Rožiček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rožiček
Mateja Reba
Spisano: Ana Potokar
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Povsod se dogajajo pomote in taka pomota je bil Rožiček. Če bi ga pogledali, sploh ne bi rekli, da je parkeljček! Vsi ostali parkeljčki so bili črnolasi, imeli so živahne, temne očke, Rožiček pa je imel modre oči in svetle lase. Če mu ne bi med njima štrlela dva rožička, bi ga lahko imeli za angelčka, tako je bil ljubek.

Pa tudi sicer se je Rožiček razlikoval od svojih vrstnikov. Učitelji so imeli kar naprej težave z njimi! »Danes se bomo učili, kako najbolje prestrašiti otroke, ki nočejo spati!« je rekel nekega dne Lucifer, ko so imeli pouk. »Pocukamo jih za ušesa, jih uščipnemo v lička…Kaj je Rožiček, zakaj spet dvigaš roko?« »Ampak učitelj, otroci so ljubki in zabavni! Se ne bi raje igrali z njimi in jim pomagali, da bi lažje zaspali? Lahko bi jim zapeli kako uspavanko in jih zibali, dokler ne bi utonili v sladke sanje!« »Rožiček!« je zarobantil Lucifer. »Si pozabil, kje smo? To ni angelska šola! Spet ti bom moral dati nezadostno iz strašenja!« Rožiček je bil žalosten, Lucifer pa jezen. »Res ne vem, kaj naj naredim s tem našim Rožičkom!« se je pogovarjal z ostalimi učitelji. »Ne morem in ne morem ga naučiti, kakšen mora biti pravi parkeljček! Predober je in to ne spodobi! Danes je rekel, da otrok, ki ne morejo spati, ne bi strašil, pač pa bi jim pel uspavanke in jih zibal, dokler ne bi utonili v sanje!« »Nezaslišano!« je rekel Belcebub. »Grozno!« je menil Parkelj. »S tem Rožičkom moramo nekaj ukreniti, drugače nam bo povsem izpridil mladež! Si predstavljaš, kako bi bilo, če bi ga vsi ostali posnemali? Postali bi podružnica nebes, naša zlata mladina pa angelčki!« Vsi so se strinjali, da je treba nekaj ukreniti. Toda kaj? Nazadnje se je spomnil Parkelj. »Opraviti bo moral preizkus iz hudobije in če mu ne bo uspelo, bo za vedno od nas! Poslali ga bomo na zemljo in nekomu bo moral narediti nekaj zelo grdega in hudega, potem ga bomo sprejeli nazaj medse!« Vsi so se strinjali in poklicali so Rožička.

»Dober dan,« je učitelje prijazno pozdravil Rožiček. »Kako se imate?« Učitelji so se z grozo spogledali. Ta Rožiček je bil res nemogoč! Kje pa ste še slišali za parkeljčka, ki bi bil vljuden? »Pogovarjali smo se o tebi, Rožiček,« je rekel Lucifer. »Veš, da si naš najslabši učenec in tako ne gre več naprej! Nekaj moramo ukreniti. Dogovorili smo se, da boš moral opraviti poseben preizkus, če boš še naprej hotel ostati pri nas!« Rožiček je začudeno pogledal. »Najboljši sem v matematiki in spoznavanju narave, pri telovadbi sem vedno najhitrejši!« »Že, že, toda sam veš, da ti strašenje in drugi predmeti, ki so za nas, parklje, pomembni, ne gredo od rok!« je bil nestrpen Lucifer.

»Kaj pa bom moral storiti?« je zanimalo Rožička. »Šel boš na zemljo in nekomu boš moral narediti nekaj zares grdega, nezaslišanega, za ljudi, seveda!« je dejal Parkelj. »Oh, ne!« je skoraj zajokal Rožiček. »Ne morem!« »O, pa moraš! Če hočeš ostati pri nas, potem boš to storil!« je dejal Belcebub. Nič ni pomagalo, Rožičku so naslednji dan pripravili popotno torbo in moral je vzeti pot pod noge. Vsi trije učitelji so stali na vratih in mu delili nasvete. »Le potrudi se, Rožiček!« je svaril Lucifer. »Ne odlašaj predolgo, pošteno jo zakuhaj prvemu, ki ga boš srečal!« mu je svetoval Parkelj. »Dlje ko boš premišljeval, težje bo!« »Opazovali te bomo!« je povedal Belcebub, »zato nikar ne misli, da nas boš lahko ogoljufal!« S težkim srcem je Rožiček odšel. Še nikdar ni bil na zemlji, saj je bil še premajhen, zato je radovedno opazoval vse okrog sebe! Jej, kako je bilo lepo! Nad njegovo glavo so šumela mogočna, zelena drevesa, ptički so peli, čez travnik, poln rož, se je vil srebrn potoček! Veliko lepše je bilo kot pri njih in Rožiček ni razumel, zakaj so jih učitelji vedno svarili pred zemljo. Sedel je pod mogočno bukev in odprl torbo ter so lotil popotnice. Ko se je okrepčal, je krenil naprej, toda njegov korak je bil vedno težji. Spomnil se je, da ni prišel uživat, pač pa naredit nekaj grdega, hudobnega, da bo smel nazaj domov. Jej, kako mu je bilo hudo!

Toda imel je srečo! Nikjer ni srečal žive duše. Že se je razveselil, da se bo lahko vrnil in učiteljem rekel, da ni nikjer nikogar našel, da bi mu kaj ušpičil, ko je pred seboj zagledal najlepše bitje, kar ga je kdaj videl. Sredi travnika je stala majhna, ljubka gozdna vila in nabirala marjetice! Rožiček je kar obstal, očaran od njene lepote. Imela je dolge, svetle lase, ki so plapolali v lahnem vetrcu, oblečena je bila v sinje modro obleko, pošito s bleščicami, v rokah pa je imela čarobno palico z zlato zvezdico na koncu. Poplesavala je po travniku in si pela. Rožičku je bila tako všeč, da je kar pozabil, po kaj je prišel na zemljo. Gledal in gledal jo je, ves prevzet. Njega pa so opazovali njegovi trije učitelji, ki so še vedno stali pri vratih, da bi videli, kaj bo ušpičil Rožiček. »No, kmalu bo nazaj,« je modroval Lucifer. »In še vilo je srečal! Prestrašiti dobro vilo je še posebej težko in če mu bo to uspelo, bo z odliko naredil razred!« »Ne vem, ne vem,« je menil Parkelj. »Nekam dolgo se obira. Da mu ne blodijo kake neumnosti po glavi?« »Tole se ne bo dobro končalo,« je rekel Belcebub. »Rožiček je premehkega srca, še vrabca ne bi prestrašil, kaj šele dobro vilo!«

Ja, tale Belcebub je imel kar prav. Rožiček se še spomnil ni, da bi moral vilo prestrašiti, premišljeval je, kako bi se igral z njo, plesal sredi travnika. Nabiral bi ji rožice in ji prepeval pesmice. Kako bi bilo lepo! Odločil se je, da bo šel k njej. »Hej, deklica!« je zaklical, saj ni vedel, da ima pred seboj gozdno vilo. Vila je dvignila pogled in zagledala Rožička. Obrazek je imel prikupen, toda med lasmi so mu štrleli rožički. Spomnila se je, kaj so jo učili v vilinski šoli, da parkeljčom ne smeš zaupati, ker so hudobni in ti zlahka naredijo kaj grdega. »Jej, parkeljček!« je zavzdihnila in od strahu – omedlela…

Ko je Rožiček to zagledal, se je hudo prestrašil. Učitelji pa so si meli roke. »No, saj sem rekel, da mu bo uspelo,« je dejal Lucifer ponosno. Končno je bil Rožiček le njegov učenec!« »Gozdno vilo je tako prestrašil, da je omedlela,« se je smejal Parkelj. »Jaz pa mislim, da mu je to uspelo po naključju in da je ni imel namena prestrašiti!« se ni strinjal Belcebub. »Počakajmo, da bomo videli, kaj se bo zgodilo!« »Le kaj naj storim?« se je prestrašeno spraševal Rožiček. Stekel je do potočka, z dlanmi zajel vodo in vilo poškropil po obrazu. Za hip je odprla oči, a ko je nad seboj zagledala Rožičkove rožičke, se je spet prestrašila in omedlela. Rožiček je nabral veje in jo pahljal, podložil ji je svojo torbo po glavo in ves prestrašen vzklikal: »Le kaj naj storim, le kaj naj storim? Uboga vila, nisem je hotel prestrašiti! Joj, kako mi je hudo! Ko vsaj ne bi imel teh neumnih rožičkov, potem se me ne bi bala, igrala bi se z menoj in plesala bi po travniku!«

»No, kaj sem vam rekel?« je zarentačil Belcebub. »Rožiček ni nič prida parkeljček in nikdar ne bo, pa če se še tako trudimo z njim!« »Na žalost imaš prav,« se je moral strinjati Lucifer. »Škoda, v matematiki je res dober!« »Rekli smo, da ga ne bomo več sprejeli medse , če ne bo nekoga res prestrašil in svojo obljubo moramo držati,« je menil Belcebub. »Zaprimo vrata, pa ne bo mogel več nazaj!« Vsi trije so se uprli v mogočna vrata in jih jezno zaloputnili. Nastal je strašanski prepih in veter je odnesel Rožičku rožičke z glave. Gozdno vilo pa je osvežil, da se je zavedla in odprla oči. Zdaj je nad seboj zagledala le prijazen, Rožičkov obraz, ki je bil na las podoben obrazu kakega angelčka. Ko je Rožiček videl, da se je vila prebudila, se je veselo nasmehnil.

»Jej, potem sem samo sanjala grde sanje,« si je rekla vila. »Kdo si?« »Jaz sem Rožiček!« je povedal parkeljček, ki to ni več bil. »In kdo si ti?« »Jaz sem vila Rosica. Bi se igral z menoj?« »Seveda!« je rekel Rožiček. Prijela sta se za roke in odrajala na travnik. In čisto mogoče je, da rajata še danes…