Rojenica v Vancovcu
| Rojenica v Vancovcu Pripovedke z Martinj Vrha Ivan Tušek |
| |||||||||||
Bilo je še zgodaj spomladi, meseca sušca. Snega je bilo že na debelo povsod po naših gorah. Pa vendar je klicala vsako jutro rojenica z vrha Vancovca k nam: »Kmet, bob sej! Kmet, bob sej!« »Zakaj, vraga, mi že ukazuje sejati bob, ko je še toliko snega!« se je čudil kmet. Pa rojenica je le še zmeraj klicala, naj kmet seje bob. Kmetu se je to čudno zdelo in mislil si je: rojenica še ni nikoli kaj slabega svetovala, moram jo vendar ubogati. Gre tedaj in obseje njivo ravno čez sredo z bobom. Ko je bil obsejal, pride domov in pravi: »Četudi nič ne bo, ni velike škode; pol mernika boba gor ali dol - mi vsaj ne bo mogla rojenica očitati, da je nisem ubogal.« Ko je skopnel sneg, je obsejal z bobom še preostali kos njive za vrhom in za dnom. Glej čudo! Kar je boba pozneje sejal, kar ni mogel rasti, in še tistega, kar ga je zraslo, so snedle mušice; kar ga je pa bil vsejal v sneg, je rastel, da nikoli tega - le stročja nI hotel delati! Ko je kmet videl, da ne bo nič pridelal, si je mislil: Zdaj so stebla še mlada, krave bom tedaj zapodil v bob, da ga bodo popasle; če čakam zorila, ne bo tu in tam nič. Kakor je sklenil, tako je storil. Pa joj! Ko so jele krave stebla obgrizovati, so videli, da ima na rojeničino povelje sejani bob zrnje v sredini stebla, kakor da bi bilo celo steblo le en strok. - Hitro tedaj krave z njive! Ko je bob dozorel, so poželi, kar je ostalo kravam, in vendar so še toliko namlatili, da še nikoli poprej ne toliko 8 tiste njive.