Rimska cesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako dišiš nesmrtnost Rimska cesta
Tomaž Šalamun
Seks in mama
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> S postelje se detek smeje, lune gleda, zvezde šteje. Lepo zvezdo rad bi tipal, v krepko lice luno ščipal. Skriva luna tolsto lice, bega zvezda za meglice. Sen otroku da peruti, dvignjen se pod nebo čuti. Tam za zvezdo preletava, mahne zvezda strmoglava, koder ide rimska cesta, zlata kola, zlata pesta, konji sivi, ognjegrivi, goni sveti jih Ilija. A na vozi je Marija, sveti Peter, sveta Ana, stari Josip do Ivana, do Ivana Krstiboga, z njim ovčica nedoroga, sviloruno jagnje belo, ki v naročaj mu je selo. Zdaj Ilija z bičem trešči, da po zemlji se zablešči! Kola ohromna ropotajo, konji plamen rezgetajo. Zazibljo se vsa nebesa, črna zemlja se potresa, a podobo lune polne gosta megla v se pogolne; piš vihari, dež udari, v hrib, dolino zviška lije, in debela toča bije. Dete bledo kakor zid, nima iti kam vedrit. Pride angel od Boga, perutnici dve ima. Kadar v novo se zablisne, plaho dete k sebi stisne, perutnico nanj razpne, govoriti mu začne: "Stopi k meni, sinek moj, ropotanja se ne boj!" - Zdajci luna zopet sine, božji angel v raj izgine!

         *

Otročiček se zbudi, kjer odet na gorkem spi.