Romantik vagabundstva
Romantik vagabundstva F. K. |
|
Maksim Gorki je sedaj največji ruski pisatelj", piše Mihael Feofonov, izdajatelj njegovih izbranih povesti. In resnica je, da je zanimanje za Gorkega danes ne le v Evropi, nego tudi v Rusiji večje, kakor za Tolstega, Čehova ali za kateregakoli živečega ruskega poeta. Danes se čitajo Gorkega dela v vseh krogih, njegovi spisi se prestavljajo v vse jezike, njegove drame se igrajo na vseh svetovnih odrih in mnogi zro na ruskega pisatelja kot na apostola, čakajoči njegovih plamenečih besedij. Bilo je to v letih 1897—1898, ko se je začel oglašati v raznih časopisih. Sprva smatralo se ga je vsakdanjim literatom. A s čudovito močjo je vzbujal v duši čitateljevi najnežnejše strune ter jim izvabljal tako doneče glasove, kakor že dolgo noben ruski pisatelj. To so prave ruske strune, glasovi „bosopetstva", neustrašenosti, glasovi zasramovanja vseh pozemskih imetkov. Prav zato, ker so Gorkega dela tako tipično ruska, so neprecenljive umetniške vrednosti. Gorkij je, kot še nihče doslej, podrl plot med izhodom in zahodom, posvetil z bengalično svetlobo v skrito, doslej še nerazsvetljeno temo. Veleromantično življenje Gorkega je tesno spojeno z njegovimi spisi. On sam je proletarec, „bosopetnik", ki je le slučajno, skoraj nehote dosegel venec literarne slave. Poslušajmo ga, kako opisuje svoje življenje: „Iz najglobočjih in najnižjih globin sem se vzpel navzgor, da sem resničen glasnik nizkotnega življenja, ki so mu odrekli luč in solnce; dosti dolgo sem bil tovariš onih, ki tiče v močvirju in ki so me pustili navzgor, da izpričujem o njihovi bedi. Revščina me je vzgojila velikega, glad je glodal na meni, preziranje, spremljevalec bednih, me je tlačilo k tlom, v rezki ruski zimi sem moral drgetati, kuga me je ovevala s svojim smrtonosnim dihom in najumazanejše prikazni življenja so šle mimo mene...
„Narodil sem se dne 14. sušca 1868 v Nižnjem Novgorodu. Oče-—malomeščan — bil jesedlar, mati Barbara je bila hči barvarja Kaširina. Oče mi je umrl v Astrahanu, ko sem bil pet let star, mati mi je umrla istočasno v Ronavinu. Ded je skrbel zame, učil me je peti psalme in me učil čitanja. Še ne devet let starega me je dal nekemu črevljarju; tu pa nisem strpel dolgo. Ušel sem in vstopil pri nekem risarji kot učenec, a zopet me je gnalo pro in prišel sem k nekemu slikarju, ki je slikal svete podobe. Črez par mesecev že sem pomagal kuharju na neki ladji; ker pa sem užival premalo svobode, sem jo pobrisal k nekemu vrtnarju. To vse sem prestal do 15. leta. V tem času sem začel čitati par nepoznanih avtorjev. Ko sem bil še na ladji, vplival je kuhar Smurij mogočno na mojo dušo. Poprej sem sovražil čitanje, vsak tiskan papir mi je bil zoprn, ne izvzeinši mojega potnega lista. Tedaj pa sem začel čitati Gogolja, Uspenskegain Eckartshausena ter druge svobodomiselne pisatelje. Dopolnivšega 15. leto lotilo se me je nepremagljivo hrepenenje po izobrazbi. Slišal sem, da se v Kazani mladi nadarjeni ljudje poučujejo brezplačno; šel sem tja. Učitelj pa je zahteval denarja in tako sem zopet šel s trebuhom za kruhom. Postal sem pekovski učenec. Imel sem mesečno tri rublje. Izmed vseh del, kar sem jih izkusil, zdelo se mi je to najtežje. V Kazani sem živel dolgo časa v družbi bosopetnikov, bivših ljudij, ali nisem se mogel privaditi temu življenju in 1. 1888 sem se že hotel usmrtiti. L. 1889 sem se povrnil v rodno mesto ter vstopil za pisarja pri nekem advokatu. Ta človek mi je otel življenje! Skrbel je zame očetovski. Ali dolgo ni vzdržala moja nemirna narava v teh odmerjenih odnošajih. Iznova se me je lotilo hrepenenje po — potovanju; pustil sem vse, postal sem zopet popotnik — vagabund in šel, kamor so me nesle noge. Prepotoval sem Kavkaz, Besarabijo, Krim, Rumunijo. Potoval sem brez kopejke v žepu, tu in tam sem se ustavil ter se živel par dni z delom svojih rok, taval sem okoli brez vsakega namena, samo ker sem hotel potolažiti svoje hrepenenje kakor nešteti ruski „svobodneži", ki so pobegnili iz ozkih mej življenja v „puščavo"... Mati puščava sprejmi svojega sina, pozdravi ga, odvzemi mu hrepenenje... " — Tako Gorkij sam.
Junaki Gorkega niso nekaj čisto novega; po večini so tisti brezpotrebni, a nadarjeni ljudje, ki nikjer in nikoli ne koristijo človeštvu... Gorkij pa jim je dal novo odev. V tem se močno loči od Tolstega, ki ne zastopa nobenih kulturnih interesov, nego zastopa načelo: „Fiat justitia, pereat cultura!" Gorkij pa ni nasprotnik kulture kot take, a civilizacijo in kulturo današnjih dni sovraži iz dna duše, ker je pospeševateljica duševne nezadovoljnosti, srčne slabosti, psihične in etične dekandence. Današnja inteligenca mu je antipatična, zato biča njeno omahljivost, biča njeno banalno samoljubje in odkriva svetu njeno duševno praznoto. Še bolj pa sovraži ljudi, ki imajo lepo eksistenco, ki spe, jedo in kade, da jim mine življenje, a ne razumejo gladnih in propalih, teh „bivših ljudi", pokritih z blatom skrbi, bede in greha. „Sit človek je — žival. Nasiteni in lačni so si sovražniki, vselej in večno!" Taki lenuhi se mu zde ovira soljudi, kajti boječi so in strahopetni in manjka jim najlepšega svojstva v življenju — junaštva, energije življenja. Močno pa se je vglobil v psihologijo „bosopetnikov" in vagabundov. Dokler še ni pisal, gibal se je izključno le v takih družbah. Bosopetniki pa so mu ljudje, ki so vrgli od sebe ves strah pred življenjem; izgubljeni so, propali in zanemarjeni, toda v njih dušah ni ugasnil plamenček človečanstva, ogenj vere v pravico in resnico, ki jo iščejo z neutešenim pohlepom. In ti „lumpje" hranijo v svojih prsih srce, ki ga bogatinci nimajo! To so resnični ljudje, ne mrtve duše kakor buržuazija. — „Biti državljan — ni nič; biti človek — je vse!" V vsakem svojih bosopetnikov osvetljuje Gorkij tudi njega najboljše strani, a le za trenutek, potem jih pusti pasti. Naj se njegovemu bosopetniku godi še tako dobro, prej ali slej se naveliča tega mirnega in jednoličnega življenja, bodisi da zapusti službo ali ljubico, iznova začne tavati po svetu ter strada pri tem. Vse, kar je stalnega, vzbuja vagabundu otožnost, zaničevanje in utehe išče ali v popivanju žganja ali pa v tavanji po stepah. In navadil se je tega življenja. Hrepenenje po izpremembi se ga poloti, kakor hitro se kje ustavi. Akoravno je do dobra preverjen, da ne najde nobenih novosti, vedno ga vleče v tujino. Ne življenje v mestu, ne na vasi ne pomiri takega človeka, povsod se čuti v okovih. To je žeja Rusa po svobodi, ki bruhne včasih z elementarno silo na dan. Vagabund je človek, ki bi rad bežal, bežal pred vsem, kar je trdnega, gotovega in navadnega. Kaj ga žene iz kraja v kraj? Ta elementarna nemirnost, ta dušeča nezadovoljnost, to hrepenenje, ki nima na videz nobene realne podlage, se nam kaže najjasnejše v Gorkega noveli: Fom a Gordjejev. Vsakdo bi vendar mislil, da bi moral biti mladi in lepi milionar Foma, če že ne srečen, pa vsaj zadovoljen. A tudi zadovoljen ne more biti. V bogastvu nesrečen, v ljubezni tako kruto ogoljufan, se uda pijači ter postane blazen, idiot. Foma je s svojo, za kompromise nesposobno naravo vendarle vagabund in proletarec kljub svojim milionom. Človek, ki pade v boju, ter z resignacijo in nekakim uživanjem pospešuje svoj lastni pogin. Ta pogin ima neko privabno moč v sebi; Foma čuti, kako se mu v glavi vrti, kako nemirno mu bije srce, kako se mu ožijo prsa. Samota mu postane nepremagljiva, razjeda mu srce; zaman prosi milosrčnosti soljudi, zaman vzpenja roke, prose jih ljubezni,... ljudje ostanejo gluhi in nemi. Dokaz gorenje trditve nam je tudi povest „Malva" . Surovi, neizobraženi Sereško pravi: „Ah, vi... vi ubogi črvi! Za vas so pri ženski samo bujna prsa... a nje značaja, tega ne potrebujete. In vendar daje značaj človeku vso vrednost... Ženska brez značaja — je kruh brez soli. Kako se moreš vendar veseliti s tako balalajko, ki nima nobenih strun?... Pes!..."
Poslušajmo vojaka v stepi: „Ljubim to blodno življenje, prijatelj. Zebe me, stradam, trpim žejo, ali prost sem . . . nobenega gospodarja . . . sam svoj gospod .. . če si tudi odgriznem glavo — ne besede mi ne more nihče reči .. . Te dni sem stradal in divjal . . . sedaj ležim in zrem v nebo . . . zvezdice mi pomežikavajo, kot bi mi hotele reči: Ni ne de, Lakotin, le naprej, ne udaj se . . . In mehko mi je pri srcu ... " Jako težko je, označiti vzroke, kako postane človek bosopetnik. Pri nas prevladujejo zahodnoevropski nazori, zato se nam življenje teh bosopetnikov zdi čudno. Gorkij je postavil kot podlago svojega bosopetstva besede: „Tako... hrepenenje mi je zagrenilo vse življenje." Tu se gre za elementaren pojav, ki korenini v značaju ter zgodovini celega ruskega naroda. Tu pride vse v poštev: pritisk birokratizma, naraščaj proletariata. Gorkij trdi, da je bosopetstvo socialen pojav in bosopetniki tvorijo svojo kasto. »Hrepenenje me je privedlo tako daleč" — to je motiv, odmevajoč iz večine spisov Gorkega. Bosopetniki so stradači, prevaranci, obupneži, ki obsojajo svetovne naredbe, socialne razmere, a tudi nimajo moči, poseči v življenje aktivno in poiskati svojemu življenju cilj in smoter. Sami si priznavajo: „Kdor ni za delo, nima pravice živeti. Slabi sem in življenje je za moje moči pretežko. Čutim sicer banalost življenja, a izpremeniti ga ne morem." (Malomeščani.") V njih žari jeza, polni so sovraštva zoper konvencionalnost navadnega življenja, ki jo imenujemo eksistenco. Njih neutešeno žejo po življenji opisuje pisatelj v najkrasnejših, najpristnejših bojah.
V svoji najnovejši drami „Na dnu" je naslikal Gorkij družbo propalih, izgubljenih, „bivših" ljudij, živečih v kleti, slični živalskemu brlogu. Tu so polblazen igralec, beraški baron alkoholik, brzojaven uradnik morilec, tatovi, prostitutke, vlačugarji, zvodniki i. dr. — same propalice, a vendar ljudje, ki vzbujajo sočutje in občudovanje s svojo filozofijo o življenju, o resnici, pravici in Bogu. In človeku, zročemu to strašno tragedijo vagabundov, se zdi, da čuje vedno in vedno motiv: »Ljubite jih, usmilite se jih! Čim slabši, zavrženejši so, tem potrebnejši so vaše ljubezni! Ljubezen manjša bedo in sramoto, ljubezen poboljšuje in dviga!" In tako ne rodi ta žaloigra iz dna grehote, propalosti, umazanosti, egoizma, strasti in zločinov v nobenem srcu sovraštva do človeštva, nego vceplja ljubezen in sočutje do najnižjih in najzaničevanejših, polnih hrepenenja po rešitvi, po svobodi iz ječe bede in sramote. V neki povesti piše uboga prostitutka pisma svojemu ljubimcu", dasi ve, da ga v resnici niti ni. Ničesar nima v življenju! Realizem življenja jo je oropal vsega, kar oslaja in olepšuje človeško življenje. Ta pisma pa ji pripravljajo krasno iluzijo, stvarjajo ji čisto nov fantastičen svet, v katerem se čuti ljubljeno, se čuti mater in soprogo. Gorkij pa ne riše v svojih povestih samo vagabundov in pijancev, ampak tudi ljudi z zahtevami, željami, ki jih uničuje realnost življenja. Taki ljudje se oprimejo najslabše bilke, sen jim je resnica, iluzija jih zaziblje v sanjavost. Spominjam se povesti: ..Šestindvajse t in jedna" . Zaprti v temno, vlažno luknjo, razjedeni od bolezni, gob in drugih strašnih bolezni, ti ljudje vendar niso pozabili, da so bil i ljudje, ter hrepene po solnčnem žarku, ki naj bi razsvetlil njih temno življenje. In ta žarek jim prisveti v podobi deklice... in časte jo kakor svetnico, še v mislih si ne upajo oskruniti nje svetosti. Ti ljudje ne poznajo nobenega strahu, ne poznajo skrbi za bodočnost, naučili so se uživati veličastnost trenotka. In v tem je njih poguba. Na drugi strani pa riše Gorkij ljudi, ki se ne dajo podkupiti za noben denar, ki jih ne ukloni nobena moč, iz katerih ust ne pride laž. Ti ljudje ne morejo ničesar izgubiti: vse nosijo s seboj. Gledajo ljudi, polne strasti in zavisti, oni pa stoje ob strani, zro na nje s ponosom in preziranjem ter pijančujejo. To so izgubljenci... „Ali veste, zakaj je v naši deželi toli pijancev? Ker je prijetno biti pijanec. V naši ljubi Rusiji ljubijo pijance," pravi Gorkij. „Pogumnih ljudi, ki streme za novim, ne marajo in jih sovražijo — ljubijo pa žganjarje!"