Roka roko umiva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Roka roko umiva.
Anonimno
Izdano: Domoljub 19. junij 1889 (2/12), 98—101
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pozneje kakor druga leta a prišli so vendar-le na vrsto tudi letos vojaški nabori, čas, v katerem se očitno in skrivaj utrne marsikatera solza v hiši bogatinov, kakor v koči reveževi, ker krvni davek je najhujši davek. Ako gledaš vrle slovenske fante, ko skupno gredó na nabor, vidiš, kako se delajo pogumne in vesele, toda ko bi videl v njih srca, neka otožnost in negotovost bi ti odsevala iz njih, kakor odmeva od njih otožnih pesem; dasi so pesmi vesele, so vendar glasovi otožni, kakor pravi pesem: Pojó glasno, pojó lepo — Pri srci pa jim je hudó!

Pa ne samo njim, tudi drugim, posebno starišem in pred vsem ljubečim materam, ki v strahu za-se in za sina pričakujejo poročila kako in kaj. Vendar nekaj daje srčnost sinovom in starišem, prepričanje namreč, da je božja zapoved, da morajo podložni dati cesarju, kar je cesarjevega, torej tudi vojakov, da mu branijo njegovo kraljestvo in pri nas še posebno to, ker jim je znano, kako vrlega in vernega cesarja da imamo, za katerega smo pripravljeni darovati tudi kri in življenje.

Vojaško življenje je posebno novincem nekaj časa težavno in neprijetno, a sčasoma se mladeniči vsemu privadijo, saj »cesar dá pol hleba in kar je treba«; a vojaško življenje je tudi mladeničem nevarno, ker mnogo se jih po velikih mestih spridi in ko pridejo domov, širijo sprijenost tudi po svojem domačem kraju. Da bi nam torej Bog dal vernih in poštenih prostakov in veljakov v vojaškem stanu, kakor so bili nekdaj, tega pač vsi zvesti podložni želimo, ker le vojska, ki Bogu dá, kar je božjega, bo tudi cesarju ohranila, kar je cesarjevega. V ta namen objavimo tukaj dogodbo, ki je že tu in tam znana, a vredna, da se še bolj razznani na vse strani.

Znana je Slovencem božja pot na sv. Višarjih. Bilo je l. 1861, ko se je na tem kraju nekaj posebnega zgodilo. Na vse zgodaj zjutraj nekega dné hiteli so romarji mladi in stari od vseh strani na visoko goro; glasno se je po hribu razlegala molitev svetega rožnega venca; nekaj posebnega je moralo biti, ker so ljudje tako pobožno molili. Kmalu se jih prav mnogo zbere na vrhu hriba, ki neprestano gledajo po hribu, kakor bi koga pričakovali.

»Že gredó, že gredó!« začujejo se klici in vse radovedno gleda, kako se jim po hribu gori bliža cela vrsta čvrstih vojakov s svojo zastavo in v polni vojaški opravi. Tudi vojaki so po potu molili. Kmalu pridejo prvi do vrha; zastave so zaplapolale v vetru, ki vodno pihlja po visokih gorah; počasi korakajo drugi za njimi, resni so jim obrazi in tiha žalost se jim bere raz oči. Nič se niso brigali za lep razgled, nič za ljudi, ki so okrog njih stali ter jih zadovoljni opaževali. Imeli so le eno misel, ki se je razodevala v njih prošnjah:

»Da ga nam milostno ohraniš in obvaruješ!«

»Da ga nam rešiš iz velike nevarnosti!«

»Da mu v težki bolezni pomagaš in ga ozdraviš!«

Tako je molil njih vodnik, drugi pa so glasno odgovarjali: Prosimo Te, usliši nas! — Kmalu se zberó v cerkvi in zunaj cerkve, kjer se je pričela služba božja. Neki tujec, ki je ravno prišel na goro, praša radoveden, kaj pač pomeni, da je toliko vojakov danes tukaj.

»Ali ne veste,« mu odgovoré, »da je nadvojvoda Albreht nevarno bolan; zdravniki so nad njim obupali, a vojaki ga hočejo izmoliti, ter doseči pri Mariji Lušarski, da mu mili Bog zopet nakloni ljubo zdravje?« Tujcu se je to čudno zdelo, da bi vojaki molili za svojega vojskovodjo; a ko je zvedel od ljudi, kako je nadvojvoda Albreht priljubljen pri svojih vojakih, ni se čudil tej posebnosti naših mož.

Tudi nadvojvoda Albreht je zvedel, kaj da nameravajo storiti zanj njegovi vojaki; silno ga je ganila ta novica. Smehljajoč zašepeče in se skloni v bolniški postelji: »Ako moji pogumni vojaki naskakujejo nebesa za-me, potem je gotovo, da bodo zmagali. Kakor Bog hoče!« In vtrujen je omahnil general na blazino.

In vojaki njegovi so res zmagali; nadvojvoda Albrecht je kmalu ozdravel. To vam je bilo veselje v celi armadi in kaka radost med vojaki, ko se je po dolgi bolezni zopet prvikrat med nje prikazal. — Na sv. Višarjih pa so zaznamovali v spominsko knjigo, kedaj so verni vojaki molili na tej gori za nadvojvode Albrehta ozdravljenje in dolgo življenje.

Prišli so med tem hudi in vroči dnevi l. 1866 na Laškem, med njimi najbolj pomenljivi dan pri Kustoci, 24. junij, ki je Italijanom in kralju Viktor Emanuelu pokazal, kaj pač premore avstrijska moč. Piemontezi so bili popolnoma tepeni; zmaga je bila sijajna in ime nadvojvode Albrehta, zmagovalca pri Kustoci, zaslovelo je na vse strani; žal, da je Prus na severu zabranil, da Avstrija tudi ni vživala sadov te znamenite zmage. Od tedaj se je armada avstrijska bistveno preosnovala, zboljšala in pomnožila; nadvojvoda Albreht je bil vedno in je do današnjega dne poleg presvetlega cesarja duša vsem vojaškim preosnovam v naši državi in, če tudi je siv starček, vendar se še vedno in redno vdeležuje vojaških vaj, ministerskih posvetovanj v vojaških zadevah.

Bilo je proti koncu l. 1887., ko je nadvojvoda Albreht prišel v Trbiž na Koroško. Ugajala mu je lepa lega tega kraja in krepil se jo v zdravem planinskem zraku; morda so ga vabili v ta kraj tudi spomini iz davno preteklih let. V tistih dneh je bival na sv. Višarjih novi Celovški škof dr. Kalin, ki je v svoji gorečnosti kakor kak drug mašnik spovedoval in romarjem oznanjeval božjo besedo. Tedaj reče nekega dné nadvojvoda Albreht: »Jutri odrinemo na sv. Višarje!«

Kakor jo rekel, tako se jo zgodilo. Od Trbiža do »angelja« se je nadvojvoda peljal v vozu, spremljala sta ga njegov adjutant in zdravnik; v hrib pa so zajahali vsak svojega konja, ki so jih brzih nog nosili proti vrhu. — Med tem so tudi na gori zvedeli, kako imeniten romar hoče danes počastiti Mater božjo na sv. Višarjih. Ljudi jo bilo na gori veliko, ki so radovedni pričakovali redkega gosta; tudi škofu so novico nemudoma sporočili, in ker še niso maševali, počakali so z mašo, da jo opravijo, ko dojde v cerkev nadvojvoda Albreht.

Kolikor v tako kratkem času mogoče, so prav slovesno sprejeli visokega gospoda; škof ga je z drugimi duhovniki pri cerkvenih vratih pričakoval in dostojno pozdravil. Kmalu nato je bila cerkev natlačeno polna in romarji so videli, kako je tudi nadvojvoda Albrecht pobožno pričujoč pri sveti maši. — Po končanem sv. opravilu se nadvojvoda prav prijazno razgovarja s škofom in z drugimi duhovniki; med pogovori pa naenkrat zastavi vprašanje:

»Ali uganete, kaj je mene danes pripeljalo na goro?« Vsi so željno pričakovali, kako jim bo nadvojvoda Albreht pojasnil svoje vprašanje. — »Ravno petindvajset let je minulo, začne sivolas knez pripovedovati z resnobnimi besedami, ko sem bil jaz nevarno za smrt bolan. Tedaj so romali moji vojaki na sv. Višarje k Materi božji, da bi za-me izprosili milega zdravja. Hvala Bogu, ozdravel sem in zdrav sem ostal do danes. Zato se mi je zdelo, da tudi mene dili dolžnost, da pridem na to božjo pot, ter se tukaj zahvalim Bogu za pomoč in da pomolim tudi za našo armado, za svoje vrle vojake, ki so mi skazali nekdaj toliko ljubezen.«

Dalje ni več govoril, in tudi drugi so molčali; priproste te besede so veliko povedale in ljudstvo na okrog jelo je klicati »Slava!«, možnarji so začeli pokati in njih jek je mnogotero odmeval od gorskih pečin ter pričal okolici, da se danes nekaj redkega in posebnega vrši na sv. Višarjih.

Tudi ta dogodba ostane v dobrem spominu; oba dogodka pa pričata, da sta si pobožnost in hrabrost sestri, ki ste med seboj vedno združene. In zato je želja slovenskih mater, ko se poslavljajo njih sinovi od doma gredoč k vojakom, tudi naša iskrena želja, naj naši slovenski mladeniči ohranijo tudi pri vojakih onega pobožnega in vernega duha, s katerim jih je navdahnila pobožna slovenska mati; ker Bogu zvesto-vdani vojaki bodo v času sile tudi najbolj zanesljiva podpora svojemu vladarju, držeč se gesla pesnikovega: »Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smrti!«