Rojenica in mladenič
| Rojenica in mladenič Pripovedke z Martinj Vrha Ivan Tušek |
| |||||||||||
Živel je svoje dni zal mladenič v naših hribih, da mu ni bilo para daleč naokrog. Vsako dekle bi ga bilo rado imelo, ali on je bil mrzel do vseh. Tukaj pa je prebivala tudi tako lepa rojenica, kakor še ni bila nobena, in s to se je on seznanil. Vsak ljubi večerje hodil v gozd, da jo je videl. Ko je to že dolgo trajalo, je mladenič jel prositi rojenico, naj bi ga vzela za moža. A ona mu je odgovorila, da je drugačno bitje, kakor so ljudje, in da se rojenice z ljudmi pečajo le iz samega usmiljenja ter da se jim ni dovoljeno v take zveze z ljudmi spuščati. On je še naprej prosil in prosil, pa ni nič pomagalo. Nazadnje pa ji je vendar omečil srce, da mu je rekla nekega večera: »Ker si tako nadležen, naj pa bo! Vzamem te za moža, a le tedaj, če mi obljubiš, da mi nikoli ničesar ne boš očital. Ko bi mi kdaj kaj očital, te bom zapustila pri tisti priči!« Mladenič je bil vesel, da je dosegel, česar si je želel, in je rad dovolil vse, kar je terjala rojenica od njega. Po poroki so tri leta hitro pretekla in obdaroval ju je bil Bog z dečkom in deklico. Pa mati je oboje otrok zadavila. Očetu je bilo to vendar preveč, zato reče ženi: »Kaj pa vendar misliš, da vse otroke pomoriš? To vendar ni prav!« »Si pozabil na svojo obljubo?« pravi ona. »Da je vse prav, kar sem storila, pa vedi, da bi ne bilo iz teh dveh otrok nikoli kaj prida. Dekle bi bila postala grda nesramnica in deček bi bil umrl na vislicah. Zato se mi je zdelo pametno oba takoj zadaviti. - Ti si obljubo prelomil, zatorej se ne bova videla nikdar več!«