Ritem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ritem
Alojz Uhan
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Modrasi[uredi]

In pomislim: tako se Ijubijo modrasj,
v brlogu,
zavezani, zavozlani, droben ugriz do smrti mamljiv ugriz
skoraj poljub, skoraj iz ljubezni.
Ližeš me kot sladoled s preiskujočim, razcepljenim jezikom ' v mislih me stresajo
strupniki.

Spet se gledava s pripravljenimi telesi[uredi]

Spet se gledava s pripravljenimi telesi
kot boreča se srnjaka pred zadnjim sunkom in ne tvegava nepozorne misli
in tudi kadar jeva, morava jesti iz skupne sklede, da si ne bi skrivaj vlila strupa v jed,
in kadar spiva, morava spati skupaj,
da si ne bi nastavila razstreliva pod vzglavje, in kamor greva, morava hoditi skupaj,
da se ne bi počakala v morilski zasedi,
in morava se držati za roke,
da ne bi skrivala orožja v dlaneh,
kajti vse je smrtno v najini goli bližini,
tudi najbolj drobno bodalo naju v hipu izprazni in igla nama skali oči
in je spet noč, prvi dan.

Strup[uredi]

včasih obmolkneva in ne poznava niti strupa, ki bi bil zanesljiv za oba;
in če se vreva v prepad,
lahko kateri od naju zadnji hip odkrije svoja krila, ker je bil ves čas ptica;
in če zabredeva v reko,
lahko kateri od naju nenadoma zadiha na škrge,
ker je bil ves čas riba,
in tudi če se samo dotikava,
lahko nekoč zavohava tujost najinih vrst,
in se zaveva, da so naju ustvarili različni bogovi, in naju čakajo različne smrti in večnosti, oddaljene bolj kot vsak molk, potopljene v tišino,
mrtve.

Rakete[uredi]

Tega ne bodo nikoli razumele, čeprav ljubijo in morda ravno zato hočejo priti vedno bližje,
ti pa jih potrebuješ daleč proč onkraj cest, gozdov, rek in mest, stoletja bi morala preteči,
velike bitke se dobojevati, kraljestva vstajati in strohneti; ljudje bi morali z raketami odhajati na počitnice, in se zagoreli vračati
z zvezd, in se marsikaj
bi se moralo zgoditi - one pa se že naslednje jutro vse dišeče in domače usedejo na tvojo pisalno mizo,
gole noge jim samozavestno bingljajo izpod čipkastega perila, in ko se hitiš
dotakniti smejoče krasote,
se zaves, da ne bodo nikoli razumele.


O vijolicah[uredi]

Ko sem zagledal njena stegna, sem prebledel.
Bila je pomlad in avtomatično sem ji začel slediti, nisem bil edini. Kmalu se nas je že cela procesija pomikala za njo po parku in ko je smrklja nenadoma obstala, smo se ukipili, zakrknili,
in ko se je predrzno ozrla, smo se spremenili v trave, pomladanske rože, grmovja,
cel park smo ozeleneli s svojo strastjo in rosna,
sloka smrklja se je sprehajala po parku,
njena stegna so nam dirigirala metabolizern,
šolski zvezki v njeni torbi so se nam režali s svojimi belimi, zavihanimi robovi,
mi pa smo si maskirali zrkla med listi in travami
in doktorji med nami so pozabili na doktorate, cestarji na ceste, profesorji na predavanja, trgovci na dobičke;
vsi smo se začutili v usodnem, nevarnem bratstvu,
in drug drugega brezobzirno zakrivali z vejami,
dušil: s koreninami, odrivali z debli,
da so počasi začele propadati vijolice med nami,
in nato trave in grmovja,
dokler niso ostali le se največji brasti,
ki jim je krasna smrklja veselo pomežiknila,
in je tudi njim razgnalo krvotoke
in so se zaceli sušiti, razkrajati, podirati,
smrklja pa si je popravila krilo in stopila v avtobus.


Priči[uredi]

In naenkrat sva tako sama, edini priči,
in. če si vse poveva, ali si vse zamolčiva,
je težko kje kakšen bog, ki bi mu bilo mar,
in bo ostal nesojen sleherni poljub, sleherni krik. Ta bližina je grozljiva.
Kot zraščena s trebuhi in vekami se utapljava
u zrklih,
naenkrat tako sama,
edini priči.


Izgnanca[uredi]

1zgublajava dneve in jih potem preštevava kot preštevajo mrtve po bitki
 Ko slehernemu še previdno potipajo žilo
nato pa mu snamejo kovinsko značko z vratu,
da nastane brezimno truplo za skupinski pogreb. Preštevala bova dneve dokler se ne razpršijo
v hipu kot beneški golobi
in izpraznjeni trg postane težak kot katedrala, obrizgana s krvjo.
Preštevala bova dneve in sonce bo temnelo
ali pa nama bodo le motnele oči,
in počasi bova izgubila sence s telesa,
in bova mučno naga in bleda kot izgnanca, in si ne bova zmogla več manjšati groze
in bo miru! zadnji dan.


Pobeg[uredi]

Ves čas bova preživela, pripravljena za pobeg,
vse noči bova prebedela prisesana in se privajala
s telesi in se jih učila na pamet. Vse kite in mišice, vse bradavice in brazgotine na kozi,
da bova nekoč, ko graničarji zaspijo,
v temi našla vse znane zaklone
in med preizkušenimi sencami spolzela do meje brez strela v hrbet, živa.
Zato bova ves čas prežala, pripravljena za pobeg,
in čeprav se morda samo potrebujeva,
nama ne preostane drugega kot dolgo ljubljenje, zarotništvo v molku in sleherni besedi do noči,
ko bova zbrano vstala in do jutra izbrisala zadnji spomin.



Filozof[uredi]

Ne dovoliš mi v sobo, ko se oblačiš,
niti v kopalnico, ko si česeš lase zvečer,
ko stojim zunaj pred vrati in v osvetljenem oknu gledam filozofa, ki se sklanja nad knjigami;
In začenjam na tihem preklinjati in stiskati pesti,
filozo/ pa siri roke, kot da je vse izgubljeno,
.in potem se prismeješ ti, vsa nališpana in dišeča
in filozof ne sluti, da ga bos prehitela, da bos se danes plesala in pila vino,
se danes si ogrinjala mesečino čez gole rame
in se kot čarovnica dotikala stvari, da bi ozelenele. In ko bo filozof obupan odkimal z glavo,
bo polje že zdavnaj preorano in žito posejano, ves svet bo pognan v novo rast
in čeprav si bo filozof pulil lase,
bos ti hitrejša,
in že jutri mu bodo plezali otroci po kosati bradi
in grizli piškote,
ki jih bodo prislužile njegove žalostne knjige
in vsak, ki jih bo bral, bo vedel, da ne more biti cisto res, .
ker si bila ti hitrejša
in ni več mogoče odčarati sveta.


Okna[uredi]

Okrutni so večeri, ko živiva v osvetljenih oknih stanovanja, in bereva knjige in si kuhava kavo,
in samo včasih bežno začutiva, da naju opazujejo, da v procesiji prihajajo iz teme, naslonijo glavo
na okensko sipo, da zamolklo, komaj slišno zadoni,
in si vtisnejo v spomin ves trenutek. Potem ga odnesejo pazljivo kot hostijo
in izginejo in jih ne moreva več dohiteti.
In če so nama v očeh prepoznali nevaren lesk, ga ne moreva več spremeniti,
in če so nama v rokah zaznali morilsko kretnjo,
ne moreva ničesar več pojasniti,
in čeprav se potem slečeva kot spokornika in se do bolečine ljubiva,
ljudje v temi trmasto branijo svoj spomin,
in kmalu nama bodo napolnili noči in se bova bala ugašati svetilke zaradi hladnih dotikov
in nesmiselnih krikov, ki se bodo zdeli grozljivo blizu
glavi in ušesu, skoraj v sanjah.


Vem, tvegam nekaj pekočih prask[uredi]

Vem tvegam nekaj pekočih prask
in nekaj nepremišljenih ugrizov, kot pri igri z malim ščenetom,
ki se ne pozna svojih čez noč zraslih krempljev in zob, ampak krasno je, ko te prevrnem na hrbet,
ko lajava in cviliva in renčiva nad priborjenimi kostmi,
ko se podiva za palico po najgostejših grmovnih in obleživa na parketu potna,
brez moči za spreminjanje,
a ko mi hočeš: zaspati na trebuhu, se te ogrebem in otresem kot bolho, ki je nočem pustiti do krvi, in če ne zadostuje sunek, nadaljujem z brco,
dokler se ne umiriva in pade noč in minejo stoletja in začneva šteti na novo vse od prvega glasu.


Izgon hudiča[uredi]

V antikvarjatu kupil zelo staro knjigo, v njej našel recept za izgon hudiča .
 Potem nabavil žabe, lase stark,
suhe korenine Mrkača in se nekaj nujnih stvari,
zmešal in skuhal, kot je treba,
se namazal pod pazduho, po stegnih, pošprical stene v stanovanju.
Zaradi tega hud prepir z žensko, potem ona v besu zapusti stanovanje.


Nadrealistični scenarij[uredi]

Nadrealistični scenarij: moški stopi v katedralo. Grobna tišina. Daleč spredaj pred oltarjem
Kleči mlada ženska in moli. Nenadoma se obrne. Moški se v hipu zaljubi. Kot v transu stopa proti njej.
njegovi koraki enakomerno udarjajo v čas.
Zenska ga negibno opazuje. Njena lepota počasi sivi, v obraz se ji zarisujejo gube. Moški stopa hitreje.
Ritem korakov naglo pospešuje.
ženska se očitno stara. Moški začne tečt,
tiktakanje korakov preide u enakomeren,
skoraj boleč brezbarven zvok.
ženski odpadejo zobje, koza postane raskava, lasje cisto beli. Od groze moški obstane.
Začne se umikati. Zenska postaja spet mlajša,
vrača se ji prejšnja lepota. Moški se
ji začne približevati, In umikati. In približevati. In umikati. Nekoč pa se odloči. Ne oziraje se
na karkoli stopi k njej in jo prime za rame.
Od obokov katedrale se razlezejo zvoki orgel. Ljudje se zbirajo, pred oltar stopi
duhovnik. Oblečen je v črno.


Punca iz avtobusa[uredi]

Punca iz avtobusa, tretji sedež levo. Vsi jo poznate, ker jo vsak dan počakate pred kinom Siska. Postavite se za njo
in že steče prvi kader. Po malem se potite
in spreminjate ritem dihanja, vrhunec pa sledi navadno pred semaforjem za Šubičevo,
kajti pri Drami izstopi,
vsa gibka in čila, čeprav jo je ta dan že najmanj sto mimoidočih podrlo v kopice
svojih sanjskih senikov in je morala vsakemu posebej razpirati noge in sopsti na cisto njemu ljub način.


Cesta za Brasilique[uredi]

Ko sem prišel v Stapedo, se mi je sanjalo,
da me na poti v Brasilique čaka ogromen črn pajek,
ki je uklet na mojo kri in senco, ter dobro ve, kaj mu lahko napoji in ogrne blodečo dušo. Zato sem zjutraj vprašal krčmarja,
če pozna kakšno drugo pot, a je povedal,
da je glavna cesta tako ravna in udobna,
da ni nobene potrebe zavijati kamorkoli vstran.

Nato sem mu plačal zapitek in rekel,
da bom se naprej ostal v Stapedu in naj mi vsak dan pride povedat, če so že zaceli graditi novo cesto
za Brasilique. Potem sem si preoblekel perilo in odšel k ženski, ta mi je ukradla oko, da ga nisem mogel
že včeraj razliti v reki, ki teče skozi Brasilique.


Metalec nožev[uredi]

Najprej v areno prinesejo steno iz lesa, potem se prikažeta v bleščečih opravah.
,- Ona se postavi pred steno, metalec se s prsti dotakne prvega rezila. Ko vrže, zastane gledalcem dih,
in samo onadva vesta, da so meti popolnoma zanesljivi.
Njegova roka je preveč izvežbana, da bi lahko zgrešila.
Njeno telo je preveč izkušeno, da bi se lahko neprevidno
premaknilo. Predobra sta, da bi se karkoli naključno
zgodilo, in med njima je možen samo umor. To dobro vesta,
in zato si ne gledata v oči. Zato težko dihata in ju vsak
met nanovo izčrpa. Po zadnjem se
vročična objameta,
se priklonita ter odideta. Čeprav ju gledalci kličejo nazaj,
se ne vrneta, kajti naenkrat sta cista, zaupljiva, tako srečna, da se morata zapreti v sobo
in se dolgo, dolgo ljubiti.


Odlitki[uredi]

Ta ljubezen si, ne da bi kdorkoli slutil,
gradi svoj labirint. Kot mehkužec se spaja z njim, raste z njim. Ko umre, ko razpade,
ostanejo njene oblike, njeni natančni
marmorni odlitki.
Zato se nič ne sesuje, ampak zazeva praznina. Znotraj se po dolgih, prepletenih hodnikih spreletavajo netopirji. Duhovi. Včasih mrtvo zatuli veter. Vsak udarec razodene votlo prisotnost smrti. Ta pokopališča so brezupna.


Ljubimec[uredi]

Potem zapre oči. Njen večni ljubimec
se skloni nad njo, jo poljubi, zenska mu vrne poljub;
nato se gladita, vznemirjata, okleneta;
ženska ga začuti v sebi in se srečna predaja,
preide v krč, Potem njen večni ljubimec počasi vstane, se poslavlja, odhaja. Zenska se mu nasmehne.
Čez čas odpre oči, poleg nje leži nago moško telo.
Ženska vstane in odide v kopalnico.

O novih pesmih[uredi]

Moral sem se odločiti, da začnem spet pisati pesmi.
Poleg tistih, ki jih redno pisem že nekaj let.
Da vsaki novi pesmi vzporedno napišem se eno,
drugačno pesem. Naskrivaj. Čutim,
da je v tem nek smisel.
Nekaj podobnega se človeku dogaja pri ženski,
ki jo že dolgo in zares ljubi. Nastane potreba,
da jo začne spet ljubiti. Da poleg stare ljubezni začne novo. Vzporedno. V molku. Naskrivaj.
In če je ljubezen
res dolga, potrebuje vedno več molka, zbranosti.
Nove in nove začetke in nadaljevanja. Kajti na zunaj se ne sme ničesar opaziti.
To pisem povsem iskreno in brez ironije: moja ženska pred ljubljenjem se vedno zastira zavese zaradi ljudi
z ulice. Čeprav v nekem svojem molku
morda gola stopa v mestni avtobus z mesečno karto
v roki. Bistveno je vedeti
in se kljub temu igrati staro, preprosto pravljico.
Darovati obred, katerega bogovi so že davno mrtvi.
Ravno zato.


Noseča[uredi]

Pred ogledalom strmiš le se v svoje oči.
V njihove spolzke zenice, ki se nenehno razpirajo
in zapirajo, ki utripajo kot polne krvi: črne,
tihe in nedoumljivo globoke. Pritiska te, ta globina, in medtem nekdo plava v tvojem trebuhu,
in te brez vprašanja preoblikuje kot mala, bela smrt, iz tvojih prsi dela neke druge prsi, iz tvojih bokov
neke druge boke, spreminja tvoje dihanje, tvoje misli, tudi sanje, mala, bela smrt. In raste, in se skoraj razrašča, te zavzema, in kadar se ljubiš z moškim,
se bojiš, da ti kmalu ne bo ostalo ničesar od tebe,
ničesar, kar bi lahko dala kot ljubezen.
In bo obstajal samo se težak trebuh, ki ti bo zastiral pogled iz postelje skozi okno: mala bela smrt, rasti, mala bela smrt!


Igralke[uredi]

Imajo čudno sposobnost, da se opazujejo tudi,
kadar niso pred ogledalom, in vsaj z delčkom pogleda se nenehno motrijo. Vsak izraz na svojem obrazu skrbno pregledujejo, natančno vidijo,
kako jim pristaja ta ali oni nasmeh, guba na licu, in zaradi tega se zdijo
vedno rahlo odsotne, razen tistih, najboljših,
ki so se zmožne ogledovati v obrazih in v očeh ljudi, in so zato najbolj srečne, če je čim več obrazov,
pred katerimi se potem sprehajajo, kričijo,
pojejo, plešejo, pred katerimi so male, vesele deklice
v hiši tisoč ukrivljenih zrcal;
ure in ure bi se ogledovale,
kot bi verjele, da z vsako novo podobo postanejo
se mnogo bolj lepe.


Letni časi[uredi]

Našobila je ustnice in si odpihala lase s čela. Tisto, kar me je vsakič najbolj vznemirilo.
Vendar ji nikoli nisem povedal. Morda sem se bal, da bi se potem spremenilo. Da bi bilo zaigrano.
Tudi pokazal nisem, ampak samo
z razbijajočim srcem
opazoval. Včasih cel dan ni storila tega.
Včasih sem čakal cel teden. Pozimi sem skrbel, da je stanovanje puhtelo od vročine.
Pomladi in jeseni
nisem maral. Spominjam se, da sem nekoč čakal
cel marec in polovico aprila.


Brodolomec[uredi]

Brodolomec sem in vedno težje sanjarim ženskah.
Tudi ko jih narišem na sipino, ne razumem njihovih teles.
potem jih brišem in popravljam, zares vznemirijo me šele,
ko postanejo čudne spake, pošasti,
ki jih ne upam imenovati.
Obrnjen proč brizgam svoje seme med žabje mreste in v brzice edinega potoka, potem opazujem ribe,
ki se zaganjajo ob belo sluz in jo z repi razbijajo
v neviden prah.

Noči niso več spokojne kat nekoč.
Ko vzide mesec, se iz voda oglasi tuljenje,
nato se dvigajo sence in obnorelo blodijo po sipinah. Nekoč sem zbral pogum in gledal,
bile so odurne spake,
pošasti, ki jih ne upam imenovati.


Hlajenje[uredi]

Ohlajava se kot novorojenca, iztisnjena
iz porodne poti. Kot skrčeni, izgorevajoči zvezdi,
in ko se dotikava, je med nama čedalje več
raskave skorje, in pod njo sva vedno manj staljena.
Z gole kože nama izpuhtevava znoj, ki si ga nisva utegnila izlizati,
in ponovno se skušava spominjati,
kar sva se pred trenutkom razsipno pozabljala brez občutka, da bi lahko minilo. Spet zastonj, zadnja beseda je nerazumljiva, tiho grgranje in oglušujoč, svarilen klic, predzadnja
je bila žrtvovana v krvavem obredu mečevalcev in razdivjanih nosorogov.
Ohlajava se kot novorojenca, spet se na naju lepijo tisočletja, milijoni let, vsa starost zvezd in vesolja,
in zaradi njih sva spet hladni, nedosegljivi telesi, in vsak čas naju bos zagrnila v rjuho
in bodo le še štiri očesa strmela v strop, in v čudno belino onstran njega.


Melodija[uredi]

Hoja je bila dolga in samotna,
taka, kot sem jo vedno sanjal in želel,
Vroča;- izsušena pustinja mi je izsrkala gnoj iz trebuha in lobanje, da sem postal votel
kot glasbeni les in če sem se dotaknil zapestnih žil,
so zazvenele zacvetele neke melodije, ki pa je nato nenadoma zamrla,
kot bi kdo položil težko roko na violino.

A tisti dan sem začutil konec.
Žeja mi je zadrgnila grlo in mi razkrajala nohte v prah, že sem se sklenil zazreti v sonce
in se izžgati v gorišču lastnega zrkla,
ko sem v daljavi zagledal pojočo zensko ob vodnjaku. Prišel sem bliže in spoznal začetek melodije.
Oko mi je zalila solza, bila je zadnja voda, ki me je lepila skupaj, odtlej sem prah,
ki se vrtinči ob vodnjaku, kot bi ga preganjal veter.
V resnici je tista melodija.


Niš ali Zakaj hočem v Evropo[uredi]

Po dolgih letih sem spet potoval v Niš,
v Helas ekspresu, v kupeju prvega razreda je že
,- od Zagreba smrdelo od sezutih čevljev in nogavic, ki sta jih dva brihtneža sušila na radiatorju,
v Beogradu sta skozi okno kupila še bureke
in odprla rakijo ..Zaradi predpisa sem počakal, da je vlak odpeljal s postaje, nato sem odšel
na stranišče bruhat zeleno tekočino in gledal, kako šprica po brzečih železniških pragovih. Nato sem se sprehajal po Nišu, visoki, svetlolasi
Slovenec in kadar sem srečal temnopolto žensko, ki me je ogledovala z oglenimi očmi,
sem se spraševal, če je umazana
tam spodaj, če smrdi in bi bilo sploh mogoče
skozi vse tiste goste, skuštrane kocine; in kadar se je
vame zarezal mali, debeli cigan, me je zapeklo v danki
in sem poiskal klop in sedel, dokler ni hudičev izginil,

Na klopi sem vedno postal otožen in suh, da me je peklo v grlu, in nisem mogel
glasno prekleti Nisa, ampak sem le sanjaril
o potovanju daleč na sever,
fryerbi pred menoj zardevale bledične, prestrašene lepotice
in se skrivale, da jim ne obrijem lerrnezljaub kocin, in bi belolasi severnjaki stiskali riti,
ko bi me srečali vsega razigranega in pripratiljenega na sleherno slabo salo, in bi bit jaz mali, črni,
z vročimi jajci, na Kronenplatz bi jedel lubenice in metal lupine v sonce, ki tam ne ue,
leahoje treba sijati.


Puškina mušica[uredi]

Ko sem pogledal skozi puškino nisalo sem zajecljal od presenečenja, kajti bil je povsem nov vidik, osupljive odkritje in takoj me je zagrabila
plemenita strast, počepnil sem v zaklon in ciljal v pse, upokojence, motoriste, avtobuse. Bil sem,
eot bi po čudežu spregledal, se nikoli mi ni bil dan
tako globok pogled, sleherna duša kot na tapeti,
razgrnjena, razprta, ko sem pomeril vanjo,
lahko sem jo zatipal in gladil kot prestrašenega zajca, jo stiskal k telesu kot zanesljivega psa in jo
celo vroče ljubil, se nikoli nisem občutil
tako predane zvestobe,
tiste, ki jo v sanjah šepetajo otroci, ko rešijo kraljično ali toplo žival, potem se zvijejo v klobčič in ihtijo
od brezmočne sreče vse do jutra in se potem ostane v očeh
topla sled.


Brez smeri[uredi]

Tisti dan sem jo zasledoval na odprto morje, plavala je neverjetno hitro, a. vsakič, ko sem postal
,- zelo utrujen, je vidno upočasnila,
da sem nabral moči;
sredi dneva sem spoznal, da ni nikjer vse obale
in mi je od naporov izginil tudi občutek za smer. Postalo mi je ial nevarne igre in zakričal sem,
naj preneha. Obrnila je glavo, da soji vranji lasje
razbičali oljeno morsko gladino v spenjene, ostre valove,
ne razumem, kako je nato nenadoma poniknila pod gladino,
a zaradi divjega smeha, ki je se nekaj časa odmeval od valovju; sem vedel, da se ne bo več prikazala.

Odtlej plavam brez smeri in vsakič, ko v daljavi zagledam
ladjo, kričim in maham, dokler me ne potegnejo na palubo.
Potem jim pripovedujem zgodbe kot brodolomec, kot pobegli konvikt, včasih se izdajam za sužnja, ki je pobegnil z galeje, včasih sem ranjen guerilec, ki ga je pragozdna reka izpljunila v ocean.
In ko se jim naselim v sanje, ko slišim,
da ponoči kričijo
in napadajo, da suvajo in ječijo od bolečin, takrat neslišno vstanem in se splazim v ocean, vso noč me prijetno oblajajo valovi, do jutra, ko spet plavam brez smeri.


Ples[uredi]

Poltihem jih je tudi strah, otroke,
ki se čudijo divji veselici in moškim,
ki z lopatastimi rokami lomijo ženskam pasove,
in ženskam, ki lovijo veter pod krila,
da bi po ptičje zletele in stegujejo roke k nebu,
in imajo zenice mlečne od zvezd in slepe za svetlobo, potihnem jih je strah, otroke, ki čutijo začetek ekstaze
in lovijo gib, ki bo zamajal ravnotežje, in lovijo besedo, ki bo vse uročila; potihem jih je strah, otroke,
dokler se gostilničar ne ozre na uro in gledajo,
kako se mora vse vrniti na staro mesto,
ko glasba zamre in godci odložijo violine,ženske morajo poravnati obleke,
moški umakniti roke v žepe in na steklenice,
vse strastno izrečene besede morajo postati sladke šale in samo kakšen pijanec sme zasanjati vse do jutra,
ko se bodo zbudili pometači in izbrisali
poslednjo sled.


Selitve[uredi]

Ponoči je pridrla voda in zalila ulico,
ciaje bila kot reka. Ljudje so kričali, da je popustil jez in bo se huje, vlekli so iz kleti velike zaboje
in jih nosili po stopnicah navzgor, voda pa je bila vedno višja, po njej je pia va 10pobistuo in temne,
spolzke sence kot velike umirajoče ribe. Ko so zagledali trupla, so ljudje zastali, začarano so strmeli v grozljivo
jato, ki je kot konvoj počasi plula vzdolž ulice.
Nato se je iz teme nenadoma izluščila
majhna beneška gondola
in v njej je negibno sedela ženska. V roki je držala
prižgano svečo in pozorno, kot pastirica, krmilila nestvarno plovilo natančno sredi jate.
Drobna svetloba plamena seje zrcalila v stotinah majhnih odsevov
posejanih okrog gondole, ko sem pogledal bolj pozorno, sem videl, da odsevajo široko odprta zrkla kot kresnice,
zbrane v začaran roj. Ljudje so zaceli omedlevati in bruhati od groze, ženska pa je z veslom zbrano krmilila mimo nas v temo, in ko seje razblinjala
v daljavi, je bilo njeno veslo tako mirno in negibno,
da ga od tedaj nenehno slutim tik za robom sleherne noči,
kako uravnava selitve ohlajenih teles do jutra,
ko zadoni katedrala in preživeli obstopijo en oltar.


O festivalu poezije[uredi]

Ura je pol treh zjutraj
in ne vem, kdo me je prebudil,
da dežuram kot radioamater in obračam telo v vse smeri sveta, da bi prestregel šifro,
če pride po valovih.
Pesnik sem, nekega dne sem se sprijaznil
s to doiinostjo
in s čudno bratovščino,
ki vsako sekundo štiriindvajset ur na dan
in vsak dan znova preži za glasovi, šiframi in jih z birokratsko trmo zapisuje,
tudi spacane, raztrgane, nesmiselne,
sprejel sem upanje, da bo nekoč nekdo
prepoznal pomen
tudi najmanj razumljivih, zato sedim ob pol treh
in s profesionalnim mirom nastavljam antene in preklinjam, da so zbudili ravno mene,
ko imajo v Ameriki njihov pesniki Jasen dan,
razen če vsi izmozgani spijo po noči velikega festivala
poezije ali pred televizorji gledajo finale med Lakersi
in Bullsi, ali so pred minuto po nesreči tam eksplodirale
vse atomske bombe,
Človek ne more nikoli zares zaupati Ameriki.
Z obzirno telovadbo zbujam matematično polovico možganov; da bi izračunal čas v Ameriki;
ko odbije tri, začutim, da nisem vee potreben,
končalo se je finale ali se je zbudil prvi skrokani
Američan, jaz pa sem PTOStkot ptic,
ciaofolks!


Ritem sveta[uredi]

To se mi je vedno zdela največja Zvijača:
da si zavrtel planet kot vrtavko okoli sonca
in je zato v istem trenutku nekje ura sest zjutraj, nekje poldne in nekje sest zvečer,
in !judje neprestano, vsako sekundo umirajo in se rojevajo,
ubijajo, se ljubijo, čakajo v zasedi, jadrajo, nabirajo pomladno cvetje, se sončijo na pladi, posiljujejo, gledajo Atlantik iz auiona,
in vsaka od slik nepretrgoma polzi s sveta kot iz luknje mesoreznice in ne pustiš,
da bi katerakoli vsaj za trenutek obstala,
da bi se prekinila, umirila in premišljeno začela novo zgodbo, 0 kateri sanja pijan filozof,
ko Ieonca predava nje in začne v gostilni jokati zaradi sveta, ki je ustvarjen brez ritma.


Konj[uredi]

Konja že mesece in leta nismo spustili iz hleva, ko sem mu nadel sedlo, je tope, kot bi ne čutil,
,_ molel glavo v jasli in monotono zvečil šop sena, ko sem se mu uspel na hrbet, sem začutil mrtvo, hladno meso med stegni, stal je kot neroden kip in mižal pred svetlobo, nenadoma pa me je
z enim samim sunkom vrgel iz sedla in izginil. Kasneje sem ga našel v gozdu,
.glavo je zagozdil med debla kot v jasli, in ko sem mu
'pogledal v oči, so bile kalne od pON, ki sojo obnorelo sledile vse mesece in leta samote in vedel sem,
. da ga ne bo nikoli več mogoče dohiteti v tisti daljavi.
Ko je padel mrak, se mi je dal odpeljati nazaj v hlevu, naslednji dan smo ga ustrelili.


Stražar[uredi]

Glavobol je postajal neznosen,
vse noči sem moral prebedeti in si mašiti usta,
da ne bi kričal, slednjič sem sklenil oditi v pustinjo,
ie prvo noč sem jo srečal, imela je tople oči, bila je lahko le smrt, v hipu sem prepoznal
njeno deviško telo in okamenel od pričakovanja, zamišljeno se mi je približala in me obšla brez dotika. Potem sem nadaljeval pot. Srečal sem žensko,
odtlej vse noči kot stražar bedim ob njenem trebuhu, ob mesečini z njega odgrinjam odejo
in opazujem mehke vene pod srebrno kožo,
tiho kri, ki se dviga in upada kot obrežna voda, da izginevajo risbe v pesku in ostane Ie še belina,
na kateri se bodo z jutrom spet igrali otroci kot ob začetku sveta.


Škandal[uredi]

Bil je velik škandal,
ko je profesor zaradi prezaposlenosti odklonil operacijo
bolnega otroka,
ter so obupani starši prišli k njemu domov in ga zalotili,
kako je s svojimi mirnimi prsti strigel pudlja na vrtu.
poklicali so novinarje,
novinarji so pridrveli in slikali,
profesor pa je strigel še nadaljnji dve uri,
da so ga lahko poslikali z vseh možnih projekcij. Naslednji dan so časopisi na naslovnicah objavljali slike belega pudlja
in vsak, ki jih je videl, je moral priznati, da je bilo striženje zares izvrstno.


Hladilnik[uredi]

Prebudil sem se sredi noči, žejen in lačen skrajno pazljivo sem vstal in uspelo mi je, da se ni prebudila
z rjuho sem zakril njena gola stegna,
ki jih je hladila mesečina potem sem odprl hladilnik in malical
in ker se še vedno ni zganila
sem v pričo nje začel obuvati nogavice in si natikati hlače,
kot bi jo izzival.
A ko sem si ogrnil tudi plašč in razpel marelo
sem spoznal, da je prišel čas odločitve
njeno telo je ostalo negibno
in jasno je bilo, da nimam velike izbire.
Odklenil sem vrata in stopil na ulico se enkrat pogledal,
če se je v njeni sobi prižgala luč
okno je bilo temno.
Otoino sem odšel proti pristanišču vedoč,
da se ne bom mogel več vrniti.


Kavarna[uredi]

Nismo vedeli, da smo,
dokler se ni približala nevihta. Pomračilo se je nebo,
ljudje so naglo vstajali izza miz in se gnetli proti vratom kavarne. Obsedeli srno le tisti,
ki smo se odločili ostati zelo dolgo. Ko so po šipah spolzele prve kaplje, smo se spogledali
in se zavedli, da smo.
Nič več skriti v množici slučajnih obiskovalcev. Krčevito smo se oprijeli za Ieozarce,
da so se nam pobelili nohti; marsikdo je tiho zaječal, vendar smo vsi zdržali
in se olajšano spogledali.
-sami naši-,
nas je prešinilo,
-ni izdajalca-.
Hvaležno smo si pokimali in spet sistematično,
vsak po svojih posebnih pravilih praznili kozarce.


Luknja[uredi]

Psihoanalitiki so zardeli od sramu
in genetski inženirji so priznali svoj nesmiselno
ovinkarski pristop k jedru celice
fiziologi so obnemeli kot ostetiproosoldei
in celo atomski fiziki so previdno
zamolčali relativnost
ko jim je zmagoslavni vojak pokazal
kako lahko preprosta, povsem navadna luknja
v meso
izprazni vse njihove teorije
v okorno izkopano
jamo
nad katero ostane le se kamen
preprosta, hladna rudnina,
ki bo zmagoslavno opozarjala
na najenostavnejšo razrešitev
velike uganke sveta.


Monopoli[uredi]

Najbrž ni prava rešitev
Da vržem kocko in mi že zastaja dih
.- in ne želim nobene določene steoillee.
Čeprav se iz navade trudim.
Potem si izmišljam neka nova pravila neke nove igre,
razmeščam nova polja po papirju, iz lesa rezljam čudne figure
kot lealeser: usekan inženir ali izumitelj.
Točno vem, da bi morale biti poteze, ki bi pomenile pravi napor
in take, ki bi vklenile dih, potem pa zasekale do kosti. Brez sprenevedanja,krvavo, do konca.
Potem bi se praskala od sovraštva ali se ljubila kot lepljivi Ieaci odvisno od rezultata.
Ko bi se drugo jutro spet prebudila,
bi premešala karte in brez slabe vesti .začela znova.


Mora[uredi]

Ko zakričiš, je prepozno, takrat si že v krvavem žrelu pošasti ali ti jekleni zobniki cefrajo ude na vlakna
in nihče več ti ne more pomagati. Le stojimo lahko okoli tebe in čakamo, da mine krik in odpreš oči
in nas zagledaš. To je vse, kajti ničesar ne bo več mogoče izbrisati.
Nekje se je zgodilo in odslej
se bo vračalo in prikazovalo se leta in leta kot deldei
razbitega kozarca, ki jih pohodiš z boso nogo
in se zarinejo v podplat. Z vztrajnostjo kristalov potujejo skozi meso in skozi tkiva,
se ko jih ze zdavnaj pozabiš, tičijo nekje v žilah
in včasih boleče zarežejo okoli srca, da zaboli hladno,
kot jekleno rezilo ali kot koraki,
ki jih tiho tiho dela smrt.


Napad[uredi]

27. junija sem po televiziji izvedel, da so nas napadli tanki. Odšel sem v samopostrežbo kupit
trideset puranovih zrezkov in petnajst litrov mleka.
Pred blagajno je bila vrsta, vsi v njej smo molčali in poslušali radijska navodila za primer avionskega napada.
Potem smo od zgoraj zaslišali trušč in nenadoma
so se nam tresle ustnice in smo si gledali v oči
kot zaljubljenci na kolodvoru, in marsikomu je pritekla solza. Potegnil sem robec in
brisal lice zenski,
ki je stala v vrsti za mano. »Hvala«, je rekla
in se naslonila na moje rame, da sem do kosti čutil grozo, ki ji je pretresala lepo telo. Potem so avioni utihnili, blagajna je začela spet zvoniti,
mi pa smo vlekli denar iz torb in po obračunu
živčno puščali drobiž
na pultu ter odhiteli, kot bi nas bilo česa globoko sram.

Peking[uredi]

Skoraj nihče več se ne spominja,
tudi sam sem slučajno naletel na tri mesece star časopis in prebral: "Peking. Vojska pobila
3000 študentov" in sem se čudil, kako vse izginja,
Čeprav je bilo sprva slehernega groza,
potem pa smo rekli: vsi imamo vendar hladilnike
in zamrzovalne skrinje, pod nebo nas vozijo avioni,
na postaji čaka električni vlak; nihče ne more ubijati gospodarjev hladilnikov
in mikrovalovnih pečic
in tudi tam je bil morda
vse skupaj samo nesporazum,
ter se bodo vojaki vsak čas nerodno opravičili, študentje pa si popravili pomečkane obleke, zajahali svoja kolesa in se odpeljali
v menze na večerjo.

Pogreb[uredi]

Vem,
da smo od zgoraj samo gruča črnih mravelj okoli krste.
Vsi po vrsti strmimo v nebo in gledamo avione, ki vzletajo z letališča,
ko odletijo, strmimo se naprej negibno, v prazno,
kot bi iskali se vise, čeprav vemo,
da od določene višine prenehamo biti tudi mravlje, in smo vsi skupaj le se ena sama drobna pika
in potem nas sploh več ni.
Od tam se smehlja Bog.


Spreobrnjenec[uredi]

Slučajno sem prišel v kraj,
kjer je predaval znani spreobrnjenec.
Usedel sem se v zadnjo vrsto in ga poslušal,
kako grozovito je celo življenje grešil,
kako se je izživljal z ženskami, z alkoholom in celo z mamili; kakšen pekel je dal skozi
in kadar mu je ie uspelo zaslutiti resnico,
je znova padel v se hujši razvrat.
Bog je igral z njim neusmiljeno igro in šele na starost,
ko mu je razvrat domala uničil dušo,
jetra in se marsikaj,
mu je bilo naklonjeno spoznanje,
in je lahko začel oznanjati cisto resnico, zaradi katere njegovim bratom in sestram ne bo treba iti
skozi vse,
kar je muceriisko prestal. Potem je umolknil
in bratje in sestre so mu zastavljali vprašanja. Nekaj
žalostnega je bilo v njihovih glasovih
bili so pretreseni,
da je Bog vse preizkusil na enem samem človeku. (in ni ostalo nit,
čeprav so njihova jetra zdrava)
Spreobrnjenec jim je zatrdil, da jim preostane molitev in sveta čednost
Na kar so se vsi zamislili
in se melanholično razšli.


o volčjih pasteh[uredi]

Ljudje umirajo bolj,kot se zdi na prvi pogled.
Na vsakega ubitega pride se najmanj en ubijalec, včasih pa v telesu obtičijo tudi krogle treh
ali štirih, in so izgube se mnogo večje.
Tako velike, da postanejo vojaki kmalu okorni, komandanti nemočni, generali pa osuplo strmijo v svoje izračune, ne vedoč, da so steoillee lažne,
da so žrtve večje, in se bataljoni kmalu ne bodo mogli več premakniti. Vedno bolj jih bodo vklepale sence, in nihče se ne bo mogel na nikogar nasloniti, nikomur pogledati v oči, ker bi v njih naletel
na žalostne, krvave jame, poledenele volčje pasti, iz katerih se ni mogoče rešiti.

Avtomat[uredi]

Takoj, ko sem vstopil v avtobus, sem začutil napetost, in ko sem iz žepa privlekel karto,
so mi ljudje razburjeno povedali, da se je pokvaril avtomat,
in kart ni mogoče štempljati. Vsi so bili zbegani, nemirni;
nenehno so tekali naprej in se pritoževali šoferju, Ta jih je miril, naj se pač peljejo zastonj.
A ni pomagalo.
Vsi so živčno stiskali neštempljane karte med prsti in težko dihali od razburljivega dogodka,
in čeprav je šofer sveto zagotavljal,
da kontrolor ne bo nikogar kaznoval, mnogi niso zdržali in so takoj izstopili, da bi počakali naslednji avtobus.
Potem so popuščali živci tudi ostalim, na vsaki postaji jih je odšlo več,
in končno sem ostal skoraj sam;
ozrl sem se in iz zadrege pomahal zamorcu, ki si je švigal nekje zadaj,
in ni mogel razumeti izrednega dogodka,
ker sploh nikoli ni kupoval avtobusnih kart.


Brez not[uredi]

Črtovje. Violinski ključ. Višaj. Brez not. Brez zvena kot kitara, ki se je nenadoma ne upaš dotakniti.
Kot ženska, ki se ti pritiska z golim hrbtom ob telo.
In ne ves, če ji bos znal pogledati v obraz, ko se zbudi.
Znal reci -dober dan" ali z zanimanjem:
-»kako ti je ime?«
Kot netopirja, ki ju strasten let zanese na svetlobo,
- iz naglih, tihih, plemenitih ptic postaneta okorni, zaslepljeni miši.
Ta groza. Strah. Ko skupaj si naenkrat sam.
Črtovje. Violinski ključ. Višaj. Brez not.


Dimčki[uredi]

Dobro se spomnim, da smo si doma vsi polnili čutare z žganjem in viskijem, ko so poklicali
,- na vojaške vaje nas rezerviste. Bentili smo,
ker smo se znašli na njihovih seznamih,
malo pa smo se tudi veselili spremembe in moške tovarišije,
Potem so nas s tovornjaki odpeljali na položaje in tam smo vsi matasti od izmenjanih
šnopsev opazovali,
kako iz havbic sikajo granate in se potem pokadijo dimčki
v bližini ciljev, prijetno je bilo ležati na soncu in šteti dimčke v dolini in bojim se,
da stvar sploh ni zelo drugačna,
če v dolini leži Sarajevo in če dimčki
plavajo nad Bascarsijo; kajti zaklonišča v dolini se komaj vidijo s hriba
in groza belih otrok v njih je že povsem tiha, neslišna kot molitev utrujenega meniha,
ki je že deset tisočič zaspal v upanju, da ga bo prebudil njegov Gospod.


o licenci[uredi]

Naveličal sem se vsakič pred prazniki razlagati zakaj odhajam na počitnice v svojo
balkansko domovino
med četnike, ustaše in mudiahedine
med volkodlake, vampirje, šarplanince. Enkrat za vselej bi rad oznanil,
da moja rodna vas ni vpletena v veliko vojno.
Tudi kadar nebo žari od bitk, smo dovršeno mirni
In če čez mejnik špricne kri,
odcedimo dvorišča z detergentom
po evropski licenci.


Kozmologija[uredi]

Bil je strašen. večer.
Spet sem se preveč poglobil v studi] kozmologije.
.Kar zataval sem med črnimi luknjami in galaksijami,
zvezde so me s kruto silo vlekle nase in trgale na kose čas pa je kot hudourna voda bruhal tisočletja
bil sem mrav!ja med mlinskimi kolesi bolesten nit, nit, nit, nič.
Zalučal sem mračne knjige ob steno,
stiskal sem si glavo od bolečine, potem sem stekel iz hiše na ulico tam so bili !judje
in padel sem v objem prvemu,
ki me je sočutno pogledal,
imel je široko dušo, razumel me je v celoti
kot izgubljenega brata me je ljubeče trepljal po ramenih
segel v torbo po mojo denarnico
iz mojih žepov pobiral drobiž pustil sem mu, ni mi bilo zal
on pa je zatrjeval, da smo le !judje tisti,
ki smo si drug drugemu upanje in rešitev naj nemisli so bile v popolni harmoniji
in poslovila sva se kot rodna brata
se potem sem vsaj četrt ure strmel za njim skozi solze moja hvaležnost je bila neizmerna
čutil sem, kako se bliskovito spet ureja veso!je kmalu je delovalo kot švicarska ura
sleherno kolesce na svojem mestu in s petletno garancijo.



Mačke[uredi]

Ob svitu pridejo ribici in na pomolu jih čakajo mačke. Neslišno in natančno kot izurjeni vojaki zavzemajo ribici svoje prostore. Z vrhovi dolgih palic brozgajo v meglenem, jesenskem nebu, ki se sklanja tako nizko, da včasih sapa iz njega iztrga kosem megle in ga zapodi po pomolu, takrat ribici nebogljeno izgubijo tla pod nogami ter zabingljajo, zabingljajo na svojih v nebo zataknjenih palicah kot
pragozdne opice na brenčečih lijanah, Medtem se neslišno razporejajo mačke. Natančno poznajo ribice in niso pripravljene tvegati. Elegantno in na videz brezbrižno se zleknejo v bližino najboljših, in tudi če jih ti na videz jezno podijo, se ne ganejo od svojih izbrancev, in tudi, če jih ribici, ki so ostali
sami, vabijo s kosi kruha, se ne zmenijo za njihove ljubeznive prošnje. Negibno kot prerokinje strmijo v vodo in se zganejo Ie, kadar se napne palica njihovega izbranca. Takrat z bliskovitim pogledom presodijo, če bo ribic ribo obdržal ali jo prelelinjajoc odvrgel, in bodo lahko zasadile kremplje v spolzko, hladno telo. Potem se dvigne nebo, sonce zasaja bodeče žarke v morje, ribe se umikajo v globino, ribici pa zlagoma odhajajo in sleherni natihem upa, da ga bodo naslednje jutro z nasmehom pričakale mačke.


O zanesljivem kotu[uredi]

Po dolgem času izogibanja poeziji sem spet odšel na literarni večer,
lz solidarnosti do bosanskih pesnikov,
ki so se prebili iz stradajočih, obleganih mest,
iz kleti porušenih hiš,iz strelskih jarkov,
iz sarajevskih noči, svetlih od eksplozij in požarov.
Usedel sem se v zadnjo vrsto,
ker imam dolgoletne izkušnje z literarnimi večeri,
potem sem poslušal 0 posiljenih deklicah, 0 taboriščih,
o kupih lobanj in kosti,
ki se kopičijo kot industrijski odpadki na divjih odlagališčih,
kmalu sem se tiho, neopazno izmuznil iz dvorane
zunaj je padal suh sneg, bilo je petnajst pod nido v nosnice mi je globoko zarezal leden zrak
kot hudo žganje,
da sem nehal dihati in hladen od nemoči premišljeval 0 smučanju na ledenikih,
in 0 tihem drsenju med smrekami in zameti Grintovca; po trenutkih nebestee radosti
sem se umaknil v gostilno na čaj in medico. Med pitjem sem natakarici pripovedoval o pošastni aroganci,
ki brezsramno obvladuje naša življenja in zaradi katere na svetu ni zagotovila za dobro poezijo,
se tako strahotno trpljenje umirajoče žrtve
ne zagotavlja
enega samega navdihnjenega verza,
in zmešano spreletavanje metulja po obrazu pijanega pesnika
je lahko poeziji bolj pretresljivo
od iztikanja otroških oči pred blaznečimi Inaterami. Imel sem vtis, da bi me natakarica v celoti razumela, če me ne bi tik pred zaključno mislijo
premagal spanec,
natakarica, stara dobra znanka, mi je po iskala zanesljiv kot,
in sladko sem zakinkal vedoč, da me bodo prebudili,
ko bodo ob dveh zjutraj zapirali gostilno.


Otroci[uredi]

Najbolj pretresljiva iznajdba sveta so, najmocnejsa in po malem grozljiva, kajti ko se oklenejo življenja,
mu hocejo brezpogojno slediti
in mu biti zvesti v še tako okrutni igri, ki se zahteva od njih.
Z enako spretnostjo se v brazilskih kanalih umikajo
pred streli pobijalceu
in v samopostrezbi izbirajo svoj priljubljeni sladoled;
z enako prisebnostjo obljubljajo gospodarjem,
da bodo izmesili se več opek iz vroče, nezdrave gline in se zahvaljujejo očetom za nov kičast
Barbie komplet
in pri tem bi jim labko očitali celo malo hinavščine, če ne bi vedeli, da je vse skupaj le njihova
strasna sla,
ki jih dela tako močne,
da jih z nobeno silo ni mogoce odtrgati od sveta, in to bi jim lahko bil tudi najVečji ocitee,
ee ne bi bili edini, in brez njih praznina kot pred začetkom sveta.

Proces[uredi]

Iz tistega so naredili velik in razvpit proces. Po vseh časopisih so objavili slike temnega, nasilnega Arabca, ki je gledal hudobno in krvavo, da je slehernemu zmrazilo srce. Moški je bil tip
posiljeualca, to je bilo očitno, in proces je bil po splošnem mnenju nesmiselno zapravljanje
časa in denarja.
Potem so prišle v časopise tudi slike zrtie,
mlade somalske črnke z debelimi ustnicami
in ljudje naenkrat niso vedeli, kaj bi mislili 0 isem,
ne da bi dvomili, da je moški pravi posiljevalec in morilec, nikakor ne, bilo je očitno,
vendar tudi črnka s svojim pohotnim pogledom
in slokimi nogami ni mogla biti cisto nedolžna in ljudje so se znašli v resničnem dvomu,
kako naj bi se glasila pravična sodba;
seveda nihče ni mislil, da bi moškega oprostili
ali bili z njim kakorkoli blagi,
a se najbolj pravično bi bilo na nek način
obsoditi oba,
so govorili in bili čedalje bolj prepričani, da je sodni sistem premalo elastičen,
ter ga bo nujno spremeniti po naslednjih volitvah.


Ribe[uredi]

Nekatere ribe so se organizirale v velike jate, da bi se lažje sCitilepred večjimi ribami, druge iz istega razloga živijo samotarsko
.Na odprtih morjih
in v ravnanju enih in drugih ni nikakršnega protislovja
vse, kar lahko pomaga
je dovoljeno in priporočljivo sleherni napad in bezanje, sleherni strah in pogum,
sleherno upanje, modrost, iluzija;
male ribe slejkoprej brez sledi leoncajo v želodcih velikih
velike umrejo od starosti in drobcenih parazitov njihova mrtva telesa potem kot duhovi lebdijo na površini
v senci se kot pogrebci zbirajo male ribe
brez zmagoslavja,
povsem zadovoljne bi bile tudi
s kakršnokoli drugo senco tudi z marelo,
če bi jo kdo držal nad vodo.


Zdomska balada[uredi]

Se nikoli se mi ni tako smejala. Barbarsko, razprto, kot bi pred ogledalom razpletala kito in nastavljala vrat mehkim ugrizom. Razširilo mi je nosnice,
in že sem hotel kot bik zarjuti od moči, od sile, ko sem začutil, da mogoče nisva sama. Prisluškoval sem v telefonsko
slušalko, v ozadje njenega smeha, da bi se kaj premaknilo,
da bi zaškripal stol ali bi se ob pepelnik tiho otresla
cigareta, da bi slišal nemirne, bose korake in šelestenje
svile, ki polzi s telesa, in bi bilo zato vse drugače.
Njen smeh in njena črna kita, njene lunaste oči in noge iz plisa. Vse na razpolago tihemu,
zvitemu očesu.

Zavpil sem in preklel njen smeh in prosil, naj bo tiho. Ko je obmolknila, sem poslušal,
in bilo je pritajeno šumenje
kot mehko mečkanje posteljnine.jokala je in trdila, da je v resnici samo sum oceana,
ki obliva telefonsko žico.
Ni bila prepričljiva, njen glas se je tresel od slahe vesti in greba, jaz pa sem vedel, da ni sama,
in je zato vsa na razpolago tihemu, zvitemu očesu, ki gleda, dokler ne ugasne luč.
Potem je odložila slušalko.


Trgovina igrač[uredi]

Razločno se je videlo, da se je deklica znašla v stiski;
v trgovini igrač je v eni roki držala punčko,
ki je bila všeč mami in v drugi roki mali pianino,
ki ga je ponujal oče, deklica je nesrečno stala med njima
in s solznimi očmi tehtala, če naj izbere igračo
mami ali očetu,
kdo bi bil manj razočaran, kdo manj nesrečen,
A odločitev je bila težka, ker je bila deklica prijazna, in ni hotela nikogar prizadeti;
od napora so se ji tresla
kolena in obraz, in slednjič je jokala in vpila, da hoče obe igrači in pika. oče in mama
sta protestirala,
kako razvajena da je in nevzgojena, nato pa sta zaradi divjaškega tuljenja kupila oboje.
Potem je vsak od njiju pograbil svoj zavitek, in naglo so zapustili trgovino.