Roža in golobica

← Odkod reveži?

Roža in golobica Slovenske legende Anton Medved

Kam greš, gospod? →

Spisano:	Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Rožica in golobica

Ko je božji Sin na križu
zadnjikrat bolestno vzdihnil,
ko je solnce zatemnelo,
ko se je potresla zemlja —
ni ga bilo, ni ga bilo,
da bi čul o božjem Sinu,
le njegovo sveto mater
je ob križu meč prebodel,
me6 prebridki, meč sedmeri ...

A po križu, svetem križu,
draga krvca je pritekla,
namočila suho zemljo,
da je rdeča roza vzklila,
z rajskim vonjem zaduhtela,
nežna ptica, golobica,
dobra Noetova znanka,
obletavala je Sina
in na križ je slednjič sela.

V rano mu je kljunček dala,
v rano, v desno stran krvavo
in popila sveto krvco,
da bi je ne bilo škoda,
da bi ne močila zemlje,
da bi ne hranila rože,
ki pod križem je duhtela.
— Aj, ti nežna golobica,
golobica lahkoverna!

Pravijo, da Sin se božji
vzdramil je in jo pokaral:
"Golobica lahkoverna,
kje si vzela nevoščljivost,
da bi roži odtegnila,
mojo drago srčno hrano.
Aj, ti smela golobioa, —
Noetu poslanka z neba —
rdeči kljunček te izdaja!"

Golobica z rdečim kljunčkom
proč od križa je zletela,
proč, tje daleč v tuje kraje,
da bi se ne sramovala
svoje nepremišljenosti,
Roža, s stebelcem bodečim,
kot spomin na božjo krono,
pa še dalje je duhtela,
širila Ijubezen božjo
med izprijenim človeštvom.