Risu

Ti,
blagoslovljen, ki si stal pred puškino cevjo
razorožen, razkrit,
zavoljo doma svojega in pokolenja
privezan ob sramotni zid.
Razorožen! Razkrit!
O, to ostane Ti v očeh,
to ne skopni v rokah.
In tak si stopil na moj prag.

Poglej me, da nikoli ne pozabim,
obe dlani na moje rame deni!
Tako.
Zdaj čutim, kot bi se zgodilo meni.
Vse vem — četudi nič si ne poveva.
Stojim, trdno stojim
in čakam dneva.