Rožmanova Lenčica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Rožmanova Lenčica
(Po narodni pripovedki)

Josipina Urbančič Turnograjska
Spisano: Zora 1853
Viri: Josipina Turnograjska, njeno življenje in delo, 1921 dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V.dno

I.[uredi]

Zopet je objel sveti večer snežnobelo zemljo, zopet se vsako srce hvaležno vzdiguje k Večnemu, da se je usmilil izgubljencev ter je ravno na ta večer poslal odrešenika na greha polno zemljo.

Polnoč je blizu. Sveti mir je razlit čez hribe in plan. Mila luna spušča bledo luč v malo izbico, kjer nastavlja mlada lepa Gorenjka pazljivo ušesa na vrata. Večkrat ustavi sapo, da bi mogla bolje slišati. Toda vse je mirno in mrtvo. Deklica odpre tiho vrata in smukne iz sobe. Kmalu se vrne in postavi na staro javorovo mizo dve posodi. V eni se ziblje čista vodica, v drugi vre v svetlih penah stopljen svinec. Majhna lampica razliva milo svetlobo po izbi. Lenčica hoče po stari svetovečerni navadi svinec vlivati. Še enkrat premeri z bistrim očesom tiho izbico, prime za posodico s svincem, — cvrrk se zasliši in v mrzli vodi se je spremenil svinec v razne male podobe. Lenčica z nežno roko seže mižaje v mrzlo vodo in prime prvo podobico. „Kaj bo?" vpraša tiho. Mlado srce ji hitreje bije. Počasi odpira očesa, pogleda podobo — in jo spusti iz roke, kakor z mrzlo vodo polita. „E, putka," reče nejevoljno smehljaje, „kaj hoče ta pri meni?"

V drugič seže v vodo in boječe pogleda, kaj da je prinesla iz nje. Rdeče ustnice se ji stisnejo, ko zagleda — drevesce. Mlado čelo se ji zgubanči, ko prinese zopet njena roka iz vode — stolček. „Ah, neumne stvarce, kaj se mi silite?" vzdihne Lenčica. Nekoliko jezna poseže po drugo podobo. Ves njen srd se naenkrat spremeni v smeh: „Miška! Usoda poredna, kako mi nagajaš!" Smeje seže vnovič v vodo in privleče iz nje — mal prstan. „Prstan!" reče tiho in počasi. „Kaj pomeni prstan? Oh, Bože moj, kako pa je to mogoče, ko ni mladeniča, da bi mi ga na roko nataknili" Pobesi se ji krasna glavica. Rahel vzdih ji pride iz mladega srca. „Pa — saj je še dosti podobic, morebiti najdem vendar pravo med njimi. Leniča, nikar ne obupaj."

Tako se tolaži mlada Gorenjka, vtakne malo roko v vodo in — „Lenčica, — kje si, ali še spiš? — Ustani! Čas je, da gremo!" Tako zadoni glas njenega očeta pri vratih.

Prestrašena, z gorečim licem in z bijočim srcem skoči Lenčica od mize. Svetilna lampica ugasne za hip. Voda, svinec in podobe, vse je pokopano pod zimsko suknjico preplašene deklice.

Skozi tiho noč pokajo puške mladih Gorenjcev, da se trese zrak in da se stoterni jek oglaša od bližnjih gora. Z visokih vrhov se gibljejo sveteči plameni proti dolini, kot da bi žareče zvezde plesale po temnih gorah. Luč se prime luči, cele vrste se bližajo cerkvi in svetijo svojim nositeljem na poti v svetišče, kjer se obhaja spomin svetega dneva.

Tudi Lenčica odide v družbi svojih sorodnikov v cerkev.

In podobice? Deklica na tihem vzdihuje po njih. Nemila usoda ji je zakrila z gostim zagrinjalom ravno to, kar bi bila najrajše videla in vedela. Neusmiljena usoda!

II.[uredi]

Pomladansko jutro je. Krilati prebivalci gostosenčnih borštov pošiljajo svojo milo pesem v jutrohladni zrak in budijo mlado Lenčico iz sladkih sanj. Kmalu stoji krasna deklica pred belo hišo svojega očeta. Hladen veter ji pihlja v okrogla lica, in nje rdečica se meri s krasno zarjo mladega jutra. Njeno živo oko se ozre na mokro nebo, na katerem plava tu pa tam rahel, tanek oblak kakor bel labud. Prijazno se smeji mladi Lenčici bela cerkvica z zelenega hriba in vžiga v čistem srcu božje občutke. Sedaj pozdravi zlatorumeno solnce snežne kipe strmih gora, razlije se kakor zlato morje po hribih in ravninah in zabliska se tisoč in tisoč biserov po krasnih, ljubko dišečih cvetlicah. Kmalu pere lepa Lenčica svoj majnolični obrazek v mrzli vodici žuborečega studenca, ki se razliva kot srebrni trak naprej in naprej in spušča svoje šumeče pesmice in svoje srebrne bisere čez belo kamenje.

Harmonija, ki se razliva v prijetnem žuborenju vode, v migljanju cvetlic, v šepetanju sapic in zboru ptic, harmonija, ki veže in druži vse stvari, ki se pretaka od mične cvetke do življenjetvornega solnca, od svetov do svetov v celi naravi, topi srce Lenčici v neznanem čustvu. Neizrekljivo hrepenenje se vzbudi v njenem srcu — kar zašumi v bližnji gošči in lep mladenič stopi pred njo. Bliža se Lenčici in ji prijazno želi „Dobro jutro". Nekaj kakor strela spreleti v tem trenutku srca obeh. Osupnjena pobesi Lenčica modre oči v bistro vodo, kjer se trese nje lepa podoba. Njeno obličje je ko z zarjo oblito. Hoče mu vrniti pozdrav — a glas ji zastane. Mladenič stoji začuden pred njo, isto čustvo vnema njegovo srce. Njegove goreče črne oči počivajo na mladi deklici, ki stoji pred njim kakor rujna rožica. Boječe dvigne Lenčica svoj svetli pogled na mladeniča: Pavlove plameneče oči se srečajo z njenimi: — izlila se je duša v dušo. In kmalu se zliva tudi srce v sorodno srce. Kako? — ne vem. Le studenec igraje mimo nju žuboreč je ujemal sladke besede in jih je pokopal v peneče valčke ter jih je nesel dalje in dalje. In kjer je zapustil svetlo kapljico, tam je vzrastla rožica, žarnejša kakor vse druge cvetlice.

Lenčica je vsa srečna. Njeno srce je zvezano s srcem dobrega Pavla, ki živi samo za njo. Neprenehoma se zlivajo sladke pesmi iz njenega srca in na licih ji vedno igra vesel smehljaj. In kadar se snide s Pavlom in ji njegove mile besede pripovedujejo, kar tako sladko čuti v veselem srcu, o takrat nima širna zemlja bolj srečnega bitja, kakor je ona.

Toda malo časa še-le uživata Pavel in Lenčica svojo srečo, ko že gorijo grmade po strmih vrhovih kranjskih gora — v znamenje, da je kruti Turek udaril čez mejo in da je treba na vojsko iti. — Ta glas pridere tudi v tihomirne Češnice, kjer živi oče Rozman s svojimi hčerkami. Sedem jih ima. Toda najlepša, najboljša, najumnejša je vrla Lenčica.

Rozman je svoboden kmet in mora, kakor vsi drugi svobodnjaki udariti na Turka, ako čez mejo priplenijo. Srebrni kodri krijejo Rozmanovo glavo, — breme mnogih let mu šibi oslabljene noge. Sam ne more iti na vojsko, sina nima, a najeti namestnika ne sme. Britke solze mu kapljajo na sivo brado. Ne ve in ne more si pomagati.

Med tem sedi njegova brhka Alenčica v svoji izbi in zamišljeno poveša v tla leskeče oči. Slišala je, kaj navdaja njenega ljubega očeta s tako žalostjo, videla je, da toči sivi starček grenke solze, a si ne ve pomagati. Tu ji njeno blago srce pove, da mu mora ona žalost v veselje spremeniti. Rodila se je misel v njeni bistri glavici, da bi šla ona namesto svojega očeta na vojsko. Že hoče to povedati svojemu očetu, ali naenkrat se stisne veselja polno srce. Lenčica se spomni svojega dragega Pavla. Od njega se ločiti, njega zapustiti in iti na vojsko — ta misel je prestrašna za ljubezni gorečo Lenčico. Skoraj ji podere njen sklep, da bi pomagala očetu. Dragi žalostni oče na eni — in ljubljeni Pavel na drugi strani — kaj naj stori. Dolgo se bojuje njeno srce. Vendar zmaga dolžnost. Žrtvovati hoče svojo srečo, svoje srce in morebiti tudi življenje svojemu očetu.

Tiho veselje zmage se bliska iz njenih žarečih oči, ko stopi v stanico k očetu. Milo mu reče: „Ljubi oče, obrišite svoje solze, smehljajte se zopet. Vidite, vaša Lenčica hoče iti mesto vas na ljutega Turka. Ona ga bo drvila čez mejo, da ga nikoli več ne bo mikalo hoditi h Kranjcem v goste."

Solze žalosti se Rozmanu spremenijo v solze veselja. Njegovo srce se topi hvaležnosti, da mu je Večni dal tako blago in srčno hčerko. Vshičen jo stisne na svoje prsi in reče: „Pojdi, pojdi, hčerka moja! Bog, ki ti daje pogum, da hočeš svoje mlado življenje postaviti v nevarnost za življenje svojega sivega očeta, on te bo varoval, on te bo pripeljal zopet zdravo in veselo v domovino in v moje naročje ... Pojdi, dete moje, pojdi! Bog bodi s teboj!"

Vojaška obleka je že pripravljena za Lenčico, ognjevit konjiček rezgeta v hlevu očeta Rozmana; vse je pripravljeno za odhod. Le srce, ubogo srce junaške deklice je vedno bolj tužno. Saj bo zapustila vse kraje, kjer je uživala rajsko veselje mladosti, saj mora zapustiti vse, kar je njena sreča, njeno življenje — svojega Pavla. Njeno srce neskončno trpi — toda en sam pogled na starega očeta — in zopet je trdna. Saj bo tudi v tujini njeno srce ostalo zvesto dragemu Pavlu, saj ljubečih se duš ne loči ne čas, ne kraj. Toda videti ga mora še enkrat, slišati od njega besede, ki so ji nebeški glasovi — reči mu z Bogom. Ali kje in kako? — Umna glavica si kmalu pomaga.

Že davno je razkrila svoje, ljubezni vroče srce stari Marjeti, svoji nekdanji pestunji, že davno ji je povedala, kako srečna je v ljubezni do svojega Pavla. Pri njej upa dobiti pomoči.

Ko se hladni mrak razlije čez hribe in log, stopi Lenčica k stari Marjeti in ji laskavo reče:

„Marjeta, kajne, ti me ljubiš?"

„Kako pak, Lenčica moja. Ljubila sem te, ko si bila še mala, mala stvarca, zibala sem te v naročju in cvetke sem ti trgala. Ali kako si mi tudi vrnila to mojo ljubezen, draga deklica! Ali se spomniš, ko ..."

„Marjeta" — ji seže Lenčica v besedo, „ali mi hočeš pomagati, ali mi hočeš vzeti veliko težo s srca."

„Le povej mi jo, milica moja, stara Marjeta zate vse stori". „O ti ljuba, zlata Marjetica ti," vsklikne Lenčica od veselja in se je oklene okrog vratu, „kako dobra si ti. Tak pojdi k Pavlu in mu povej, da moram v treh dneh iti v važnem opravilu za očeta daleč v tuje kraje. Težko, neskončno težko se ločim od njega, toda ljubezen do očeta mi veleva tako storiti. Ako me ljubi, naj me ne vpraša, kam in zakaj me pelja usoda proč. Le toliko smem reči, da me kliče od tod sveta dolžnost. Da majko božjo še enkrat poprosim za pomoč, pridem tretji dan zjutraj v cerkvico Matere božje na jezeru. Tam želim in upam najti tudi Pavla. Eno ga prosim: naj molči, naj mi zaupa, naj mi nikar ne teži srca z vprašanjem, na katero odgovoriti ne smem. Sporoči mu to in pozdravi mi ga."

„Bom," reče Marjeta, „le mirna bodi!"

Drugo jutro izve Pavel žalostno vest, ki mu trga srce. Nepopisna žalost in tuga ga obide pri misli, da ga hoče ljubljena Lenčica zapustiti, da se hoče ločiti od srca, ki le zanjo gori, hoče oditi v tujino. „Lenčica, ti me ne ljubiš!" vsklikne britko in skrije solzno obličje v roke. — Toda spomni se njenega sivolasega očeta, spomni se na dolžnost Lenčice pomagati mu. Počasi se pomiri. „Lenčica, preblaga dušica!" vsklikne, „o pojdi, kamor te kliče dolžnost! Tvoj Pavel te pozna, čuti tvojo ljubezen, in ceni tvoj sklep, kakor zasluži."

S težkim srcem pričakuje Pavel dneva ločitve.

III.[uredi]

V mirnem zrcalu Blejskega jezera se ogleduje tretji dan zlato solnce. Nobena meglica ne temni modrega neba, ki objema s svojo neskončno modrino mogočne snežnike. Kar priveslata od dveh nasprotnih strani dva lahna čolnička proti otoku. Eden nosi tiho in zamišljeno Lenčico, drugi žalostnega Pavla. Oba sta nema kot mirna vodica, po kateri se vozita. Lenčica stopi iz male ladjice in zleti kot urna srnica po stopnjicah. Skrita moč jo vleče v cerkev k majki božji. Tihi mir, ki tukaj prebiva, ji napolni srce z nepopisnim občutkom. Čuti prisotnost Večnega in to sveto čustvo se izlije v gorko molitev.

Kmalu stopi tudi Pavel v cerkev. Njegove oči obstanejo na Lenčici, ki kleči pred oltarjem; a njegove noge so kakor navezane na tla, ne upa si iti dalje po cerkvi, ne upa si motiti svetosti, ki tukaj kraljuje. Kakor na višje povelje se mu pripogne koleno, njegove roke in oči se dvignejo proti nebesom in njegova duša se razliva pred Bogom.

Tako mine nekaj trenutkov. Zdaj se dvigne Lenčica. Svoje srce je razkrila Bogu in Materi božji. Ko stopi Pavel iz veličastnega svetišča, mu poda Lenčica svojo desnico. Molče jo stisne Pavel na bijoče srce, v njegovem očesu je razlita njegova duša. Mir in pogum sijeta iz modrih oči lepe Lenčice in vžigata enake občutke tudi v Pavlovem srcu. Srčna ostaneta oba pri slovesu. Tihe vode mirnega jezera, zlato solnce na nebu, zeleni bregovi in goli vrhovi sivega Triglava poslušajo vroče prisege, ki se izlivajo iz njunih src.

„Ako mi da Večni, da zopet srečno zagledam svojo domovino," reče Lenčica, „naj bo ravno ta kraj, ki je zdaj priča najine ločitve, tudi priča najine večne zaveze." Pavel jo objame. „Zvesta ostani." — „Moj bodi večno!" — se še sliši in s težkim srcem odhitita vsak po drugih stopnjicah v svoja čolnička. Otožno, tiho plava čolniček z Lenčico po mirnem zrcalu bistre vode. Kmalu pride domov. A naenkrat izgine in namesto Lenčice stopi čez malo časa — lep mladenič iz njene izbice. Moško oblečena Leniča poklekne pred starega Rozmana, njegove solze močijo njene zlate lase, njegove ustnice kličejo blagoslov in srečo z nebes. Leniča vstane, poda očetu, sestricam in drugim pričujočim svojo roko, še enkrat obrne žarni pogled proti domu svojega Pavla, kristalna solza ji pade iz jasnega očesa — pa se dvigne trdno in pogumno na mladega vranca rekoč: „Z Bogom! Kmalu se vidimo." Spodbode konja in zgine, kakor da bi jo bila burja odnesla.

IV.[uredi]

Lenčica je med cesarsko armado. Nežna roka krasne slovenske junakinje šviga z ostro sabljico, kakor da bi ji bila igrača. Med vojaki je vedno srčna in vesela. Toda kadar pokrije zemljo tiha noč, ko priplava srebrna luna na temno obnebje in si Bog na nebeškem oboku tisoč in tisoč zlatih lučic prižge — se utrinjajo vroče solze iz lepih oči mlade junakinje. Vroči vzdihljaji se dvigajo iz njenega mladega srca, ki se z nepopisnim hrepenenjem vrača v domovino.

To ni moglo vojakom dolgo skrito ostati. Že marsikateri je zapazil britko žalost mladega vojaka, mislil je in mislil, kaj bi bilo vzrok, da lepi mladi vojak, ki je po dnevi bolj vesel in srčen, nego vsi drugi, po noči grenke solze pretaka. Tanka, vitka in nežna postava tega junaka zbudi pri drugih vojakih misel, da je njihov tovariš morebiti — deklica.

Kar le morejo, poskusijo, da bi zvedeli resnico. Zato peljejo mladega vojaka v prodajalno, kjer je mnogo lepih reči na prodaj, ter si mislijo: ako je deklica, si bo zbirala ženske okraske, lepe šopke in raznobojne trakove. Toda bistro oko prebrisane Gorenjke hitro zapazi zvijačo. Njene roke sežejo po ostrih sabljicah, po svetlih puškicah in radovednežem je spodletelo. Drugič ji ugladijo stopnjice tako, da ji je moralo spodleteti, in si mislijo, ako je mladi vojak deklica, bo pri padcu milo zajokala, ako je pa dečko, bo zaplental in zašental. Lenčica res pade in zdrkne po gladkih stopnjicah — ali ni se milo zajokala, ampak je krepko zaplentala, zašentala.

Cesarsko ležišče je ravno blizu Donave. Vojaki imajo svoje vaje. V vseh rečeh se meri hrabra Lenčica s prvimi junaki. Kar pride od cesarja povelje, da se sme tisti, ki prvi prejezdi široko Donavo, za plačilo svoje srčnosti vrniti domov.

S tresočim srcem zasliši Lenčica novico. Kakor silni vihar se vzbudi v njenem srcu želja, da bi mogla to doseči. Saj je to njeno edino neskončno hrepenenje, da bi mogla oditi zopet nazaj v domovino; saj jo vlečejo neprenehljive želje le nazaj k njenemu ljubemu Pavlu in k sivemu očetu. V treh trenutkih se spremene te želje v trden sklep, da hoče tudi ona poskusiti prva prejezditi motno Donavo.

Zlati prstan zažene v peneče se valove rekoč:

„Ako zna prstan plavati, zakaj bi pa jaz plavati ne znala!" Srčno zapodi svojega konjiča v mrzle valove in predno so drugi na sredi vode, se smeje Lenčica že na oni strani reke. Sname z glave bojno kapico in dve rumeni kiti ji mahneta po plečih. Obrne se proti strmečim tovarišem in jim reče smehljaje: „Ste imeli lepo tičico, pa niste znali držat' jo" ...

V.[uredi]

Veselo in milo donijo zvonovi na Blejskem otoku. Petje in ukanje se razlega po jezeru, da veselo odmeva stari Babji zob; — in zopet veslata dva čolnička proti cerkvi Matere božje. V enem je — Lenčica, vesela nevesta, v drugem pa Pavel, presrečen ženin. In solnce se njima smeje na jasnem nebu milejše ko kdaj poprej, in stari Triglav kipi veselo v nebo oznanjevaje slovenskemu rodu, da se obhaja večna zaveza njegove vrle junakinje z blagim Pavlom.