Romarica (Ilustrirani glasnik marec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Romarica.
Ciril Jeglič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/30 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naš čas je gorje — in gorje je naš čas. Zmedli so se celo tisti, ki niso nikdar razmišljali, kaj je zdravje.

Stali so pred hišo, kjer se je dobivalo dovoljenje za potovanje. Nekateri so prišli že ob šestih zjutraj, tisti so stali zdaj prav spredaj pred vrati, podprti od teles množice, ki je rila od zadaj. Ob pol devetih se je prikazala pri oknih bleda, od sedenja debelušasta gospodična, se začudila nad čakajočim občinstvom in izginila spet v kancelijskih prostorih. Čez pol ure so se začuli iz veže koraki, v vratih so zaropotali ključi. Takrat je vsa nepotrpežljivost planila v energijo, množica se je zamajala in nagnila. Tisti, ki so prišli zadnji, so se zagvozdili med predstoječe in se vzajemno in bodrili tolažili, češ da so še drugi za njimi. Ko je prišel sunek od najskrajnejših strani, je napela vsa masa svoje moči, eni v obrambo svoje pozicije, drugi, da bi se prerili do boljšega mesta. Branilci so se ogorčeno in srdito obračali po navzočih in zastopniki ofenzive so se z ljuto nesebičnostjo ozirali na zadaj stoječe, ki so ravnotako prostodušno sprejemali njih obsodbe in sumno pogledavali navzad. Ko je padla splošna sumnja in grožnja na najzadnejše, so se ti opravičili, da prihaja pritisk od drugod, in z nezmanjšano sebičnostjo boja za obstanek znova zagvozdili svoje roke v gnečo.

»Pritisnite na kljuko!« je zarentačil debel gospod in povlekel v zrak ogromno roko, ki so mu jo že pretila stlačiti potiskajoča telesa. Delavec, ki je že devetkrat poizkusil isto, se je zdaj desetič uprl v kljuko in potresel vrata, da so zaškripala v tečajih.

»Jaz moram domov!« je zarobantil majhen človek, kovač, ki se še ni mogel preriti do srede. »Jaz imam obrt doma!«

Ljudje so slišali besede in se še ozrli niso nanj, ampak vsak je sam pri sebi presodil, za koliko tehtnejši je njegov opravek.

Slednjič je spet zaropotalo v ključavnici in izza vrat se je pomolila gladko zlikana policistova kapa.

»Pet naprej!«

Butnilo je ob vrata, da se je razmaknil les ob stežajih.

»Samo pet!« je kričal stražnik jezno in rezko kot poosebljen ukaz. »Razumete, ljudje božji, pet!«

A zdelo se je, da noben ni doumel tega števila. Sušilo je zaloputnil policist vrata in spet zaklenil. Gneča je zaječala od prodiralnih naporov in iskala trdne opore. Stara žena, ki so jo odrinili pri vstopu, se je krčevito oprijela kljuke.

»Včeraj in predvčerajšnjim čakam in čakam«, je zaupala kuharici, ki jo je bila usmiljeno pogledala. »Danes spet od petih zjutraj. Bog pomagaj, danes moram dobiti.«

Ko je bilo tistih petero srečnikov udrlo v vežo, ni bilo dolgo slišati ničesar iz nje.

»Hudiča, tako bom zamudil deset vlakov«, je vzkipel debeli gospod iz gneče, zamahnil z ogromno roko po zraku in si trudoma obrisal pot s čela.

Takrat je prikorakal po trotoarju nadpolicist in oznanil z mogočnim glasom:

»Kdor nima važnih stvari — stran!«

V množici je završalo in neznanci so prepričevali neznance in jim hiteli dokazovati prepotrebnost vseh svojih opravkov. Nekateri je že po petkrat obrazložil svojo reč in je začel spet vnovič razkladati in razjasnjevati, vedno natančneje in podrobneje, kakor da hoče prepričati samega sebe.

»Kdor gre na božjo pot, tisti ne dobi nič. Hoj, romarji stran!« 

To je bila beseda. Vsa ogorčenost trudnih čakalcev in vsa srditost nestrpnih nepočakancevje izbruhnila na dan. Doma naj molijo, klečeplazci, oblizniki!

»Tako je. Čemu bi nas izpodrivali brezdelniki!« se je razhudil napram gospodu nadstražniku suh, mlad mož, z naočniki na nosu. Kot kancelijski pisar se je umno priučil, prikrivati razdraženost z vljudno malomarnostjo, in je bil dotlej mehanično hodil po cesti gori in doli, hoteč vzbuditi v drugih tisto blagodejno in miroljubno požrtvovalnost, ki računa s tem, da bodo poslednji dobili prvi delež. In obenem se je razgovarjal s svojim dekletom, ki jo je v mislih že posetil. A ko se je domislil romarjev, se je skoro instinktivno razjezil. Mož se je celo tako izpozabil, da je javno pokazal svojo ihto za pravičnost. Ko je odšel nadstražnik, je preskočil vrtno ograjo in se vrinil od strani med sprednje čakalce.

»Božjepotniki stran!« je zaklical samozavestno kot človek opravkov.

»Kdo je, božjepotnik?« se je razžaljeno odzvala pred njim mlada gospa, ki je spoznala njegovo umazano željo in obenem hotela ganiti v njem sočustvovanje do svoje nesreče. »Pomislite,« je skušala v kratkem razložiti, »v Celju imam otroke, pridem iskat sem fotografije in ne morem nazaj ...«

»Verjamem, milostiva, verjamem,« je zagotavljal kancelist, vesel, da je odvrnil s sebe zle besede.

»Oh, ubogi otroci! Najstarejša ima devet let, in v tujem, čisto tujem kraju ...«

»Seveda, to je hudo. Razumem, gospa. Zato je tem grše, naravnost nesramnost, da so tukaj vmes ljudje ... Vidite, tistale ženska, stavim, da je božjepotnica.«

»To ni prav.«

»Naravnost hudobija, brezvestnost!« se je razvnel oni. »Pomislite, ko je toliko nujnih opravkov. Jaz ji na obrazu poznam«.

Zaril se je v ospredje na sredino in se stegnil do žene pri vratih.

»Hej, mati, kam romate?« je zavpil z glasom poštenjaka.

Starka, ki se je oprijemala kljuke, trudna, slaba in omahujoča, da so ji klecala kolena, se je zdrznila in se ozrla navzad.

»Kdo me sodi?« se je ustrašila.

Takrat je spet zapelo železo v ključavnici, pri vratih je zahreščalo, gruča je znova navalila.

»Štirje, prosim. Vraga, po eden vendar!« je komandiral stražnik za napol priprtimi vrati, kjer so se na pragu prerivali tekmeci semtertja.

»Lepo prosim«, se je za njimi kakor vzrastel dvignil suhi kancelist. Momljajoč svoj nad vse vljudni »lepo prosim!« se je sunkoma potisnil s svojim ozkim trupom v vežo, nakar je stražnik krepko zaloputnivši zaklenil vrata. Starka je spet ostala tik ob vhodu.

»Vsi pridemo na vrsto, ho, ho, vsi!« je obupno javkal kovač, ki se še vedno ni prikopal do sredine. »Zadnji bodo prvi, ho, ho, v božjem kraljestvu.«

Mlada gospa iz Celja je samo vzdihnila: »Moj Bože!« in se zgrudila na ramena močne kuharice, ki je stala pred njo.

Kuharica ji je ponudila malisne in jo tolažila; »Neznosno, neznosno!« Pri tem je velik del usmiljenja obračala na neznosnost svojega trpljenja.

Takrat je hipoma klecnila tudi žena ob durih. Uslužna kuharica jo je prestregla in podprla s svojimi rokami.

»Mamka, vam je tudi slabo?«

Ponudila ji je ostanek malisen. Žena je bila vsa bleda in bolna v obraz, oči meglene in blodne, in ko je vzela cukrčke v usta, ni bilo sline v njih.

»Greste res na božjo pot?« je poizvedovala kuharica in ni pri tem nič več gledala tako usmiljeno.

Žena ni odgovorila, samo velika volja je plamenela v njenih očeh.

»Makselj!« je poklicala zamolklo in temno ter se sklonila na kljuko.

Krog stoječi so obmolčali, eni, ker se jim je mržnja nenadoma prelevila v čudovito usmiljenje, drugi, ker se jim je vse skupaj neprijetno in nerodno zdelo.

Vrata so se odprla v tretje. Kuharica je z mišičastimi rokami zgrabila za rob dvernice ter potisnila sebe in božjepotnico v vežo.

»Mamka, zdaj smo znotraj!« je zašepetala ženi, ki je obstala na stopnicah in hvaležno zrla vanjo in na zaprta vrata.

»Sem vam ne bo nihče nosil,« je opomnil božjepotnico stražnik in jo peljal v čakalnico, kjer se je sesedla na klop.

Ženske so se krepile pri vodovodu s svežo vodo. Starka jih je gledala s svetlimi očmi, a prositi si ni upala stražnika. Mož ji pa tudi ni hotel kar tako ponuditi, ker je vedel iz izkušnje, da je ob takih činih človekoljubnosti kot predstojnik paragrafov vedno v sitni zadregi.

Iz pisarne se je vrnil dolgobedri kancelist. Kot imetnik naočnikov se je jako duhovito ozrl po čakalcih v predsobi. Razgrnil je legitimacijo in si predvsem zapamtil mesto, kjer je stalo: službene zadeve.

»Počasi gre, počasi«, je vljudno in prijazno pripomnila gospodična kuharica.

»Ah, in toliko nujnih opravkov!« je galantno in tenkovestno vzdihnil kancelist.

»Zdaj se ne sme romati!« se je zadirčno, a še skrbljiveje obrnil do božjepotnice. »Kaj sitnarite?«

Žena se je strahoma zganila, pogledala za policajem, ki je ravnokar odšel iz čakalnice, položila prst na ustne in potem sklenila roki kakor v molitev.

»Gospod!«

Kancelist je bil velikodušen in je samo mimogrede kakor v opravičilo pristavil:

»Ne dopove se jim in ne dopove. Fanatiki. Kaj hočemo!«

In odstranil se je z drobnimi, prožnimi koraki.

»Nič ne boste opravili, mati!« je spet začela kuharica.

»Bom.«

»Če romate, ne!«

»Vse od kraja jim povem — in me bodo pustili. Ali je svet kamen?«

Ko so se ostali čakalci že razvrstili in so prihajali novi, sta vstopili kuharica in božjepotnica. Za vratmi v pisarni je božjepotnica obstala. Trije uradniki so bili pri mizah, dva jetična, gladko obrita gospoda in debelušasta gospodična, vsi trudni, službeno resni in nepristopni.

»Tja na levo k pultu!« je pokazal stražnik.

Žena je stisnila ustne in stopila k uradniku na levi.

»No?« je vprašal gospod monotono, kakor bi bral akte.

»Na božjo pot bi rada, prosim.«

»Kam?« se je zavedel uradnik, dvignil izsušeno, porumenelo glavo in premeril žensko izpod naočnikov.

»Zaobljubila sem Materi Božji ...« 

»Iz tega ne bo nič«, je važno odločil uradnik. »Imate kaj drugega?«

»Poslušajte, prosim, gospod!« je vztrepetala ona. »Sina imam v vojski in Bog mi ga je rešil ...«

»Kaj dopovedujete cele storije!« je vzdraženo siknil uradnik.

»Poslušajte!« je nadaljevala z mrzličnim, odločnim glasom. »Veže me zaobljuba ...«

»Ne bo nič,« je znova presodil gospod s službeno nepristranostjo.

»Razumite, prosim, gospod! V hudi bitki ...«

»Za Boga vendar!« je sopnil uradnik in vstal izza pulta. »Ne mudite nas! Nas čaka grozno dela. Vidite one zunaj?« Potlej se je sklonil v njeno bližino in ji dejal z neuradnim glasom: »Vojska je vojska in postava je postava.«

»Vem!« je trepetala žena in obupno zrla na kup nepopisanih legitimacij.

»Molite vendar doma!« je nestrpno zarentačil gospod.

»Ko bi vedeli ...« je zajokala ona.

»Poslušajte, prosim! Zaobljubila sem ...«

»Jaz nimam časa!« je jezno udaril uradnik s peresnikom po pultu.

Ljudje v kanceliji so se zvedavo ozirali v kot k njima in policist, ki je stražil pri vratih, se je pogumno približeval v ospredje.

»Kdo utegne poslušati lamentacije! Drugega nič? Basta!«

»Gospod, usmilite se!« je zajokala božjepotnica.

Uradnik je pomignil stražniku. Upostavitelj javnega miru je pristopil v trenutku, pokorno in junaško.

»Mamka, ne delajte neumnosti!« je zašepetal resno kot paragraf in jo prijel za rame.

Takrat se je žena vzravnala in tresoča se po vsem telesu je zakrilila s koščenima rokama.

»Makselj!«

»Odpeljite jo!« je velel uradnik na levi. Gospodična za srednjo mizo je radovedno prenehala z delom. Jetični kancelist na desnici je nervozno zaškrtal s peresom.

»Saj boste doma molili, mamka,« je prigovarjal stražnik s ponarejeno usmiljenim glasom in jo znova skušal prijeti pod pazduho.

Žena ga je sunkoma odrinila.

»Zakaj vse to?« je kriknila z raztrganim glasom.

Takrat je prihitel policist iz čakalnice na pomoč. Starka je omahnila ob steno in stražnika sta jo brez odpora odvedla iz pisarne.

»Prosim!« je zaslišal z monotonim, uradnim mrmranjem jetičnik na levici naslednjo stranko.

»Ljudje nočejo razumeti,« je menila kancelistinja napram kuharici, ki je avtomatično prikimala.

Uradnik na desni pa ni nič rekel, samo pisal je še urneje in škrtal s peresom, da se mu je pacala črka za črko.