Ribičeva hči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ribičeva hči

Spevoigra v enem dejanju.
Ivan Pregelj

Viri: Gorenjec (Političen in gospodarski list). 1.-5. številka: 3., 10., 17., 24. in 31. januar 1913: http://www.dlib.si/v2/Results.aspx?query=%27keywords%3dgorenjec+1913%27&pageSize=20&sort=date&sortDir=ASC
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


OSEBE:

Martin, star ribič,

Jela, njegova hči,

Joza, bogat gruntar,

Peter, logarski pomočnik,

Juri, berač,

Katarina, Petrova mati,

Marjana, Jozova teta,

Neža, gruntarska hči, Jozova nevesta.


Na desni ribičeva bajta z vrati in oknom. Na desno gozd, v ozadju perspektiva na majhen morski zaliv. Ob hiši pod oknom klop.


Martin sedi na klopi in krpa mrežo, poje po melodiji »Pridi Gorenjc«.

Ribič sem star
v delu osivel,
mnog' sem vihar
težak doživel.
[: Oh pa naj bo,
saj je prešlo.:]

Dà, dà! Star si Martin in siv. In to je tudi res, doživel si marsikaj. Doživel! Pravijo, da, kdor pride reven na svet, tudi reven ostane. Bo že res. Reven, ko miš, ampak pošten. Že mora biti tako, da Bog pomagaj. Enim je dal, drugim prodal, nikomur ni prav. Že zopet tožim. Ali sem lačen? Ne! Ali sem žejen? Hehe, to je že malo bolj nerodno! Človek bi le rad srknil kapljico vina, če bi ga imel. Saj to je. Denarja ni. Denarja dovolj, pa je že tako, da ga tisti, ki ga ima, stiska. Martin ni bil nikoli lakomen. Bog ve, da ne. Tisti moj brat — Bog mu daj dobro — saj res ne vem, če še živi, je šel po svetu. So rekli, da je obogatel. Naj! Jaz pravim, kakor napravi Bog, je prav. Ni mi dal denarja, mi je pa dal hčer, da ji ni para. Eh, naša Jela! Moja rajnka bi je bila vesela. Sirota, je kmalu dotrpela. (Žalosten.) Ampak Jela, kakor namalana za nevesto. (Trpko.) Dà, dà, nevesta. Kdo neki bo jemal siroto, ribičevo hčer! (Krepko.) Ampak, to rečem. Jaz sem bil siromak, Jela ne bo, če me le ni Bog zapustil. Bogata bo. Saj zasluži in čas je že ko za zrelo jabolko, da odleti z očetovega drevesa v ženinovo naročje. (Čez hip.) Se mi zdi, da sam s seboj govorim, ko rajna Pušarica. (Zapoje: Po »Al' me boš kaj rada imela.«)

Hčerka mi je dozorela,
rada bi moža imela
Kaj bom, očka, jaz začel,
kje li ji bom doto vzel?

Jela (pride, ko začne oče peti, iz hiše in poje ž njim).

Hčerka res je dozorela
se možit, ne bo hotela.
Kaj bi očka naš začel,
ko b' mu ženin hčerko vzel?

Očka! (Se mu dobrika).

Martin (briše oči). Vidiš jo! Kaj? Misliš, da jočem? Seveda. Te pretete mušice! V oko in ravno v oko sili. (Hiti krpati mrežo.)

Jela. Očka, čemu se toliko trudite? Stari ste, počivali bi lahko. In jaz tudi lahko kaj delam. Saj samo pohajkujem.

Martin. Kdor je vajen dela, ni zdrav, če počiva. In pa star, praviš, da sem. Z najboljšim fantom se grem metat, misliš, da ne?

Jela. Že, že!

Martin. Boga zahvali, da imaš mene in da sem še trden. Zdaj ti ni sile. Hudo pa ti bo, ko mene več ne bo.

Jela. Oh, očka!

Martin. To je pa tudi res, da za veke ne bom. In tedaj boš ostala sama. Kaj potem, Jela? Kdo bo potem tvoj oče?

Jela. Toda, očka — — —

Martin. Sedi sem, Jela! In čuj. To je, kar me skrbi. Zvečer, ko ne morem spati, premišljujem. Ti si pametno dekle in to veš, da me malo skrbi, kako bo. Revež sem. Dote ne bo. Pa imaš drugo doto. Lepa si in pridna. In to je tudi dota.

Jela. Očka, prosim vas!

Martin. Tiho bodi in poslušaj. Saj nisi več otrok. (Jo motri z glavo kimaje.) Vidiš, ko te imam tako pred seboj, ko jabolko zdravo in zrelo in rdečo, pa ko hudiček bistro — Bog ji daj nebesa, druga mati si — pa le mislim: Jeli je treba fanta, pa ne za kratek čas. Bo že lepši par, kakor tedaj, ko (poje: Po »Lepa naša domovina«).

Stari Janez, suha Špela
v starih letih sta se vzela,
v stari hiši sta sedela,
stare cvancgarce sta štela.

Ampak, pameti bo treba, Jela! In rad bi ti nekaj povedal.

Jela. Kar povejte, očka!

Martin (skrivnostno). Ali poznaš Jozo?

Jela. Tistega trapastega, ki še vedno posteljo moči?

Martin. To so si izmislili hudobni jeziki, ki so kot kačji. Jaz pa pravim: Joza je fant, ki nekaj velja.

Jela. Tisto je že res. Njegova kasa je polna.

Martin. Jaz pa pravim, vzemi ga in tvoja bo kasa.

Jela. Kako naj ga vzamem, če pa ne mara záme.

Martin. Ta je bosa, kakor tisti berač mojega patrona. Te ne mara? Sline mu tečejo, če se le zmisli náte. To grdo napako ima res, da pljuje, kadar govori. Pa, kaj bo to! Da je le bogat. Kaj de, če je človek sit in slino pušča! Vzemi ga, sicer jo boš puščala še ti, pa po kruhu.

Jela. Po Jozi gotovo ne!

Martin. To ni prav. Preveč moška si. Taki ste vsi mladi ljudje. Za svèt starih se pa ne zmenite. To ni lepo.

Jela. Očka. Prav rada vas poslušam. Pa mislim, da je treba za zakon ljubezni. In jaz Joze ne ljubim.

Martin (jo oponaša). Ne ljubim, ne ljubim! Tako govori, kakor kaka klafarska pesem.

Jela. Očka!

Martin. Jaz pa pravim: Vzemi Jozo! Gospa boš. V kočiji se boš vozila, cekine boš štela, vino boš pila, pa pse boš redila, male in velike — fuj tajksel — pa dobro se ti bo godilo in tudi na očeta ne boš pozabila. Pomisli, Jela, na očeta! Kako dobro bo tvojemu očetu. Je že res, malo bolj revnih na duhu je Joza. Zato boš ti tu. Možu sploh ni treba, da misli, to dela žena. Mož samo plačuje. No, da! (Pojeta: Po »Škrjanček poje, žvrgoli.«)

Saj me je zmotil pač sam vrag,
da sem se ženil siromak.
Oh, še bi vriskal, skakal, plesal, pil in pel,
ko b' žene ne imel.
Me snubil je, ko med sladak,
zdaj rad bi vrgel me čez prag.
Bi dedec od gladu na cesti konec vzel,
ko b' žene ne imel!

Jela. Ljubi očka!

Martin. Poslušaj me, Jela, ne bo ti žal!

Jela. Očka, jaz ne smem!

Martin. Kako ne smeš?

Jela. Če pa —

Martin. Dovolj. Kaj se treba dolgo govoriti. Ali si moja hči, ali nisi? In če si, ali misliš ubogati?

Jela. Očka, lepo vas prosim —

Martin. Nič, nič. Jozo boš vzela.

Jela (zajoče).

Martin. No, da! Še solza je treba. (Zapojeta: Po »Pridi Gorenjc.«)

Ženske solze,
kadar tečejo,
revčki možje,
skrit naj se grejo.
[: Ženske solze,
meni smrde.:]
Ženske solze,
kadar tečejo
vsako srce
moško odprejo.
[: Ženske solze,
krotite može. :]

Martin. Obriši se no, že. Kaj si hotela reči. Povej no!

Jela. Če pa Joze ne maram.

Martin. In zakaj ga ne maraš? Ker je trapast?

Jela. Ne!

Martin. Ker je gluh?

Jela. Ne!

Martin. Ker jeclja?

Jela. Ne!

Martin. Ker pljuje, ko govori?

Jela. Ne!

Martin. Ker ni lep?

Jela. Ne!

Martin. I, pa zato, ker je Joza, ravno Joza.

Jela. Skoro da! Očka!

Martin. Aha, zato ker je Joza in ni —

Jela. Ker ni —

Martin. Janez?

Jela. Ne!

Martin. Juri?

Jela. Ne!

Martin. Miha?

Jela. Ne!

Martin. Bog pomagaj, ali bom izmolil cele litanije? Ker ni Peter ali Pavel?

Jela. Dà, dà, očka. Zato, ker ni Peter, logar Peter.

Martin (jezno). Zato, ker ni Peter? Tako, tako! Punče, iz te moke ne bo žgancev in »če bodo« jaz jih ne bom jedel.

Jela. Kaj vam je vendar storil Peter? Ali ni dober in pošten fant? In službo ima in povišan bo kmalu.

Martin (jezno). Kaj to meni mar! Jaz pravim: vzemi kogar hočeš, tega pa ne boš. Jaz pravim: ne!

Jela (joče). Taki ste, očka! A jaz hočem vedeti, zakaj ga ne morete. Zakaj?

Martin. Financarskega sina pa ne. Kaj ti veš, kdo je bil njegov oče! A li hočeš vedeti? Hočeš vedeti, kakšen je bil tisti črni hudič? Je ni zaspal burje, da si le poškilil čez mejo, že te je imel in te naznanil, da si tihotapec. No, pa so ga izplačali — Bog mu daj nebesa — ampak financarskega sina ne!

Jela. Petrov oče je vestno opravljal službo in tisti, ki ga je, je bil tat, tihotapec in morilec.

Martin. Tvoj stric je bil, moja ljuba. In zdaj veš. Delaj, kar hočeš, ali k meni se ne vračaj. (Pojeta: Po »Rožic ne bom trgala.«)

Martin.

Hčerko sem si bil vzgojil,
pa mi vrag jo preslepil,
jo omamil mi z lažmi,
gre, očeta zapusti.

Jela.

Hčerko očka odgojil,
jo ubogati učil.
To-le hčerka govori:
nikdar vas ne zapusti.

Joza (pride).

To prav čudne so reči
ona »ne«, on »da« trdi!

Oho, oho! Ddoberr ddan, dan, dan.

Martin. O, gospod Joza! Kako ste lepo rdeči, posebno v nos, gospod Joza.

Joza. Ssapa hhuda, ssapa. Pa vroče, vroče. (Si briše pot in gleda Jelo.) Klan — klan — jam sse gggo — gos —

Jela. Osel trapasti!

Joza. Prrosim — prosim — velika mmoja prrepredrr — predrznost.

Martin. Sedite, Joza, sedite! (Jeli.) Ti, pa pojdi zdaj.

Jela (odide v hišo).

Martin. Kako pa drugače, gospod Joza? Zdravi? Seveda. Kaj ste vendar prinesli s seboj?

Joza (vleče iz žepa botiljko). Pipipi —

Martin (nagne steklenico). To pa rad.

Joza. Pipipi — pipipi — pikolit.

Martin (se oblizne). Tako je treba! (Poje: Po »En hribček bom kupil.«)

Za zajtrk terana,
zvečer pikolit
opoldne refoško
in cviček za vmit'!

Martin. Pa lepa hvala, gospod Joza! Naj vam Bog plača.

Joza. Nnič Bbog! Če bi hhotela vvaša Jjela, Jela. Jela. Vsvsak ddan, enno ta ttako. Če bo hotela.

Martin. Le brez skrbi, Jozo! Jaz te kar tikam ko zeta, razumeš? (Pije.)

Joza. Rrazumem, razumem! (Pije.)

Martin. Ker sva ravno pri delu. Ali misliš, da bi je ne mogla udariti ene? Saj znaš peti.

Joza. Sslabo, slabo.

Martin. Nič ne de, bova pa eno tako zate zapela. (Pojeta: Po »Fantič moj po polju hodi.«)

Strašno vroče sem jo ljubil,
sem ji zlate rinke kupil,
poln srebra sem pa zlata,
pa mi gre in korbco da!

Joza. Hehehe!

Martin. To je treba zaliti. »Šalo zaliti, denar zapiti, ženo nabiti,« je rekel kralj Salomon.

Joza. Hohoho! Mmartin, vi ste mož.

Martin. Ampak, ti , moj ljubi Joza, si nekam babji. Ali se ne znaš nič prikupiti Jeli? Kako te bo marala, če si pa ko dren in klen. Pa še lep nisi.

Joza. Nne, ne. Lep pa nisem. In ssirota. Moja tteta je hhuda, huda ženska. Ampak ppameten, pppošten, ppa bogat — gat. Ampak, Jela bo moja, kaj?

Martin. (Zase.) Zdaj še jeclja ne več. (Glasno.) Že vidim, da jo imaš rad, Joza. Potrpeti pa že moraš, in previdno moraš delati, da se ti ne zgodi, kakor poje pesem. (Pojeta: Po »Sem mislil snoči v vas iti.«)

Bogat'ga le ni marala,
si zbirala je lepega,
oj lepega,
pa fajn moža.

Martin (pije). Na zdravje!

Joza. Saj bo mmoja?

Martin (se dvigne). Kdor išče, najde, kdor čaka, dobi. Kar prikupi se ji. Da ti povem. Silil je ne bom preveč, saj ima sama pamet, prav mi pa bo, če te vzame!

Joza (izvleče zlato uro in verižico). Tto ji ddajte.

Martin. Tako se začne, fant! Kar sam ji nesi. Pa za vino lepa hvala. (Tiho.) Pa —, ali veš, da imaš tekmeca?

Joza (prestrašen). Te — tekmeca?

Martin. Saj poznaš logarskega pomočnika Petra?

Joza. Ppoznam.

Martin. Ali se ga bojiš?

Joza (trepeta). Nnič, prav nnič.

Martin. Zakaj se ti pa hlače tresejo?

Joza. Oj, od, od lju — ljubezni.

Martin. Ni šment, Joza. No, pa z Bogom!

Joza (za njim). Očka, kam greste? Čče pride Peter.

Martin. Saj si rekel, da se ga ne bojiš. Veš, zajcev pa ne maram, ne v omaki, ne v hlačah. (Gre.)

Joza. Čakajte! Ddajte Jeli to! Ddajte.

Martin. Kaj ji ne neseš sam? Meni se zdi, da se ti še dekleta bojiš. (Gre.)

Joza (z zlatnino v roci, sam). Mmene je groza. Če pride P peter. Peter ima ppuško. Pa ttete se bojim, ppa Neže. — Oh, oh. Zdaj gre Jela. (Se izkuša prikriti.)

Jela (pride iz hiše z malo košarico. Mrači se. Zarja.)

Joza (zakašija).

Jela (se ogleda). Kdo je?

Joza (zakašija znova).

Jela. Ali ste vi? In še tu? Kaj iščete tu?

Joza. Nnič, nnič!

Jela. Kaj pa v roci držite?

Joza. Ssem — sem našel.

Jela (prime zlatnino). Ste našli. To je draga reč.

Joza. Oh, ottročarija!

Jela (mu vroči). Nate!

Joza (se brani). Ne, ne, ne!

Jela. Vzemite, jaz nisem izgubila. (Peter zavriska. Posluša.) Oh, Peter gre!

Joza. Kaj? Peter? (Beži.)

Jela (za njim). Nate uro! (Se vrne z zlatnino.) Čuden človek, da bi le popolnoma ne znorel! (Petru naproti za oder.)

Peter (za odrom in potem na odru poje: Po »Dekle na vrtu zelenem sedi«).

Solnce prijazno za gore je šlo,
v gozdu zelenem je meni tesno.
[:Mamka, kaj vprašam vas,
bled li ni moj obraz,
vzeti si ženko, je čas.:]

Jela.

[:Očka, kaj vprašam vas,
bled li ni moj obraz,
izbrati moža si, je čas.:]

Peter. Jelica moja, lepa! Ljubo moje dekle! Si se me kaj nadejala? Nič? Čemu molčiš? Ti jočeš? Zakaj jočeš, golobica?

Jela. Peter, moj ljubi!

Peter. Kaj ti je nocoj? Ali se je kaj zgodilo? Ali me nimaš več rada?

Jela. Še prerada, Peter. Pa je že tako, Peter! Iz tega ne bo nič. Moj očka te ne marajo.

Peter. In ti? Ti me maraš?

Jela. Ali morem kaj za to? Proti očetovi volji. (Joče.)

Peter. Tiho; tiho, Jela!

Jela. Oče mi silijo človeka, ki ga ne maram.

Peter. Koga ti silijo?

Jela. Jozo.

Peter. Haha, ti se šališ, moja Jela!

Jela. Ne šalim se, Peter. Bridko resnico govorim, oče zahtevajo, da vzamem Jozo, ker je bogat.

Peter. Tako? Ker je bogat. In Peter naj gre muhe lovit. Seveda, Peter je siromak. Kaj to, če je priden! In ti, Jela? Ali ti ne misliš, kakor oče?

Jela. Ne mislim, Peter.

Peter. Tako? Ne misliš? Ampak tisto zlato reč si le vzela? Našla je menda nisi. O, zvestoba!

(Pojeta: Po »Kje so moje rožice?«)

Izbral sem bil nevesto si,
pa me ni hotela,
bogataša izbrala si,
reveža oštela.
Če pa nisem jaz bogat,
kje zvestobo h'čem iskat'?

Jela (poje).

Fant najdražji si mi ti,
tebe bodem vzela,
drug nikdar me ne dobi,
dokler bom živela.
In čeprav ti nis' bogat
ljub si mi stotisočkrat.

Jela (vrže zlatnino na tla). To ni moje, Peter! Vsilil mi je. Lagal je, da je našel.

Peter (pobere zlatnino). Če je tako, vzemi in mu vrni. Jela! In huda ne smeš biti, da sem ti krivico delal. Ali ne boš?

Jela. Ne bom, Peter!

Peter. Spremi me malo proti gozdu. Toliko bi ti rad povedal, ali moram za poslom. Samo par korakov! Greš?

Jela. Ti še vprašaš! Peter. (Gresta in pojeta po isti melodiji:)

Nimam ne srebra, zlata,
mi ga nič ni treba,
sem presrečnega srca,
ga ljubav ogreva.
Oh, ljubezen, čudni cvet,
v raj prečara celi svet.

Neža in Marjanica (prideta).

Neža. Da, da, teta, uro ji je kupil. Zlato uro in še verižico.

Marjanica. A? Uro praviš? Uro, da ji je kupil? In verižico? A?

Neža. Jo je, je! Tak je! Oh, saj bi še pljunila ne za njim, ki je tak. Pa ta sramota, teta! Vi in moj oče sta naredila, pa bo Joza moj. Pet snubcev sem zavrnila in gre ter mi to napravi! (Joče.)

Marjanica. Lagati ti ni treba. Zaradi Joze jih nisi zavrnila.

Neža. Tako? Vi ga še branite, vi branite Jozo?

Marjanica. Kaj branim? Koga branim, a? Jaz rečem, in kar rečem, velja. Bomo videli, ali kaj velja. Zakaj sem pa prišla sem k tej bajti? A? Hoj, ljudje, kje ste?

Jela (pride).

Neža. Teta, glejte jo! Dober dan, Jela!

Jela. Dober dan!

Marjanica. No? Smo doma? Smo? Seveda smo. Kje imajo pa snubca? Kam so ga frajla skrili, a?

Jela. Jaz nisem nikogar skrila.

Marjanica. Ste čuli? Ga ni skrila? Kakor ne bi vedeli, da ga je skrila. Seveda! in urice tudi niso skrili? Urice! A?

Jela (ji vrže zlatnino pred noge). Tu imate. Od Joze ne bi vzela nič, še križa ne.

Marjanica. Aa? Užaljeni so! Spravi, Neža, ura je tvoja, ki si Jozova nevesta. In oni, frajla, naj poslušajo in razumejo dobro, frajla! To (pokaže Nežo), to je Jozova nevesta. Razumejo? A?

Neža. Res, Jela. Tega ne boš naredila. Jozo je moj. In jaz prav nič ne pustim, da bi ga lovila v svoje mreže, da veš. In jaz sem pripravljena braniti svoje pravice proti tebi in celemu svetu, da veš. In zdaj veš, takšna sem jaz. Ne govorim rada, ali kar povem, za res, da veš, za res!

Marjanica. In ne za šalo! Razumejo? A? In fanta naj nikar ne skrivajo.

Jela. Če vam je toliko zanj, ga iščite. Meni ni. Ga že najdete, saj ni šivanka.

Marjanica. Naj se le nikar ne bojijo, frajla, da ga ne dobimo.

Neža. Naj se nikar ne bojijo!

Jela. Jaz se prav nič ne bojim.

Neža (poje po »Pri oknu sta slonela«.)

Ne boš mi Joze vjela,
oj, ribiška ti hči.
Bom jaz moža si vzela
k' sem gruntarjeva hči.

Jela (poje).

Ne bom ti Joze vzela
oj, gruntarska ti hči!
Je boljo ribo vjela
preprost'ga rib'ča hči.

Marjanica. Eno si zapomni, Neža! Zdajle poj, ko pa prideš k nam, ne boš več. Pri nas ne pojemo. Nimamo prav nobenega vzroka za to. Razumeš, a?

Neža. Razumem, teta! Če nočete, pa ne bom. (Gresta.)

Jela (sama). In v tako hišo naj bi se jaz možila! (Za odrom poje Petrova mati Katarina, Jela ž njo:)

Kol'kokrat sem ustajala,
tebe, dete, previjala;
sem vpihvala svetlo luč,
nisem spala celo noč.

Katarina (pride. Stara, sključena.) Oh, moj Bog! Moj Peter! Kako me skrbiš. Ves žalosten, zamišljen je. Ali ni zdrav? Oh, moj Bog!

Jela. Mati, dober dan!

Katarina. Oh! Ali si ti, Jela?

Jela. Dà, mati! Ali iščete Petra? Bil je tu. Šel je v gozd. Toda, obljubil je, da se vrne. Kar počakajte. Sedite!

Katarina (sede). Jela, ali Peter večkrat pride?

Jela. Kakor je. Včasih ga dolgo ni in takrat je zelo pusto.

Katarina. Kaj praviš? Pusto? Jelica! Ali te ima Peter rad?

Jela (sramežljivo). Mati, s Petrom se imava zelo rada!

Katarina (jo objame). Oh, ti ljubo dete, kaj mi poveš! Oh, moj Bog! Torej so se izpolnile moje želje. Peter te ima rad. In to je, to. Zato je tako izpremenjen in zamišljen in za mater nič več ne mara.

Jela. Kaj ste rekli, mati?

Katarina. Jelica, ne boj se! Ne, ne, Peter ni tak, da bi mater pozabil. Toda vidiš, take smo matere. Samo záse bi hotele imeti svoje sinove. Pa to ne gre.

Jela. Oh, mati, preprosite mojega očeta, da dovoli!

Katarina. Kaj, ali tvoj oče —

Jela. Oh, ne hudujte se nanj! Saj ni hudoben. Tako dober je moj oče. Samo zdaj mu je padlo v glavo in mi brani Petra, ga graja (joče), češ, da ne mara — ne, ne tega ne povem —

Katarina. Uboga moja hčerka. Ubogi moj Peter! Otroka, ne bojte se, jaz bom preprosila Martina, Jela, preprosila bom tvojega očeta. In potem ne bo več branil.

Jela. Prosim, prosim, mati!

Katarina. Zdaj pa ne joči več! Glej, zapeti ti hočem veselo, da se ti srce razjasni. (Poje. Po napevu »Na planincah.«)

Sama sem doma sedela,
dolge urice sem štela,
moj'ga sina nič več ni,
on pri svoji žen' sedi.

(Mrači se, svetloba zarje prehaja v mesečino.) Vidiš. Zdi se mi, da se smeješ.

Jela. Oh, mati, kako bi bila srečna!

Katarina. Dete moje! (Se objameta.)

Juri (berač, ki se dela slepega, pride). Oh, jej, jej! Kako se imata te dve radi. (Zavriska in zapoje po »Jaz sem Kranjčičev Juri«.)

Jaz sem ta slepi Juri,
le brž zaprite duri;
     da, da
'mam slepo oko,
pa fajn uho.
Pa kamorkoli pridem
brž duri vse obidem
     da, da,
jaz izvem za vse,
kak' živé ljudje.

Pa ohranim záse. Zapomni si to, ti sladko cukrasto punčé, ki misliš, da boš vedno mlado. In zaljubljeno, kajpak! Boš že še videla, kako to vse mine.

Jela. Juri, ti si vedno vesel.

Katarina. Samo norčuje se iz ljudij. Se dela slepega, pa vidi bolje od nas.

Juri. Tisto pa res, mati. Vidim že, vidim, pa povedati ne smem. Tisto je pa res. Sam pri sebi se smejem, ki vem nekaj, česar drugi ne vedo. Pa tega ne povem rad. Ni zdravo! Ampak zabavno.

Jela. Kaj pa veš, Juri?

Juri. Tebi bom povedal, ki si še otročja in otroci radi verujejo. Vidiš, šnef! Jaz vem, da so ljudje neumni, kar vsi po vrsti.

Katarina. Lepa hvaležnost za to, da te redijo.

Juri. Hvaležnost gor, hvaležnost dol. Ljudje so trapasti! Samo to je razlika, da so eni bolj, drugi manj. Stari plešejo in se ženijo, namesto da bi delali pokoro. Mladi pa javkajo kakor bi jih po nogah trgalo. Pa vsak hoče vedeti najbolje, pa zato nikomur nič več nobeden ne verjame. Pa le povej jim resnico v obraz. Boš lepo naletel! Zato sem slep, pa vriskam. Pa pravijo vsi, da sem trapast, pa so sami trapasti, oh trapasti pa tako!

Jela (se zasmeje). Ne, ne, Juri, ti nisi!

Katarina. Hudoben pač.

Juri. Tisto pa ne! Tistega si pa ne pustim reči, pa niti od vas ne, Katra!

Katarina. Saj nisem za res mislila. Ali zameriš?

Juri. Zamera je zlodjeva bira, pravim jaz, pa se držim božjega nauka: Ti meni eno, jaz tebi dve.

Jela. Oh, Juri, to je pregrešno!

Juri. Po turški in judovski veri ne. Kaj boš mene učila? Tisto pa ne. Boš Jozo!

Jela. Joze nikoli.

Juri. Le meni verjemi. Je že sklenjeno. Presneto je zvit Joza.

Katarina. Ljubi Juri, kaj se je zgodilo?

Jela. Juri, lepo prosim, povejte!

Juri. Aha! Ste sladki zdaj? Pa ponižni, ko tržaškega župana pes, ki ga preganjajo svetovalci, — pa ne psa. Le čujta! Tam doli pri »Ribi« sedita, pa se bratita —

Jela. Moj oče?

Juri. Tvoj oče in Joza seve, misliš, da ne moreta? Ej, je prebrisan Joza, plačuje za vino, pa je že opijanil moža. Pa roko sta si stisnila, pa besedo sta si dala. Dà, dà. To je še huje, ti zaljubljeno mačè in ti staro krpelišče!

Jela. Mati, kaj bo z menoj! (Zajoče.)

Katarina. Če se šališ, Juri, ni lepo.

Juri. Seveda, zdaj se šalim. Tako je. To je hvaležnost človeku, ki ima to slabost, da ima mlade, zaljubljene ljudi rad, ki jih že hudo žeja po zakonskem pelinu. Pa si sama pomagajta, če vesta bolje. Prav res! (Hoče iti.)

Katarina. Juri! Ne bodi no tak!

Jela. Čakaj, Juri! Ti ljubiš sadjevec.

Juri. Če ni boljega, se ga ne branim.

Jela (gre v hišo).

Juri. Pa ima le dobro srce to dekle. No, no, saj ne rečem nič, mati Katra, tudi pri vas ne pustite človeka brez krepčila. Manje ko ima, rajši da. Pri tistem Jozi je pa že tako, da človeka oštejejo, pa še praznega zapode. In tisti Matajec, ki ima tisto Nežo, ki škili, tisti dedec še psa nàte naščuje, kakor Mažar. Pa naj gre na Ogrsko, potep!

Jela (se vrne). Na, Juri!

Juri. Šment, dekle! Ti bi lahko cesarju na mizo nosila. Prav vesel bi te bil. Si prav res ko v pesmi (zapoje):

Sem ribiška hči
ko mleko in kri,
sem živih oči!
enake mi ni!

(Pije.)

Peter (pride in poje ž njim).

Jela (k Petru). Peter!

Katarina. Ali te ni sram? Še poveš mi ne. To ni lepo.

Peter. Kako bi povedal? Saj vidite, mati! Rada se imava.

Juri. Tako je prav, Peter! Tisti, ki pravi, pozabi.

Jela. Peter, Juri je povedal.

Juri. Tiho bodi! Vsi tiho, če hočete, da bo prav. Jaz pravim. Kar se pri vinu izkuha, to ne velja. Tiste čenče so čenče. Tako bom naredil, da si bo Joza zapomnil, kaj se pravi, gledati v tuje zelje.

Jela in Katra (govorita Petru po tiho).

Juri. Poslušajte me! V par hipih se vrneta od »Ribe«. Zdi se mi, da že vriskata skozi gozd. Treba je hiteti. Hej, dekle! Na vrtu doli sem videl neko slamnato strašilo. Hitro mi skoči ponje.

Jela. Zakaj?

Katarina. Prav res! Čemu nam bo slamnat mož? Še tega je treba!

Juri. Jaz pravim, da ga je treba. Punce, poskoči po slamnatega moža, da dobiš pravega.

Jela (gre za hišo).

Juri. Vi, mati Katarina, se pa kar izgubite. Tu bomo streljali.

Katarina. Streljali?

Juri. Seveda bomo. Kakšna igra pa naj bo to, brez streljanja? Peter, ali imaš kaj v puški?

Peter. Cev, pa naboj.

Juri. Izprazni! Odstrani krogljo, da ne bo kake nesreče. (Peter izprazne puško.)

Jela (pride s slamnatim možem).

Peter (se zasmeje).

Katarina: Pa ga ne boš stavil jeli na streho, Juri?

Juri? Jezik za zobmi!

Katarina: Saj ni pri pameti. (Jeli.) Sadjevec ga je omotil.

Juri (je vzel slamnatega moža in ga posadil na klop). Tako! Zdaj pa vstran. Ti, Peter, tja za drevje. Pa ko čuješ moj klic »Peter« ustreli. Vse drugo izveste potem! (Mrači se. Za odrom v dalji Joza in Martin, vriskajoča in kričeča.)

Juri. Hitro vstran!

Jela. Peter, jaz grem s teboj.

Katra. Jaz tudi!

Juri. Spravite se že! (Zavijejo ob hiši v grmovje.) Tako, in zdaj sedimo in čakajmo. (Prime slamnatega moža in poje po »Zvedel sem nekaj novega«.)

Če boš šel, Joza, nocoj vasovat,
moral boš svojo glavico dat'.
Glava ni pametna, a dobra se m' zdi,
Peter, imej Jelo le ti!

Joža in Martin (prideta, opotekajoča se).

Martin. Bogat pa, bo bogat! Kaj se vrtiš?

Joza. Saj se ne vrtim!

Martin. Ko veverica se vrtiš. Pri moji veri, da se vrtiš. Pa rdeč, rdeč nos imaš.

Joza. Sste malo ppijani, oče!

Juri (skoči pred Jozo). Kdo je pijan?

Joza (se grozno ustraši). Ne, vi, ne, ne. Mmartinu sem rekel.

Juri (Martinu). No, oča! Vi pa, vi! Od takegale smrkavca se pustite zmerjati.

Martin. Tisto pa že ne! Zmerjati pa ne. Moje hčere ne boš zmerjal. Maram za tvoj denar. Zmerjal pa ne! (Sede in dremlje.)

Juri. In ti, poba, nič ne kolovrati todi! Peter je prisegel, da te ustreli, če te najde tu. Le meni verjemi!

Joza. Kaj meni mar, Peter! Ga, ga zdrobim.

Juri. Ne verjameš? Daj mi klobuk! Glej, na to strašilo ga obesim. (Stori to.) Le poglej, zdaj je prav tak, ko ti. Pa recimo, da je zdaj Peter tam, pa recimo, da bi jaz zakričal in bi Peter ustrelil, recimo, da bi zakričal: Oj, Peter!

Joza (se ves plah ogleduje).

Juri (záse). Šmentan fant, ga je že dekle zamotilo, da ne strelja.

Joza. Kkaj gogovorite?

Juri. Litanije molim, ne moti me! Sv. Mihael ... Sveti Peter! (zadnjo besedo zakriči. Strel. Mož iz slame se zvrne na spečega Martina, ki ga pograbi in govori, meneč, da drži Jozo.)

Martin. Kaj, še noge te ne držijo več? Joza, Joza! (Slama ga zbode v obraz.) Pa obril bi se lahko. Kako te bo maralo dekle, če si pa tak!

Joza (pride jedva k sebi). Joj, ustrelil me je!

Martin (pogleda kvišku). Kaj skačeš še? Če te je, se zvrni!

Juri. Da mu le slabo ne pride od strahu. (Ga prime in ga zadržuje, ko hoče bežati.)

Juri (poje po »Sem pobič zdaj star šele 18 let«).

Sem pobič korajžen, znam močno letet',
sam zlod naj lovi me, če more me vjet'.
Le to je hudo, da se tresem tako,
da bežat' več moč mi ne bo!

Martin (se krohoče). Presneti Juri! To si zapel prav. Hohohoho!

Joza. Ppustite me, ppustite!

Peter, Jela, Katarina (pridejo).

Joza. Ljubi Peter, dragi Peter, ne ubij me, ne streljaj me! (Poklekne.) Je, je ne po-po-pogledam več. Je ne, je ne! Joza vzame Nežo, Nežo.

Marjanica in Neža (prideta).

Joza (k njima). Oh, skrijte me! Teta, Neža! Skrijte me, rešite me! Nikoli več, nikoli več, nikoli več.

Marjanica. A? Fant se je spokoril? Bo še ure kupoval? A?

Neža. Je že dobro, Joza! Drugo povem doma. (Ga vzameta v svojo sredo in ga oštevata: potep, nečimernik, falot, izgubljeni sin!)

Juri (Martinu). Kaj pravite! Jela zasluži že drugačnega moža. Kar vdali se boste, oče! Tam stojita in se imata rada.

Katarina. Martin, na rajno se zmisli!

Martin. Zdaj ne bomo govorili. Zdaj grem spat.

Jela. Oče, prosim!

Peter. Martin! Dajte mi Jelo! Midva se imava rada. Jelo mi je dal Bog. Njeno srce je volilo.

Martin. Odkdaj pa ima Bog govoriti pri moji hčeri? Ne dobiš je!

Juri. Že dobro, Martin! Sem prišel s poročilom tvojega brata. Pa, kakor vidim, ti nimaš pravičnosti v sebi. Kakor vidim, ne veš, da je Peter —

Martin. Vse vem, kdo je. In zato, ravno zato je ne bo imel Jele.

Juri. Lepa pravica! Ne rečem nič. Njegov brat ustreli fantu očeta, zato fant ne sme dobiti Jele. Je že dobro, Martin! Tvoj brat bi te bil vesel. Težko je umiral na potu. Hudo mu je bilo. Pa bi mu bilo še huje, da ni umrl na potu.

Martin. Juri, kaj govoriš? Kaj je z mojim bratom?

Juri. Je že dobro. Jaz vem, kaj mi je storiti. Spoznal sem te, Martin, zato grem. (Hoče iti.)

Martin. Ne pojdeš!

Juri. Pod enim pogojem. Pod edinim. (Pokaže na Petra in Jelo.)

Martin. Zaradi brata. Naj se imata.

Jela. Oče! Oče! (Se prime Petra.)

Juri. To je potem druga pesem. (Izvleče iz žepa debel svitek listin.) Do Trsta je prišel, pa ko berač preoblečen je še hotel videti rojstni kraj. Pa me je našel. Pa sem ga preoblekel, pa sva hodila čez hribe. Pa je v vasi obležal. (Zvonjenje od daleč.) Pa je kar nenadoma prišlo čezenj. Mu neki že zvonijo.

Martin. Moj brat, moj brat!

Juri. Pa mi je dal, da ti nesem. Na! (Mu proži pismo.)

Martin. Jela, beri!

Jela (gleda v list). Ne morem.

Juri. Šmentano dekle, ali ne znaš brati, da si dobila doto, in še kako!

Peter (materi). Idiva, mati!

Jela. Peter, kam greš?

Peter. Jelica, z Bogom! (Hoče iti.)

Juri. Presneti ljudje, saj bi znorel vpričo njih. Zdaj, ko smo ga srečno zvezali z dekletom, pa dekle še doto povrhu dobi, zdaj je noče. Le pojdi le, pa ciganko si vzemi! Ima tudi doto in še veliko in živo — v laseh.

Martin. Ti boš ostal, Peter! Jela je tvoja. Bog ti jo je dal.

Juri. Tako se govori. Bog ti jo je dal, zato jo vzemi. In da ti ne bo kdaj v zobe metala, da si prišel praznih rok, ti je tudi nekaj dal. (Mu da pismo.) Ti je zapustil, ker je umoril tvojega očeta. Odpusti mu, pa moli zanj!

Martin. Vsaj živega da bi ga bil videl!

Juri. Saj ga boš, po smrti. (Se ozre na Jozo in Nežo.) Kaj? Smo še vedno tu? Pa malo škodoželjni.

Marjanica. Oh, prav res!

Neža. Nismo tiste vrste, ko nekateri.

Marjanica. Joza, mi gremo!

Juri. Ne še, mati! Če že govorimo o škodoželjnosti, jo pa tudi pokažimo. Se ne pritiče ravno, pa jo bom vendarle zapel. Zato da vas malo podražim, teta Marjana! (Zapoje po »Moj očka so mi rekli«.)

Lepo sem se oženil,
še v družbo več ne smem.
Drugače prej sem menil,
pa zdaj to bolje vem.

(Kima Jozi.)

Neža (poje).

Lepo sem se možila,
za lepega moža.
Bi rada ga ljubila,
pa celo noč kvarta.

Martin.

Le nič se ne jezita,
poslušajta Boga.
Lepo se mi ljubita
do groba črnega.

Vsi.

Le nič se ne jezimo,
poslušajmo Boga
Lepo se vsi ljubimo
do groba črnega.

Martin. Zdaj me pa pustite, grem molit za brata.


ZASTOR.