Ričet iz Žabjeka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ričet iz Žabjeka, kuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjó.
Jakob Alešovec
Izdano: 1873
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nagovor.[uredi]

Kdor po svetu popotuje, lahko kaj pripoveduje“, pravi nemški pregovor. Tim več pa zamore pripovedovati tisti, ki dva meseca sedi, ki ima toraj čas premišljevati, kterega ne moti nepokojnost sveta, ki toraj dva meseca — procul negotiis — z vso priležnostjo in mnogo časom ričet zoblje.

Taka se je godila meni, nježna vest porotnikov in dobrovoljna ljubezen slavne c. k. deželne sodnije, ktere oko čuje zlasti nad Slovenci, da se jim kaj hudega ne zgodi, odločili ste me od moje navadne okužljive druščine ter me zašili v kraj, kjer mi je bil svet tri sežnje dolg in poldrug seženj širok, in solnce temno obličje jetniškega nadzornika, zvezde pa molčeči briči.

Ni drugače mogoče, kakor da taka okolica človeka nauduši, da jame peti, žvižgati in posebno piskati, če prav mu piščalke ne dovoli „hišni red“. Če Žabjeka prijetna in podučljiva samota že navadne ljudi, morilce, ubijalce, tatove, goljufe, pretepače itd. omeči, kako bi mene ne bila, ki sem le „javni mir kalil“, in sicer tako, da sem moral dva meseca sedeti, predno je bil ta javni mir „zopet čist“.

Zdaj je vse dobro, razkačena vest porotnikov potolažena, razžaljena deželna sodnija zopet dobre volje, javni mir čist in tudi jaz sem se živ, niso me snedli ne bolhe in ne sodniki, toraj smem biti tudi vesel, da me niso. Kedar je pa človek vesel, se mu razveže jezik, posebno, če je moral tako dolgo molčati, kakor jaz, ker z golo steno se ne da govoriti. Mogoče, da jezik razvezan sem ter tje kaj neslanega čenča, mogoče, da ta „ričet“ komu ne bo ugodna jed, a premislite, da sem na Žabjek prišel, ker sem za sodnijo preslane jedi kuhal, toraj sem se učil na Žabjeku bolj neslano kuhati. Zato bo pa ta „ričet“ bolj zabeljen, ker se je v njem kuhala mastna Risterjeva pasja krota.

Pokusite ga! Dober tek!

V Ljubljani po novem letu 1873.

Kuhar.

Žabjek.[uredi]

Lepa beseda lepo mesto najde.

Žabjek! beseda neizrekljivega pomena, polna veselja za tistega, kdor jo le samo sliši, dišeča po bričih, preiskavnih sodnikih, deželni sodniji in deželnem pravdništvu, po vodeni prežganki, trdih cmokih, ričetu in hišnem redu; hiša, kjer človek zgubi vse svoje pravice in postane številka, kjer se mude trdovratni grešniki, kjer ima ključ besedo in zvonec ukazuje in govori, kjer se z eno besedo „sedi“.

Kdo te je vstvaril? Bog gotovo ne, ker nam Mozes nič o tebi ne pove, hudič tudi ne, ker se križa boji, ti si pa ves prekrižan, tako da ni luknjice brez križa. Toraj so te morali ljudje sezidati in sicer v ta namen, da si varna shramba takim, ktere bi lahko hudič vzel; zato je toliko križev, da oni črni mož ne more do njih.

Kaj pa je Žabjek? Gostilnica, prenočišče, krčma, hotél?

Ne prav! Res da se sprejemajo ljudje, tujci in domači, vsako uro, po noči in po dnevi, da je vsak vsaj za nekoliko časa preskrbljen z jedjo, pijačo in postrežbo, a vendar nekaj drugače, kakor v navadni krčmi, hotélu ali gostilnici. Nekoliko različen je že prihod, kajti nihče ne pride prostovoljno, poklican je po nakaznici slavne c. kr. deželne sodnije ali pa pride celo zoper svojo voljo v družbi kacega žandarja, kteri mu tudi po dnevi „sveti“, ali briča. V gostilnici pride navadno natakar in praša, kaj želiš, ne gledé na to, ali imaš kaj v žepu ali ne in če želiš sobo, gre pred tabo po stopnicah do nje, ti odpré in ti pusti ključ v vratih. Tukaj pa je malo drugačna navada. Pridši popotnik sprejme se v stražnici, mora najprej ime povedati in tukajšni strežaji ne vprašajo, kaj bo želil, ker že to prej vedo; potem ga izlečejo, mu preiščejo žepe in ga potem peljejo v sobo, a tako, da gre strežaj za njim, odklene vrata, in ko gost vstopi, jih za njim zaklene. Ako gost kaj potrebuje, ga lahko pokliče, toda prišel ne bo. Le na večer pride zopet pogledat, a ne če gostu kaj, marveč če gosta ne manjka. Tudi kar se tiče jedi in pijače, je druga navada od one po gostilnicah. Tukaj se namreč splošno ob odločeni uri jé, zajuterk je ob sedmih, in obed ali kosilo ob enajstih. Izvoliš si lahko zjutraj kavo, žgance, zrezke, jetra itd., toda dobil boš le prežganko, ker gostilničar že ve, da jo tako rad imaš, da jo moraš vsaki dan imeti. Jedilni list je jako zapeljiv: v pondeljek ričet, v torek cmoki, v sredo kaša, v četertek ričet, v petek zelje in fižol v eni skledi, v saboto krompir, v nedeljo ričet na juhi ali juha na ričetu, kos mesa in zelje. Gostilničar toraj že vgane, da v pondeljek ne boš hotel druzega, kakor ričet, v torek ne druzega, kakor cmoke itd. Vendar ti je dovoljeno, če ti n. pr. v sredo kaša ni všeč, jo dati komu drugemu ter zahtevati kaj druzega, n. pr. ričet, kterega pa še le drug dan o sorej dobiš. V tem obziru je gostilničar malo pozabljiv, včasih čisto gluh. So pa tudi dnevi, navadno že prej odločeni, o kterih se v tvoji skledi, ako jo pošlješ k gostilničarju, potoma od kuhinje do tvoje sobe vsa jed posuši, tako, da dobiš popolnama prazno názaj, kar se navadno post imenuje. Vendar ti je dovoljeno gledati pri jedi drugim v zobe. Južnati in večerjati v tej hiši ni navada, ker gostilničar že dobro vé, da nihče ne jé druzega, ko kruh. Če si lačen in bi rad kaj kuhanega jedel, naznaniš svojo željo strežaju, ki se imenuje nadzornik, ta gre in jo — pozabi. Boljši je s pijačo, te se ti ne manjka. Tam v kotu stoji lesen vrč; ako bi rad imel pive, vina, žganja, celó šampanjca, vse je v onem vrču, kar nagneš ga in v usta ti teče — voda. — Druga postrežba je pripuščena lastni volji gosta in da bi bil bolj zadovoljili ž njo, mu je dovoljeno, da si sam streže, pometa, postélje, ter sobo osnaži. Ako bi šel rad ven n. pr. na sprehod, to lahko naznaniš čuvaju ali nadzorniku, kteri tvojo željo zá-se obdrži. Pol ure na dan ti je celo dovoljeno, ogledovati imenitnosti in čudeže sprehajalnega dvorišča, kteri je tako gol, kakor da bi ga bil obril. V pol ure to lahko ogledaš, potem si uljudno povabljen zopet v svojo sobo, ker čuvaj dobro vé, kako hrepeniš po nji. Ves dan smeš potem skoz okno gledati, pred kterem je nastavljena zanimiva mreža, da prevelika svitloba tvojim očem ne škoduje. Da ti pa kdo ne more po noči skoz okno v sobo, ki bi te hotel okrasti, je vrh tega okno še zavarovano s trdnim železnim križem in res se še ni nikdar primerilo, da bi bil kdo na Žabjeku skoz okno v hišo prišel. Tudi je to železje dobro, da ne moreš doli pasti, ako bi se preveč ven stegnil. — Razločka med gosti tu ni nobenega, vsakemu je enaka postrežba, gospod je tukaj le, kdor je sit, tako pravijo gostje sami. — Gostilnica, prenočevališče, krčma ali hotel v pravem pomenu besede Žabjek toraj ni, da-si ima mnogo sob s številkami, posebno še zarad tega ne, ker gost ne more iti, kedar bi hotel on, ampak le, kedar drugi hočejo.

Ali je morda Žabjek odgojilnica?

Poglejmo! — V odgojilnice v pravem pomenu besede se pošiljajo mladi ljudje, da se za dobro plačo olikajo, izurijo in izobražijo za kak poseben stan. Navadno jih je po več v eni sobi, obed splošen za vse in skupen, ravno tako gre vse ob isti uri spat. Leto trpi le deset mesecev, dva mesca so potem počitnice in učenec zleze en red više, če je pri skušnji za zrelega spoznan. — Tudi na Žabjeku je nekaj tako, posebno obed in ura počitka ter skupno stanovanje večih v eni sobi. Toda na Žabjek pošilja le posvetna gosposka mlade in stare ljudi in sicer že „zrele“, leto trpi dvanajst mesecev, vsako leto je 365 in v prestopnem letu še 366 dni počitnic, tudi se začne leto za vsacega, kedar pride, toraj ne le z mesecom oktobrom, kakor v odgojilnicah. Tudi ima vsak le enega učitelja, kteri ga sem ter tje pokliče k spraševanji ali k spovedi, ktere pa ne obdrži zá-se, timveč jo zapiše pričo dveh prič in pošlje državnemu pravdniku. Nekteri prej izštudirajo, nekteri morejo dalje študirati; potem odloči sodnija dan javnega izpraševanja za vsacega posebej ali pa za vse skup. Za ta dan si izbere učenec inštruktorja, kteri mora biti advokat, ali mu ga pa sodnija sama izvoli. Ta ima nalogo, pomagati mu pri javni skušnji ali pa čisto sam namesto njega govoriti, kar se pravi „zagovarjati“. Pri taki skušnji so trije izpraševalci, če je pa učenec više študiral, jih je tudi pet; državni pravdnik jim potem popiše osebnost učenca ali študenta, ter natanko razloži, koliko zná, kaj je že storil ali kaj vsaj drugi pravijo, da je storil, in kaj se sme od njega pričakovati. Na zadnje dobi spričalo pridnosti, ktero ga pripelje za nekaj let na Grad, če se je namreč posebno odlikoval —, ali pa nazaj na Žabjek, kjer mora še nekaj mesecev študirati, ali pa — kar se le redko zgodi — dobi spričalo nezrelosti, da ni vreden ne Žabjeka, ne Grada; tak se spusti, da gre, kamor hoče. — Toraj so študentje na Žabjeku dveh redov: taki, ki so skušnjo že naredili in vživajo le plačo svoje pridnosti, in taki, ki se za skušnjo še le pripravljajo. Druzega razločka v tem obziru ni, zato se pa Žabjek tudi odgojilnica v praven pomenu besede ne more imenovati, da-si jih pride mnogo bolj zrelih ven, kakor so bili, ko so vstopili.

Morda je Žabjek semenišče, „lemenat“?

Temu je že bolj podoben. V semenišči se pripravljajo mladi ljudje, ki so že pokazali, kaj znajo, bivajo po dva in dva v eni sobi ter študirajo duhovske knjige; namen semenišča je, da mladenič odtrga svoje srce od posvetnega ter se navadi bolj samote, zarad tega je tudi ločen od sveta, od posvetnega življenja. Tudi tukaj je obed skupen, skupno se hodi na sprehod in tobak ali smodke pušiti po postovah ni dovoljeno. Zvečer mora biti vsak o odločeni uri doma v sobi, nadzorniki pazijo na hišni red in nihče ne sme svojevoljno iti iz hiše. Blizo tako je na Žabjeku. Tudi tukaj se pripravljajo mladi in stari ljudje, ki so že pokazali, kaj znajo, za prihodnji svoj stan in študirajo, kako se bodo drugič skrivali žandarjem, policajem in drugim ljudem, ki so jim pri njihovem poslu na poti. Toda biva jih po več v eni sobi, nekteri študirajo tudi duhovske knjige, ker jim dr. Lušinova previdnost ne dovoli drugih; namen Žabjeka je, vjetnika šiloma odtrgati od posvetnega ter ga navaditi samote ali vsaj družbe nekoliko enakomislečih, zarad tega se mu vzame vse, kar bi ga vtegnilo spominjati na svet in buditi mu željo do prostosti. Tobak ali smodke mu niso dovoljene, pač pa sme „čikati“, toraj so „čiki“ tukaj jako zaželjena in cenjena roba. Vendar je že v tem velik razloček, da je Žabjek tudi semenišče za ženske; res, da so ločene od možkih, a vendar so iz enakega namena tukaj. Nekteri prebivalci se pripravljajo za viši poklic, namreč za Grad, toraj je Žabjek vendar-le nekako semenišče, kjer se pa ne sliši toliko molitve kakor kletve. Največi razloček je pa v tem, da odgojenci semenišča ne pridejo več nazaj, kedar so dovršili svoje študije, odgojenci Žabjeka pa nekteri še tretjič, četrtič, petič repetirajo. Pravo semenišče toraj Žabjek ni, ker se izpuščeni odgojenci preradi nazaj vračajo in so nekteri, ki že vse svoje žive dni tu in na Gradu študirajo, da-si so že, kakor kažejo njihova spričala, davno „prezreli“.

Kaj pa, ko bi bil Žabjek samostan ali „klošter“?

Bomo videli! Samostan je pribivališe možkih, kteri so se s prostovoljno prisego zavezali, svoje žive dni v zidovji in samotni sobici Bogu služiti, ki so se toraj odpovedali veselju in nepokoju sveta, hodijo enako oblečeni, spavajo na trdi postelji, ubogajo svojega načelnika, žive v revščini in čistosti. Soba njihova je zaklenjena materi in sestram, in uhod varuje vratar. Skoro tako je na Žabjeku. Tudi tukaj prebivajo ljudje v samotnem zidovji, spavajo na trdih slamnicah, morajo ubogati svojega predstojnika ter živeti v revščini in čistosti. Toda služijo veči del znanemu črnemu gospodu s kremplji na nogah in rokah in repom, soba njihova ni le materi in sestram, marveč razen čuvajev in sodnijskih osob zaklenjena vsakemu, tudi prebivalcu samemu, in vratar ima ključ vedno v rokah. Mestu „roženkranca“ nosijo nekteri svitle verige in le redki so, kteri se morajo za celó življenje odpovedati svetu. Postrežba je pač v obeh krajih le možka, a vendar se samostan v pravem pomenu besede Žabjek ne more imenovati.

Je morda Žabjek bolnišnica, „špital“?

Morda bo. V bolnišnico prihajajo ljudje, kteri so bolni na telesu, iskat pomoči zoper bolezen, in sicer prostovoljno, nihče jih ne goni, ker je njihova bolezen le njim posebno nevarna. Radi razkrijejo svoje rane in povedo zdravniku zaupljivo, kje jim bolezen tiči. Kedar so zdravi, zapuste hvaležni bolnišnico. Vse drugače je na Žabjeku. Sicer se tudi tukaj sprejemajo le bolniki, a ne na telesu, marveč na duši, kterih bolezen je le drugim ljudem nevarna in kteri se morajo skoro vselej še le po pričah prepričati, da so res bolni, sami nočejo tega nikakor pripoznati in tudi zdravniku, kteri se imenuje preiskavni sodnik, tajijo na vso moč svojo bolezen, se potuhujejo, delajo zdrave — v njihovem jeziku „nedolžne“, in tako je preiskavnemu zdravniku včasih res težko najti vir in nevarnost bolezni. Nekterkrat se tudi primeri, da pripeljejo v to bolnišnico človeka, kteri je le po mnenji zdravnika bolan, daljna preiskava pa dokaže, da je bil popolnoma zdrav. Takim zdravnikom se primeri vsake baže, ker nihče ni nezmotljiv. — Kedar je preiskavni sodnik pregledal pljuča in osrčje svojega bolnika, ter zaslišal priče zarad njegove bolezni, izroči svoje opazke višemu zdravniku za vse, c. k. pravdniku, kteri potem odloči nevarnost bolezni. Svoje misli poda potem še višemu zdravništvu, c. k. deželni sodniji, ktera ima odločiti, kako je bolnik bolan in koliko ter kakošnih zdravil mu bo treba in kako dolgo se bo moral zdraviti. To se zgodi v javni obravnavi po malem pričkanji med zdravnikom, kterega si je bolnik sam najel in mu zaupa, in med c. k. državnim pravdnikom, zdravnikom za vse, ki navadno reveža neusmiljeno razmesari, da sodniki vidijo zijajoče rane, ktere potem zagovorni zdravnik skuša pokriti. Sodniki potem razsodijo natanko po prejšnih prikaznih na bolniku, dokler je bil še prost med človeškim društvom, kaka je njegova bolečina in koliko časa se bo moral še zdraviti. Naj trdi tako obsojeni, kakor se mu ljubi, da ni bolan, da ne potrebuje nobenega zdravila, nič mu ne pomaga, zdraviti se mora, po sodnikih mu je natanko odločen dan, kdaj bo zdrav in izpuščen iz te bolnišnice; ako pa sodnija misli, da bo čas zdravljenja trpel čez leto, se pošlje na Grad. Kedar preteče odločeni mu čas, je zdrav, sme zapustiti zdravilnico in iti med poštene, na duhu zdrave ljudi. Toda velikrat se zgodi, da ga kmalu zopet pripeljejo nazaj, velikrat ima hujšo bolezen od prve, kajti marsikter, ki je prišel le z majhno prasko v to bolnišnico, zapustil jo je s kalom neozdravljive dušne bolezni v sebi. — Zdravilo je za vsako bolezen, za vsacéga bolnika eno in isto, vsi se zdravijo po enem kopitu, zato pa le malokter pride bolj zdrav iz takih bolnišnic, kakor je bil, ko so ga noter pripeljali. Iz tega se vidi, da tudi bolnišnica v pravem pomenu besede Žabjek nikakor ni.

I, kaj pa je vendar Žabjek?

Žabjek je Žabjek, ne dá se primeriti drugi hiši, celo vojaški kosarni ne. Kmečkim prebivalcem je stradalnica, kjer se želodec krči in vadi zadovoljnosti z malim; gosposkim boljšega stanu, ktere pripelje kaka računska napaka ali kaka politična bolezen — po mislih sodnije, se vé da — sem, je samoten otok v sredi mestnega gibanja, kraj, kjer se dolg čas prodaja; mestni sodrgi in zavržencem sploh, ki nimajo svoje strehe, pribežališče v najhujši sili, kjer imajo ravno toliko pravic, kakor vsak drug; ljudem sploh, kteri tega rajskega kraja niso spoznali po lastni poskušnji, je hiša sramote, v ktero se spravlja to, kar ne gré v človeško društvo, kar mu je nevarno; slednjič c. k. sodniji in državnemu pravništvu predmet, na katerem si brusi pamet, krha peresa in jezike, zarad kterega popiše na cente in cente papirja, strga v sejah toliko in toliko hlač, sploh kraj, brez kterega bi c. k. deželna sodnija ne potrebovala polovice toliko osobja, kakor ga ima, skoro bi rekel sodnijskemu stanu potrebno — zlo.

Kaj pa je Žabjek „Brenceljnu“?

A, o tem se da govoriti. Čujte!

Žabjek za „Brenceljna“.[uredi]

Med pisatelji in njihovimi bralci sploh velja beseda: „Pisatelj, ki še ni bil zaprt zarad ostrosti svojega peresa, ni veliko vreden.“ Toda to gotovo ni res, kajti pisatelji nemških liberaluških listov, da-si še niso sedeli, so vendar vredni, da bi jih vzel tisti, „ki koče žehta“.

Ako bi bila ta beseda pa vendar-le resnična, potem bi bil Žabjek ogenj, v kterem se vtrdi in nabrusi pisatelja pero, bil bi vica, v kterih se očisti pisatelj tiste grdobije, s ktero ne more do Elizija, do Olimpa, bil bi krstni kamen, pri kterem zadobi še le pravo ime; potem bi „Brencelj“ lahko ponosno rekel: Kaj boste vi, ki še niste bili na Žabjeku!

Krakovska pravljica trdi, da je pod Žabjekom pokopan tisti „podkovani karf“, kterega zdaj nikjer več ne vjamejo; zato je pa ta hiša tako nekako očarana, da je prav lahko vanjo, a prav težko iz nje priti.

„Brencelj“, stopivši čez osodepolni prag, našel je tu prav čudno druščino. Najbolj čudno pa je to, da tukaj zataji vsak svoje navade: tat ne krade, bankovčar se za denar ne zmeni, ubijalec je krotek kakor ovca, goljuf pošten, da je groza, tako da se je „Brencelj“ čudil, kako da so ti mirni, pohlevni in pošteni ljudje prišli v to razupito hišo. On, ki je, bivši med svetom, z drznim in nesramnim peresom kalil javni mir, zdel si se je kakor okuženi med zdravimi, ter se čudil, da se slavna c. k. deželna sodnija ne boji, da bi tudi med temi mirnimi ljudmi miru ne kalil.

Da se pa to ne more zgoditi, zato skrbi že „hišni red“, ki je precej zelo podoben avstrijski ustavi; pod njem je vsak, ki biva v hiši, „hišni red“ prepove do malega vse, česar je človek navajen, in tisti, kteri si je izmislil to hišno postavo, je moral biti človek, ki je brez vsega živel, kar svet ponuja, ali ki ni nikomur ničesar privoščil. Po mislih tega ne usmiljenca najde človek vse, česar potrebuje, v majhni sobici, toraj mu je dosti, ako gre na dan pol ure iž nje gledat obnebje in megle nad sabo ter srkati zrak, kteri je tudi tukaj podoben onemu, kterega vživajo na duši še zdravi prebivalci neograjenih, nezaklenjenih in s železjem ne prepreženih človeških prebivališčev.

Ta hišna postava zapodi vsakega, bodi-si ubijalec ali kalilec javnega miru, kakor „Brencelj“, v svojo luknjo, ko se jame mračiti, potem se do belega dne pa nihče ne zmeni dalje za-nj, razen če sumičijo, da bi utegnil poskušati moč zidovja in železja po oknih ter zmeriti s svojim telesom visočino med oknom in tlami pod njim in se tako odtegniti varnosti Žabjeka in očetovski skrbi njegovega nadzorništva. Na Žabjeku čas ni denar, toraj tudi človek ne vé kaj početi s časom, ki je vsakemu predolg. Kdor tedaj nima časa, naj gleda, da na Žabjek pride, tam mu bo čas tako dolg, kakor n. pr. nemški jezik, ki sega od severnega do jadranskega morja. Dolg čas je edina stvar, ki je po hišnem redu dovoljena, toraj tudi „Brenceljnu“ ni bila prepovedana. S tem je šaril po svoji volji.

Kakor je zvedel iz ust gospoda Lušina, je bil poslan na Žabjek, da bi se poboljšal, iz česar se mora sklepati, da je bil namen sodnije pri tem poslanstvu koristen in hvale vreden. Spoznavši to je „Brencelj“, kakor drugi pokorjenci, skušal pogrezniti se v obžalovanje svoje pregrehe, a ni se mu posrečilo priti do spoznanja, da je grešil in da so tanjkovestni porotniki prav ravnali, ko so ga volili na Žabjek. Kdor pa ne pride do spoznanja svoje pregrehe, se ne bo poboljšal, pač pa bo premišljeval, kako bo pri enaki priložnosti tistim, ki ga zalezujejo, osle kazal. Tič, ki je bil že enkrat v kletki, se drugič ne dá tako lahko vjeti. Tudi „Brencelj“ se odslej ne bo dal, ako se mu še tako mastna pasja krota nastavi. O, državni pravdnik, za pesi boš odslej zastonj na njega prežil, ga ne bo blizo.

Pač pa je „Brencelj“ premišljeval vest svojih prijateljev, nemškutarskih porotnikov in spoznal, da je ta vest tako tanjka, kakor mrena, in zopet tako debela, kakor najtežji podplati, ktere hribovci nosijo. „Brencelj“ je bil menda na prvo zadel, „Tagblatt“ pa na drugo, in tako ni moglo drugače biti, kakor je bilo. Čutje spoštovanja take vesti mu ne bo nikdar vgasnilo v srcu, če tudi morda ne bodo imeli nikdar več prilike pokazati mu vnovič svojo dobrovoljnost.

Premišljeval je tudi dobrovoljnost slavne c. k. deželne sodnije ljubljanske do njega in slovenske perutnine sploh; pa saj je znano, da imajo ne le sodniki, timveč tudi drugi c. k. uradniki perutnino radi v kurnjeku, še rajši pa v želodcu, kar pokažejo ne le na domu, timveč še rajši pri komisijah. Res, da je „Brencelj“ le majhna perutnina, a če boljše ni, je državni pravdnik tudi ž njo zadovoljen. Drugih misel si „Brencelj“ ne upa zapisati, ker je bil zarad enakih misel že zaprt, ktere je zapisal. Da bi vedela c. k. sodnija, kaj o nji misli, bi ga še rajši imela — na Žabjeku. Toda ne boš, Jaka!

O, verjemite, na Žabjeku je kakor v raju. Ni se bati človeka, da bi kdo njega ali njemu kaj ne vkradel, živi tje v en dan, kakor žival brez pameti, kajti pameti mu ni treba in tudi ne ve početi kaj ž njo. Ves ljubi dan ne vidi druzega, kakor briče, potepuhe in c. k. sodnijske obraze, temne kakor noč, in bodeče kakor „kocaneža“. Kedar gre ven, bi skoro samega sebe notri pozabil, tako se mu mudi. „Brencelj“ vsaj ni svoje žive dni veselil se prostosti tako, kakor ko je prišel sv. Miklavž po-nj. Da bi ne bilo nemčurskih porotnikov, Bog vé, kedaj bi mu bilo to veselje! Morda nikdar. Zato jim je pa na vso moč hvaležen in ne želi druzega, kakor da bi tudi oni imeli priliko, občutiti veselje, ktero obide človeka, kedar po dvemesečni seji v luknji pride zopet na beli dan. Potem bodo vedeli ceniti „Brenceljnovo“ hvaležnost.

Vendar vse je dobro, kar človek vé, toraj tudi to, da vé, kako je na Žabjeku. „Čez sedem let vse prav pride“, pravi star slovenski pregovor; morda bo tudi „Brenceljnu še prav hodilo, da je sedel na Žabjeku; če ne njemu, pa vsaj porotnikom in sl. C. k. deželni sodniji.

V svoji kletki pa je zapustil „Brencelj“ na varnem kraji prihodnjim svojim naslednikom ta-le napis:

Popotnik, kterega kaka pasja krota, pretanjka vest nemčurskih porotnikov ali dobrovoljnost sl. c. k. deželne sodnije ljubljanske v ta kraj zabije, spominjaj se, da je pred Tabo tu že „Brencelj“ radoval se v rajski samoti, dva meseca zamaknjen v gledanje štirih golih sten. Sv. Miklavž mu je odprl vrata, ktera mu je zaklenil mogočnega očeta Lušina ukaz. Naj Te ne bo strah, tudi „Brenceljna“ ni vrag vzel, toraj tudi Tebe ne bo, tudi „Brenceljna“ niso bolhe snedle, toraj tudi Tebe ne bodo. Le korajžo!

Risterjev pes. Žalostno-smešna, podučna, resnična storja. (Z lepimi pildki ocirana).[uredi]

Je pudeljna imel Križáj,
Ž njim v šternale šel na spreháj.
Tud’ Rister — to je en žnidár —
Se rad po šternale bahár’.

Ta Rister pinčeta ima,
Ki, kakor pes, krog nog vohá.
Bigecat’ če se s pudeljnom,
Pa Križaj prav’: „Boš šel? Te bom!“
Po luftu švigne dôl od zgor,
Na pinča pade španiš ror,
Da pinč upije: Vi, vi, vi!
To Risterja v srce zaskli.
„Le čakaj no, ti guncvet gmej,
Te rihti bom ancajgal zdej.

Boš švical bec, sedel mi v keh;
Ne dam jest rihti gmaha preh“.
Pa Križaj s svojim pudeljnam
Špencirat gre nekam drugam.

Zdej Rister gre po doftarja,
Po kunštenga t’ga šintarja,
Pokaže mu na nogi žlak
In pravi: „Dejte cajhnes tak,
Da pinč za del ni tauglih bil,
Dokler v špital se arcnovil“.

Ko Rister cajhnes ’ma v rokah,
Gre v Križanke, ne dá preh gmah,
Dok ne dobi urtajlenge,
Da Križaj plača koštenge,
In v keho še gre dnevov šest.
Se Rister smeje: „To je fest!“

Pa Križaj je korajžen mož,
Na oberrihto se pritož’.
Dol pride z Graca urtelj zdej,
De štrafenge je Križaj frej;
Tud’ košteng treba plačat’ ni.
To Risterja strašno jezi,
Ker pes je preh že krumpast bil,
Predno je španiš ror dobil.
Tak Križaj bil je vsega los,
A Rister imel daljši nos. —

Ta Rister je nemškutar hud,
Se kimral za-nj je „Brencelj“ tud’!
Ko „Brencelj“ to-le šihto zvé,
Jo svojim bralcem koj pove.
Si misli: „Glej no, kot nalaš!
Zabeliš jo in drukat’ daš:
Se bode gmej foljk kej smejal,
Ko storjo to od psa bo bral.
Od Risterja, t’ga žnidarja,
Od kunštenga t’ga šintarja,
Štediranga t’ga rihtarja,
Od graške rihte doftarja.“ —
Je rihtarja, ki urtelj bral,
Koj v svoje cajtenge not dal. —

Pa „Brencelj“ se je zmotil zló,
Vse čist’ faleno je prišlo.
Je komaj „Brencelj“ drukan bil,
Je policaj ga že lovil
In rekel mu: „Ti lump ti, stoj,
Zdej greš naravnost k riht’ z menoj.“

Vse platelce je zdej pobral,
Noben’ga groša zá-nje dal,
In nesel k rihti jih seboj.
Si „Brencelj“ misli: „Zdej bo joj!“
Potem dobi forladengo,
De pride v unterzuhengo,
De zviža se, kolk’ je falén.

Na frej nogah je bil puščen.
Cesarski doftar prav’: „Ej, ej!
To bo pa za gešvorne kej.“
Naredil je zatožengo
Za eno štraf-ferhandlengo.
Te gvavtne rihte prezident
Mu pravi: „Jest sem že kentent.“
Jzlozal’ so gešvornarje
Ta veči talj nemškutarje,
Jih sklical’ na en gvišen dan.
Ko vsi so bili skupaj zbran’,
Je Leitmayer, ta stotsanbolt,
Slovencu vsak’mu rekel: „Holt!

Ti tauglih nisi, boš šel preč.“
Tako jih je zavrgel več. —
Na bonkih jih dvanajst sedi,
Se „Brenceljnu“ nič kaj ne zdi,
Ker fortelj statsanbolt ima,
Enajst skor gvišnih štim pozná.
Tako na ponkih so sedel’.

V ferhér so „Brenceljna“ zdej vzel,
De je z laferjo Ristersko
Razžalil službo rihtersko,
De rihtarski dolžil je stan,
Da nagnjen je v nemčursko stran.
„Brencelj“, da ne, Leitmayer, de,
Tako se štrita sem ter tje.
Nazadnje pa še prezident
Nar’di gešvornim koplement,
Jim reče, kar so slišal’ zdej,
Prevagajo tam v cimru nej.
Na to zaklene tam od zad
Jih vse v en cimer separat,
De tam po vesti urtelj stré:
Al, „Brencelj“ res na Žabjek gré,
De pišejo za Žabjek pos,
Ali pa šprehajo ga los. —
Za „Brenceljna“ so štime tri,
Ta druge stotsanbolt dobi.
Zdej „Brenceljnu“ je urtelj bran,
De je za krivega spoznan:
Cesarski doftar zlo vesel,
A „Brencelj“ prav’: „Jest sem se vjel.“
Pa sklepat rihtarji gredo,
Kaj „Brenceljnu“ za lon dadó,
De rihtarski je špotal stan,
Za kar falén je bil spoznan.
Ko se te duri spet odpró,
Mu urtelj rihtarji beró:
„Ker si po pinču Risterja
Zašpotoval stan rihtarja,
Ti rihta naša to spozna:

De greš na Žabjek mesca dva;
In ker nam to še ni zadost,
Na štirnajst dni imaš še post,
De te špotvat’ se mine lešt.
Pritožit’ se damó ti brešt.“
„Boh lonej! To mi ni premal!
Na Dunaj bom pertožbo dal.
Boh lonej vam nemškutarjem
In vam pravičnim rihtarjem.“
Na Dunej tožba gre naprej,
Pa men’te, da pomaga kej?
Za „Brenceljna“ ne marajo,
Ta urtelj tam poštatajo.
Ljubljanski prezident Lušin
Prav frajndleh pravi: „Ljub moj sin,
Oktobra šest’ga na špencir
Greva na Žabjek, kjer kvartir
Zašafal sem ti naredit’,
De boš za mesca dva zašit.“
Potem mu šriftleh vedet’ dal;
Na šrifti je podpis tak stal:

Kaj se godilo je potem,
V par calcah vam lahko povem.
Priplaval je bil strašen som,
Si „Brencelj“ misli: „Zdaj bo lom!“

Ga živega pošast požré
In mesca dva v trebuhu cré.
Pa čudež! Jona že v treh dneh
Zopet je stal na suhih tleh.

A „Brencelj“ dni je šestdeset
Se postil v ribi, predno spet
Ga celega iz sebe dá,
Da se mu prav nič ne pozná.

Nemčurji so se posmehval;
De skoz klobuk so muho dal:
Zdej muha jim zopet brenči
In pravi: „Le počakte vi!

Prišel bo cajt tud za-me kmal’,
De bom jest vas na tarčo djal.
Sej vsaka reč en cajt trpi,
Sem danes jest, a jutri vi.

Moralo te-le storje vam
Na kratko tukej koj podam
V podučnih samih treh vrstah:

Kdor če pred rihto ’meti gmah,
Pusti naj v mir’ nemškutarje
In pse, posebno rihtarje.

Pravica — krivica. Resnična povest iz sodnijskega življenja.[uredi]

Bilo je v nekem mestu na Nemškem. Nadzornik ječe tik preiskovalne sodnije si je prižgal ravno pipo, da bi po kosilu malo dima spihal po svoji sobici, kakor je imel navado. Kar zapoje zvon in ključar naznani malo nevoljnemu nadzorniku, da je hiša dobila novega prebivalca.

Tako naznanilo ni v jetnišnici nič novega, kajti ponavlja se na dan večkrat, vendar bere nadzornik ključarju na obrazu, da je takrat kaj bolj mastnega, toraj se poda v svojo pisarnico, v kteri se prihajajoči popotniki navadno sprejemajo.

Vstopivši zagleda bradatega človeka, lepo gosposko oblečenega, visoke in čvrste postave v družbi dveh žandarjev, kterih prvi pristopi in nadzorniku poroča sledeče:

„Današnji lov se nama je dobro splačal. Tukaj imaste tiča, čegar perje je gotovo toliko vredno, kolikor sva podplatov strgala. To je, če ima človek dober nos. Ta-le je tisti, ki je pred štirimi tedni umoril in oropal tistega bogatega kupca s živino. Ko je sodnija v skrivnem pismu morilca tako natanko popisala, da ga mora vsak otrok spoznati, sem precej rekel svojemu tovaršu: Ti, Peter, ta bo najin! — In res! Ko se vračava proti domu in jaz Petra izprašujem, da bi zvedel, ali zná oni popis tudi tako dobro iz glave, kakor jaz, pride kakor nalašč ta-le človek. Jaz ga pri tej priči spoznam — kdo bi ga ne po tako natančnem popisu? — ga vstavim, prašam, od kod in kam, on se nekaj repenči, pove mi čisto neznano ime itd. Je že prav, rečem Petru, vzameva ga v sredo in — tukaj je. Le dobro ga shranite, da se ne izkadi“.

Po teh besedah odideta čuvaja pravice, prignani popotnik, kteri doslej ni besedice spregovoril, se jima prikloni, potem pa se jame na vsa usta smejati kakor da bi bil doživel kaj neskončno smešnega.

Nadzornik strmi in pregleduje pisma, ktera mu je žandar izročil. V njih vidi, da je vjetnik trgovec, oženjen, kar vidi iz nekterih listov, kterim je napis: „Predragi, ljubi možiček“. Oko se prime posebno sledečih vrstic v enem teh pisem:

„Predragi možiček! Je-li se Tebi že tako toži po meni, kakor meni po Tebi? Vsako uro si mi na mislih in te misli mi slajšajo dolge dneve. Kedar Tvoj sinček jeclja besedico „papa“, ga stisnem k sebi, saj je čisto Tvoja podoba“.

Da-si jetniški uradniki in briči navadno nimajo preveč občutljivih srcov, ker so po vsakdanjih skušnjah vtrjena, te besede pisma, ki razodevajo največo domačo srečo, nadzorniku vendar smejo do srca, ozre se po vjetniku ter ga pogleda od nog do glave. Zdi se mu čisto različen od navadnih morilcev in roparjev, v očesu mu je neka odkritosrčnost in obraz kaže popolno mirnost. Tudi smeh, kterega je spustil za odhajajočima spremljevalcema, mu je prišel naravnost iz srca, to nadzornik vsaj tako misli.

Ko vidi pripeljani hudodelnik resen obraz nadzornika, se jame vnovič na vse grlo smejati.

„O, to je kaj za predpust“, pravi, smeha komaj govoreč, „gospod nadzornik, ali kaj ste, vljudno vas povabim, da se tudi smejate z mano, vred, stvar je smeha vredna. Ali mislijo, da sem kak potepuh?“

„Meni se ne zdi tako smešna“, ga zavrne nadzornik resno, „marveč neprijetno resnobna“.

„Kaj? Ali naj bom morda kak tat?“

„Ne, zarad tega ste v zmoti.“

„I no, kaj zlodja naj bom? Morda še kaj hujšega?“

„Da, kaj hujšega?“

„Kaj li? Govorite, da vem, kako se imam tu vesti!“

„Obdolženi ste, da ste nekoga umorili in oropali.“

Te besede izgovori nadzornik zložno, počasno. Vjetniku zgine smeh iz ust in nekoliko plah praša dalje:

„Ali sem res podoben hudodelniku? — Gospod, pogledali ste moja pisma, ktera me popolnoma opravičijo. Jaz sem trgovec, popotujem po opravkih in ti so me pripeljali sem v te kraje. Doma, kamor sem se ravno namenil, imam lepo premoženje, o čemur se lahko vsak prepriča.“

„Ste bili že kdaj prej v tem kraju?“ praša nadzornik dalje.

„V tem kraju? Da, da, toda ne prav tukaj v tem mestu.“

„Mi morete povedati, kdaj je to bilo?“

„Čakajte, gospod, štiri tedne bo tega.“

„Hm, hm! To se vjema. Vi ste oženjeni?“

„Da, tretje leto.“

„In imate otroke?“

„Enega. Prav zal fantiček je, ljubeznjiv, kakor angeljček.“

„Mi morda naročite, da to, kar se vam je tukaj primerilo, poročam vašej gospej?“

„Čemu? Saj me menda ne mislite tu pridržati?“

„Žalibog, da ne smem drugače.“

„Kaj? Vendar ne —“

„Zapreti vas moram, kakor druge jetnike, moja dolžnost mi to veli.“

„Gospod, vse svoje žive dni še nisem toliko zakrivil, da bi mi smela sodnija le en las izruvati. Dokazati se mi ne more ne najmanjša hudobija, pisma moja so v redu, me popolnama opravičujejo. Smem in bom zahteval, da se to pripozna in se mi pusti iti svojo pot.“

„O tem nimam jaz razsoditi. Vse to je stvar preiskalnega sodnika, pred kterega boste poklicani v štiri in dvajsetih urah. Le toliko vam še opomnim, da pisma v tem slučaju malo pomagajo obdolženemu.“

„Moj Bog, kaj mi je storiti?“

„Potrpeti in premišljevati, s čim se boste opravičili.“

„Oh, uboga ženka, drago dete moje!“

Te so bile zadnje besede osupnjenega vjetnika. Nadzornik ga spremi v odločeno mu ozko, temno in mokrotno izbico, ključ zaropota, vrata se odpro in ko se zopet zapro, se zgrudi nesrečnež na trdo slamnico, pogum se zgubi v samoti.

Ker je bilo hudodelstvo napravilo velik hrup med ljudstvom in je bila razpisana nagrada na glavo morilca, pričela se je jako natanjčna sodnijska preiskava, ktera je na dan spravila sledeče gradivo zatožbi.

Trgovec s živino bil je umorjen na veliki cesti. Najprej je morilec strelil vanj in ga ranil s krogljico v glavi; potem pa ga je večkrat dregnil z nožem ali bodalcem v prsi, kjer so se našle smrtne rane. Umorjeni je imel, kakor se je zvedelo, veliko svoto denarja v papirji in srebru pri sebi; tega pri mrliču niso našli, pač pa uro, zlate verižice in drug kinč, znamenje, da zviti morilec ni maral za-nje, ker bi ga bile lahko izdale, in je vzel le gotov denar. Vse to pa je sodnijska preiskava spravila v zvezo z vjetim tujcem tako-le:

Umorjeni trgovec je bil po besedah prič čvrste in trdne postave, toraj ga je moral le zopet čvrst človek po hudem boju premagati. Obdolženi je bil tako čvrstega života, da se je zamoglo o njem kaj tacega nadejati; vrh tega je imel neko prasko ali prho čez obraz in opraskane roke, sodnijski zdravniki so izrekli, da so te rane blizo štiri tedne stare, da jih je prav lahko v boju z umorjenim dobil, kteri se je gotovo na vso moč branil. Krogljica, najdena v truplu umorjenega, šla je ravno v pištolo, ktero so pri obdolženemu našli, prav tako nož v prsne rane umorjenega.

Na dalje se je dokazalo po pričali, daje obdolženi z umorjenim prenočil v isti gostilnici, ter hotel še nekaj dni ostati v onem kraju; ko pa je odpotoval živinski trgovec, je kar na vrat na nos tudi on se podal na pot. Do tistega mesta, kjer se je hudodelstvo zgodilo, peljala sta dva sleda, naprej pa le eden; ta sled čevljev se je po umetnikih natanko narisal in se vjemal popolnoma s čevlji obdolženega jetnika. Tudi se je sodnija obrnila do predstojništva tistega kraja, kjer je obdolženec bival, in dobila odgovor, da je trgovec res premožen, a da je zadnje tedne pri različnih kupcih precej zgubil.

Iz vsega tega je sklepala sodnija, da ima najbrže pravega v rokah, ti „dokazi“ so se ji zdeli zadosti tehtni, tako da je proti obdolžencu z vso svojo ostrostjo postopala. Preiskovalni sodnik mu ne da miru, vsako uro ga pokliče, izprašuje, obdolžuje, zapira v samotno ječo, da bi omečil trdovratneža. Ubogi trgovec, trpinčen noč in dan, trdi v enomer, da je čisto nedolžen, po krivici obdolžen; ko pa vidi, da mu vse nič ne pomaga, se udá, rekoč: „Sodnik hoče na vsak način, da sem kriv, tedaj naj ima to vero, ker mi druzega tako nič ne verjame.“

Sčasoma se ga prime neka popolna neobčutljivost do vsega in nekega dne naznani jetniški zdravnik nadzorniku, da se je bati za pamet tega jetnika. Nadzornik, v takih rečeh že bolj izveden, spozna, da tukaj ne pomaga nič druzega, kakor kaka nenavadna dogodba, ki bi ga zbudila iz te neobčutljivosti. Piše toraj njegovi ženi, kteri je bilo doslej vse to čisto neznano, ker se je preiskava po mogočosti tajno vršila. A kaj se zgodi? Uboga žena, zvedivši to strašno dogodbo, umrje pri prezgodnjem porodu. Ta strašna novica res zdrami jetnika iz neobčutljivosti, revež divja, bolečine srca so mu take, da se jame že trdosrčnim čuvajem smiliti. Dolgo časa traja njegova žalost, slednjič pa se vendar nekoliko vleže in on jame zopet misliti, kako se bo pri javni obravnavi zagovarjal.

Čez kakih osem mesecev je bila preiskava dovršena in zatožba sestavljena zarad umora in ropa. Ljudje, kterim je bil sad preiskave znan, ne dvomijo, da bi ne bil obsojen, ker je preveč dokazov zoper, a za njega nobenega, kajti ni vedel dokazati, kje je bil ob času hudodelstva; tudi se mu ni verjelo, da je praske na obrazu in rokah dobil, ko je na polzki poti v gozdu padel, kar je pač trdil, a dokazati ni mogel.

V tem, ko se je o tem mnogo govorilo, seje zgodilo nekaj, kar je obrnilo občno pozornost od njega na nekoga druzega. Žandarji so na sledu za tatovi preiskavah neko zelo razkričano hišo in našli v skrivnem kotu veliko svoto denarja v papirji in srebru. Gospodar tiste hiše, že davno v slabem imenu, se ni mogel popolnoma opravičiti, kako in kdaj je prišel k tolikemu denarju, zato so ga žandarji seboj vzeli in sodnija je naznanila, da naj pridejo gledat ta denar vsi tisti, kterim je bilo kaj vkradeno. Med drugimi pride tudi vdova ubitega in ko se njej pokažejo bankovci, spozna v istem hipu enega, ki ima v voglu napis po roki ranjcega moža; zarad druzega, ki je bil v sredi malo krvav, se spominja natanjko, da ga je ranjki mož, od doma gredé, seboj vzel. Toraj je bil brez dvoma ta denar njenemu možu vzet.

Sodnija ima toraj zdaj dva v pesteh, o kterih sumiči, da sta bila v zvezi. Novi zatoženec, kteremu je bilo že vse znano, kar se je med tem s trgovcem zgodilo, preiskalnemu sodniku rad pritrdi, da je dobil po nekem neznanemu človeku ta denar, da mu ga shrani za par dni, toraj se tudi on zaplete v zatožbo.

Dan javne sodnijske obravnave se napoči, mnogo ljudstva sili v sodnijsko dvorano, kjer sedita naš trgovec in novo obdolženi tat na klopi obdolžencev. Obravnava se vrši navadno, trgovec ostane pri tem, kar je v preiskavi trdil, njegov tovariš pa trdovratno molči. Državni pravdnik predlaga, naj se prvi obsodi zarad umorstva in ropa, dragi pa zarad tatvine. Zagovornik trgovca pa trdi, da se ni ničesar dokazalo, kar bi pričalo, da je obdolženi trgovec kriv, česar je obdolžen, in zahteva, da bi se nekrivega spoznal.

Po končanem govoru vpraša predsednik sodnije obdolženega trgovca, ki je bil dozdaj popolnoma miren, ali ima še kaj povedati.

Na to vprašanje se vzdigne trgovec, se ozre po zbranih poslušalcih, stegne svojo roko, jo položi nagloma na ramo svojega tovarša in spregovori z bobnečim glasom:

„Tukaj, tukaj tik mene sedi morilec! Le reci, da nisi, če moreš.“

Kakor po streli zadet se zgrudi njegov tovariš, obraz mu postane bled in zelen, ne more odpreti ust, da bi spregovoril besedico. Trgovec pa nadaljuje ponosno:

„Slavna sodnija! Jaz mislim, da se vam vsim to, kar sem rekel, zdi resnično. Molčanje tega človeka na tako tožbo naj vam bo dokaz, da je on umoril in oropal živinskega trgovca.“

In res! Obdolženi hudodelnik se izpove s trepečim glasom, da je on umoril in oropal nesrečnega trgovca, sodnija ga spozna krivega in obsodi, kakor je zaslužil.

Našemu trgovcu pa se naznani razsodba, po kteri je nekriv in se nemudoma ima izpustiti iz zapora.

Ko je bila ta razsodba naznanjena, se vzdigne obdolženi in nekrivi trgovec in pravi:

„Gospod predsednik, dovolite mi še nekoliko besedic. Tu pred seboj me vidite človeka, ki je — ne po svoji krivdi — popolnama ob vse. Kdo me bo li odškodoval — ne za trpljenje v ječi, ne za zgubo umrle ljubljene predrage mi žene, ali kdo mi bo povrnil premoženje, ktero je propadlo v tem, ko sem bil jaz zaprt, kdo mi bo pripomogel z denarjem le toliko, da se bom količkaj lotil, kdo bo dal mojemu sinčeku dedšino, ktera bi mu brez tega nezasluženega zapora in natolcevanja nikdar ne bila odšla? Kratko: do koga se mi je obrniti, da dobim vsaj nekaj tega nazaj, kar sem po krivici zgubil?“

Predsednik sodnije maje z ramami in — molči na to vestno vprašanje.

Oprosteni obdolženec je poskusil potem vsa pota, da bi dobil kje kako odškodovanje, toda vse zastonj.

Postava je postava in sodniki so — sodniki.

To se je godilo na Nemškem. Ali mislite, da bi se pri nas v enakem slučaji drugače godilo, da ima tisti, ki bi prišel na enaki način ob ženo, otroka in premoženje, kako pot, po kteri bi se odškodoval za enake nezaslužene zgube? Kje? Pokaži mi jo, slavna c. k. sodnija in oče Lušin!

Riba in kmeta. (Podučna povest v podobah).[uredi]

Ni še dosti čez tri leta,
Ko živela sta dva kmeta,
Janez prvi, drugi Peter,
Oba silno hudih jeter.
Bila sta oba soseda
Drug od druzga, to se ve da.
Potok je med njima tekel,
Janez, da njegov je, rekel,
Peter pa to noče pripoznati,
Janezu ne potoka dati. —
Nekdaj sta se napotila,
Da bi za petek ribe lovila.
Janez lep’ga klina vjame,
Peter mu ga z roke vzame.
Ko se vsak za ribo ruje,
Boj postaja vedno huje,
Biba v potok nazaj skoči,
Janez Petra za uh poči.
Tak nobeden ribe jedel,
Kakor lahko vsak bo vedel.

Petra huda jeza tare;
Prav’ pri sebi: „Čak’, kompare!
Ker požrl si meni ribo,
Dobil boš pri rihti šibo“.
Janezu zdaj nič ne reče,
Hitro k advokatu teče,
Da mu Janeza zatoži
Pri sodniji sodbo sproži.
Tukaj vidiš pred vrati
Petra trkajočega stati.

Ko je Janez naš to zvedel,
Kaj mu Peter je naredil,
Se tudi on po blatni cesti,
Napoti k advokatu v mesti.
V mestu kmetič rad kam zaide,
Toda Janez advokata najde.
Hitro ga za dnar najame,
Da mu pravdo v roke vzame.

Na poti ’z mesta se primeri,
Da se snideta. „Pri moj’ veri“,
Pravi Peter, „ti pokazal
Doktor bo, sem ga namazal;
Kar do kože te odrl,
Ali pa še clo zaprl,
Da boš tuhtal tam v ječi,
Kaj se pravi meni vreči
Ribo v vodo, da dan drugi
Kosil zelje sem pri soprugi“.
„Čakaj, beštja“, Janez pravi,
„Kar za luknjo se pripravi.
Bom učil te, me tožiti
Če prav hiša mora iti,
Tebe bodo kaznovali,
Meni pa pravico dali“.

Tak gre vsak po svoji poti,
Eden druz’ga več ne moti.
Med tem pravda mirno teče,
Ker nikogar zlo ne peče.
Advokata se v prepiru
Vlačita po dolgem tiru,
Vidita, da ni kot pleve,
Vedno prenašata le dneve.
Zadnjič vendar se odloči —
Veselja koj Janez poskoči —
Da klofuto mora imeti
Peter, ker ne dá se mu vzeti.
Ribo pa naj tisti skuha,
Kdor jo vjame. Primaruha!
Modra sodba ta je bila,
Janez, Peter to čutila.

Zdaj pa doktor se oglasi,
Kakor to stori le včasi.
Ker je bil najboljše baže,
Masten Janezu račun pokaže.
Ko mu ta račun prebere,
Janez skoro v tla se vdere.
Prestrašen se za lase zgrabi.
Doktor pravi: „Janez, ne pozabi“.

Tudi Petra zdaj pokliče
Doktor, in mu brez priče
Bere zabeljene račune,
Kar Petra do srca presune.
„Toliko ste zaslužili,
Ker ste za-me se borili?
Če vas plačam, mi prodati
Hišo je. O advokati!“

Vendar to nič ne pomaga,
Pravdati se stvar je draga.
Ker plačat’ noben sposoben,
Dali hiši so na boben,
Kakor „Brencelj“ je narisal,
Ki je stvar na tanko spisal.
Hiša bila je prodana,
Peter, Janez ’s hiš izgnana.

Janez Petru v roke seže:
„Brate, to se prav prileže.
Poravnala b’ se b’la sama,
Kaj je treba tega nama?
Zdaj rib več ne bova lovila,
Še ne vode svoje pila.
Če hočeva zdaj kaj imeti,
Beračit’ morava po sveti.
Škoda, da še le zdaj spoznava
To, ko vse nama po vodi plava“.

Tudi bistra advokata
Roki si drugi dan podata.
Advokata pa vesela
Pesem drugo sta zapela:
„Kdo bi mislil to od klina!
Mi-dva sva zdaj bogatina.
Pravda kmetoma b’la sitna,
A za naju rodovitna.
Roko, brate, te objamem,
Žakelj ta-le sabo vzamem.
Če pride kmet sodniji v kleše,
Zagovornik polko pleše.
Torej se le zavrtiva
In na zdravje kmeta piva“.

Nauk.

Le nikdar se ne prepiraj,
Advokatov si ne zbiraj.
Kedar pravde dolge konec,
Nimaš, kakor počen lonec.
Ti prelivaš britke solze,
Advokat pa kravo molze.

Podobe iz Žabjeka.[uredi]

Obiskovanje.[uredi]

Sodnijski predsednik: Kaka vročina je tu pri tebi, „Brencelj“!

„Brencelj“: Menda je Vam, gospod oče Lušin, le zarad tega tako vroče, ker ste pozabili odkriti se.


Nasledki merice vina,[uredi]

ki se dobiva na Žabjeku in kterega je tudi „Brencelj“ v svoji neprevidnosti pokusil, ne nadejaje se nič hudega.


Po „hišnem redu“.[uredi]

Jetniki: Zapomni si, petelin, „hišni red“ velja za vse. Kedar boš prej zapel, kakor veleva „hišni red“, boš dobil verižice na noge, kakor mi, kedar se pregrešimo zoper „hišni red“. Boš vsaj pomnil, kdaj si bil na Žabjeku.


Nov gost.[uredi]

Jetniki: Oho! Zdaj že vsak smrkovec pride na Žabjak. Ah mislite, daje otročja odgojilnica? Kar nič se že več ne spoštujejo stari skoro vsakdanji gosti. Ah gre tako-le revče med nas?


Poboljšani tat.[uredi]

Jetniški nadzornik: Kaj si že zopet tu, potepuh? Saj smo te še le kar izpustili. Včeraj zjutraj je bilo.

Tat: Gospod nadzornik, veste, to je tako. Včeraj je bil četrtek, po „prežganki“ sem šel, danes je petek, toraj zjutraj ni bilo „prežganke“, jutri bo pa zopet. Jaz jo imam strašno rad in ker sem se bal, da bi je ne zamudil, sem ubil steklo pri štacuni, za kterim so bile ure, zlate in srebrne, shranjene. Policaj, ki je tik mene stal, me vidi in — tukaj sem, da račun za mojo prežganko ne bo pretrgan.


Zelje za parado.[uredi]

Predsednik (pokuša zelje): Izvrstno zelje, izvrstno zelje, izvrstno! Tacega še mi zunaj Žabjeka ne dobimo.

Jetnik (mrmraje mu za hrbtom): Mi tudi ne. Če bi moje zelje pokusil, bi naredil bolj kisel obraz, kakor je zelje.


Hrana za bolne.[uredi]

Jetniki trdijo, da po hrani za bolnike na Žabjeku ne more nihče odebeleti. Ni res, to kaže ta podoba nekoga, kteremu dela hrana za bolnike prav lep trebušček.


Samotne misli zaprtega.[uredi]

„Ena nesreča pride le redko sama“, pravi nemški pregovor; zato pa ni postal samo Pisker šolski nadzornik, ampak tudi Vrečko.

* * *

Pravijo, da so misli proste. Če bi bilo to res, bi „Brencelj“ ne bil na Žabjeku, kajti on ni nič druzega pisal, kakor svoje misli.

* * *

Kar je drugim ljudem vsakdanji kruh, to so c. k. deželni sodniji hudodelniki. Če bi ne bilo nobenega hudodelnika več, od koga bi pa živela c. k. deželna sodnija? C. k. deželna sodnija pa mora biti, toraj morajo biti tudi hudodelniki.

* * *

Pravijo, če gre kdo na Žabjek, da gre tje, kjer muh ni. Zakaj na Žabjeku ni muh? Zato, ker še ljudem nič ne ostaja, da bi muhe jedle.

* * *

Nemčurji nam očitajo, da imamo tako malo olikanih Slovencev. Ne prav po krivici, kajti marsikter Slovenec kedar se olika, postane nemškutar, ali pa vsaj nemškutari.


Slovo Žabjeku.[uredi]

Oj Žabjek, krasna hiša ti v Ljubljani,
Ti hraniš mnogo že pregodnih tičev,
Čuvajov polna, svetovalcev, bričev,
Ki v božjem strahu tu so zbrani.

Prišel jaz po besedi sem neslani
V ta kraj, kjer sliši dosti se „hudičev“,
Med zmes tatov že starih in mladičev,
In drugih, ki so iz svetá pregnani.

Kako mi bila tu samota pusta!
Kako mi goste dolgočasne!
Kako molčanja vadila se usta.

Zato pa v Žabjeka prostore krasne
Nazaj med zrele tiče, duše črne
Se proste volje „Brencelj“ ne povrne.