Roka božja
| Roka božja |
| |||||||||||||
Prva zgodba
Ko sem bil še dijak, ter prišel na velikonočne počitnice na dom k svojim starišem, pokliče me v ponedeljek po veliki nedelji stari Sebanec, mož pri nas dobro znan, da mi papir in zavitek za pismo ter pravi: »Pojdi, da mi pišeš pismo na Štajersko, tam imam mlajšega sina, starejši seje na veliki petek prevrnil z voza in ubil.« Mož se mi je zelo smilil, kajti bil je dober in pošten ter od vseh spoštovan, z našimi pa se posebno prijatelj. Pisal sem po sina, ki je služil nekje na štajerskem; z doma je šel, ker se nista nič mogla trpeti se starejšim bratom, ki se je ponesrečil veliki petek.
»Kako pa se je ponesrečil vaš sin?« vprašal sem starega Sebanca.
»Kaj ti hočem praviti,« odgovoril mi je, ter otrnil solzo iz oči; »stvar je žalostna, bolje, da je ne veš, sicer pa bi ne škodilo nikomur, da jo ve, saj mladost je le prerada norost.«
Vzel je napisano pismo, poslovil se od nas ter šel. »Škoda za poštenega moža,« govorili so ljudje; »škoda, da je imel tacega sina, ki ni bil nič prida, da je sedaj je že na sodbi, Bog se usmili njegove duše!«
Doma nisem izvedel nič gotovega o nesrečni smrti Sebančevega sina, pač pa so mi drugi dan pravili možje, ki so bili na dan nesreče še v njegovi družbi.
»Bilo je takole,« pravil je eden od njih. »Veliki petek zjutraj smo peljali oglje na postajo; šli smo od doma bolj zgodaj kot po navadi, da bi bili doma vsaj zvečer pri pridigi Kristusovega trpljenja. Ko smo blago oddali na postaji, šli smo v krčmo, da se nekoliko okrepčamo s kozarcem vina in suhim kruhom, saj je bil veliki petek. Za nami pride tudi mladi Sebanec, ki je isti dan vozil neko blago na postajo. Ko nas zagleda pri suhem kruhu, začne se nam smejati in govori: Ali boste danes pri suhem kruhu? Bi danes ne dišala kaka klobasica, četudi je petek in še veliki petek po vrhu. V Mi smo molčali, ker smo poznali, da Sebanec nikoli ni maral za božje zapovedi, odgovarjati pa bi mu bilo zastonj, ker je bil poleg drugih slabih lastnosti še surovega obnašanja. Vzel je iz žepa klobaso ter jo začel jesti, poleg tega si je naročil dobrega vina in se smejal nam, ki smo to videči hiteli iz krčme. Ko smo se poslovili od krčmarice, nam je še sama dejala: Bog se usmili s takim človekom, ali nima nič vere ? Mi smo rekli, da najbrž nič, sram nas je bilo tacega človeka iz naših krajev. Napojili smo živino, vpregli in odšli proti domu. Sebanec pa je ostal v krčmi ter popival, ker ga je vžejala povžita klabasa. Počasi se ga je nekoliko nalezel, potem pa napregel tudi on in odšel. Na vozu je najbrž zaspal, konji pa so vozili po svoje. Bog si ga vedi, kako je bilo, da so konji zavozili v stran in sicer na najbolj nevarnem kraji. Voz se je prevrnil v potok, v katerem je voda bila sicer majhna, a so molele iz nje velike skale. Na tako skalo je priletel z viškega Sebanec, ter se najbrž takoj ubil, kajti našli so ga z razbito glavo v vodi. Tudi eden izmed konj se je ubil, drugi pa je stal nepoškodovan vso noč v vodi poleg ubitega tovariša in ubitega gospodarja Drugi dan so našli vse skupaj v vodi. – Starega Sebanca je ta novica zelo pretresla; silno je žaloval, ne toliko na izgubi sina in konja, temveč na taki nesrečni smrti sinovi, ker vedel je, da v življenji ni bil nič prida. Ko pa je čul, kako se je nesrečni sin norčeval iz posta velikega petka, izvil se mu je iz prsi globok vzdih: ,Bog, ti si usmiljen, a tudi pravičen! Kakoršno življenje, taka smrt! Nikoli ni maral za Boga, molitev in svete stvari, zato pa tudi tak konec! Isti dan, ko je zasramoval sveti post, moral je na sodbo! Bog se usmili njegove nesrečne duše!«
To vam je ona žalostna dogodba še izza mladostnih mojih let. Zapisal sem jo v svarilni uzgled, da Bog je sicer prizanesljiv in usmiljen, da pa hudobneže tudi kaznuje v pravični svoji jezi.
Druga zgodba
V neki fari je bil sveti misijon. Ljudstvo je z velikim veseljem hitelo poslušat pretresljive pridige gorečih misijonarjev, saj so bili pravi »dnevi izveličanja«. V isti fari, ne daleč od cerkve, pa je prebival na svoji grajščini mogočen grajščak, kateri se nikoli ni brigal za cerkev in službo božjo, pač pa se semtija ponočeval iž nje. Njegovi služabniki so ga prosili, naj jim dovoli vsak dan nekaj časa, da bi mogli k svetim opravilom v cerkev, toda grajščak zarohni nad njimi: »Človek, kakor ste vi, je za to, da dela, ne pa, da lenari krog cerkve! Naj le imajo drugi svoje neumnosti tani pri cerkvi, izmed vas pa ne pojde nihče na misijon, sicer mu takoj pokažem svojo moč!« Delavci so pa vendar očistili svojo vest; če ne po dnevi, pa so zvečer prihajali v cerkev, ter saj nekoliko sadu imeli od sv. misijona. –
Bil je predzadnji dan veselega misijonskega časa. Grajščak je dal napreči kočijo, da se popelje k svojemu sosedu, v mišljenji enakemu. Hotela sta skupno se veseliti v posvetnem vesolji in popivanji, mej tem pa pridno zabavljati čez sv. misijon. Cesta je peljala skozi vas, ravno mimo farne cerkve. Tu je grajščak videl neštevilno ljudi iz vse fare, kako so veselih obrazov poslušal’ zadnje govore misijonarjev, v srcu pa imeli zavest, da jim sveti misijon prinese stoteren sad.
Ni se odkril, ko je voz drčal mimo cerkve, pač pa je iz njegovih ust prišla polglasna beseda: »neumnost«. Ljudje se niso dosti menili za brezverskega grajščaka, pač pa je ta ali oni rekel: »Misli, da bo večno živel v sladnostih tega življenja!«
V sosedovem gradu je bilo vse živo; gospoda in družina ste imeli dosti opraviti, da počastiti dobrodošlega gosta, ter mu dobro posrežeti; kaj jim je bilo mar za spokorne čase doli pri cerkvi! Veselo so se pozdravili. »Danes pa bomo imeli mi svoj misijon, ti boš govornik, mi pa poslušalci,« rekel je grajščak svojemu gostu. »Prav tako, saj zato sem došel; pa kaka butiljk bo tudi poslušala, kaj ne?« pristavil je hudomušno. »To se ve, in rudečih lic se popelješ nocoj mimo cerkve, kjer drugi vpadlega obraza poslušajo misijonarjev Memento mori!«
Vsa družina se je veselila dneva prihoda grajščaka iz sosedne grajščine, saj so vedeli, da jih bo zabaval, če tudi z neslanimi šalami. Starejši domači sin je bil ravno na počitnicah kot visokošolec; znal je tudi dobro zabavljati veri in cerkvi, torej se je imela pri kosilu razviti prava domača veselica, na koncu, seveda tudi ples, saj godbo je znala domača hči. To bo veselje!
Pred kosilom so si ogledali to in ono novo naredbo pri domačem gospodarstvu. Mej tem je zazvonil veliki zvon pri fari »čas sprave«; ljudje so si segali v roke, stara sovraštva so imela prenehati, v faro .se useliti tihi, krščanski mir.
»Kedaj pa zazvoni k našemu misijonu, ali prav zaprav mizijonu, obloženem z vsem dobrim?« upraša grajščak soseda.
»Kmalu bo tudi naš mizijon, le pripravi se dobro, saj si se kaj pretresel na vozu.«
Ne dolgo potem zakličejo h kosilu. Prostorna dvorana je bila lepo okrašena, miza pa obložena z vsem dobrim, kar more ugajati razvajenim želodcem.
»Sedimo,« pravi domači gospodar, „t.i. gospod »mizijonar« tam le na svoje mesto in potem začni mizijonariti po stari navadi.
»Dobra tečna juha bo to, dober začetek našega mizijona,« pravi povabljeni gost, ter si vzame na krožnik dobre juhe. V tem trenutku pa se začuti nekako slabega, toda misli, da to takoj preide, ko nekoliko použije. Vzame prvo žlico, nese jo proti ustom, roka mu omahne, znak pade na stol, v trenutku je – mrtev!
Grozen strah preleti vse domače, vsi si prizadevajo, da bi ga oživili, ali zastonj! Bled, mrzel je, življenja ni več v njem. Razume se, da je bilo kosilo tudi pri kraji; domači niso mislili druzega, kakor, kako bi umrlega grajščaka spravili na njegov dom ter sporočili žalostno vest njegovim sorodnikom. Zvečer se je peljal grajščak res domov, a ne rudečih lic, kakor je mislil še tisto jutro, ampak mrzel, bled in mrtev. Žalosten sprevod je šel mimo iste farne cerkve, mimo katere se je umrli peljal zjutraj v ustih z besedo: »neumnost«. V cerkvi se je pa ravno isti čas konec litanij razlegal glas: »Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ, Gospod usmili se nas.«