Romanca (Dragotin Kette, 1)
← Ah, zapojte | Romanca (Poezije) Dragotin Kette |
Večer → |
|
<poem> Ne kesaj se, ljuba moja; da ne maraš me, bi rada drugim, meni pokazala. Vendar, vendar ti je žal,
če zapaziš, da mi žalost vedro čelo potemnjuje, če zapaziš, da se k drugim spet obrača pogled moj.
Rado bi ljubilo, rado moje srce druga lica, ah, in tebe pozabilo, neprijazna, kakor si.
Kakor veje s krasnim cvetjem širijo mi bele roke in skrivnostno — kakor luna, ko skoz goste sence zre —
zrejo me prijazne deve, smehljajoče, vprašujoče, in besede zapeljive usta njih šepečejo.
A zaman, podoba ena plava pred menoj, in drugim ni odprto srce moje. Ve li večni Bog, zakaj?
Ha! ... Pokazala bi rada, da ne ljubiš me, ne maraš; da me ljubiš, jaz povem ti, ker samà tegà ne veš.
Dan bo prišel in je blizu, da boš mene poiskala, da boš bol mi potožila svojo z rosnimi očmi ...
A sedaj je to še skrito, ker pomlad še ni v aprilu in lepo dehteče cvetke vzbuja šele gorki maj. <poem>