To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Prepir otrók je pravi kríž,
so starši tud bogati;
pogosto to lahko sledíš,
razgled čem tukaj dati.
Rodè je imel sine tri:
Šteféta, Luka, Pavla,
nikoli jim ustregel ni,
že eden kaj zabavlja.
Omaro oče zdaj odprè,
jim kruha misli dáti;
zdaj trop sinov za njim navrè,
začnó se prepiráti.
Štefè posebno govorí
in nosi se nar huje,
omarne vrata sam derži,
takole on možuje:
„Za hišo jez največ storím,
dajte mi kos največi,
saj od drugot nič ne dobím,
še tù se mi je vleči;
ta Pavle le, on moli rad,
rad k svetim bukvam sede,
naj živí že on enkrat
od božje tud besede;
pa sam mu nič krivice ni;
kaj men'te, da se posti?
Od matere dovelj dobí,
dajejo mu priprosti.
Tí Lukec! pojdi verh planin
za lakot znaš iskati
zelenja, cvetja, korenin
alj jagod si nabrati“. –
Zdaj Lukec, Pavle se obá
začela na-nj jeziti,
da trebuh ima za Bogá,
ju v ćljici če vtopiti.
„Za naji z materjo si križ –
je oče mu ongavil –
pred časom, ko tako živiš,
naj' boš pod zemljo spravil“.
Štefè prešerno se reží,
svoj kos premajhen sodi;
še en'ga sam se polastí,
zato že, kar če, bodi. –
Tako prepir je vedno bil
zavolj tegá Štefeta;
nikolj ugnan in sit ni bil,
in z brati on pometa.
