Rožna zibelka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rožna zibelka
Črtomir Šinkovec
Izdano: Založba Mladinska knjiga, Ljubljana (1952)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pomlad[uredi]

Žari pomlad,
cveti pomlad,
seménj je živ prek brajd in trat!
Kdo kupec je, trgovec kdo,
ko sončno je povsod zlato?
»Le vzemi žarke, cvetni vonj
na semnju tem je vse zastonj!«
Čebelam, čmrljem sladek med,
deli iz rožnih čašic cvet.
Na češnjah, breskvah sred livad
vsak droben ptič vesel je svat
in jaz sem svat in ti si svat
te srečne dni, ko je pomlad.

Jutro[uredi]

Jutro, žametno od zore,
gre čez polje v svetli halji,
naslonilo se na gore,
pozlatilo morje v dalji.

Ptičjih zborov jutranjice
že poslušajo zaspanci;
kot izstreljene puščice,
dvignejo se v zrak škrjanci.

Vstali vsi smo zlate volje,
vpregli konje v plug in brano;
našo pesem ziblje polje,
ko orat gremo v poljano.

Stržem ti korenček, zima[uredi]

Stržem ti korenček, zima,
ker zbežala si v gore,
veš, da rad nihče te nima,
ko pomlad v deželo gre.

O, le v smrt bi prikrevsala,
če povrneš se nazaj;
»Jojmene!« bi vzdihovala
strahopetno skozi maj.

Ščegetale bi v podplate
bujne trave te iz tal,
oglušili te, ko vate
piskali bi na piščal.

In če v soncu bi postala,
strah bi zlezel ti v kosti,
skrušena bi si dejala:
»Zame več rešitve ni!«

Čebele in cvetice[uredi]

Od gore do gore
blesteče se zore,
brsteče se njive
in češnje in slive.
Iz spanja čebele
so v polje zletele,
zletele v poljane,
zbudile zaspane
so prve cvetice,
jim sedle na lice:
»Hej, cvetke, smo tu!
Pripravite hitro
poln panj nam medu!«

In sonce je vstalo,
na pot se pognalo
čez polja, poljane;
ogrelo zaspane
je prve cvetice,
zlatilo jim lice,
da malce premrle
so čaše odprle,
medu natočile,
čebelam napile.

Setev[uredi]

Sonce – sejalec –
seje zlatnino –
vzcveli jegliči so zlati;
piskajmo nanje
na ženitnino –
ptički v teh dnevih so svati.

V zemlji peščeni
škrtajo plugi,
vlečejo sivi jih voli;
rahlo brsteči
z vigredjo v krošnji
kvišku kipijo topoli.

Sejejo kmetje
v močnih zamahih
v zemljico zlato pšenico;
mi pa smo tihi
v pesmi škrjančkov,
v mislih na sladko potico.

Kaj pojejo ptički[uredi]

Kaj pojejo ptički,
kaj pojejo ptički?
»Da dnevi so svetli,
zeleni so grički;
da zemljico našo
je sonce ogrelo,
na nedra ji bele
marjetke pripelo.
Da kmetje zdaj orjejo
njivo za njivo
in sejejo vanje
z roko darežljivo;
da zraslo bo žito
in bomo bogati,
ko kruha nam delila
jeseni bo mati.«

Izletniki[uredi]

Davi šli smo na Ljubinj,
ptiček pel je: »Cin, cin, cin«;
Od trobentic breg je zlat:
Na Ljubinju je pomlad!
Pa čeprav še s Krna kima
v belem krilu starka zima,
mucke so srebrnobele
na Vrbinju se razcvele
in jih češe – sonca sin –
južni veter – potepin,
da Tolmin je sredi trat,
s pasom Soče kakor svat.
Od Gorice čez ravnice
z vigredjo prišle so ptice,
pa še sonce zlat pozdrav
nam poslalo je z višav.

Vasica za hribom[uredi]

Tam na oni strani hriba
je vasica na livadi,
tam doma je punčka Biba,
stara komaj pet pomladi.
Tam je češenj, hrušk in sliv
vse okoli žitnih njiv,
sočna travica tam rase,
da se janjček z njo napase,
da skaklja po nji kozliček
in s kozličkom bo teliček.

Ej, da bo nam vsem lepó,
to povem vam na uhó:
janjčka dva in tri kozličke
Biba nam poslala bo,
a najpridnejšim teličke,
češenj koš in hrušk in sliv –
vsem porednim pa kopriv!

Tonca[uredi]

Tonce danes ni zbudila
srečonosa kukavica,
Tonco danes je budila
ptica prepelica.

»Spi, le spi še petpedi!«
Tonca pa je spala,
v sanjah je, ko v barčici,
k soncu se peljala.

Nič ni slišala, da račke
k vodi so racale,
da so umivale se mačke,
vse se počesale.

Da petelin jutranjico
je odpel na lesi;
da je škorec dolgo klical:
»Tonca, kje si, kje si?«

In utihne prepelica –
Tonca brž zazeha;
sonca polna je gorica,
škorec pa ne neha:

»Tonca, glej se v ogledalu!«
drobno ji zapoje.
Regajo ji žabe v kalu
pesmico po svoje:

»Rega-rega! Za dva lonca
vode še imamo
in zaspancem, kot je Tonca,
v piskrček jo damo!«

Naša račka[uredi]

Mi imamo mlado račko,
zlatokljuno zlatotačko.
Že zarana v kokošnjaku
poslovi se, gre k vodnjaku;
čedna v perje, belosiva,
tam se pere, češe, umiva
in ponosno kot gospa
sama spet nazaj raca.

Na obisk koj po obedu
hodi k racmanu – sosedu,
pa čeprav je star gospod
in neroda vseh nerod,
po potoku ga sprevaja,
gaga z njim in se sprehaja,
od potoka do vasi –
gaganju pa konca ni.

Sinica je čivkala[uredi]

Ste jo videli, sinico,
gospodinjico sinico?
Danes zjutraj te novice
nam je čivkala z gredice:
da pozna gospoda vrabca,
ki trebuščku je za hlapca,
hlapec ta da dela zgago,
kamor prileti z bisago;
je prvak med postopači,
saj le krade in prosjači,
čivka, čivka in živžavka,
usti se še bolj kot kavka,
in berači brez potrebe
suknje, češ da vrabce zebe,
čeveljčke, ker vsi so bosi,
nenasiten zrna prosi;
z drobnogledom pa preišče
v vasi sleherno dvorišče.
In kriči, da s srečo spal
tisti bo, ki več bo dal.

Otroci se igrajo[uredi]

Hojla – igra!
Nas je pet,
mi otroci
in pa ded.

Kdo bo miška?
Kdo bo muc?
Jur sosedov,
naš Štefuc.

Miška, ci-ci,
teci! Prav!
Mucek, teci,
mrmrjav!

Miška teče
muc za njo,
kar naravnost
za drevo,
od drevesa
do kopriv –
joj, to peče –
kdo je kriv?

Miška šepa,
muc krevlja,
ta je lepa –
ha ha ha!

Če govoril bi naš maček[uredi]

Če govoril bi naš maček,
vem, dejal bi, da je hlaček
Miranček, a ne budalo:
strga hlače si za šalo,
da ima dva bela zajčka,
na kolenih bela zajčka,
ki ne pijeta ne jesta;
na vseh potih sta mu zvesta:
ko gre v Brda po rebulo,
v Prlekijo po čebulo,
h konjedercu po klobase,
ne za mačka, niti zase,
le za kužka, hov-hov-hov,
ki mu čuva rodni krov.

Zajčja svatba[uredi]

Kam kresnice,
kam?
Hej, na polje:
zlate volje
ženijo se zajčki.
Kdo so pa družice?
Srne v rjavi srajčki.
Kdo so svatje?
Murni bratje.
Kuharice?
Veverice.
Muzikantje?
Čuki – fantje.

Kdo pa pleše?
Črne vešče.
Strici ježi
so na preži,
da medvedje,
lačni dedje
ne pokrali
bi medice,
da lisice,
zvite tetke
ne pojedle
bi s police
vse potice
svatom zajčkom,
nam in vam.

Pogovor o češnjah[uredi]

»Kdaj je, dedek, padel sneg?
Češnje bele so, poglej!
Kdaj je, dedek, padel sneg?
Ej, le brž, le brž, povej!«

»To ni sneg; le bele halje
češnje so si ogrnile
in v brsteče sončne dalje
se pomladi poklonile.

In pomlad jih je objela,
kakor mati otročiče:
z eno roko cvet razpenja,
z drugo vabi pevce-ptiče.«

»Kdaj pa bodo češnje zrele?
To mi, dedek, to povej!
Kdaj kot nageljni zardele
bodo češnje z dolgih vej?

O, kako jih bom zobala!
Rdeč bo nosek, usta, lička.
Koš jih mami bom nabrala,
koš za očka in za strička.«

»Za moj god jih bova brala –
kdaj goduje, veš, Urban?«
»Ko pomlad bo vsem postlala
posteljo na sred poljan.«

Naša zemlja[uredi]

Naša zemlja, sončna zemlja –
pod Triglavom vrt!
Lepših ni nikjer na svetu
polj in rek in brd.

Kdo na zemlji tej ni srečen,
v srcu ves zavzet
nad trpljenjem naših dedov
do nedavnih let?

Tujec strahoval in ropal
in moril je tod,
zdaj po dolgem tisočletju
smo sam svoj gospod!

Kdor bi zemlje te ne ljubil,
ta naš bratec ni!
Ta se bo brez tal izgubil
v vetru kot sneti.

Polžek in otroci[uredi]

»Polžek, polžek, kam pa, kam
danes nosiš hišo sam?
Na gostijo – pa z rogmi –
ej, si smešen, polžek, ti!
Nebogljenček si, da veš,
vse posliniš, koder greš!
Na rogeh imaš oči,
pa ne vidiš tri pedi,
tri pedi naprej, nazaj,
da bi šel lahko na raj.«

»Meni se mudi, mudi,
stran, otroci, stran s poti!
Na gostijo sred poljan
vabi polže star goban.
Jedli, pili, se mastili
bomo tam in prenočili;
a če več ne bo gobana,
vrnem jutri se zarana
in pobodem vse z rogmi –
tekla bo v potokih kri.«

Polžje leto[uredi]

Dobro leto, polžje leto
gob bogato je; presneto,
polži h gobam so pritekli,
modro kimali in rekli:
»Kdo, če polž ne, naj se ženi?
Strici troti so preleni!
Murni mar, ki v svitu lune
brenkajo na stare strune
in so strašni nemaniči.
Ali polži – to smo tiči,
to smo ljudstvo imovito,
kar ni več nikomur skrito;
polž vsak v hišo pelje ženo,
kar povsod je zaželeno.«
Ožené se, so sklenili,
svatovščino priredili.
Ko so svatje zaplesali,
s hišami so mahedrali,
godli so jim strici murni,
stregli jim komarji urni
in svetile jim kresnice
prav do konca veselice.

Prepelice[uredi]

Ziblje morje se pšenice,
diha rahlo kot iz svile.
Čriček čriča. Prepelice
se glase, kot bi prosile:
»O, nikar še žita žeti,
ker so v gnezdih še mladiči,
ki ne morejo vzleteti,
skriti se pred sokoliči.«

Rano so prišle žanjice,
ostro srpe nabrusile;
žalostno so prepelice
pedpedikale, tožile
splašene čez ostrnice;
kakor pisani dragulji
od plavice na plavico
mirno letali metulji …

Kadar kumina zori[uredi]

Kadar kumina zori
kukavica odleti,
zrel, prezrel je mačji rep,
kose sklepljemo klep-klep:
rano v polje odhitimo,
mačji rep v redi kosimo.
Kdor bo prvi odkosil,
od grabljic bo cvet dobil,
nagelj rdeč in rožmarin,
da ga nosil bo v spomin.

Pada trava, cvetje pada,
ni vesela več livada,
tišje je čebel brenčanje,
ki gubi se v kos zvonkljanje
in le vrisk čez košenino
vzvalovi zdaj zdaj tišino.

Pa grabljice pripojo,
v kope grabijo seno,
da zvečer že iz polnih svisli
duh sena vedri nam misli:
za vso dolgo, mrzlo zimo
bo sena za kravo Dimo,
mleka vsak dan tri golide –
pil ga bo, kdor v goste pride.

Žetev[uredi]

Žanjejo pšenico v snope
za potokom na planjavi.
Ob potoku: »Klipe, klope,«
stari mlin zapel je davi.

Mlin je pel in mlel pšenico,
mesila je kruhek mati.
O, prišli so s srečo-ptico
v naše hiše časi zlati.

Vidica[uredi]

Veter niha v vrtu veje,
Vidica sladko se smeje,
kot da jabolka pokuša.
Letos ni jih žgala suša!
Prav zato so breskve zlate,
obložene in bogate,
hruške slajše od medice,
slive slajše od potice,
jabolka kot žar so zore –
Vidica do njih ne more.
Pleza k vejam – ne dopleza,
steza roke – ne doseže,
strga krilo si, rokavčke;
obnemogla v travo leže,
kremži se, marjetki toži,
le marjetki, beli roži:
»Le zakaj jaz nisem ptiček,
vrabec, kos ali kraljiček,
da na vejico bi sedla,
po izbiri sadje jedla,
ki za norca imá me z vej:
Vidica, le jej me, jej!«

Muha v gosteh[uredi]

V goste k nam prišla je muha,
sedla kar na hlebec kruha,
tri drobtine je pojedla,
odbrenčala, v mrežo sedla;
tam zapoje, zamrmrá,
milo pesem: »Br – br – brá!«

Pajek sliši jo, priteče,
strini muhi zvito reče:
»Tkem ti prejo, samo svilo,
tebi za prelepo krilo,
da od glave do petá
lepa vsa boš kot gospá!«

Meri ji, pomeri krilo,
jo zavija v samo svilo,
ves životek in nogé,
da prelepa bo – he-hé –
da prelepa bo gospá,
prav od glave do petá.

V sivo mrežo zapletena,
muha vsa je oznojena,
tiše poje in mrmrá,
v mreži zgrudi se mrtvá.
V goste k nam ne bo več muhe –
potočimo solze suhe!

Ni dežja vse dni avgusta[uredi]

Ni dežja vse dni avgusta,
sonce žge na polja pusta,
njive rjave so in drevje.
»O, da bi prišló deževje!«
Kmetje trudni kot težaki
gledajo, kje so oblaki.

V dni septembra jug zaveje,
iz oblakov dež se vseje,
oživi suhotno drevje
in zadiha še peščevje,
da v sij mavrice v podnočju
oglase se čaplje v ločju.

Duh po rasti in dišave
njiv in drevja in otave
mami z vedrostjo družine.
»Zemlja dobro plača dnine!«
pravijo otrokom žene
v srečno jesen zatopljene.

Sultan[uredi]

Sultan naš je vzor čuvaja:
ne boji se tolovaja,
nenasitneža dihurja;
varna je družina kurja
pred lisico, to tatico,
ki podnevi in o mraku
rada pride h kokošnjaku,
da bo krala in morila,
kurje se krvi napila.

Dajmo Sultanu – čuvaju,
da grozil bo tolovaju,
rešto péčenih klobas!
Le tedaj bo srečna vas,
varna bo družina kurja,
ko ne bo lisic, dihurja,
ko ne bo nihče se skril
v ovčjo kožo in moril.

Le kje se mudita[uredi]

Le kje se mudita
lisica, lisjak
in sline cedita,
ko ves kokošnjak
za hišo ob gaju
vprašuje po vaju
in pitke in putke
in pure in race
spet videle rade
bi vajine tace.
Zakaj bi glad predla,
nič pila ne jedla,
v brlogu dremala
in z repom bingljala,
odkar naš Čuvaj
je hud kakor zmaj
in pihnil – »pum-pum!«
bi vaju naš kum.

Huda muca[uredi]

Naša muca – pravi Tina –
huda je kot stara strina;
polovila po vsej hiši
grde je, tatinske miši;
kadar z repom mimo vije,
koklja piščeta poskrije;
praska in kremplja in piha,
da se zajčkom repek viha,
pa poje tri sklede kaše;
varujte se muce naše!

Jurček se kot mož postavi,
Tini govori in pravi:
– ne bojim se muce vaše,
če poje tri sklede kaše,
če poje na dan sto miši,
sto debelih poljskih miši.
Glej, kako ji brke viham,
v gobček ji široki piham;
glej, kako za rep jo vlečem,
v nogavico jo oblečem,
da se homota po hiši
in jo slišijo vse miši.

Muca z repom jezno šviga,
srepo gleda, z brki miga
in kot spak pod mizo smukne.
Jurček še za rep jo cukne –
muca pa kot blisk urnó
kremplje zasadi v roko.
Jurček skremži se in joče,
kri polzi iz rane žgoče.
Strže mu korenček Tina,
muca pa kot stara strina
pokraj Jurčka tiho sede,
dobre volje prejo prede.

Volhko je vso noč snežilo[uredi]

Volhko je vso noč snežilo,
tip-tip-tip je padal sneg.
Ko se rano je zdanilo,
v biserih blestel je breg.

Tisoč biserov je v veži:
kdo jih z oken bo pobral?
Nesel jih skopulji Neži
in za god jih daroval?

Neža nam bo dala meda,
da medice bo za deda,
da medice bo za mamo –
z njeno vsi se posladkamo.

Snežinke[uredi]

Bele ptičke priletele
k nam so s stričkom mrazom,
vsepovsodi so posele;
skrile se za lazom.
Vrabec se snežinkam čudi
ves premrl in plašen:
»Jojmene, so dnevi hudi,
mraz, čiv-čiv, je strašen!«

S storžem v šapkah veverica
vrabca potolaži:
»Zrnca, glej jih, so slaščica,
z njimi mraz ublaži!«
In kodeljo – repek viha,
zrnec mu posuje,
vrabec zdaj nič več ne vzdiha,
nič se ne huduje.

Novoletnica[uredi]

V novo leto, v novo leto
jasno je nebo razpeto,
tihe, svetle, nasmejane
v snežnih biserih poljane,
ko s sanmi se pelje dedek.
Vprežen je v sani medvedek;
čuda vleče kosmatin
z dedkom Mrazom iz daljin.

Sope kosmatin, ko vleče:
težke na saneh so vreče.
Pelje, pelje iz Ljubljane
dedek Mraz za cicibane,
za vse pridne otročaje
iz Ljubljane na vse kraje
zvrhane sani slaščic –
lenim ježevih bodic.

Kurent[uredi]

Dudeldu in dudeldé –
Kurent gre po vasi;
dve si del je na rogé,
tolsti dve klobasi.

V ovčji kožuh je zavit,
zvonce ima za pasom;
brije norce, sam nabrit,
prosi z milim glasom:

»Dajte mi klobas, ljudje,
dajte vedro vina,
pa bo zvesta sreča vam,
zdrava vam družina!«

»Dudeldu in dudeldaj –
tisti dve klobasi,
Kurent, Kurent, brž nam daj –
tak brenčijo basi.«

»Juho skuhamo ti kurjo,
damo vina reto,
da se vrneš, pa ne z burjo,
k nam prihodnje leto!«

Vrane tri in štirje vrani[uredi]

Vrane tri in štirje vrani
zberejo se na poljani,
zmenijo se, zgovorijo,
da za pust se pogostijo
in dostojno proslave
dan veselja, kot ljudje.

Vrsk! – čez drn in strn zletijo,
eden bolj ko drug kričijo,
prebrskavajo gnojišča,
razgrebavajo smetišča;
če drobtinico dobé:
»Hej, zaklad!« se vzradosté.

Vrsk! – še k ribniku sfrčijo,
gnilo ribo tam dobijo,
ostre škarjice od raka,
skorjo kruha, čik tobaka,
da po jedi pokadé,
kakor žene in možjé.

Ali mačka, ta tatica,
skorjo kruha jim ukrade;
k mački pride še lisica,
ribo kar za rep popade;
ostre škarjice od raka
so prestregle čik tobaka –
s tem goste se štirje vrani,
vrane tri tam na poljani.

Striček mraz[uredi]

Kam odšel je striček mraz,
kam se je odklatil,
ko z jegliči se pri nas
breg je ves ozlatil?

Muckov se morda je ustrašil,
sedli so na vrbo;
ali se pred sončkom splašil,
ko mu grel je grbo?

Ali zlobno mladim drozdom
z brado v gnezdo drega,
ali v luži tam pod gozdom
z žabami se krega?

Ali po gorah sneženih
mrzel se košati,
in po grapah se ledenih
s starko zimo brati?

Morda pa bo v kraški jami
čakal do jeseni,
da ga burja spet predrami,
hud bo ko sršeni.

Nič ni res; le pred pomladjo
šel je za obzorje
kožuh si odpel in z ladjo
odveslal čez morje,

tjakaj v severne dežele,
kjer ni konca zimi;
s samojedi in medvedi
tam je in z Eskimi.

Trdozimci[uredi]

Trdozimci belobradi,
trdozimci kot bavbav,
ste se ustrašili pomladi,
ki že vriska iz daljav:
da nič več ne pihate,
da nič več ne plešete
in kot krevljasti berači,
nebogljeni postopači,
kar čez njive, polja, ceste,
k večni zimi v goste greste?
V brke vam se teloh smeje,
ptički in brsteče veje;
smeje se za vami ded:
»O, pomlad prihaja spet!
K nam pomlad gre iz daljin,
kakor svati – cin-cin-cin!«

Uspavanka[uredi]

Aja-nina, aja-nina –
le zatisni očke, Tina!
Noč-zamorka je objela
naše hiše, polja, sela,
zlate zvezde je prižgala,
mesec na nebo speljala,
da je kot cekinov skleda,
ko z neba na zemljo gleda
in se gizdalinsko smeje,
ko potresa veter veje,
poletava čez cvetice,
koder rajajo kresnice.
Joj, pa se zbudijo sove,
dupla zapuste in rove;
pa še medved, ta nadloga,
prihlačal je iz brloga,
pa še črni netopir
zaplahutal je v večer.

Nina-nana, nina-nana
le zatisni očke, Tina!
Spijo vrabci, spijo drozdi,
čakajo le Tino grozdi,
ki zlate se na gorici;
čakajo le Tino hruške,
te medene debeluške –
jedla jutri jih bo Tina,
aja-nina, aja-nina!