Risu
Pojdi na navigacijo
Pojdi na iskanje
Ti,
blagoslovljen, ki si stal pred puškino cevjo
razorožen, razkrit,
zavoljo doma svojega in pokolenja
privezan ob sramotni zid.
Razorožen! Razkrit!
O, to ostane Ti v očeh,
to ne skopni v rokah.
In tak si stopil na moj prag.
Poglej me, da nikoli ne pozabim,
obe dlani na moje rame deni!
Tako.
Zdaj čutim, kot bi se zgodilo meni.
Vse vem — četudi nič si ne poveva.
Stojim, trdno stojim
in čakam dneva.