Rožica (Jan Zdeněk Veselý)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rožica
Ivan Z. Vesely
Izdano: Zora 8/1 (1872), 1
Viri: št. 8 dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V logu temotnem, kjer gozd zeleni
Ponižno iz črnega maha cvoteče
C i t e r e hčerka — roža, moli,
Povzdiga cvetje živo rudeče.
Pohlepno gleda okolo sebe,
A prazna narava, pusto je vse;
Tu k Veneri reva izdihne.

Bolno krasoto boginja zazre,
Končati če njeno revo.
Pastirja mladega pošlje tje,
Da vtešil samotno bi devo.
Ta rožico vgleda in pribiti
Poljubi očaran jo, vtrga* tiši

Na prsi jo svojo, da vtihne.
Zdihujo k boginji, ko rožica ta.
Dekle marsiktero ljubeče.
Okrutna pa Ciprida nič ne ima
Kar prsi bi vrač'lo trpečo;
No sme se ljubavi lepo veseliti,
Kaj hasni še potelej lepemu biti.
Daj Venera takej — pastirja.