Rojenica v Mladem vrhu

Rojenica v Mladem vrhu Pripovedke z Martinj Vrha Ivan Tušek

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Rojenica, ki je živela v Mladem vrhu, je hodila s srebrnim žehtarjem molst Groseljnove krave, ki so se ondod pasle. Noben pastir se ji ni upal tega braniti, ker kdo ve... Zato pa, ker ji pastirji nikoli niso rekli žal besede, je prinesla enkrat h Groseljnu preje in rekla: »To imejte kot plačilo za vašo gostoljubnost; vijte prejo In nikoli vam ne bo potekla. A nikoli ne smete reči: konec je potekel ali konec sem našel. Raje recite: nitka je potekla ali nitko sem našel! Če ne rečete tako, bo preje koj konec« Groseljnovi so res vse storili po rojeničinem nasvetu in obogateli. Zmeraj so vili in vili klobke, a preje je bilo še vedno toliko kot od začetka. Groseljnov pastir je potem, ko je zvečer krave domov prignal, moral vsakokrat viti prejo do trde noči. Ker so pastirji ponavadi leni, se je tudi temu stožilo nekega večera in ves nejevoljen je rekel: »Da bi bilo že, vraga, vsaj enkrat te preje konec!« In res, še tisti večer jo je izvil.