva klečavnika, okrašena z mirto. Navzoče je bilo mnogo gospode, odličnih patricijev in nekaj plemstva. Gospod Amadeus je izgledal zelo svečano, govoril je v izbranih besedah o večerji Gospodovi in da je vse to le v Njegov spomin postavljeno, nato mu je prešla beseda v ostrejši naglas, ko je govoril o preganjanju pravičnih in čistih in da jih bo že Gospod potrdil in da velika babilonka - nečistnica sicer zopet dviga svojo glavo, da pa ne bo več dolgo in bo čista luč evangelija zmagala.

Sledile so različne molitve, nekaj psalmov, boječe in prisiljeno je izzvenela pesem Martina Lutra: »Da silen grad je naš Gospod ...«

Za tem je sledilo obhajilo in zaprisega. Rozvita je bleda, vidi se ji, da je vsa resna in pri stvari. Estera je zadivljena nad lepoto sobe, nad odličnimi gosti in je radostna sebe in svoje obleke.

Tisti dan je v hiši dr. Verbiča živahno vrvenje. Svečan obed zaključuje jutranjo slovesnost in za sklep pokloni grof Attems vsaki izmed gospodičen v dragocen okvir vdelan izrek, ki sta si ga Estera in Rozvita izvolili za življenje. Esterin se glasi: »Ne bojte se, jaz ostanem z vami vse dni do konca sveta«. Rozvita pa si ga je izbrala iz visoke pesmi, čisto kratek: »Semper tua - vedno tvoja«.

Rozvita in Estera sta od tistega dne naprej odrasli.

Gospodična Juta igra na klavirju. V tisti dobi so še majhni in ozki ter šibkih nog, glas jim ni še tako poln kakor danes, ko so klavirji mogočni in zvene tako sladko. Povabljeni so svetnikovi in z njimi Aleš. Oblečen je danes v modro obleko in okoli vratu mu je dala gospa svetnikova napraviti krasne čipke iz beneške svile, enake ob zapestju. Videti je že velik in lep obraz ima. Gospodična Juta je prej z njim govorila in sedaj nadaljuje isto govorico na klavirju, skoro sama ne ve, da je to ista govorica, samo vse drugače zveni, bolj toplo, bolj neposredno. Gospa svetnikova se smehlja in mati Jutina se spogleda z gospo, oči obeh dobe poseben globok lesk.

Aleš pa medtem verno posluša in sanjaje razmišlja. Njegov svet je ves svojski. Gleda Juto in mu je všeč njena glava in tudi njen obraz ga prijetno razvname — toda že misli nehote na svojo mamo in hoče doživeti njeno sliko: kakšna je bila, ali je bila kakor Juta, tedaj ko je bila še zelo mlada. Ta hip pa ga spreleti nedopovedljiva žalost, da je tako zgodaj umrla. Zakaj ga ni počakala, da bi ga videla sedaj, ko je že velik.

Juta preneha z igranjem in misli se mu urede, da mora biti vljuden kavalir. Toda njene oči ga begajo, ne ve, kam bi pred temi lučkami. Juta se mu smehlja, nerodnemu fantu, tako da nehote zardi. K sreči bo kmalu treba iti, dobro ve, da gospod svetnik ljubi točnost. Danes je tako nezadovoljen sam s seboj. Zdi se mu, da mora čimprej govoriti s svojim patrom.

Zvečer je sam v svoji sobici. Spomni se razgovora za časa bolezni : kako je biti — oče ... Mlado telo se mu vzpne kakor v zalet v neznano daljo, polno nemira in iskanja. Kako si želi miru v sebi, pa ga ni ... kako naj je, ko ne ve, kam. Lahko je patru Renatu, ki je že tako daleč. Toda on — kako je vsa ta pot težka. Ne ve, ali bo zmagal ali ne. Aleš ima nekaj noči brez spanca.

* * *

Aleš piše očetu na Dunaj!

Preljubi oče!
Ne vem, kako boste to novico sprejeli. Nekoliko se bojim, da Vam bo težko, nekoliko pa mislim, da me boste prav iz srca blagoslovili. Že med letom sem Vam pisal večkrat, kako zelo so mi všeč naši gospodje patri. Zelo veliko sem premišljeval med letom, kako bi. Mislim, da se sedaj nisem prenaglil. Tudi mi je oče Renatus kaj lepo povedal o svetni ljubezni in tudi vem, da mi gospodična Juta kar zelo ugaja. Ampak vseeno sem mislil, da bo še najlepše delo po mojem srcu — delo v vinogradu Gospodovem. Na zunaj je to res skoro neznaten poklic, človek kar nekako izgine, toda če premislim vse tako, kakor mi je razložil moj dobri pater Renatus, pa mu moram dati prav. Tudi gospod svetnik, Vaš prijatelj, ki me tako ljubi kakor Vi, je visoko zaslužen mož in zelo spoštovan, in vendar sem ga videl mnogokrat s solzo v očeh. Se vedno mu je hudo »nach Agnes, der viellieben«. Saj veste, da visi v sobi njena sličica. Tako sem se bil odločil, da postanem pater spiritualis —- duhovni oče in Vas prosim, da mi pošljete svoj blagoslov in še pismeno dovoljenje. Gospod svetnik Vas lepo pozdravlja in seveda gospa tudi. Njim še nisem nič povedal.
Prisrčno Vas ob jemlje Vaš zvesti in
vdani sin Aleš.
NB.: Rad bi nosil ime Romuald, nadejam se, da tudi Vam ugaja.

Stotnik Kocjan je to pismo, pisano s težkim srcem, prebral in roka mu je omahnila. Tesno mu je postalo pri srcu, kakor da se nekaj trga v njem. Tisoč slik lepih in tako ljubih se je na mah raztrgalo. Tolikrat je sanjal, da bodo te roke, utrujene od dela, lahko zopet zibale, kakor nekoč pred davnimi leti. Tisto nedopovedljivo čuvstvo ga je prevzemalo ob tej misli: biti srečen, srečen ... In sedaj mu je vse to odvzeto. Poznal je svojega sina, da resno misli, kar piše. Zato mu je tako tesno pri srcu, zdaj ve, da se življenje poslavlja.

S težko roko napiše odgovor, pošilja blagoslov svojemu edincu, svojemu edinemu cvetu. Ni lahka ta žrtev, zakaj nikoli izpeta pesem človeškega hrepenenja mu še posebno tiste dni tako prečudno sladko zveni, da se gospodu stotniku Kocjanu kajkrat utrgajo solze.

In tu moram napisati slavospev takim očetom in materam, ki to žrtev Bogu pokloniti znajo. Ne mislim onih, ki skoro hladno računajo: bo vsaj na varni poti in preskrbljen. Ne, ne mislim teh. Temveč onim velja ta slavospev, ki imajo najlepše načrte s svojimi otroki, ki s silno ljubeznijo vise na tej mladi lepoti, ki je vsa cvetoča okoli njih prve jeseni. In v to radost zazveni klic Nevidnega: »Kdor hoče za menoj ... Če hočeš popoln biti, pojdi in prodaj vse, kar imaš ...« In se božja roka nagne v človeško ogrado in utrga najbolj ljubljeni, najbolj negovani cvet za svoje vrtove. Kako je tedaj hudo v takem srcu! Kako trpi, kako se bore človeška srca z Božjim! Naposled pride med solzami in pritajeno bolečino preko ustnic: Fiat — zgodi se. Trda roka očetova napravi križ na belo čelo hčerke. Sedaj šele ve, kako mu je zrasla v srce s svojim smehom, s svojimi drobnimi šalami, sedaj šele čuti, kako bo pogrešal njene male dlani, cepetanja njenih čeveljčkov, njenega vonja po cvetočem kostanju. In mati šele tisti hip dojame, da je ta njen sin, ki odhaja, njena čisto posebna ljubezen in vseeno se skloni ter poljubi svojega fanta — skoro še otroka, ki je čez noč začel zoreti v moža — zapove svojim solzam, da ne smejo teči in blagoslovi svojo nekrvavo daritev Bogu.

Kdor more razumeti, naj razume.

Človeško to ni, ko si vsak človek na tem božjem svetu želi ljubezni, želi ljubiti in je tako žejen biti ljubljen.

Blagor onim, ki niso videli in so verovali. To velja tem sinovom, tem hčeram, takim staršem.

* * *

Samostanski vratar je star in izkušen mož. Zlepa ga kaka stvar ne vznemiri. In četudi je nekoliko bolehen, vseeno mladino ljubi. Vse študente pozna po imenu, vsi ga imajo radi in če včasih kaj pogodrnja, mu nihče mladih gospodičev nič ne zameri. Aleš mu je še posebej pri srcu. Nekoč ga je cel teden mučila podagra in Aleš je vsak dan prišel in mu pomagal z malimi uslugami. Tega frater Adjut ne pozabi. —

Danes pa je Aleš tako plah in čisto poseben.

»Kam pa? — Saj že vem — k patru Renatu, kajne?«

»Ne, frater Adjut, danes pa k očetu provincijalu. So doma?«

»Seveda so, ampak Aleš, pa je ne ...?«

Aleš se mu nasmehne in gre hitrih korakov mimo njega po stopnicah v provincijalat.

Potrka.

»Ave.«

Pred Alešem stoji droben in suhljat pater Antonius Lazari — provincial reda manjših bratov.

»Quid petis? — Kaj bi rad?«

»Admodum reverende pater — enixe rogo, ut me suscipias in ordinem. — Visokočastiti oče, prav lepo prosim, da me sprejmeš v red.«

»Alexius Kotzianus — optime! toda, če imaš poklic, moj fant. Habit je težka obleka in obljube so trde vezi. Red poznaš, saj si videl naše delo in življenje. Drugo je videti, drugo živeti. Kaj misliš?«

»Mislim, da imam poklic. In oče mi je že poslal dovoljenje. Gospod dvorni svetnik Jakob pl. Kiselj je dejal, da utegnem biti dober redovnik.«

»In ime — ali imaš kako željo, Alexius Kotzianus?«

»Če bi smel prositi — bi rad bil Romualdus.«

»Prav — bomo napisali in uredili. Ti pa napiši prošnjo latinsko, da bom videl, kako znaš latine loqui.«

Za Alešem so se zaprla težka vrata. Bil je sprejet v red manjših bratov. —

Fr. Romuald je v novicijatu. Tu je čisto novo življenje, neka iztrganost iz sveta, nova družina samih očetov in samih bratov brez matere in sestra. Navidez se zdi to marsikomu nekaj trdega, strogega, kakor da je tako življenje brez miline in topline, brez sonca in brez smeha. In vendar temu ni tako! Frančiškanski samostan, kjer je naš fr. Romuald, leži na lepo vzpetem griču, po eni strani mogočna dolina, ki sili v lahnem loku višje in višje in objame na to kot prekrasen venec gozdov vso dolino. Prav pri vznožju griča se srečata dva potoka, ki od tam nadaljujeta, veselo žuboreč, svojo upov polno pot.

Samostanski vrt je v poznem poletju ves v cvetju, poln dehtenja in rož. P. magister, ki ljubi redovno mladino, bolj kot more oče ljubiti svojega rodnega sina, se posveča z vso skrbjo vzgoji mladih novincev. Šestero jih je in med njimi mu je najljubši fr. Romuald. Ne ve, zakaj. Ne gleda veliko na obraz in postavo, zakaj življenje ga je naučilo, da v neznatnem telesu in z nič posebno lepim obrazom, živi duša, ki je vsa bogata, vsa čista in na poseben način z milostjo obdarjena. Toda ta mladi fant mu ugaja, ne zavoljo svojega prikupnega obraza, ne zavoljo svojih svetlih oči in ljubega smehljaja okoli ustnic. Njegova gorečnost je pristna in tako zvesto posluša nauke, ko magister razlaga osnovne nauke o redovnem življenju, o ciljih reda in njegovi zgodovini.

Vsako jutro vstanejo ob pol petih. Zgodaj je to za mlade ljudi in sprva se telo težko privadi, toda dobra volja in red polagoma tudi te ovire premaga. Magister vedno poudarja: »Prvo je, da človek ne začne oklevati ali bi vstal ali ne.« In da misli resno, dokaže s tem, da zjutraj pet minut po bujenju narahlo potrka na celico temu in onemu in vpraša zdaj strogo, zdaj zopet dobrohotno: »Fr. Romuald, ste že vstali? ...« »Seveda sem,« se oglasi jasni sveži glas mladega novinca. Toda ni vedno tako. Dogodi se, da pet minut pred peto zazvoni mali zvonček na porti novicijata, da se zbero in gredo na skupni kor, pa tega in onega ni, najstarejši novincev hoče še malo počakati, toda p. magister je strog. Brez odlašanja veli iti na kor, kjer odmolijo novinci skupno jutranjo molitev. Šele po končani molitvi sme iti eden nazaj, da odpre »zaostalemu ptiču« novicijatsko porto, da more na skupni kor. In tam sledi pokora, treba je poklekniti na obe koleni in reči pred zbrano družino: »Dico culpam pro defectibus meis — Obtožim se svojih grehov«. In šele ko magister da znamenje, se sme dvigniti in oditi na svoje mesto.

Morda bo ta ali ona rekla: »To je preveč strogo, saj so še tako mladi!« Priznam, da je v tem strogost in vendar je to za kasnejše življenje neizmernega pomena, volja se utrdi, doslednost raste, občutljivost izginja in otrok, mladenič dozori v moža, če ne po letih, gotovo po volji.

Tudi naš fr. Romuald doživi tako jutro. Najstarejši klerikov že misli, da bo p. magister morda njemu prizanesel, toda ne, prav tako mora reči svojo »Culpo« in ves je zardel pod temno kapuco in v očeh malone da niso solze, tako ga je sram.

Toda p. magister je moder mož, zna biti strog, celo trd, toda dobro ve, kako mladi ljudje potrebujejo ljubezni in tudi te daje zvrhano mero. In najsi je to fr. Romuald, najsi je to fr. Paulin, fr. Hipolit, fr. Laetus, kdorkoli že, vsem hoče biti in zna biti oče. Pripoveduje jim o življenju sv. Frančiška, velikega očeta, in vmes porabi vsako priliko, da oriše redovno življenje pri vsej resnobi s tako žarnimi barvami, da novinci pozabijo na vse začetne težave. Nič ne olepšava, celo iz svojega življenja pove to in ono, toda tudi skozi senčne slike sije sonce božje dobrote, katere je redovnik deležen.

Na vrtu je mogočna brajda, poleg brajde lep in prostran sadovnjak. P. magister je prepovedal novincem trgati grozdje ali sadje. Zato, da jim utrdi voljo, mogoče, še bolj zato, da posamezne spozna, da preudarja slehernega značaj in slehernega zmožnosti. Zakaj vedno mora poročati p. provincijalu o napredku in uspehu posameznih.

Novinci so zbrani na vrtu, lep popoldan je in fr. Hipolit je žejen; rad bi si utrgal jabolko, ampak kaj, ko je prepovedano trgati; in tedaj pride fr. Romualdu odrešilna misel v glavo. Najbolj bogato obložena jablana ima nizke veje. Tresti je prepovedano, trgati je prepovedano, toda p. magister nikakor ni prepovedal, da bi se pod jablanami ne smeli sprehajati. In že gre fr. Romuald, trdo vzravnan, pod jablano gori in doli in kmalu je deset, petnajst najlepših jabolk na tleh in takoj je vsem pomagano. Nihče ni trgal in nihče ni prestopil stroge prepovedi p. magistra ... Z okna se, neopažen, smeje dobrodušni p. Odorik.

Nekaj čisto posebnega so jutra v samostanski cerkvi. Aleš Kocijan je tudi kot študent znal moliti in znal po svoje izročati svoje želje in misli Bogu, toda sedaj je to drugače. Ob skrbni roki magistrovi dorašča in dozoreva v tisti čudežni notranji svet, ki je vsebina redovnega življenja, bogastvo duhovniškega srca, od koder črpajo pozneje tisoči moč in modrost za življenje. Kdor je to enkrat doživel, ve in razume, da je ta rast počasna in da zahteva čudno veliko potrpežljivosti. Vrtnar, ki je s srcem pri svojem delu, pozna posamezne rože in ve za njihove čisto posebne potrebe. Bolj kot sleherna roža pa je tenkočutno človeško srce prav v tem pogledu. Za to notranjo vzgojo je potrebno veliko modrosti poleg globoke znanosti in poznanja človeških src. Romuald je uspeval pod to skrbno roko, njegov obraz, pred nekaj meseci ves otroško fantovski, dobi poteze plemenite resnobe. In tako lepo se je podajala ta resnoba njegovemu zalemu obrazu, da je proti koncu novicijata postal ljubljenec, ne samo novincev, temveč tudi cele samostanske družine. Pri zadnji votaciji ali glasovanju vse samostanske družine, naj se novinec sprejme ali ne, je dobil fr. Romuald same ugodne glasove in celo izredno priznanje, ki pa on zanj seveda ni zvedel.

Čas odhoda in ura slovesne zaobljube se je hitro bližala; še nekaj tednov in fr. Romuald se bo za celo življenje zavezal živeti po evangeliju, kakor se glase začetne besede frančiškanske regule: »Vodilo in življenje manjših bratov je: spolnjevati evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa«.

Tedaj doživi fr. Romuald trdo preizkušnjo. Nekega dne v zgodnji spomladi se je bil močno prehladil, sicer ne čisto brez svoje krivde, vendarle je mislil, da lahko zahteva nekaj postrežbe in pozornosti kar na svojo roko. Toda p. magister je prav to priliko uporabil, četudi z nekoliko težkim srcem, da ga nauči vzeti tudi take stvari kot del življenjske odpovedi, zato ga pograja in skoro trdo prime, češ, kako si drzne brez dovoljenja naročati take poboljške ... Fr. Romuald si je naročil majhno skodelico kuhanega vina in zavrelico zdravilnih rož iz samostanske lekarne. To je ves priboljšek ... Iti za to biti kregan, ko sem bolan in tako težko diham! V fr. Romualdu vstane stari Aleš, prevzame ga trma in najraje bi vse odklonil. Tisti hip p. magistra skoro zasovraži, ne more razumeti, da je to samo ena zadnjih preizkušenj.

Dva dni kasneje dobi fr. Romuald - Aleš obisk iz Gradca. P. magister mu dovoli, da gre v samostansko govorilnico in tam je Juta in njena mati. Ni še docela prebolel bolezni, zato je še malce slaboten in nekoliko bled. Juti pa se zdi kakor angel in vsa je prevzeta njegove bližine in nič več ne odmakne obraza od njegovih oči.

Beseda sledi besedi, vprašanja po domačih, po Kiselovih, po študentih se vrste drugo za drugim. In nato vprašanja Jutina.

»Aleš, kako se imaš?«

»Dobro, Juta.«

»Pa si tako bled in zdi se mi, da si tudi upadel, ali ni nekoliko pretežko zate?«

»Zadnje dni sem bil bolehen in nekoliko prehlajen, bo že zopet boljše.«

»In tako ubogo obleko imaš in še takole zašito. Pri Kiselovih doma pa si bil rad tako čedno oblečen in gospa je tako pazila nate.« Pri tem je stegnila roko in fr. Romuald je videl, da je ta dekliška roka zelo lepa in da je njen obraz mikaven in trenutek za tem zopet žuboreče vprašanje: »Ali se ti nič ne toži po domačih — in po nas in malo po meni?«

Aleš, fr. Romuald, ne ve, kaj odgovoriti. Ali se mu toži? Ali mu je res težko? Zadnje dni je pač bilo težko, ni še pozabil graje, ki se mu je zdela tako nezaslužena.

Zopet ga zadene drug otožen pogled iz toplih dekliških oči.

»Aleš, kaj misliš, ali bi ne bilo lepo, da se vrneš med nas in študiraš naprej, ko si tako nadarjen? Še zadnjič je p. Renatus rekel, da si bil v celem razredu eden izmed najboljših.«

Aleš čuti, kako je vse okoli njega tako čudno hladno in tuje in kakor da je tu pred njim prava pomlad, edina lepota in še božje sonce, tako čudno opojno moč imajo te dekliške oči ...

Po hodniku se čuje enakomerni korak p. magistra, dobro ga pozna in nato trkanje in že niso več sami. Alešu je, kakor da se je pravkar vzdramil iz težkega sna; zave se in že tudi zardi in nato poprosi, če lahko odide na kor k večernicam, ker bo kmalu zvonilo. Njegov obraz je bled kakor poprej, le lahna rdečica zaostane na licu in iz Jutinih oči izgine sončni smehljaj. Otožne postanejo in ga samo božajo plaho in boječe od daleč in samo za slovo še.

Fr. Romuald moli na koru večernice in misel se mu vstavi pri psalmu Davidovem, kjer stoji vprašanje: »Zakaj je žalostna moja duša in zakaj ves otožen hodim?« Proti koncu pa zopet sledi psalm, poln moči, poln radosti in čudovite samozavesti: »In te Domine speravi, non confundar in aeternum — V Tebe, Gospod, sem zaupal, ne bom osramočen na vekomaj«.

Juta je odšla še isti večer in je vedela, da je Aleš umrl in da živi samo še fr. Romualdus ex ordine Minorum.

VII.[uredi]

Kako čas hitro beži! Ali ste videli obraz potoka, ki se mu mudi daleč, naprej v nepoznano tujino, v sladke opojne skrivnosti velikih rek in morja? Še ne? Ozrite se enkrat v čisto gladino potoka in boste videli, da je vaš obraz vsak hip drugačen, povsem svojski, vaš in zopet ne, preliva se, vsak trenutek dobiva nov izraz.

Tako je s človekom v toku časa. Tako je s sleherno dobo, če računamo z njo kot celoto.

Ko se je ljubljanski deželni zbor 28. februarja 1598 zbral, je imel obilo posla s pritožbami stanov, zlasti v verskih zadevah. Po deželi je bila takoimenovana protireformacija že domala izvedena. Pripadali so novi veri itak izvečine le plemiči in graščaki in še ti ponajveč iz osebnih razlogov. Ne smemo pa trditi, da med njimi ni bilo čistih značajev, ki so res gledali v novi veri luteranski novo dobo in nov obraz svojega časa. Toda resnici na ljubo bodi povedano, da so bili taki možje redki.

V Ljubljani je stvar bila kočljivejša. Že 2. marca 1598 je deželni zbor sklenil na nasvet deželnega glavarja, da izroči vse verske pritožbe zaeno s političnimi deželnim komisarjem. Potem naj se snidejo vsi stanovi, ki pripadajo augsburški konfesiji in naj podajo svoje mnenje. Škof Hren pa odločno zavrača ta predlog, češ, naj se vse pritožbe obravnavajo v navzočnosti vseh katoličanov in protestantov, češ, da imajo tudi katoličani marsikaj povedati in potožiti. Naslednji dan so šli stanovi še dlje in predložili so deželnim komisarjem vse pritožbe ter obenem pripomnili, da so vsa posvetovanja brezuspešna, preden ne bodo ta vprašanja rešena. Toda že popoldne istega dne prinese poseben sel strog odlok nadvojvode, v katerem očita le-ta stanovom upor, dobesedno »rebellion«. Grof Ahacij Thurn je ves iz sebe. Trpko zavrača očitke in zahteva zadoščenja. Toda nadvojvoda ostane neizprosen in 13. marca zavrne vse pritožbe. Škof Hren kot deželni maršal predlaga zaključno sejo — toda ne uspe — deželni zbor je preložen na 1. aprila istega leta. Zadnji dan pred tem usodnim so kranjski stanovi po nasvetu štajerskih izvolili poseben odbor odličnih mož, ki so imeli pooblastilo nadvojvodi odreči sleherno denarno pomoč, če bo novo vero preganjal. Imena teh gospodov so nam znana: grof Ahacij Thurn, deželni glavar baron Jurij Kiselj, Ludovik grof in baron Thurn, baron Lovrenc Iški, Andrej Paradajzar, Janez Bonhomo, Jurij Andrej Kacijanar in drugi.

To so bili težki dnevi za vojvodino Kranjsko.

Nadvojvoda Ferdinand je romal v Loretto k Materi božji in se tam slovesno zaobljubil, da bo povsod v svojih deželah ščitil katoliško vero. Papež Klemen VIII. Aldobrandini, ki je imel v svojem grbu Romulov križ — kot znamenje neustrašenosti, — ga je v tej zvestobi še potrdil, zakaj našel je v nadvojvodi moža lepše bodočnosti.

Ne smemo pa misliti, da so bili luteranci zatirane ovčice. Ta borba je bila v duhu časa utemeljena, čas sam — boljše rečeno ljudje one dobe — so bili take miselnosti, da ima svoboda vesti čisto svoje pravice, če ji pa sila in moč pesti malo pomaga — nič hudega zato. In ta miselnost je bila na obeh straneh močno razvita in moram reči, če mirno preudarjam obe stranki, so imeli luteranci izdatno večjo udarno silo, borbenost in nepopustljivost. Škof Hren je šele obujal katoličane k obrambi, šele pripravljal tla, bojeval je res boj kot mož, ki zaupa bolj na božjo pomoč kot na človeško silo in zvestobo.

Drobna slika iz tistih dni. Praznik sv. Rešnjega Telesa 30. maja na večer je več oboroženih mož barona Schnitzenpauma pričelo razgrajati po mestu. Psovali so škofa, zmerjali vicedoma, peli pesmi proti frančiškanom in jezuitom in ogovarjali mimoidoče: Si papežnik? — Si evangelski? In če je odgovoril kdo, da je katoličan, so mu z golim orožjem grozili, ga pretepali in štiri celo nevarno ranili. Vicedom je o tem dogodku poročal na cesarski dvor — toda brez uspeha. Vendar je 11. julija vicedom razglasil nadvojvodov dekret, da mestni magistrat nikomur več ne sme dati meščanske pravice razen katoličanu, ki tudi priseže, da bo veri očetov zvest ostal.

VIII.[uredi]

To je okvir, da tem lažje v tem okviru gledamo življenje meščanov ljubljanskih v tistih dneh borbe za svobodo vesti in za vero davnih pradedov.

Zakaj Rozvita — roža življenja — tako jo nazivajo mladi gospodje iz teh krogov ljubljanskih odličnikov, raste v tem okolju.

Zelo je zrasla in postala je naravnost zala. Temne lase ima, temna dalmatinska polt je sicer nekoliko obledela, vendar ob Esteri, ki je plavolasa blondinka, je še vedno kakor zlatorumena slonova kost.

Estera je hladna in že malce računa na desno in levo, kako bi kaj obrnila svojega srca čolniček. Če sem to besedo rabil, ne mislim s tem kaj zlega reči o njej. Le to, da je bila v svojem čuvstvovanju bolj mirna kot naša Rozvita, mala Dalmatinka.

Mnogo se je govorilo o naklonjenosti odličnega grofa Blagaja Leopolda Ursinija, ki sicer ni bil več mlad, pač pa zastaven mož, ki je opravljal službo deželnega maršala. Bil je srednje postave, dovolj krepak, nekaj srebrnih niti je že prepredlo njegove vranje črne lase. Večkrat je zahajal v hišo doktorja Verbiča, četudi je bil drugače zelo visok z ljudmi. Celo s sovrstniki je občeval dokaj hladno in umerjeno.

Prav on ji je bil prvi dal ime — roža življenja — in s tem zaeno pokazal pred gospodom Billiers, ki je bil stolni kanonik in odličen prijatelj Verbičev, da ne zna biti samo plemič, temveč, da je tudi naobražen.

Toda Rozvita je bila vedno samosvoja. Bila je manj umerjena kot Estera, manj družabno izbrušena, tega pač ni imela v krvi, zato pa je bila bolj neposredna, naravna in prisrčna. In prav to jo je omililo, preprosto plemkinjo iz obmejnega kastela, tej izbrani in precej oholi gospodi.

In Rozvita Frankova je pri vsej ljubkosti ponosna. Šepetali so o njej, kako je nekoč zavrnila dragocen prstan komendatorja barona Lowensteina. Bilo je po svečani večerji. Rozvita je imela svetlozeleno obleko, v laseh majhen diademček, po tedanji šegi precej izrezan životek, da so bila ramena skoro prosta. Prav tedaj, ko ji je z dovoljenjem doktorja Verbiča pomerjal dragoceni nakit, če ni prevelik za njene drobne roke, se ona slučajno v zadregi ozre na barona in vidi, kako z očmi strastno gleda nanjo. Kakor od strele zadeta obstane, lica ji zarde noter do ramen, z nogo zacepeta, roko ponosno umakne, da pade prstan komendatorju iz rok in se zakotali na tla. Vsi se ozro na oba, ona pa mirno in ponosno, kot da ji vse to ni prav nič mar, odide iz dvorane.

Komendator sicer s smehom in dovtipom hoče prikriti zadrego in jezo, toda dobro ve, da bo Ljubljana govorila. In je bil doslej tak junak ... Ko so pa njej povedali, da ima komendator mogočno roko, je stegnila svojo in dejala s poudarkom: »Čuvaj se senjske roke!«

Znano pa je tudi bilo, da je javno upala povedati svojo misel o pravici ali krivici, pa najsi je bilo to komu ljubo ali ne. Četudi vzgojena v duhu poluteranjene družine, v krogu zelo odličnih pripadnikov nove vere čistega evangelija, je vendar ohranila tenak čut za pravico.

Ko je 1. novembra 1598 škof Tomaž Hren v slovesnem sprevodu prišel v špitalsko cerkev, ki so jo imeli skozi štirideset let protestanti v rokah, in tam opravil sv. mašo, se je v protestantskih krogih z vso vnemo ostro govorilo vse vprek o izgonu predikantov iz mesta in dežele. Rozvita je poslušala razgovor dveh plemičev. Ko je mlajši obeh, Jurij Andrej Gall, z bridko jezo omenil: »In čisti evangelij preganjajo, ti nagnusni papežniki!«, je Rozvita dejala: »Mar ni pisano v čistem evangeliju: in kjer vaše besede ne poslušajo, otresite prah s svojih nog in bežite drugam«? Obema je zaprlo usta. Vedela sta, da je luteransko misleča in zavzet ji je starejši napravil poklon: »Kakor boginja modrosti ste odgovorila.« In Rozvita nato: »Se vama ne zdi, gospoda, da evangeličani vse preveč evangelij nosijo na jeziku, vse premalo ga v dejanju kažejo?«

Ni pozabila stare tete, gospodične Apolonije, ki je redno zahajala k maši v cerkev oo. frančiškanov. Kaj rada se je z njo razgovarjala o vseh mogočih vprašanjih, ki jih je imela zmeraj na stotine. Toda o veri je rajše molčala, kakor bi se bala, da se preveč živo spomni, kako je bilo nekoč doma. Edino na vprašanje tetino, li kaj moli, je odvrnila z rahlim usmevom na lepih, svežih ustnicah: »Še nikoli nisem šla počivat, ne da bi molila ... To mi je očka povedal, da ni plemiško biti nehvaležen.«

Oče je leto za letom obetal, da pride v Ljubljano, pa se je obisk leto za letom odmikal. Nevarno je bilo potovanje samo, še bolj nevarno pustiti kastel brez vodstva. Zato je čakal mirnejših časov. Pošiljal je le od časa do časa pisma svojemu otroku, ki pa niso mogla v svoji vojaški rezkosti najti pot v globine in tajne dekliške duše v prvi pomladi.

IX.[uredi]

Kdor ve, kako je dolga pot od prvih dni novicijata do obljub in do zadnjih stopnic v Najsvetejše, ta ima kasneje tudi v spominu, kako prav ta leta strašno hite, kako se nevidno pomlad umika poletju, prvo zelenje prvemu zorenju.

P. Romuald je to imel za seboj.

Sedaj je v Ljubljani v starodavnem samostanu Naše ljube Gospe Vnebovzete. Doživlja pa z vso vnemo mladega duhovniškega srca veselo prerojenje katoliške miselnosti in vernosti. Ob trdih možeh je vzrastel. To so njegov nepozabni p. Renatus, p. magister, ki ga je bil vzljubil kot očeta in še p. Odoricus, mož neizrekljive dobrote in angelske potrpežljivosti. Vsi ti so nekateri sami doživeli najbolj grenke ure izgnanstva iz Ljubljane, nekateri pa so bili priče stoterega ponižanja, ki so ga bili doživeli že umrli očetje. Samostan postaja zopet središče duhovnega življenja. Večkrat prihaja med družino škof sam. Iskal je v samostanu oddiha od težkega dela, oddiha od bridkosti, ki so postajale vsak dan bolj grenke. Dovolj je bilo protestantov, ki so izrabili vsako priliko, da so udarili po njem. Dovolj pa tudi katoličanov, ki so menili, da je metla preostra, da je beseda dobrega pastirja vse bolj topla in ne sme biti viharna. Kako naj stori, da bo prav, da ne bo pred Bogom nekoč pastir nevredni? Tu med mladimi redovniki je našel zopet smeh, ki ga je bil že skoro zapustil, tu je med izkušenimi, osivelimi očeti in med borci za sveto stvar in za vero pradedov našel gotovost izmučeni duši. Kaj rad je pogledal tudi v delavnico bratov lajikov, umetnih rezbarjev, ki so ustvarjali naravnost čudovito lepe kipe. Za cerkev ljube Gospe na Trsatu, za samostan častitih mater klaris v Mekinjah pri Kamniku, kjer so napravili stebre iz trdega lesa in čisto po načinu italijanskega mojstra Berninija. Tako prijetno je gledati mirne kretnje pridnih rok, lahno šumenje ostrega dleta, vdihavati trpek vonj posušenega hrasta in orehovine. Kajkrat so videli škofa, kako je v somraku hodil po križnem hodniku samostana in molil križev pot, ki ga je bil tam naslikal slikar Gladič. Veliki mož, apostol in reformator, borec za sveto stvar je iskal moči za pretežko breme, ki mu ga je Bog naložil.

Anno Domini 1600. — To Gospodnje leto se je pričelo v slavnostih. Nadvojvoda Ferdinand se je poročil z Ano Marijo Bavarsko. Mesto Ljubljana je izbralo posebno poslanstvo in župan Andrej Hren je odšel s spremstvom k poročnim slavnostim. Nesel je s seboj dragoceno poročno darilo, in sicer 12 velikih srebrnih, znotraj in zunaj pozlačenih čaš z ljubljanskim grbom in napisom: Serenissimo Principi Ferdinando Magistratus Labacensis humilli.me dedicat a. 1600.

Videti je bilo, kakor da se težki oblaki, ki so viseli nad slovensko zemljo, nekoliko razmikajo. Novo upanje je prišlo s pomladjo na boljše in lepše čase.

Rozvita je sama v svoji sobi in razmišlja. Tako tesno ji je pri srcu. Dogodki zadnjih dni. Veliko so govorili o izgonu luteranskih pastirjev. Močno so zamerili gosposki, da je bila tako nepopustljiva in da prav v Ljubljani niso pustili nobene izjeme.

Videla je žalost gospe Uršule, čutila je poparjenost v družbi, kamor so zahajali.

Sedaj o vsem tem razmišlja.

Ali ni Kristus ene vere prinesel na ta svet? Ali ni evangelij samo eden in ne katoliški ter papeževski in še luteranski? Kako je to, da ti možje, ki so vendar izobraženi, ne najdejo enotnosti? Kako, da škof Hren — sedaj ga že pozna, drugačen evangelij ve, kakor pa gospod Jurij, ki ga gospa Uršula tako ljubi.

Zadnjič je šla skrivoma poslušat v cerkev naše ljube Gospe Vnebovzete. Reči si je morala, da ni bilo nič takega, kar bi jo odbijalo. Pač pa so se ji spomini vračali nazaj, v dni, ko je bila še majhna — o, kako daleč je to že za njo — kako je očka z njo molil in spletična Mara, ki je sedaj čisto samosvoja. In ta napetost med to gospodo, kako naj ona to razume? Komu naj verjame? Če vpraša gospo Uršulo, bo dejala, da so papežniki zapleteni v strašne in zoprne čarovnije, če vpraša Apolonijo, pravi: Kristus je eden, Cerkev je ena in Peter je skala. Ko bi teh mučnih vprašanj ne bilo! Tam v cerkvi katoličanov zares ni nič takega slišala, da bi jo moralo biti strah pred katoličani in vendar so jih neredko imenovali z najgršimi priimki.

Esteri je lahko, pomisli Rozvita, njej je vseeno. Ona samo to ve, da je mlada in da je lepa ter se ji modra obleka iz svile tako ljubko podaja. Nje vsa ta vprašanja nič ne brigajo. Ona pa zvečer niti zaspati ne more, tako jo mučijo. Kje je resnica, kdo ima prav? Kdo je Kristusov in kdo ni?

V ta njen nemir pride skoro kot olajšanje beseda spletične Mare, ki ji veli, da gospa naročajo, naj čimprej pride k njej v sobo.

»Bo kaj posebnega?«

»Ne vem, so že gospodična Estera tudi tam in še nekaj drugih gospa. Pa ne poznam vseh. Veliko si imajo povedati.«

»Bom takoj prišla.«

Za Maro se zapro vrata.

Rozvita stopi k zrcalu in se — Evica — pogleda, kako naj gre doli v sprejemno sobo. Mara pravi, da je veliko gospa tam. Bog sam vedi, kaj bo. No, ravno grda ni, ugotovi s prijetnim občutjem. Že hoče skozi vrata, pa si predomisli, stopi k omari z oblekami in vzame venkaj svetlosivo krilo in bluzo s temnomodrimi našivki. Rozvita je pri tem poslu urna in spretna, kar v nekaj trenutkih je preoblečena. Dobro je zadela, res se ji krasno poda svetla sivina k njenemu malce temnejšemu obrazu in k lepemu, visokemu čelu.

Ko stopi v sprejemno sobo, govorica kar zastane. Vse jo gledajo, kakor pač žene gledajo druga na drugo. Starejše malo dobrohotno in malo otožno, mlajše ali z nedeljenim občudovanjem ali pa z rahlo zavistjo. Toda Rozvitina pojava je vsa tako ljuba in tako srca osvajajoča, njen pogled in njen smehljaj sta tako sončna, da je kmalu obkrožena od ostalih in v kratkem zve važno novico.

Čez dva dni pride v Ljubljano nadvojvoda Ferdinand in nadvojvoda Maksimilijan ter njegova sestra Magdalena, ki je nevesta velikega vojvode Florentinskega. Napovedan je slovesen sprejem ob Savi na Ježici. Do tja gre vsa gospoda z deželnim glavarjem in škofom na čelu, in seveda so povabljene tudi patricijske ljubljanske rodbine, da pošljejo najlepše in najuglednejše kot častno spremstvo za visoko nevesto.

»In bom jaz tudi zraven?« vzhičeno vpraša Rozvita.

»Seveda, z Estero boste par in boste nosile vlečko.«

»To bo krasno! In obleka, kakšna bo? Mora biti kaj posebnega?«

»Seveda, prav zato smo prišle skupaj.«

Nato se prelije vsa skrb v eno samo žuborenje deseterih ženskih glasov, mlajše z ognjem, ki odgovarja njih mladostni radosti nad nečem novim, starejše z neko željo, ki je podobna otožnemu hrepenenju ujeti večernega sonca zadnje žarke.

27. septembra 1608. Anno Domini.

Krasno jesensko jutro. Ni ravno hladno, nebo je jasno, vetra nobenega, odnekod se čuje pesem. Na obrežju Save, tam kjer je danes železni most na Črnuče, stoji cela vrsta razkošno okrašenih kočij, krasnih konjev in cela vrsta izbrane gospode, pražnje oblečena, čaka prihoda nadvojvode Ferdinanda. Lep je pogled na te radostne obraze, svečane in mirne gospodov in dostojanstvenikov, vedre in žuboreče mladine.

Rozvita in Estera sta nad vse ljubki. Rozvita ima temnordečo obleko iz težke svile, ozek moderček, da izgleda do pasu kakor pažek, in široko, nabrano krilo, na laseh ima rdečo mrežico, ki je vsa pretkana z zlatimi nitkami in nad čelom dvoje troje dragih kamenov. Estera, ki ima svetle lase, nosi danes temnomodro krilo, enako skrojeno kot Rozvita, na glavi pa modro mrežico z odgovarjajočimi kamenčki. Res sta krasni kakor cerkvena slika.

V spremstvu škofa Hrena stoji nekaj prelatov in kanonikov, vmes pa stojita tudi dva frančiškana v temnih, rjavih habitih. Eden velik in še mlad, drugi malce prileten z osivelo glavo.

Rozvita se smehljaje ozira naokrog. Vesela je te čudovite slike, teh menjajočih se prizorov. Ne ve, kako je sama lepa in ljubka, in zato tem bolj vnema oči in srca vse navzoče gospode.

Naenkrat pa se sreča z očmi mlajšega obeh patrov ex ordine Minorum. Kje je že videla ta obraz, kje te ponosne oči, ki so tako samosvoje? Kar moč božajoč smehljaj si nadene na lice, toda, kaj je to, ali ni v teh očeh nobene toplote, nobenega odgovora ne znajo, ali nič ne vedo za sladko igro ljubezni? Pogled ji krene raz obraz po njegovi obleki — seveda, papežnik je in še menih po vrhu. Mračen je in nič ne mara zame — trmasto odmakne svoj obraz od njega, kot da hoče s poudarkom reči: mar mi je zate!

Obraz našega p. Romualda, zakaj njega je vzel provincijal s seboj, — ta trenutek zardi in kakor prečudna tegoba pade na njegovo čelo.

Kaj mu je?

Nima čas pomisliti. Že prijaše sel in veleva, da se strnejo v vrste, po ugledu in časti — za škofom stopa, uglajen in miren. Fanfare zadone, konji so nekoliko plašni, lahen krik raz voz, kjer so dame. Malo se boje, ker se konji vzpenjajo. Komaj zaznavno okrene glavo — in spet tisti vprašujoči, nekoliko nestrpni pogled: Zakaj nočeš videti, mar nisem lepa?

In zopet prečudna tegoba.

P. Romuald — kaj je to?

In učen iz modroslovja in najboljših učiteljev, vzorni učenec na bogoslovnem učilišču, si ne ve dati odgovora. Pač sklene, da ves čas sprejema ne bo več dvignil oči, da morda ne zadene z njimi v tisti zagonetni sijaj. Besedo zvesto drži. In ne vidi visoke gospode, ne uzre milega obraza visoke neveste, ki je prečudno otožen, ne vidi drugega kot ostre obrise svoje redovne obleke, ki v težkih gubah pada ob njem navzdol.

Kmalu se oglase srebrne fanfare in sprevod se prične pomikati proti mestu. P. Romuald je čisto odsoten, misli samo na tiho celico svojo, trudoma zavrača privid nežne slike, dveh sinjih oči. Hipoma se še bolj zresni. Tam stoji zvonik sv. Krištofa — in zadaj božja njiva. Romualde — memento mori. Zvonček v lini žalostno zvoni, mimo neso skromno krsto na moč hitro, kakor bi se bali, da motijo slovesni sprevod živih. Prenekatero oko se obrne proč, sonce je preveč zlato, nebo tako jasno, smrt je še daleč ... P. Romuald vzdihne poltiho: Requiem aeternam dona ei Domine ... privid izgine, srce je nekam mirno, tegobe ni več. Da, resničen svet je le onkraj, tu so sanje.

Visokim gostom je odkazal deželni glavar pripraviti vse potrebno v vicedomski palači. Slavnostni sprevod se je razšel. Pred vrata so postavili častno četo, počasi so napravile lepe kočije patricijskih družin defile pred vicedomsko palačo ter izginile po ulicah.

P. Romuald je v celici sam. Raz sten ga pozdravljajo njegove drage in ljube knjige. Ob teh je rastel. Ob roki teh mož jasnega in klenega razuma dozoreval v moža volje, doslednosti in velikih načrtov. Kakor v poslnu je vzel v roke Tomaža Kempčana: DE IMITATIONE CHRISTI ter pustil, da se mu je knjiga sama odprla. Naletel je na tretjo knjigo, poglavje 59.

»Rajši sem zavoljo Tebe ubog, kakor bogat brez Tebe. Rajši sem s Teboj na zemlji tujec, kakor bi imel nebesa brez Tebe.

Kjer si Ti, tam so nebesa; kjer Tebe ni, tam je smrt. Le Tebe hočem imeti; zato po Tebi vzdihujem, kličem in v molitvah hrepenim po Tebi.

Ti si moje upanje in moja pomoč; Ti me tolažiš, Ti si najzvestejiš izmed vseh!«

Nekoliko je pomirjen — toda že zopet tista slika, in dvoje krasnih oči, ki so sedaj solzne in se mu skozi solze smehljajo.

Sam sebi se je nasmehljal in iz Horaca nekje je prišel verz: »Mulier dulce malum — sladko zlo ...«

Tedaj je zazvonilo na kor.

P. Romuald je tisti dan prečudno goreče molil.

*

Rozvita je tudi v svoji sobici. Ni se bila še razpravila. Rada je v tej obleki, ne samo, ker je lepa, nekaj drugega je še, pa sama si ne more priti na jasno.

Pred njenimi očmi se še enkrat razvija ves spored sprejema. Toda ni vesela samo radi tega, da je nadvojvodinja povabila njo in Estero k slavnostnemu obedu, ne, to je postranska stvar, njo veseli, da je napravila po vsej priliki majhno zmedo v srcu tistega ponosnega meniha, da je kar oči umaknil ...

Primaknila je pručico pred veliko stensko zrcalo in se pogledala čisto od blizu.

Govorila je sama s seboj:

»Čisto grda pa le nisem. (To se pravi: lepa sem.) Bog sam vedi, kaj je mislil. Ali me prezira? Bržkone! Ali pa je mogoče žalosten, da, tako bo! Pravzaprav bi ga rada videla, samo kje je. In če sploh kam pride iz tiste temačne hiše. Če se ne motim, je to tam, kjer so najmočnejša mestna vrata — med gradom in Ljubljanico. Ali imajo težko življenje? Jaz bi sploh take stvari prepovedala. Ampak mogoče je pa vseeno lepo.«

Trkanje na vrata.

»Kdo je?« Rozvita samo poskoči raz pručico, in si snema zlato avbico raz lase.

»Estera, ti si? Tako sem se ustrašila. Pravkar sem se mislila preobleči.«

»Se še nisi?«

»Ne, kot vidiš!«

»Kar sem ti hotela povedati, midve greva k obedu nadvojvodinje tako kot danes, edino, kar bi še rada očeta prosila, če nama kupi pri zlatarju diademčke. Ali bi se podalo lepo? Kaj meniš?«

»Meni, Estera, je vseeno. Ko bo pa toliko lepih gospa in gospodičen, midve bova kar izginili. Pa če misliš prositi, lahko prosiš, sicer pa ...«

Rozvita je opazila, da je mislila na glas in je zardela.

»Kaj pa je s teboj, Rozvita?«

»Ah veš, mislila sem, ali ni nadvojvoda skoro lep mož, pa so rekli, da ima grd obraz.

»Meni se ne zdi, pa ga tudi nisem dosti gledala; sem videla druge — mlajše in dosegljive.«

»To pa ni že več lepo!«

»Ah, kaj lepo, mlada sem in oči me srbe — in bodo tebe tudi še, če te že ne!«

Estera je šla skozi vrata.

Rozvita je nevoljna, ker jo je zmotila, jezna, ker se je malone izdala in žalost jo obide.

»Kaj dela on sedaj?«

*

Proti jutru gre. Megleno je in kakor bi hotelo vsak čas rositi. Rozvita tisto noč slabo spi in je vsa nemirna. Pravkar se je dvignila v postelji in se z rokami oprla na blazine. Začuje trkanje. Tako trka samo Mara.

»Gospodična, spite?«

»Mara, si ti? Kaj ti je? Stopi v sobo, vrata so odprta.«

Mara vstopi, v rokah ima svečo, ki jo zaslanja, da ne bi Rozvite ščemela nenadna svetloba.

»Mara, kaj je, da prihajaš tako zgodaj?«

»Gospodična, ne ustrašite se! Gospodična Apolonija je zelo slaba in vas prosi, če greste k frančiškanom, da pride še to jutro eden patrov in prinese Najsvetejše.«

»Jaz, v samostan, saj še nikoli nisem bila tam, samo v cerkvi enkrat.«

»Boste že našli. Jaz ji moram streči, nikogar drugega ne mara, veste, ona je še čisto po stari veri. In nama dvema zaupa.«

»Se bom takoj oblekla.«

Mara jo pusti samo, soj luči ugasne na ovinku hodnika. Rozvita je že vstala, za silo spleta kite. Odela si je topel šal in že gre previdno po stopnicah, da najde ključ, ki visi pri vratih doktorja Verbiča. In on ima lahno spanje.

Hvala Bogu, zunaj je. Vidi se prav za silo. Tla so močno vegasta, »mačje glave« — okrogli kameni s savskega proda so zabiti v tla. Toda Rozvita vsega te ne čuti.

Kmalu je pred magistratom. Adam in Eva gledata čudno resno na samotno postavico sredi trga. Že je minila stolna cerkev — da, tu je cerkev manjših bratov. Če je le odprta?

Vsa v skrbi pritisne na veliko kljuko in — vrata se udajo, Rozvita je v cerkvi. Polmrak jo objame, negotova postane tik ob vhodu, da se oči privadijo. Tedaj vidi, da nekdo služi pri oltarju sv. mašo. Davno je že tega, kar je Rozvita bila s svojim očetom v grajski kapeli pri sv. daritvi za pokojno mamo.

Nato si upa naprej. V klopi pred oltarjem vidi nekaj oseb. Skloni se do priletne žene in jo povpraša, kje se more govoriti zaradi bolnikov. Nekdo je hudo bolan.

»Gospodična, naj gredo kar v zakristijo, pri oltarju na desno. Tam, kjer je rdeča zavesa.«

Rozvita dahne: Bog plačaj in stopa skozi cerkev, srce ji slišno bije.

V zakristiji najde starega zakristana, ki jo ljubko skrbeče vpraša: »Kaj bo dobrega ali hudega?«

»Teta je bolna in prosi za popotnico.«

»Kje stanujete?«

»Verbičeva hiša — doktor David Verbič.«

»Mestni zdravnik? ne? Toda ali niso tam bolj evangeljski kakor katoliški.«

»Teta ne, zato me je poslala sem.«

»Gospodična, naj ne bodo hudi, veste, imamo bridke izkušnje. Koga naj pokličem?«

»Ne vem, nobenega ne poznam.«

Rozvita, ne poznaš? Kaj ti bije srce? Zakaj si plaha?

»Bom že koga našel, da bo hitro šel z vami.«

*

»P. Romuald pride takoj« in ni tega, da bi trikrat zmolil oče naš — se vrata, ki vodijo iz samostana v zakristijo odpro in skozi stopi malce upognjen človek, ki ga je včeraj videla pri sprejemu.

Toda sedaj je ves drugačen, še lepši.

Rozvita ne ve, ali je kriknila ali ne. Sliši le zakristana, ki dopoveduje, da bodo gospodična pokazali, kje so bolna gospa.

P. Romuald se le lahno pokloni, in de z glasom, ki je ves miren:

»Gospodična, nared sem. Lahko greva.«

»Prosim.«

Ljubljana v megli — nihče ti še ni pesmi pel, jaz ti jo pojem. Tako si lepa v otožnem pajčolanu, ki si ga toliko jesenskih juter in celih poldnevov stke ljubljansko barje. Kako si tedaj skrivnostna, kako si mi ljuba! Kot otrok sem tolikokrat s trepetajočim srcem sproti izmišljal pravljice in za vsakim vogalom sem pričakoval čudovito iznenadenje, občutil sem strel in vso sladko bolest groze.

P. Romuald in Rozvita gresta skozi tenko prosojno tenčico meglenega jutra. Hitrih korakov brez besede mineta stolnico, magistrat in sta že blizu Verbičeve hiše. Tedaj se Rozvita obrne in komaj slišnim glasom de: »Vsak čas bova tam, mogoče hodim prehitro?«

»Zame ne, z lahkoto vas dohajam.«

*

Teta Apolonija sedi visoko vzravnana v postelji. Sivo glavo ima, v usnje vezan molitvenik, na mizi poleg postelje stoji razpelo in dvoje svečnikov z gorečimi svečami. Rozvita se nejasno domisli podobne slike iz prve najnežnejše mladosti.

P. Romuald odloži plašč, Rozvita ga prestreže, sukno je trdo in težko. Nehote ga pritisne k licu — tako raskavo je. In taka je vsa njegova obleka.

Sedaj kleče moli molitve, nato da z roko znamenje in Mara z Rozvito morata oditi; zavoljo spovedi. Ne traja dolgo. Vrata se komaj slišno odpro in tedaj z jasnim glasom, držeč v roki belo hostijo, govori tiste stare besede stotnika iz evangelija: Domine non sum dignus ...

Rozvita moli po svoje, čuti pa, da se ji nekaj odmika, kar je bilo v njej, da je tisto, kar je bilo nekoč v njej močnejše od onega, kar so drugi sejali kasneje. Z besedami se da to komaj povedati.

Vidi njegov obraz, tako truden in bled je videti. Prevzame jo čudna žalost in nepopisno hrepenenje: pomagati mu, biti mu kako v tolažbo, s tem človekom deliti nekaj, kar bi bilo samo, samo njeno ...

Obhajilo je končano. P. Romuald podeli blagoslov in hoče oditi.

Pri vratih ga prehiti Rozvita in reče v zadregi: »Spremim vas do vrat, prečastiti gospod.«

Kakšen glas ima, pomisli Romuald, in tedaj mu zablisne v spominu slika raz savski breg: Ona je ...

»Mar niste bila včeraj pri sprejemu nadvojvode?«

»Da, ste me mar videli?« skuša Rozvita skriti radost in zadrego. V poltemi ni videti, da je vsa zardela.

»Da, videl sem vas in vašo sestro mislim, bile ste lepo oblečene.«

»Ni moja sestra,« skoro trmasto zavrne Rozvita.

»Mislil sem.«

Prišla sta do vrat.

»Kako je, če človek hoče, da se vrne nazaj v vero otroških let. Jaz sem bila katoličanka, pa sem že več let vse opuščala in živela po novem.

»Evangeljska ste?«

»Da, gospod.«

»In se nameravate vrniti?«

»Če mi boste pomagali?«

»Gospodična, iti moram.« — Glas je zazvenel trdo in gospodovalno.

*

Čez mesec dni je pristopila Rozvita v cerkvi naše ljube Gospe Vnebovzete, na sedanjem Vodnikovem trgu prvič k sv. obhajilu. P. Romuald je služil sv. mašo v zgodnji jutranji uri.

Rozvita je zaživela novo življenje. V tistih dneh so bile redke izobražene žene, Rozvita pa se je docela posvetila študiju. Ob roki skrbnega doktorja Verbiča in p. Romualda se je naučila latinščine, da je gladko brala Horaca, Vergila in Ovida.

Ostala je sama, zakaj, povedati ni treba. Povedati pa moram, da sem našel nad sto prekrasnih pisem iz zapuščine patra Romualda, katerih pa objaviti ne morem. Še ni prišel čas zato. Podpisani pa so vsi z enim imenom: Rozvite Frankove.

Ko pride čas, jih morda objavim. In tedaj bo marsikatera razumela, da je ljubezen velika stvar in ne igrača, zakaj človeško srce je sveto.