Ropar (Domoljub)
| Ropar Fran. L. |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 8 (20. aprila) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Borek je vasira na južnem Ceškem, kake tri ure od mesta Bavorova oddaljena. Vasica ta letala je pred 60 leti, po pripovedovanju mojega rajnega blatega oč«ta, m«*d samimi črnimi, gosto taralč«nimi gojtdi. Dobro četrt ure oi vasi nt majhnem grička je lepa cerkev, iriveo oje pa topole (farovi). Dratega poslopja takrat pri cerkvi le ni bilo. Ob Času sledeče dogodbe oi bilo le ta varoost ljudi tako preskrbljeoo, kot j« sedaj. Zato se nihče čuditi ne more, da s« je pogostoma kaka tatvina io rop ponav- Ijal, posebno v bolj oddaljenih io osamljenih krajih. Tako je bilo todi v Borko, Po dve leti je bil farovi kar čet noč popolnoma oropan, tamoioji iupnik grotovitno umorjen, njegova drotina pa tvetana in neusmiljeno pretepena. Ni čuda, da, ko je bila fsra Borek ratplsaaa, te ni oihfe ta njo oglaai). Vsakega j« plašil žalostni konec goapodov »prednikov, Sel« po leto ie je oglaeil ta njo nek mladi in krepki gospod. Bil je itvrstno iiorjen v streljanji in neostralen lovec. Podedoval je U lastnosti po ovojem očeta, ki je bil nekdaj nadlogar.
Mfnolo je eno leto, miooli sU dve leti in po Utovib io roparjih nobenega aledu. Mislilo t* je iplolno, da ao roparji bret dvom bi kim dragim tašli tli pa da ii M upajo oa mladega v orožji uvetbaoega gospodi (ioipod je pa sam p« tvoji previdnosti nttnioil precej ob tvojem prihoda, di oe gre oikoli drugič« po noči obhajat, kakor da pride po njega a cerkovnikom le eden umed ključarjev. SliUlo se je nimreč, da ao a« U dolinoiti duhovniki, po noč iti obhajat, poeluževali roparji u tvoje hudobne nakane. Piiailili ao večkrat cerkveoika, da |i M t njimi gospoda klicat k bolnika in kakor h tro to M vrata odprle, pridrli ao noter in oropali ve« faicti. (»b enem je pi gospod ljudi naproail, kadar bi slišali v farotiu Htreijanje, da naj hitro priUk6 na pomoč.
Ljudje so le ekoro poaabili na prejioj« Ulostne dogodke in tadi gospod je bil sam pri eebi nekako bretskrben. Bil je lep epomladanaki večsr. SJnce se je skrilo u visokim gotdom. Na cvetoče« -vrta poleg larotU J« stal g. župnik in tamilijano srl na bučai«, kako se urfko obloieae vrsčajo doma it sladke pale.
.H>g daj dobn vefer. častiti gospod!* potdravil j* nagloma itnenadenega gospoda neki stari sivi met, ki M je ravnokar mimo vrU počasi in i neUjeoim trudom komaj vlekel.
.Bog ga daj*, odgovori prijatoo goapod in se približa vrtni ograji. .Kam pa, kam?' .Tje doli f »» saj te tako konaj leiem, pa kako hi todi ne I It PalestiM j i pač dale4, pri grobo »KriUoega" aem btl ia asdaj M uičam vet oilibljen in bolebeo.* Tako odgovarja stari mož in se nasloni na leseno vrtno ograjo. Bil je bolj majhne postave, in kakor je kazala dolga siva brada io laqje i« precej star. Oblečen je biJ kakor puičavnik v dolgo rjavo haljo in na vratu visel mu je molek t izvanredno debelimi jagodami io velikim lesenim kr>žem.
Knako oblečenih mol videl sem velikokrat ie kot majhen otrok. Bili ao navadno zelo pohlevni ljudje in znali ao marsikaj lepega pripovedovali. Marsikateri prehodil je velik kos sveta in akoro vaški je vedel kaj od svete dežele povedati. — Župnik je z usmiljenjem opatova! ubozega trudnega starčka. Po kratkem molku povabi utrujenega na vrt in ponudi mu sam v farovžu prenočiiče. Vstopita v faroiž io gospod narodi ta oba večerjo. Pred in po večerji pripoveduje neznani romar gospodu marsikaj- zanimivega o sveti deželi posebno pa od mesta Jeruzalema. Ob '/« 9 poprosi gospoda, da si želi ie svoje navadne molitve opraviti io da pojde potem v Božjem imenu počivat. Gospod ga noče več nadlegovati z različnim popraievanjem, odkaže mu v biiterni posteljo in želeč mn lahko noč odide v avojo zgornjo sobo, ki je bila nad hiilemo.
Eno uro pozneje uepi. Naenkrat se mu zdi, kakor bi ga kedo iz spanja budil. Vzdigne se nekoliko in posluia, p« T nočni temi je vse mirno, le ura na steni s "ojim navadnim tik — tak, tik — tak moti tihoto. Vleže se toraj in zopet mirno zaspi. Pa nagloma se zopet zbudi — posluia, pa vse je mirno, tiho. .Kaj pa lo pomeni?" mi vpraia gospod samega sebe .saj je vendar vse mirno, nikjer nobenega glasu io šuma?" Vstane in gleda, pa v tem t-paii, da je v biiterni luč. Bilo je namreč v enem kotu stropa v hiiterni neznatno okence v gornjo aobo župoikovo. Okence je bilo ljudem tudi domačim v hiiterni popolnu.oa skrito. Okenca ni nihče zapatil in župniku je služilo v to, da je lahko natihoma svojo družino opatoval, kako se vede v njegovi nenavtočnosti.
.Ali je moi zaspal in svečo goreti pustil?' Poluglasno zaiepeta župnik in gre k okenci pogledal. Ostrmi! V hiiterni pri mizi sedi mož bret brade, na glavi ima kratke črne lase, v rokah pa drži velikanski svoj molek in odpira njegov križ. Na miti pred njim leži siva dolga brada in siva lasulja. Iz odprtega križa jemlje in na mito polaga različne večje in majufte vitrihe. Eden mu pade na tla, mož se pripogne, da bi ga pobral in halja se mu nekoliko odpre. Župnik zagleda okrog njegovega pasa dva samokresa in več nožev. Sporna takoj, da ima nevarnega roparja v biii. Plane hitro k puškam in samokresom, ki so viseli na sleni. Poskuša, če so vsi nabasani. Vzdigne neko Skrinjo, ki je ležala pri vratih in jo brez vsega hrupa primakne k vratom. Čaka srčno. Po nekoliko minutah vtdigne ee mož od mite, zapre nalahkoma vrata za seboj, stopa počasi po stopnieih gori in se približa naravnost k iupnikovemu stanovanju. Možu je moralo bili farovško poslopje jako dobro znano. Potrka na vrata enkrat, ko pa nobenega glasu ni, potrka v drugič.
.Kedo je?" praša znotraj tupnik. .Jat sem, prečaaiiti gospod, spodaj me je vaš cerkvemk tbodil in je prišel po va«, da greste hitro obhajat neko na nagloma tbolelo osebo na Selo." .Čudno, ljubi moj, da ni prišel cerkvenik s ključarjem mene sam poklical, saj ima ključ od velnih vrat. toraj mu ni treba na okna hišterne trkali io vas buditi. Povajte mu; naj le ssm gori pride."
Ropar je utihnil, ko mu je tako spodletelo. Mislil je, da s« tupnik v naglici napravi in vrata odpre. Nastalo je topit tiho in je trajalo skoro '/, ure. Kar naenkrat začiye v sobi tupnik pri vrstih stoji rahlo lagali. Pristopi ie tesneje k vratom. Bilo je precej temno poeebno pri vratih 2upuik napenja oči, da bi opazil, v katerem delu vrat hudobne! iaga — pa ustonj, nič ne vidi. Potiplje previdno vraU in blizo ključavnice naleti t roko na telo tanko, drobno iagico. Hitro potegne rat stene ojstro nsbrušeni lovski nol io čaka ugodnega trenutka.
Ropar zunaj vrat misli, da je iupnik zaspal, itiaga v vratih luknjo, pomoli roko skozi in iš'e ključ, da bi ga veo potegnil in vrata odprl, — v tem hipa pa udari iopnik roparja t ojstrim ooiem po roki in mu skoro do cela preseks prste. 8liši se vsklik io kletvioa, katerej kar hkrati sledi ojstro užviiganje, ki strašno odmeva v nočni Uhoti po praznih odleglih mostoviih.
Z groznim ivenketanjem in praskotom padajo na tla ubite šipe v oknih sobe iupnikove. In predno se iupuikzati, prikate se v vsakem okna človeška podoba ki uii noter priti. Pa oroiju privajeni io srčni iopnik ae .zgofc, tudi v tem odločilnem trenutku duha pričujoč nosu Kistane strašna borba. Zupmk snema eoo pulko za drago rti stene io strel za strelom doni po prostornem župniji!« poslopju Marsikateri izmed roparjev izgubi ravootrtje ii pade s celo teio svojega telesa doli. pa kakor bi rt teal;i rastli topet se dragi v okna prikeie in nadomesti izgube svojega to varila. Zopnlka začnejo ie opalčati telesne moči io vse upanje srečne rešitve. — 2e udoji oabasaoi Mraokres rabi v svojo obrambo.
Pa kadar je potreba najhujša, je Botja pomoč najblilja. Doli v vasi Borko slišijo streljanje, spomnijo M iupmkovih besed, io bret obotavljanja io strahu poberejo možje in mladeniči, kar jim v roke pride: sekire, kladva, puške itd. in hitijo k farovio, kamor so prišli res i* »k skrajni uri. Udarijo oa celo druhal roparjev, oekatersrinijo, druge tveiejo in le trem, med njimi tudi njib poglavarja, posrečilo se je tbeisti. Pred sodiščem dokusl« se j«, da se je skrivala eno aro daleč od Borka » globokem in temoem gojzdu cela tropa do 30 roparje*, ki so v celem kraju ropali in morili.
Dve leti poineje vjet je bil tudi njih glasoviti Poglavar s presekanimi prsti na desni roki, in dobil j* sluteno plačilo — smrt na vislicah.