Romanje k sv. Krvi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Romanje k sv. Krvi
Anonimno
Izdano: Slovenski narod 30. junij 1906 (39/147), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsako leto je prvo nedeljo po križevem tednu pri Sv. Krvi na Italijanskem velik shod, katerega se udeležujejo večinoma Slovenci, ne le iz bližnjih krajev, nego tudi iz Kranjske in Koroške ter celo iz Štajerske. Sv. Kri leži osem ur hoda od Vidma (Udine) v jako visokem hribovju. Razgled od Sv. Krvi je lep in lepa je tudi okolica, ali ljudje, ki jih imenuje „Slovenec” zavedne in vrle može in častivredne žene, ne romajo k Sv. Krvi zaradi lepote teh krajev, marveč da so deležni odpustkov, kar nese sv. cerkvi mnogo krivičnega dobička in pa da vidijo, kako da se pri Sv. Krvi hudiča izganja ali pa ga dajo izgnati iz sebe. Mnogo sem že čul o tem, kako pri Sv. Krvi hudiča izganjajo. Ljudstvo pripoveduje o tem marsikaj in ker sem imel vedno vtisk, da se godi pri sv. Krvi velikanska duhovska sleparija, sem se dogovoril z dvema drugima gospodoma, tudi nevernima Tomažema v tej stvari, da se letos na svoje oči prepričamo, kako pri Sv. Krvi hudiča izganjajo.

Odpeljali smo se v Videm, od tam pa s parnim tramvajem kakih 30 km do St. Daniela, kamor smo dospeli v dobri uri. Od tod smo se peljali z vozom čez Tagliamento do Klateža (Clausetto), katera, kakih 1500 prebivalcev broječa vas leži čisto blizu Sv. Krvi. Prebivalci Klateža so večinoma zidarji, ki so skoro vsi v tujini na delu, ženske pa izdelujejo doma škapulirje, molke in druge take prepotrebne reči, s katerimi delajo prav dobro kupčijo. Dne 26. majnika ob 2. uri popoldne smo dospeli k cerkvi Sv. Krvi. nekaj romarjev je že bil v cerkvi in tamošnji „božji namestnik”, debel možiček, je že razvijal svojo delavnost. Pred seboj je imel mizo z veliko miznico, na mizi pa knjigo, podobno oni, ki jo ima gledališki blagajnik in iz katere trga zarezane liste ter si pridržuje kontrolne kupone. Na listkih, ki jih je izdajal debeli božji namestnik od Sv. Krvi, je bilo zapisano, za koga se bo brala maša. Duhovnik zapiše samo ime dotičnega, odtrga listek in ga da romarju ter kasira za ta silni napor od vsakega romarja štiri srebrne lire. To je trajalo do 9. ure zvečer. Tolsti duhovnik je delal hitro, kar se je dalo, da mu je kar pot tekel po obrazu. Najbrže je izgubil nekaj kilogramov svoje blagoslovljene masti. Maš je bilo toliko plačanih, da bi jih dva duhovnika še v dveh letih ne mogla opraviti. Italijani so nam smehljaje pravili, da je prišel pred par leti k Sv. Krvi nek gospod s Kranjskega, ki je bil tako pobožen in neumen, da je odštel kar v zlatu 600 lir za maše.

Ob 4. popoldne je dospela k Sv. Krvi ob pritrkavanju in zvonenju velika procesija romarjev s križi in banderi. Ko so prišli do stopnic, ki jih je kakih 40, so se vrgli na kolena in začeli prepevati litanije. Kleče so se potem plazili po stopnicah čez pokopališče v cerkev in okolu altarja, v čigar tabernakelnu se hrani „sveta kri.” Vodja romarjev, star lenuh, ki je bil že tridesetkrat pri Sv. Krvi in uživa vsled tega pri pobožnih romarjih veliko spoštovanja in zaupanja, dasi je znan slepar, je pred altarjem opravil dolgo molitev. V tej molitvi imenuje z imeni one, ki so mu za to kaj dali. Po končani molitvi je mož stopil pred veliki altar ter rekel: „Gospod fajmošter s Sv. Gore so mi dali to pravico, da sme vsak romar, ki je z menoj romal, jutri zjutraj pred prvo mašo iti k sv. obhajilu, četudi ni bil tu pri spovedi.” Lahko si je misliti, kako smo strmeli, čuvši to oznanilo. Ali so se duhovniki že tako polenili, da še spovedovati več nočejo in dajo starim šnopsarjem oblast, grehe odpuščati? Ko je rečeni starec kot duhovski pokurist naznanil ljudem, da smejo k obhajilu, ne da bi bili pri spovedi, jim torej kar en gros odpustil grehe, je šel iz cerkve v gostilno in naročil liter vina, šunke in pečenko ter se tako dobro okrepčal po svojem truda polnem „delu.” Kmalu se je mož zopet prikazal pri cerkvi in prežal, kje bo kaj zaslužka z izganjanjem hudiča. Ni čakal dolgo in že ga je poklical neki romar na pomoč. „Kaj je?” „Pridite pomagat; moja sestra je obsedena in neče iti v cerkev.” „Kar za cerkev jo peljite. Pridem koj in kmalu bo dobra.” Starec gre po križ v cerkev. S križem se postavi pred dotično žensko, kateri se je videlo, da je umobolna, in začne ves divji mahati s križem nad njeno glavo, kakor bi jo hotel po glavi udariti. Ženska se prestraši in začne vpiti, a mahanje s križem se nadaljuje, dokler se ženska ne pokori, to je, dokler ne prime in poljubi križa. Ko so jo nehali strahovati, je šla tudi v cerkev in ‒ hozana! ‒ hudič je bil izgnan. Izganjalec hudiča je med to ceremonijo govoril vsakovrstne nerazumljive besede, kar je neumnemu ljudstvu seveda silno imponiralo. Ženska, iz katere so hudiča izgnali, je bila Ljubljančanka. Hudič je šel iz ženske, izganjalec pa je dobil za svoje delo kak petak.

Videli smo potem, ko sta dve ženski pripeljali kakega 23 let starega mladeniča. Ta je bil bolan na živcih in se je branil iti v cerkev. S silo so ga slednjič vendar spravili v zakristijo. Tudi iz tega mladeniča so spretno izgnali hudiča. To pot pa ni bil stari šnopsar izganjalec; župnik sam je lastnoročno hudiča izgnal. Molil je nad mladeničem in mu dal steklenico neke posebno blagoslovljene vode, svetih podobic, molek in več takih reči, seveda ne za „božji lon,” nego za lepo zveneče srebrne lire. Ženske so mladeniča silile, da je poljubljal te stvari, vmes pa so mu vlivale v usta blagoslovljeno vodo, ki jim jo je bil župnik prodal. Hudič, ki je obsedel tega mladeniča, je moral biti eden izmed krotkih, kajti mladenič se je kmalu pomiril in poljubil križ. Ženske pa so zapele: „Slava župniku, izgnal je hudiča in fanta rešil.”

V nedeljo nekako ob štirih zjutraj so prišli zopet romarji v procesiji k Sv. Krvi; večinoma beneški in goriški Slovenci ter Furlani. Pripeljali so seboj otroke, pa tudi starejše ljudi, večinoma božjastne, duševno ali živčno bolne, tudi na pol neumne ter popolne kretene. Omenjeni tolsti župnik se v nedeljo res ni sam direktno udeleževal coprnije in izganjanja hudiča, pač pa je samo ob sebi umevno, da je z izganjalci v tesni zvezi in da počenjajo ti vse svoje sleparije z njegovo vednostjo in z njegovim privoljenjem škofa, nadškofa in rimske stolnice. Še več. Župnik je brez dvoma najel izganjalce hudičev in jih plačal za njih početje, vedoč, da mu bo to neslo mnogo denarja. Dokaz tega je naslednji slučaj.

Neki moški in neka ženska sta pripeljala kakih 25 let staro dekle. Rekla sta, da sta oče in mati tega dekleta. Takoj sta prihiteli dve, najbrž od župnika naročeni izganjalki hudičev. Zdaj so dekle peljali do cerkve in jo posadili za zid pri zakristiji. Dekle se je vilo in neusmiljeno kričalo, kar je privabilo tja vse polno romarjev. Izganjalki sta jo vpraševali, kje da ima hudiča. „Dove è il spirito?” Dekle je odgovorilo, da sta jo obsedla dva hudiča, enemu da je ime Lojze, drugemu pa Peter. Nato sta izganjalki začeli upiti: „va via spirito.” Vpitje je bilo strašno, prav kakor v kakšni mežnariji. Dekle se je zdaj le še bolj vilo in huje tulilo, a nobeden hudičev ni šel iz nje. Izganjalki sta jo začeli potem močiti z neko vodo – najbrž blagoslovljeno – in ukazali romarjem in romaricam, naj pokleknejo in naj glasno molijo. Ko se je to zgodilo, sta preganjalki zopet začeli nagovarjati hudiča Lojzeta, naj gre ven in obsedenega dekleta, naj gre v monte Canino ali pa v giradino. Končno se je hudič Lojze vdal in je šel s tem, da je dekle pljunilo. Obraz zavedenih romarjev se je zjasnil in prešinilo jih je veliko veselje nad to „zmago.” Hudič Peter je bil upornejši in trdovratnejši, kakor njegov tovariš Lojze. Nobena molitev ni pomagala in nobena voda. Dekle je tulilo, romarji so molili, bilo je kakor na sodni dan. Krik in vik je privabil celo italijanske orožnike v bližino. Ko je bilo možem postave te burke preveč, je pristopil zdravnik in je preiskal obsedeno dekle. Prepričal se je, da ni ne bolna, ne neumna in ji zagrozil z – aretiranjem. In – glej čudo – zdaj je bil hudič Peter takoj zunaj in obsedenka je kar hitro mogla izginila med množico. Brumni romarji pa so mislili, da je bil zdravnik tako čist in brez greha, da je hudič takoj pobegnil, ko je zaslišal glas policijskega zdravnika.

Med drugimi so pripeljali k Sv. Krvi tudi kakih pet let starega otroka. Mašili so mu v usta kruha in drugih stvari tako, da je bil njegov želodec kmalu prenapolnjen. Nato sta mu izganjalki hudičev vlili vode v usta. Prva izganjalka je vzela otroka v naročje, druga pa ga je prijela za roko, mu stisnila mezinec in mu začela zvijati roko. Ubogi otrok je strašno vpil in naposled ga je vrgla božjast … Med drugimi „obsedenci,” ki so bili zbrani, je bila tudi stara, očividno versko-blazna ženska. Molila je na vse načine. Dali so ji najprej nekaj kapljic v usta, potem pol litra vina in končno tisto vodo, s katero se hudiča „pana.” Ko so ji vse to zbasali v želodec, je bila ženska nekoliko pijana in napadla jo je božjast. Da je bolj vpila, so ji vili prste in roke. Med mašo je bilo kakih dvanajst takih oseb, ki so jih po župniku najeti ljudje na različne načine mučili. Ko je bilo privzdigovanje, so te siromake posebno trpinčili in tuljenje je bilo tako, da je še trdnemu človeku šlo na živce. Seveda, ko so nehali te reveže mučiti, so utihnili in zdaj so bili sveti romarji prepričani, da so bolniki rešeni in da so hudiči iz njih pregnani ter so z veseljem plačevali obilne nagrade izganjalcem hudičev in za zahvalne maše.

Kako zaplankani so še ti ljudje, ki hodijo k Sv. Krvi, priča naslednji slučaj. Neka bolje oblečena ženska je vprašala mojega sopotnika: „Gospod, ali ste videli tisti križ, ki ima petnajst jako močnih žegnov?” „Seveda sem ga videl, v cerkvi pri stranskem altarju,” je odgovoril moj tovariš. „Ali ste se ga kdaj dotaknili?” „Seveda.” „Kaj pa vam je ostalo na roki?” je z največjo napetostjo zdaj vprašala ženska. „Zlat prstan na roki,” je z veliko resnobo odgovoril moj tovariš in – neumna babnica je to verjela, se gnetla na vso moč, da je prišla do križa, ki ga je potem strastno poljubila. Kaj ji je ostalo – ne vem; morda hraste na ustnicah.

Vodja romarjev je že star dedec in nima upanja, da bi še kdaj prišel k Sv. Krvi. nosil je tja 30 let križ, letos je ta križ, s katerim je izgnal toliko hudičev, izročil svojemu namestniku, ga poučil, kako naj dela in mu zagotovil, da bo – mnogo zaslužil. In bedasto ljudstvo časti tega sleparja kakor kakega polboga. Značilen je tudi naslednji slučaj. Neka ženska me je naprosila, naj ji zapišem naslednji recept: Dve tretjini žegnane vode od Sv. Krvi, eno tretjino žajfnice in kolikor žlic te mešanice, toliko kapljic brinovega olja. Vprašal sem jo, čemu to rabi in odgovorila mi je, da je to čudodelna tekočina, ko jo obsedenim vlivajo v usta in ki ima moč, pa pomaga hudiča izgnati. Komur se ta svinjarija v usta vlije, mora pač poštenega hudiča izbljuvati.

Popisal sem vse te dogodke, ker izobraženstvo niti pojma nima, kako globoko še tiči slovensko preprosto ljudstvo v srednjeveški temi in v najabotnejšem praznoverstvu. Popisal sem pa to tudi zaradi tega, da spozna enkrat slovensko izobraženstvo pravi rimski katolicizem na tipičnem slučaju. Kar se dela pri Sv. Krvi, to je čisto katoliško in se popolnoma ujema z nauki katoliške cerkve.