Revolucija v avtobusu
| Revolucija v avtobusu Frane Milčinski - Ježek |
| |||||||||||||
Ne rečem, da so brezglave komisije pri nas kaka posebna redkost. Toda vendar se tu in tam najde katera, ki glavo ima, čeprav je ne nosi na pravem mestu.
Komisija pa, ki je v temle avtobusu črno na belo predpisala osem stojišč, prav gotovo ni imela glave. Če bi jo imela, ne bi dovolila niti enega stojišča. Streha na vozilu je bila namreč poveznjena prav za toliko prenizko, kolikor potrebujemo višine za oni del telesa, kjer se nam rojevajo slabe in dobre misli: Ne, ne, stati tu notri resnično ni bilo mogoče! Dantejev Pekel in vzgojne naprave svete inkvizicije so prvovrstna okrevališča proti tej torturi.
Toda komisija, glejte, je natanko predpisala osem stojišč in komisiji ne kaže nasprotovati, če nočeš priti v konflikt z oblastjo in si naprtiti na glavo paragraf ta in ta, zaščito države in izgubo častnih pravic, v kolikor jih sploh še imaš.
In tako mi ni kazalo drugega, kot da sem zatajil svojo glavo in zavzel od komisije predpisano mesto. To pa je bilo mogoče samo na dva načina: Ali si vtaknil glavo pod pazduho, kot stori strahopetni noj, če mu preti nevarnost, ali pa si globoko sklonil tilnik in zaril brado in nos v lastne prsi kot ptič pelikan, kadar doji naraščaj s svojo krvjo. Ti dve varijanti sem v teku vožnje uporabljal izmenoma in si tako resnično rešil svoje mlado življenje.
Odrinili pa smo točno pol ure prepozno, kot se to spodobi.
Sprva je šlo vse lepo. Vdano smo prenašali prenizko streho. Enostavno smo se prelevili v noje in pelikane: Pred mano noj, za mano pelikan; na levi noj, na desni pelikan. Ljudje pa so le oni, ki jim je usoda naklonila tapecirano sedišče. In tako je šlo kot rečeno sprva vse lepo. Molčali so noji in pelikani in brez besede glodali lastna prsa.
Toda, gospodje, ki nas prevažate v avtobusih, bojte se sklonjenih glav! Takale prenizka streha vam lahko enkrat za vselej skazi veselje do prevozništva. V smodniščnici kadite pipo, gospoda!
Čez pol ure je pričelo v našem avtobusu vršeti. Najprej rahlo:
»Odprite okno, saj se bomo skuhali!«
»Tako je! Okno nam odprite, duši nas!«
Take in slične so padale, toda mož ob krmilu je bil gluh. Zavedal se je pač, da je tu notri edini in absolutni vladar in da so mu potniki dolžni hvalo, da jih sploh vlači s seboj.
Opazke pa so postajale bolj in bolj rezke.
»To je strašno! Zmečkali mi bodo otroka!«
To upravičeno opombo si je drznila napraviti mlada mati, ki je sedela stisnjena med konjskim mešetarjem in upokojenim žandarjem.
Ta drznost pa je udarila v živo tudi moža ob krmilu. S tiranskim glasom je dejal:
»Kaj pa vlačite otroka s seboj? Mar je moj avtobus otroški vrtec ali zavod za zanemarjeno mladino?«
In lejte, tele besede so bile neposredni povod izbruha revolucije. Mlada mati je zavzela pozo Device Orleanske in dvignila svoj glas:
»Tako torej? Čemu vlačim otroka s seboj? Mar nisem plačala zanj predpisano polovico karte? Glej ga, glej! Na vse zadnje mi bo še prepovedal roditi!«
Na mah je pritegnila simpatije mase. Zatirano popotno ljudstvo se je dvignilo kot en mož proti oblasti ob krmilu.
»Prodajte tole svojo ropotijo za staro železo!«
»Prokleta Noetova barka!«
»Denar nazaj!«
»Hudiča, oprite okno, sicer vas naznanimo!«
Krmilar je zdaj že zaslutil, da z razjarjeno maso ni dobro češnje zobati. Da pa ustreže kategoričnim zahtevam ljudstva, se je spravil nad zarjaveli mehanizem in se trudil cel četrt ure. Končno se mu je vendarle posrečilo odpreti okno.
Ko pa so potniki opazili, da imajo zdaj možnost soodločevati o svoji usodi, so postale njihove zahteve bolj in bolj čudne.
»Čemu, za vraga, odpirate okno? Saj vleče kot tornado.«
»Res je! Revmatizem imam in mi ni do takih šal.«
»Moj bog, kaj pa še pomišljate? Zaprite vendar okno! Kaj naj vas prosimo na kolenih?«
Vedeti morate, da je bila vsaka opazka podprta s splošnim odobravanjem. In tako vozniku resnično ni kazalo drugega, kot da je ugodil vsem mogočim in nemogočim zahtevam.
V teku vožnje je maral izpolniti še sledeče pogoje:
Voziti z zvečano hitrostjo, voziti z zmanjšano hitrostjo, trikrat okno odpreti, trikrat okno zapreti, ustaviti ob trinajstem kilometrskem kamnu, da je šla neka gospodična nabrat marjetic itd., itd.
V avtobusu je zavladala popolna anarhija. Medtem, ko se je nekdo lotil hupe in hupal na vse mile viže, je drugi pričel pisati po stropu odlomke iz Cankarjevih Hlapcev. Naj ne govorim od tem, da si je kljub izrečni prepovedi vse potništvo prižgalo cigarete! Še otroka neboglenega na materinem krilu je val revolucije potegnil za seboj. Dvignil je v pesti stisnjene ročice in preko vsega avtobusa so zaorili njegovi klici:
»Avto kak! Avto kak!«
Da, da! Zatirano ljudstvo je oblast ob krmilu takorekoč potisnilo k zidu. Treba bi bilo samo nekega, ki bi dejal: »Popelji nas, striček, v Plzen na pivo ali pa k mamki božji v Lurd!« in voznik bi uravnal prestavo, kot se za tako potovanje spodobi, in bi nas popeljal k bratom Čehom na pivo ali v Lurd na romanje božje. Toda Slovenec pač vedno zamudi randi s srečo in tako smo pripeljali naravnost domov.
Ali verjemite, v srcih smo bili veseli. Punt nam je uspel, kdo more reči, da nam ni? O, zdaj se nam ne bo več treba voziti sklonjenih glav v avtobusu! Enostavno bomo poslali deputacijo in ta bo zahtevala:
»Tako in tako, streha v avtobusu je prenizka. Nočemo biti več strahopetni noji, ne ptiči pelikani. Vzravnanih glav se hočemo voziti v avtobusu. Zvišajte torej streho za pet in dvajset centimetrov!«
Tako bo dejala deputacija in stvar bo v redu. – Kdo ob takih sladkih nadah ne bi bil vesel?
Ko pa smo izstopili, se je zgodilo.
Tedaj se je namreč voznik razkoračil pred nami in s tiranskim glasom dejal: »Nikar ne mislite, gospoda, da se boste še kdaj vozili v mojem avtobusu!«
To pa je bil sunek v hrbet. Na kaj takega nismo bili pripravljeni.
Ha! Kaj ti pomagajo punti in deputacije, dokler je avtobus absolutna last voznikova! Oblast ob krmilu ti namreč enostavno poreče:
»Skrij, ljubček, glavo pod pazduho, ali pa te postavim pod kap. V mojem avtobusu ni prostora za puntarje.« In kaj ti potem preostane drugega, nego da skloniš glavo?
S sklonjeno glavo sem šel proti domu.