Rože (Tomaž Šalamun, 1)
| ← (Preozko) | Rože Mera časa Tomaž Šalamun |
(Hiše in pokrajine) → |
| |||||||
Rože si mi vgraviral na roke. Peč
bobni. Trgam se. Narazen se devljem,
ker hočem začutiti. Ti si sila, ki me
drži skupaj, namazan, spočit feder.
Ce se spustim, skočim skupaj. V hipu.
In to mi paše. Pa ne bo kri, kar požiram,
ampak drugačna slast. Oblizujem se in
čutim. Točko gravitacije imam v svojem
centru. Ruvanje, ruvanje samo krepi
to notranje jedro, draži in boli ga,
dela ga blaženega. Največjo hrano
dajejo izničevanja. Ko me napadeš in
se me naveličaš. Fuge so v meni. Zlata
malta. Samo ti se lahko s tem igraš.