Rimljanska cesta skozi gojzd Hrušico
| Rimljanska cesta skozi gojzd Hrušico Mihael Mrvič |
Podpisano kot M. Mervig.
| |||||||||||||
1 Rimljani so posebno zavoljo vojskinih potreb v premagane dežele ceste napravljali, in sicer kolikor mogoče na bližnjico; zatorej so koj, ko so bili Norik in Panonijo z vojsko premagali, dobro spoznali, de bi se do njih, jih z Rimam bolj terdno skleniti, nar bliže skozi gojzd Hrušico, kteriga so k Julíjevim planinam prištevali, dala cesta, kakor močna žila, narediti. ‒ Oglej, nekdaj pervo mesto za Rimam, je bil že z njim sklenjen s cesto čez Konkordijo, in ravno to cesto so tedej ob času cesarja Avgusta od ondod podaljšali in jo v pridobljene dežele potegnili, namreč čez reko Frigid, (ki je merzli med Ajdovšino in Šturjo tekoči potok Hobelj ‒ po domače Hubelj imenovan) ‒ mêja med Krajnskim in Primorškim) čez Hrušico, čez Longaliko Manzio (zdaj Logatic) in čez Emóno (zdaj Ljubljana) do Celja, Ta cesta je bila ena nar imenitniših rimskiga cesarstva, kakor poglavitna žila, kér po nji so bile sklenjene izhodne dežele cesarstva z zahodnimi. Po nji je derl velikanski Maksimin Traks v letu 238 nad mesto Oglej, kjer je bil pa od svojih lastnih vojšakov umorjen. Po ravno ti cesti je šel s svojo vojsko léta 383 Maksim nad Teodozija; on je takrat mémo gréde Emono brez prida oblegoval in je bil potlej na Horvaškim pri Siski od Teodozija zmagan, ki ga je po ravno tisti cesti, od kodar je bil prišel, do Ogleja nazaj podil, kjer je bil tudi od vojšakov umorjen. Še nar imenitniši pa je postala cesta čez Hrušico léta 394. Takrat sta se bila spuntala Evgeni in Arbogast zoper Teodozija, in sta obsedila s svojimi trumami vse goré in doline, ki so kakor predzidje proti Italijanskimu, kterim se pravi Juljeve planine, h kterim se je tudi gojzd Hrušica prišteval. Tode Teodozi je prišel iz izhodnih ali jutrovih dežél s svojo vojsko, je premagal perve sovražnikove straže, je prederl skozi Hrušico in pridši čez hrib proti zahodu vidi vso (zdaj Lipavsko) dolino polno konjikov in pešcev. Na potoku Frigid (Hubelj) v dolini se je vnéla bitva, v kteri je bil Evgeni popolnama pokončan.
Po ravno ti cesti so se pozneje vozile tudi posebno hude šibe božje nad Rimsko cesarstvo, namreč: v létu 400 Alarih, kralj Gotov; Atila s svojimi divjimi Huni léta 451, in léta 568 Alboin s svojimi Longobardi. To de od kodar so se te divje ljudstva valile, so tudi žalostne znaminja divjosti vse pokončaje popušale, in tako so lépe bogate dežele žalostne uboge pušave postale, zatorej so tudi rimljanske ceste, tako tudi cesta čez Hrušico, v nič prišle, kér jih nihče ni popravljal. Ko so si prebivavci ondašnih krajev v mirniših časih spet opomogli, de so začeli spet ceste popravljati, so se ob času cesarja Korlna VI. zapušene, raztergane ceste čez Hrušico ognili in jo rajši od Razdertiga doli proti Gorici obernili, kakor je še zdaj. Še le pred kratkim so nektere soseske zapušeno rimljansko cesto toliko popravile, de je bil ravno za silo kolovoz.
Lanjski laški punt in vojska s hinavskim Korl Albertam, ko je bilo potreba naglama trume vojšakov na Italijansko pošiljati, je Avstrijansko deržavo spodbodlo, se stare rimljanske ceste čez Hrušico spet poprijeti, jo v boljši stan postaviti, jo v nekterih krajih tudi zložniši narediti, in tako dosti, vsaj kakor pravijo, dve pošti krajši pot na Laško napraviti, kar posebno v vojskinih časih veliko veljá; in vse to se je zares že lanjsko poletje zgodilo, de se zdaj že lahko po nji vozi, in tudi veliko vojaštva je že po nji šlo.
Pa stanovitno se mende (pristavim) vender ne bo lahko ohranila v dobrim stanu, kér ne bo vnašalo, zakaj polétni čas manjka ondi, na dolgi poti, vôde, tako de je že lani mende po tisti poti veliko vojšakov od žéje obolelo, če ne clo pomerlo, kakor je bilo slišati; pozimi pa so dostikrat strašni zaméti, polédice in neprenosljivi mrazóvi, de bo dostikrat cele tedne, kakor zaperta. Torej bo mende le še sadanja cesta čez Razderto bolj navadna ostala.
Poslovenil J. P.
1) Po besedah gosp. M. Merviga iz nemških Ljubljanskih Novic »Illyrisches Blatt Nr. 79, 1. 1848.«