Ribice, Montale
| ← Taborišče San Saba | Ribice, Montale Sončni voz Tomaž Šalamun |
Komu iz nosa šprica kri, ena → |
| |||||||
Kepali smo se v brigadah. Parčki so nas izučili
kako požirati pilule. Striscio, ambo due, žmahtni
Toni se je reklo sosedu, ki je divje jecljal in
Suševi so zdaj imeli vola, zdaj ne,
močno je odmevala situacija na meji in ali je
Tito dihal iz polnih pljuč. Izpil bom možgane De
Gasperiju! Kot raka ga bom izcuzal iz škarpe,
je rekel na Okroglici. Oče zna citirati, kaj je rekel o
Andreottiju. Slišati je bilo
fave in kako
so se plazili tanki. Spomnim se dolgih vrst pred
latrinami in o Bevku smo slišali pravljice,
da je imel sedemnajst sinov. Liščki so
švigali. Istrske pupe v visokih petah na poljih
pele. Reke kokoši so se valile s corriero sem in tja,
napak, tega se spomni tudi Macbeth, lažem,
David Malouf, kako so se ženske razživele tik za
mejo, vdrle v svoj klokot v svobodnem
svetu. Tudi sem v Adelajdi srečal enega
gospoda, ki ima zdaj nečakinjo na ljubljanski
Akademiji, tam se uči slikati, ki je leto in pol
čepel v taborišču San Saba in čakal na kvoto iz
Avstralije. Kupil tovarno. Svoji gospe kupil sijajen
avto. Njegova gospa je napisala pesmi, ki jih
prepevajo na porokah in pojejo na vseh
pogrebih. Tudi šef Camere del Commercio, je
hitro zaprl vrata, spustil naprej tistega Sicilijanca, me
strmo pogledal in rekel: jaz sem napisal
deset pesmi naenkrat, enkrat samkrat v življenju,
vsako pomlad jih berem in ne mislite, da so
slabe. Tudi Ljubljano pozna. Zanima ga hitra
železnica. In da ne razlagam, kako je
ma pomemben za jezik. Ma-ma-ma-ma-maka
lonca. Ma-ma-ma-ma-malaparte. Ma-ma-ma-ma-
malouf, to pot oni drugi, v Trstu prejemši nagrado večer
prej, Mallarmé (schifo) in bližnji sorodnik izskočen iz
staršev, anche il figlio di un commerciante, véliki
Genovežan, z Rebeco ga bova picljala: eno pesmico
ona, eno pesmico jaz, eno pesmico ona, eno pesmico jaz.