Romanca (Cvetko Golar)
| Romanca Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Kjer izhajajo zvezde, kjer cvete zlato in gore demanti in biseri in rože z belim plamenom, torej v čarni jutranji deželi se je zbralo pod ponočnim modrim nebom, vse razsijanim od neznanih solne, troje vil rojenic na posvet.
Prva je dejala:
»Knežnji, ki se rodi nocoj, nasujem zlata v zibel in jo ovijem z diademom sreče in veselja.«
Druga je dejala: »Jaz jo venčam z vencem, spletenim iz smeha in solz radostnic, iz hrepenenja in sladkih želj.«
Tretja je dejala:
»Ko odraste, ji pripeljem tristo knezov in kraljev v svate, samo ne tistega, ki ga bo želelo njeno srce. Tristo dni ga bo čakala zaman, tristo dni bo prejokala in s solzami jih kropila, a jutro naslednje bo prišel njen izvoljeni knez. Prišel bo izpod solnca, s solnčnih gor in s cvetočim žezlom in s cvetočo krono.«
Velika radost je vladala po vsej kneževini, ko se je rodila hčerka staremu knežjemu paru, ki je že zdavnaj naj izgubil vsako nado na potomstvo. A prav pred letom dni je romala skozi deželo nora ženska, s čudnim, divjim cvetjem odičena, iz trnja in bršljana je bil zvit njen venec, ves pretkan s krvavimi rožami. In ljudstvo je častilo norico, blagoslavljalo je njen prihod in jo gostilo, ker je bilo prepričano, da je prinesla srečo v kneževino. Vstavila se je pred knežjo palačo in zaklicala:
»Kneginja, kneginja, kneginja! Pridi pred duri in sliši me!«
Kneginja se je začudila in dejala:
»Kdo me kliče, kdo je oni, ki me hoče videti?«
»Jaz sem, izvoljenka rojenic! Pridi in poslušaj!«
In stara kneginja je izšla, že vsa tresočih korakov in srebrnih las na temenu. Sklenila je roke in ostrmela.
»Ne straši se me,« je rekla norica, »prinašam ti veliko srečo. Vzemi to rdečo rožo in si jo deni v posteljo; ko mine leto dni, boš povila hčerko.«
»Saj to ni mogoče,« se je zasmejala stara kneginja. »Ne zibelka, temveč krsta pride v mojo hišo,« je žalostno pristavila.
»Stori, kakor sem ti rekla!«
In norica je vzela rdečo rožo iz trnjevega venca ter jo podala kneginji. Nato je izginila.
In ko je minilo leto dni, je kneginja povila hčerko.
Veselje je bilo neizmerno, ki je objelo ves narod. Ubožci in bogatini, berači in grofi so na glas peli slavo in veličali staro mater. In vsak je strmel in se čudil, kdor je videl mlado kneginjico. Tako čudovita je bila njena lepota. Ni se mogel nagledati njenih kot rosna roža žarečih lic, niti njenih velikih, kot črno solnce plamenečih oči, niti njenega, kot sneg blestečega, jasnega čela. Bila je prekrasna, in čim večja je bila, tembolj je sijala njena lepota, in ko je dosegla šestnajsto leto, že je imela vse polno snubcev, knezov in kraljevičev.
In kneginja, lepa in mlada, se je veselila:
»Vem, da na vsem svetu nima nobena takšnih oči kakor jaz, da nobena nima tako čudovitih lic. Vem, da na vsem svetu nima nobena toliko snubcev.«
Pogledala se je v zrcalo in vzkliknila:
»O, dobro jutro, lepa kneginjica! Ali veste, da ste najlepši na vsem svetu?«
In pokimala je z glavico, da se je vsul nežni, iskreči se val njenih las na čelo, zasmejala se je z zvonkim smehom in sedla na očetov knežji tron. Vzela je v roko slonokoščeno palčico in udarila z njo ob sid, in po vsem gradu so zazvonili zlati zvončki in v trenotku je bila dvorana polna služabnikov v pisanih divrejih.
»Kaj je novega?«
In poklonil se ji je prvi in dejal:
»Prijezdil je mlad kneževič, da vas zasnubi, milostna kneginjica. In v dar vam je prinesel skrinjico biserov in zlata.«
»Danes naj mi ne hodi pred oči. Naj počaka.«
Služabnik je odstopil, in že je stopil pred njo drugi. Nizko se je priklonil in govoril:
»Pripeljal se je mladi grof v zlati kočiji, da vas zasnubi. Z njim je troje pažev in vsi nosijo dragocena darila za vas. Dovolite, milostna kneginjica, da se vam sme pokloniti.«
»Ne, ne,« je vzkliknila jezno.
»Naj čaka! Kaj mi mar knežje in grofje! Zame so berači.«
In služabnik za služabnikom je stopil pred njo, in vsi so ji naznanjali o novih snubačih: Kraljevič iz zamorskega kraljestva je bil tu in čakal njenega vzprejema, in prišel je celo cesarjevič iz belega cesarstva s sijajnim spremstvom in tristo vozovi zlata in demantov.
A kneginja je nestrpno vzklikala:
»Naj čakajo! Čez mesec dni jih sprejmem, ako me bo volja.«
In zaceptala je s nožico in odslovila služabnike.
Tisto noč pa je imela mlada kneginjica čudovite sanje:
Sedela je na knežjem tronu, in ko je dala z roko znamenje, se vrata odpro, in v dvorano stopi najkrasnejši mladenič, kar jih je videla kdaj. Obraz njegov je bil rjav in njegove oči so se svetile kot orlu in gosti lasje so se mu vili izpod pastirskega klobuka, za katerim so cvetele planinske rože. V roki je imel zakrivljeno palico, vso okrašeno s pisanimi trakovi. Ne da bi se ji poklonil, je obstal ponosen in kljubovalen pred njo ter spregovoril. In te so bile njegove besede:
»Bodi moja, ako me ljubiš! Jaz sem kralj solnčnega kraljestva, solnca in zvezde in jutranja zarja je meni najbližnja. Kadar minejo trije dnevi, mi bos odgovorila.«
Po teh sanjah se je zbudila mlada kneginjica, in glej, prav tedaj je vstalo tudi solnce in se zasmejalo izza hriba in pozlatilo goro in plan. Pod njenim oknom pa se je slišala pastirska piščalka.
Naglo je poklicala služabnice, da so jo oblekle, in sedla je na knežji tron, in že so zazveneli zvončki po vsem gradu.
Prišli so služabniki, in kneginjica je velela, da hoče sprejeti snubce.
Vstopil je v dvorano mlad knez in se nizko poklonil. Govoril ji je z izbranimi besedami in ji podal skrinjico zlata. A kneginjica je vzkliknila:
»Hvala, kneževič, ne morem biti tvoja in ne sprejmem tvojega daru.«
Žalosten je odšel prvi snubec, a kneginjica je mislila:
»Ah, da bi prišel kraljevič, ki sem ga videla v sanjah! Njega ljubim bolj kakor svoje oči.«
In že je vstopil drugi snubec. Bil je mladi kralj iz zamorske kraljevine. Za njim so nesli trije njegovi črni strežaji polna naročja dragocenosti iz slonove kosti, zlata in biserov. Tako je govoril kraljevič:
»Stopam pred vas, krasna kneginjica, da bi postali kraljica mojega kraljestva.«
Ona pa je odmajala z glavo:
»Ne morem, zakaj drugi je vzel moje srce.«
In vrstili so se snubci, sami mladi kralji in nazadnje je stopil pred njo cesarjevič iz belega cesarstva. Zagrnjen je bil v bel hermelin, in na glavi se mu je svetila demantna krona.
»Ti si kraljica mojega srca, o, pojdi z menoj tja, kjer izhaja solnce!«
A kneginjica je žalostno odmajala z glavo in ga odslovila brez besede.
»Jaz nesrečnica! Vse kleči pred menoj, a moje srce je žejno ljubezni. Kje je moj solnčni kraljevič!«
Zajokala se je, in ves dan in vso noč so kapljale svetle solze iz njenih oči.
In razposlala je glasnike po vsej kneževini, in po vsem svetu so šli njeni seli, da poiščejo in poizvedo, kje je solnčni kraljevič. Poslala je pošto za gore in morja, a vse je bilo zastonj. Dan za dnem je sedala lepa kneginjica na očetov tron, in pretakala je bridke solze, a od nikoder ni bilo njenega kraljeviča. Drug za drugim so se vrnili njeni glasniki, in vsak se je nemo poklonil pred njo ter odmajal z glavo.
»Kje si, princ solnčne dežele! Pridi in ozdravi moje srce, ki te kliče in je žejno tvoje ljubezni!«
A ni ga bilo, da bi jo utolažil.
Tretje jutro pa – solnce je vprav planilo izza gor in razbleščalo solzno roso kneginjici na licih, ki je že sedela na tronu – je zaslišala nenadoma silen hrup in hrušč na stopnicah.
»Jaz moram h kneginjci,« je klical doneč glas, »pustite me, opice!«
»Ti h kneginji? Ha ha-ha! Ti bosi dečak!«
»Primi ga za ušesa!«
Kneginjica je spoznala po glasu svoje služabnike, a takoj nato je narastel krik, pokalo je, kakor bi padale zaušnice in butale glave ob zid. In v trenotku se odpro vrata in v dvorano prileti brez sape prvi služabnik v raztrgani livreji in z buško na glavi:
»Milostna kneginjica! Zunaj je nekdo, ki hoče na vsak način k vam! A niti grof ni!«
Služabnik se je prijemal za boleče mesto in vzdihoval in plesal po dvorani od samih bolečin. Za njim se zgnetejo še drugi služabniki, nekateri so krvaveli iz nosa, drugim so otekla in zabuhnila lica, nosili so rdeče rogove na čelu in nategnjena ušesa. Nekaterim, ki še niso bili prej plešasti, so manjkali celi šopi las na glavi. Vsi pa so bili raztrgani in povaljani in vsevprek so kričali:
»Ta bi ubil s pesto medveda!«
Uprli so se s hrbti v vrata, da zabranijo vhod nepoklicanemu gostu. A kneginjica jim veli:
»Pustite mu, naj vstopi!«
Služabniki se razkrope plašno na vse strani, skrijejo se po kotih, in nekaj pisanih livrej je odfrčalo celo za tron.
V dvorano stopi bos in krepak fant. Ovčji kožuh je imel vržen čez ramo. Mogoče mu je bilo šestnajst let in njegova lica je komaj obletel prvi mladeniški puh. Obraz mu je bil rjav in njegove oči so se svetile kot orlu in gosti lasje so se mu vili izpod pastirskega klobuka, za katerim so cvetele planinske rože. V roki je imel zakrivljeno palico, vso okrašeno s pisanimi trakovi.
Moško je stopil pred tron in izpregovoril:
»Jaz sem kralj solnčnega kraljestva! Vrhu planine, v svobodi pasem svojo čedo in pastirska palica je moje žezlo. Solnce in zvezde in jutranja zarja je meni najbližnja. Bodi moja, ako me ljubiš.«
In lepa kneginjica je spoznala svojega kraljeviča iz sanj, solzna radost je razsvetlila njena lica, in oči so se ji zableščale v rajskem razkošju. Vstala je s prestola in stopila k njemu, fantu in kralju pastirskih livad:
»Pridi, moj knez in kralj, na moje srce!«
In ponudila mu je roko in ga posadila poleg sebe na knežji tron. Bdeče in plave rože na njegovem klobuku so sijale kot mavrica, in palica v rokah se mu je pozlatila v solnčnih žarkih.
Služabniki pa so kukali iz kotov in se tresli, vsi preplašeni. Minilo je dolgo časa, preden so si upali pred prestol, da se poklonijo novemu knezu.