Romeo in Julija (Rado Murnik)
| Romeo in Julija. |
| |||||||||||||
Krasnega pasjega dne sem se peljal na Gorenjsko.
Zraven mene je sedela častitljiva debela mamka. Razdeljena je bila v dve okrogli hemisferi; vratu ni imela menda nič. Gledala je kritično in srepo kakor Meduza. Od Ljub-liane do Medvod je zobala češnje in metal peške skozi okno. Lepo in hasnovito bi bilo, ako bi jo posnemali; ako bi metal le vsak drugi popotnik peške vzdolž proge. bi se v par letih vozili skozi krasen drevored češenj, breskev, sliv, marelic ...
Ko je Meduza opravila svoje obče koristno delo. je vzdihnila globoko in zrla malo prijazneje po so-potnikih. Na postaji v Kranju pa se ji je znova otemnilo nizko čelo.
Vstopila sta mlada bleda gospodična in bled gospod. Ko sta sedla, sta se prijela za roke in si debelo gledala v oči. Šepetala sta nemški. Meduza je takoj počitkoma motrila zaljubljeni par z veliko nejevoljo.
»Čemu ga drži za roko?« je godrnjala, pričakovaje mojega zavezništva. »Saj ji menda vendar ne uide?*
»Kaj hočemo!« sem odvrnil. »Romeo in Julija.«
Julija je bila nadčloveško huje. Njeni ostnati komolci so bili podobni ostro brušenemu orožju. s kakršnim se je branil človek v pradavnini proti nevarnim zverinam. Bila jo je sama kost pa koža pa ljubezen.
Tudi Romeo nikakor ni bil debeluh. Po najboljšem kosilu je tehtal morda kvečjemu petdeset kilogramov, vendar le ni mogel primerjati z vzvišeno suho in drobno Julijo. Krasila ga je redka in rdeča kozja brada. Včasih je blaženo zameketal.
"Ah!" je vzdihnila Meduza ma-Ione prestrašena. Romeo in Julija sta reducirala razdaljo med njiju ustnami na ničlo.
»Poljubila sta se je dejala Meduza očitajte. Kakor bi bila zaljubljenca pregrešila nečloveško hudodelstvo. Pričo ljudi! Pričo ljudi! Gospod, kaj pravite k temu?«
»Milostljiva, jaz opravljam tako delo rajši brez nepotrebnih prič. Si-cer pa je samo prepovedano, pljuvati v vagonih na tla, da se ne zaredi bolhe. Poljubljati pa se smejo popotniki, kolikor se jim ljubi. In zdi se mi, da sta prišla Romeo in Julija« prav zaradi tega semkaj«
"Razumem, razumem,« je hite-la. »Prišla sta semkaj, ravnodušno uganjat. Vidite, zdaj se vozita komaj pet minut, pa sta se poljubila že enajstkrat.
Pod Sv. Joštom je vstopil majhen droban možiček. Oči so mu zaklanjali tajinstveno črni naočniki. Iz rumenkastega obraz se mu je svetil rdeč nos kakor vesela ideja. Sedel je k Meduzi.
Julija je izvleka iz žepa Romeovega telovnika ličen glavniček in jela 7 njim orati po rdečih kocinah svojega ljubčka.
»Ali vidite?« je vprašala Meduza možička. Glas ji je drhtel od nevolje.
»Vidim, gospa, vidim.^ je kimal možiček. »Škandal! Kaj takega!«
Julija je navdušeno ogledovala Remčeve brke, kakor ne bi bilo nič enakega ali podobnega na vsem svetu. Potlej pa ga je jela iskreno poljubljati v potu svojega obraza. Romeo je meketal navdušeno.
Poljubujeta se, kakor bi telegrafirala,« je pripomnil možiček z grajanim poudarkom.
»Petintrideset poljubov!« je konstatirala Meduza in pogledala na uro. »Petintrideset poljubov v desetih minutah."
Škandal. Ali jih štejete?« je vprašal možiček. »Štel jih bom tudi jaz. Devetintrideset, štirideset. Meketa pa kakor srečno zaročen kozel. Škandal!«
Romeo in Julija nista slutila, da zbuja njiju vedenje jezo dveh vele-krepostnih sopotnikov. Poljubljati sta se jela benečanski.
"Kako cmakata!« se je gnevala Meduza. »Kakor bi jedla sladoled! »Dvainpetdeset.«
»Škandal! Škandal! Triinpetdeset petinpetdeset«
Petinpetdeset! je potrdila Meduza. »Pa v taki vročini! Potim se, kakor svetopisemski mladeniči v ognjeni peči. Oseminpetdeset.«
"Da se jima le ljubi, devetinpetdeset. Do Radovljice jih bo gotovo sto.-Škandal!«
»O več!« je trdila Meduza. »Sto jih bo že do Otoč."
"Bog daj norcem pamet!« je pobožno vzdihnil možiček.
"Pa kako zaljubljeno zija vanj!« je zabavljala Meduza. »Kakor cigan v potico. Ne razumem, kako more biti tako suha punčara tako debelo zaljubljena!«
»Gos je gos. Prismojena je vsa, kolikor je je. Proti takim pohujšljivim prizorom bi morali biti nedolžni sopotniki vsekakor zavarovani. Dvainsedemdeset. Ako imajo nekadilci svoje oddelke, naj bi zaprli tudi zaljubljene pare v posebne kletke. Tam naj bi uganjali svoje neslane zaljubljene burke.«
»Saj res,« je pritegnila debela Meduza. >Dobra misel!«
»Kaj pa — ali še štejete?«
»O še, še! Petinsedemdeset, kaj ne?«
»Čisto prav. Hm nemara pomaga to ... Poizkusimo!«
Možiček je prižgal smotko, od katere ni bilo pričakovati nič dobrega. V kratkem so zadišale po kupeju infernalne dišavnice. Sopotniki so si jeli tiščati nosnice in godrnjati o »smrdokavri«. Meduza je sopla težko in kašljala.
Romeo in Julija pa sta flirtala tudi v slabo dišeči angeli dalje. Na občno zahtevanje je moral možiček ugasniti svojo smrdokavro; previdno jo je zavil v papir in jo spravil za poznejše uživanje.
Vlak se je ustavil v Lescah. Tukaj sta izstopila Romeo in Julija. Vsi smo gledali za njima, Kar se je raz-jasnil mračni obraz Meduzi in možičku.
Suha gospa, prejkone Julijina skrbna mati, je prihitela s preteče dvignjenim sončnikom in hudimi besedami nad zaljubljeni par. Takoj sta prhnila narazen.
»Ali sem vaju zalotila?« je kričala razkačena mati. »Da te ni sram!«
In tako dalje. Na peronu in v vozovih se je smejalo občinstvo, hvaležno za brezplačno zabavo; zlasti na glas so rezgetali nadobudni srednješolci ob kolodvorski hiši. Romea je gnal zdrav instinkt na levo, kjer je točila natakarica pivo.
»Stoindvajset poljubov!« je kričala Meduza. »Hunjet zažgi Kusse! Le dajte jo, gospa!«
»Res je!« ji je pomagal možiček »Sto dvajset poljubov«
»V pol ure, od Kranja do Lesc,« je vpila Meduza.
»Škandal, škandal!« je razgrajal možiček.
Vlak je sramežljivo odkuril proti Žirovnici.