Romanca o plesu
| Romanca o plesu Rudolf Maister |
| |||||||||||
Med prašnimi sem našel spisi,
ki spisal jih je pater star,
kako zastrupil z greha strupom
zemljane je peklà vladar.
Že sto let bil je pekel prazen,
že sto let nihče več proklet.
Preverno je pobožno ljudstvo,
prezvest bil bogu skromni svet.
Pa satan je napil se vinca
in vzel je gosli, vzel je lok
ter stopil na zeleno zemljo
kot goslar strgan in ubog.
In kamor je priromal satan,
povsodi zlo je le sejal,
ogrinjal svet v baržun in svilo
in srébra in zlata dajal.
Preplula svet je nepoštenost,
prevara, laž, zavist in greh …
In satanu iz duše črne
v oči je šinil vražji smeh.
A vendar bilo še premalo
na zemlji lepi mu je zlà.
Še več, še več je trebal greha,
da se napolni dno peklà.
In gosli je prijel peklenske,
peklenski vzel v desnico lok
in himno zaigral peklensko,
da vse drhtelo je okrog.
In žene mlade, polne vonja,
s sladko blestečimi očmi,
mladenke nežne v popjem cvetu,
vse je prišlo, da se vrti.
Pa drag baržun in svila težka,
zlato in biseri, srebró
in demanti, plamena polni,
krasili vitko so telo.
In dika stvarstva — mladež moška,
življenja polna, polna nad,
vrtela se je hrepeneče
srkaje v dušo ženske slad.
V objemu so se elementi
v celoto tesno spajali
in s strupom grešne so ljubezni
srce in duh navdajali.
In sviral satan je in sviral,
smejal se zadovoljno vmes,
izginil v jutru, ko ustvaril
človeku je pohotni ples …
Tako je stalo v starih spisih,
tako star pater govori …
Oj, pater ta, poštena duša,
gotovo nikdar plesal ni!