Revež
| Revež. Marija |
| |||||||||||||
Komaj je zagledal luč sveta, bil je revež, — sirota brez matere. Položili so ga v leseno zibelko poleg postelje, na kateri je ležala bleda žena v smrtnih težavah.
Še jeden pot se je z vso močjo materinske ljubezni dvignila in uprla velike steklene oči v borno zibelko, še enkrat zdihnila — globoko zdihnila, potem pa je omahnila težka glava — in preminula je.
Revež tedaj ni umel in menda nikoli v svojem življenju, kaj da je zgubil v trenutku, ko mu je ugasnilo skrbno oko ljubeče matere.
V kotu pod razpelom brlela je mala lučica ter motno razsvetljevala ob zglavju klečečo staro ženico in moža upadlih lic, nemo zročega na mrtvo svojo ženo.
Kričal in jokal je pri krstu, kakor da bi slutil, da baš tedaj pokladajo zvesto materino srce v črno gomilo k večnemu počitku. Milo se je storilo navzočim, kumu pa se je prikradla v oko debela solza, položil je žuljavo roko na mlado glavico in mrmral: »Revež — revež!«
Potem pa so ponesli malega Jožka nazaj v očetovo bajto ter ga izročili skrbi stare matere, katera je prevzela malo gospodinjstvo. Le-ta pa je z detetom v rokah padla na koleni in obupno ihtela: »O Bog, o Bog, zakaj si mu vzel mater — zakaj? Kako naj mu nadomestim njo, katero si poklical k sebi? Glej, — šteti so dnovi mojega življenja, — in kaj potem ? — O Bog, nerazumljiva so nam Tvoja pota!«
Nadlege ni nikakoršne delal stari svoji oskrbnici, kajti preležal je cele ure v zibelki, ne da bi jokal. Ko pa je kratki svoji postelji odrastel, posadila ga je stara mati v kak kotiček, dala mu košček kruha in rudečepobarvanega konjiča, katerega je prinesel kum s sejma, in zopet je mirno sedel, zasledoval po hiši frčeče muhe, da je slednjič zaspal.
Le včasih je treščilo kakor huda ura v malega Jožka. Jokal je in se zvijal po tleh, da je bilo žalostno pogledati ga. Ni se dal potolažiti z lepo, ne z grdo, kričal je svojo pot, kakor da bi ga kdo drl.
Ko je shodil, imel je lepše čase. Tekal je okolo bajte, pobiral po vrtu ravno dozorelo sadje in radovedno ogledoval mimo gredoče.
Če se je kdo ustavil in vprašal: »No Jožek, kaj pa delaš?«, tedaj ni odgovoril, ampak hitel neukretno svoje telesce skrit za kako drevo, izza katerega se ni prikazal preje, da je nadležneš zginil za oglom hiše.
Jednakomerno potekala so mu prva leta njegove mladosti, brez veselja, brez žalosti, podobno uri, ki dan na dan opravlja svoj tik-tak, a ostane vendar brezčutna stvar.
Telesno se je razvijal, postajal jo močan in primeroma velik, s strahom in žalostjo pa je nesrečni oče opazil, da je revežu pamet nejasna in duh otemnel. Stara mati pa je čestokrat klečala pred podobo Križanega in zdihovala: »Moj Bog, odpusti mi, da sem Ti nekoč očitala delo Tvoje modre naredbe. Vzel si ji življenje, ker si jo ljubil, ker v Svoji vsegavednosti nisi hotel dopustiti, da doživi blaga žena najgrozovitejše gorje, katero mora zadeti srce ljubeče matere«.
Med vaškimi otročaji ni bil priljubljen. Odkar je nekoč Lužarjevega Franceljna z desko po glavi oplazil, da se oni nekaj trenutkov kar zavedel ni, so se ga ogibali, in že od daleč bežali pred njim.
Bil je toraj vedno sam in zapuščen. Kedo pa se bi tudi brigal za odurnega otroka, ki je vedno gledal izpod čela, in nikdar nikomur v oči?
Dopolnil je sedmo leto in vstopil navzlic slabi pameti v šolo. A tudi tu ni storil dobro. Ko je štiri leta sedel na enem in istem prostoru, tedaj je gospod učitelj povedal očetu, da je ves trud na njegovem sinu zgubljen, da si revna njegova glava nikdar in nikoli ne pridobi nobene vednosti.
Nato ponudil ga je ubogi oče premožnemu sosedu za pastirja. Iz usmiljenja ga je oče Miklavž sprejel in mu izročil nekaj živine. Novi ta posel ni bil ravno težaven, kajti žival poznala je pot sama na pašnik in zopet domu.
Lahko bi ostalo pri tem, a nesreča jo hotela, da je nekoč novi pastir prignal živino domu — brez kravice Sivke, katero je šele v hlevu pogrešil. Brž se je napotil in jo jel iskati po vseh bližnjih pašnikih in gozdovih, a ni je našel.
Nastala je noč. Brez Sivke si ni upal domu. Ulegel se je torej sredi velikega travnika pod košati hrast in zaspal.
Drugo jutro za rano pa se je napotil proti domu — in se splazil v hlev. Čudna jeza zgrabila je Jožeta, ko je stala Sivka na svojem prostoru. Zgrabil je cepec, kateri je ležal za durmi, ter jel neusmiljeno udrihati po ubogi kravici. K sreči je prišel ravno sedaj oče Miklavž v hlev živini nastiljat. Spustil je koš z listjem na tla, planil nad Jožeta, izpulil mu cepec iz rok ter ga prav pošteno naklestil. »Ničvrednež, tako bodeš ti delal z živino?« vpil je jezni gospodar in mlatil po pastirju, kakor po snopu. »Poberi se, nesnaga grda, pa glej, da nikdar več ne prideš pred moje oči! Takemu surovežu naj kedo živino zaupa? Ne manjka se pastirjev, pametnih pastirjev«, ponavljal je, in pokazal Jožetu vrata.
Jeze in bolečin tulil je na ves glas, ko se je opotekal proti očetovemu domu. Stiskal in vil je po zraku pesti, z zobmi pa je škripal, da je bilo groza.
In zopet je pohajal okrog brez kakega opravila, ali pa posedal v gozdu ob vaškem potoku.
Žalostno je bilo to življenje, a ne toliko zanj, kakor za nesrečnega očeta in ubogo staro mater.
Bilo je krasno pomladansko jutro. Jasno nebo ni kazalo najmanjšega oblačka. Ljubeznivo je obsevalo solnce zopet oživele livade, katere so v jutranji rosi blestele, kakor z biseri posute. Ptički so skakljali in frčali po razcvitajočem se drevju in žvrgoleli hvalno pesem čarobni krasoti narave božje.
Sleherna stvar se je veselila življenja v svoji novi pomladi. Po polju je mrgolelo vse polno pridnih rok, kajti mlado in staro je radostno zapustilo zaduhle prostore tor hitelo na delo v sveži zrak.
Po veliki cesti, katera vodi skozi precej veliko vas, stopal je leno človek, čudne postave. Na kratkih nogah postavljeno je bilo precej obširno, nerodno truplo. Nenavadno veliko glavo je pokrival širok klobuk, iz pod katerega so dolgi mršavi lasje silili na dan. Zabuhli obraz, široka usta, obila spodnja ustnica, katera se mu je obesila skoraj do polovice brade, dajalo je obrazu nekaj nepoglednega. Majhne sive oči so gledale brez pomena v božji svet, tako da je bilo vsacemu na prvi pogled jasno, da revni človek ni zdrave pameti.
Nekdaj menda črna, a sedaj zelenkasto rujava suknja, segala mu je doli do kolen. Zakrpane široke hlačnice pa so se opletale golih nog, da se je revež komaj prestopal. Platneni modrobarvni predpasnik, katerega je imel s precej debelo vrvico pripasanega, je pričal vsled velikih lukenj, da je že tudi davno odslužil. V eni roki je držal precej veliko, okroglo vrezano desko, na kateri je bilo pritrjeno pet strun, po katerih je s klinčkom neprenehoma praskal.
Ne meneč se za lepo jutro, korakal je skozi vas do zadnje lesene kočice, pred katero se je ustavil. Stopil je k nizkemu oknu ter prav boječe nanj potrkal. »O, Jože«, oglasil so je v hiši hripavi možki glas, »le naprej v hišo, le naprej!« Prestopil je visoki prag, odprl vrata na levo in stopil v nizko sobo vaškega črevljarja Mihca. Bil je to možiček majhne postave, kakih petdeset let, a čvrst in gibčen, da je še marsikaterega mladeniča spravil v koš. Med vaščani je bil prav priljubljen ta Mihec, saj je bil vedno židane volje in za vsakovrstne burke pripravljen.
Tudi Jožetu so je prikupil, ko ga je nekoč potegnil iz kupa snega, v katerega so ga poredni otroci potlačili. Smilil se je dobrosrčnemu Mihcu v srce, ko se je jeze in mraza tresel, kakor šiba na vodi. Peljal ga je v svojo hišo, prinesel mu skledico gorkega mleka in kos belega kruha, da bi si revež ogrel premrle ude in utolažil jezo. Slastno je popil mleko, pozobal kruh, — a nič ni pomagalo. Domislil se je v novič krivice, ki so mu jo godila, in spustil se v glasen jok. »Lej ga šmenta, kaj se cmeriš? Boga zahvali, da si na gorkem«, pogovarjal ga je Mihec, »čakaj, ti pa nekaj pokažem, česar gotovo še nisi videl«, in privlekel je iz edine omare, ki jo je premogla Mihčeva hiša, stare, zaprašene citre.
»Tu semle sedi k peči, ti bom pa eno zabrenkal«, govoril je dobri črevljarček dalje, usedel se na trinogati stol ter jel urno prebirati razglašeno strune. Hipoma je utihnil Jože, ko so mu na ušesa zadoneli nepričakovani glasovi.
Odprl je velika, še vedno na jok skremžena usta, katera pa so že v istem trenutku lezla na dobrovoljni smeh, ter se jel počasi pomikati proti Mihcu, ogledovaje ga od vseh strani. »Stric«, spregovoril je Jože, kateri je vsacega, ki mu je bil po volji, počastil s stricem, »stric, kaj pa je tisto na vaših kolenih?« »Citre so to, veš, Jože, citre«, — ponovil je Mihec, ko ga je le ta neumno gledal. »Dajte jih meni«, prosil je, — ter stegnil roko po njih, kakor da bi bile že njegove.
»Lej ga šmenta, teh ti ne dam, a če mi bo kedaj kaj časa ostajalo, ti bom pa ene naredil, no« — obljubil je Mihec. Ker pa obljuba dolg dela, tedaj je hodil Jože toliko časa okrog Mihčeve hiše, — da je slednjič ta svojo obljubo spolnil. Kako se je zažarilo revežu oko, ko je prvič prijel v roko čudni instrument, katerega mu je Mihec, kar najbolje je znal, naredil. Pritiskal ga je k sebi in veselja plesal po hiši, da se je Mihcu kar milo storilo.
Od sedaj pa sta si bila prijatelja. — —
»Lej ga šmenta«, kaj pa laziš okrog ogla, kakor lisica, ki preži na kokoši? vprašal je norčavo Mihec zgodnjega obiskovalca.
»Ali ste doma stric?« spregovorili je slednjič Jože, z neprijetnim glasom. »Sem, — danes sem, jutri bom pa pri županovih šival in dreto vlekel. No, nikar se tako kislo ne drži, saj prideš lahko k meni, boš pa Minki eno zabrenkal, hm?« — tolažil ga je, ko je videl, da Jožetu ta novica ni nič kaj po volji. Še vedno je stal pri vratih, in se postavljal na prste, sedaj leve, in zopet desne noge, da bi bolje videl na visoko peč. »Aha, že vem, kaj ti sedajle leži na srci, žgančki, kaj ne?« smejal se je Mihec in položil podkovani čevelj pod mizo. Potem pa je stopil na klop in segel po lončku, kateri je stal na peči. »Preveč sem jih odlil, malo suhi so danes, pa bo že, saj nisi zbirčen, ha?« Stopil je zopet na tla, vzel iz žličnika veliko leseno žlico in vse skupaj postavil na klop k peči, prod Jožeta. Komaj se je Mihec usedel na svoj stol, že je mlatil Jože po žgancih, da je komaj sproti požiral. Hitro je bil lonček prazen, porinil ga je od sebe, z rokavom potegnil preko nosa, pomaknil se više na klop tako, da so kratke noge za dobro ped bingljale od tal, ter jel prav z veseljem praskati po ubogih strunah.
V farni cerkvi zazvonilo je poludne. Skobacal se je Jože raz klopi in hitel iz hiše po prašni cesti navzdol. Koncem vasi je krenil po ozki stezici proti domu, kjer se je v veliki skledi hladilo še borno kosilo.
»Lej ga, lej ga, še poštenega pozdrava mi ne privošči. Da, saj revež nima pravo pameti«, mrmral je čevljar in gledal za odhajajočim Jožetom.
Drugo jutro pa je razložil Mihec iz velike mavhe svoje črevljarsko orodje na nizko, nalašč zanj pripravljeno mizo. Napravil je velik križ, da bi mu šlo delo prav urno izpod rok, ter jel pregledavati stare črevlje, katerih je celo kopo ležalo pred njim.
Ni se še odločil, katerih da bi se najprvo lotil, ko je začul s ceste neznansko vpitje in kričanje otroških glasov. Vedno bliže in bliže so prihajali neubrani glasovi in že je bila razločiti posamezne besede: »Jože, Sivka, Sivka — beži, — oče Miklavž gredo s cepcem, — beži— beži!« »Lej ga šmenta, menda pa Jožeta preganjajo ti zanikerni otročaji«, vzkliknil je Mihec in stopil k oknu. In res, — cela tropa otrok majhnih in velikih se je podila za Jožetom kateri je kar najhitreje letel proti županovi hiši.
Dolga suknja je vihrala na vse strani, kajti predpasnik se mu je vsled urnega gibanja razvezal in pustil suknji prosto pot. Da bi ga ne zgubil, stiskal ga je z levico k sebi, z desnico pa je držal citre, mahal po zraku in na vse grlo vpil. »Stric, ubili me bodo, — ubili!« Hu, hu, zajokal je, da so se otroci zakrohotali in še bolj kričali: »Jože, beži, če no bo cepec pel!«
To je bilo pa črevljarju Mihcu le malo preveč. Kakor bi trenil, stal jo na cesti pred otročjo druhaljo, katera so je hipoma razkropila na vse strani, kajti Mihčeva brezovka in nagubančeno njegovo čelo oznanjevala nista nič dobrega.
Ko je Jože videl, da se je sovražnik spustil v beg, ter se čutil v popolni varnosti, vstopil se je široko sredi ceste, žugal s pestmi in vpil: »Gorje tistemu, ki pride prvi meni v roke, — kar zdrobil ga bom, — pa ga bom! Kaj ne stric, da ga bom?«
Največje hudo na svetu za Jožeta je bila lakot in pa tisti nesrečni spomini na Sivko in očeta Miklavža cepec. Ves pogum je upadel revežu, ako ga je kdo domislil onega osodepolnega trenutka, in bežal je, kakor da bi mu gorelo za petami.
Nagajivi otroci pa so Jožeta tako radi dražili s Sivko in cepcem, čeravno večina od njih ni vedela pomena besed. Dovolj jim je bilo, da so spravili Jožeta v jezo in beg. Na pragu županove hiše je stala rudečelična Minka, domača hči, ter opazovala smešni ta prizor. »Le daj jih, Jože, le! Kadar jih dobiš, jih daj!« dejala je smejo se, »sedaj pa stopi k nam v hišo, da se ti malo strah poleže«.
Ni mu bilo treba dvakrat reči, ker je vedel iz skušnje, da je pri županovih beli kruh doma, vzlasti če imajo črevljarja v hiši, — in beli kruh se ne dobi vsak dan.
Usedel se je na klop poleg Mihčevega stola in brisal s predpasnikom še vedno solzne oči. A ko je stegnil roke po velikem kosu kruha, katerega mu je Minka ponudila, in še enkrat globoko zdihnil, — pozabljeno je bilo vse gorje.
»Ta pa gre po dolini ta, še bolje ko moji žgančki, kaj?« dejal je smeje se Mihec, ko je Jože zadnji kos potlačil v usta.
»No, Jože, sedaj pa pokaži, kar te je Mihec naučil«, prosila je Minka tako prijazno, da se še Jože ni mogel ustavljati njeni prošnji. Vstal je, postavil se v sredo hiše in pričakoval Mihčevega povelja. Postavi se, kakor vojak pred generalom in Minki salutiraj!« — velel je ta.
Zravnal je nerodni rekrut svoje ude kolikor mogočo ravno, glavo dvignil kviško, da se je Minka na ves glas zasmejala, desnico pa je položil preko čela, kar je imelo pomeniti vojaški pozdrav. »Dobro«, pohvalil ga je Mihec, kateri se je še vedno rad spominjal vojaških let. »Sedaj pa« — malo je obmolknil in dal Jožetu odloga, da se pripravi na težko vajo — sedaj pa »laufschritt«, zavpil je, da so je Jože kar stresel. Potem pa je zdirjal po hiši na okrog, da je Minka radi varnosti skočila na klop.
»Tako, — vse dobro! H koncu, pa še eno zapoj, — veš tisto o Jožetu junaku!« prigovarjal je Mihec, »ki sem jo jaz zložil«. Malo se je nakremžil Jože, a vendar brez ugovora raztegnil velika usta in s hreščečim glasom po nekem narodnem napevu zapel:
»Jaz sem Jože korenjak,
Če je treba čvrst junak!
Dekletom pa, — je že tako
Rado k meni ozre oko!
»Ha, ha,« smejala se je Minka, »ta je pa lepa in vredna še več kosov kruha. Čuj, Jože,« dejala je ter ga rahlo udarila na ramo, »le pridi k nam, kadar si lačen, saj pri nas se vedno dovolj kuha.« Namuzal se je, menda mu je bilo všeč to povabilo, in radostno pogledal kos pogače, katero mu je Minka utaknila v žep.
»Bog ti bode vse obilo povrnil, Minka,« dejal je Mihec, ko je Jože odšel. »Kar boš storila revežu dobrega, ni izgubljeno. Revež pa je, saj se nikdo ne briga zanj. Stari materi so opešale moči, da komaj sama sebe opravi, oče pa obdeluje tisto malo polja, da pridela živeža za troje ljudi. Huda je ta, huda, če človek nima pameti!«
Odslej je bil Jože vsakdanji gost Minkin. Celo čevljarja Mihca je zanemarjal in se le redkokdaj še pri njem oglasil. In kdo bi se temu čudil? Saj je bilo na županovem pragu tako kratkočasno sedeti, in Minka je imela vedno kaj pripravljenega za Jožetov lačni želodec. Pa kako lepo je znala govoriti. Včasih ga je tudi malo oštela. »Jože,« očitala mu je nekoč, ko je kamenje lučal za otroci, »Jože, tega pa ne, — pusti otroke pri miru, če ne bo zopet vojska!«
»Saj jih bom pustil, Minka, — saj jih bom!« obljuboval je. »Kako bi pa bilo, ako bi ti včasih svojemu očetu kaj pomagal pri delu? Glej, Jože, — tudi jaz delam — in vsak človek mora delati!« poučevalo ga je dekle. »Saj res, Minka,« pripoznal je in kmalu na to počasi in zamišljeno stopal proti domu.
Drugi dan pa Jožeta dolgo ni bilo k županovim. Jelo se je že mračiti, ko je prisopihal po cesti, da se je kar kadilo za njim, in že od daleč vpil: »Minka, danes sem pa delal, celi dan delal, — krompir sem kopal!« Samega veselja ni vedel, kaj bi počel, ko ga jo Minka pohvalila. Pokazal je tisti večer vse učenosti, kar jih je znal, in zapel vse pesmi, katerih se je domislil, tako da se je še mati županja smejala.
Drugi dan je bilo ravno tako.
Kako se je Minka čudila Jožetovi izpremembi, — oče pa je jel na tihem upati, da doživi na svetu še vendar srečne dni. Bilo je teden dni pozneje, ko je Jože že pozno na večer sedel pred domačo hišo ter zamišljeno in nepremično zrl v nebo, na katerem je migljalo brez števila zvezdic. Polna luna se je prikazala na visokem oboku in čarobno razlivala žarke po trudni naravi. »Ko se boš možila, — al’ me boš vabila?« zapeli so čvrsto na vasi vaški fantje, da so se ubrani glasovi daleč na okrog razlegali v tiho jesensko noč.
Jože pa ni slišal popevanja, ni se zmenil za nočno krasoto, kajti po revni glavi rojile so mu čudne misli.
Zopet je celi dan delal in niti pri županovih ni bil danes. Pa čemu tudi? Minka že nekaj dni sem tako pridno šiva, da skoraj ne utegne govoriti. Včeraj pa je naletel na Lužarjevega Franceljna, s katerim si pa že od mladih nog nista najboljša prijatelja. Enkrat ga je že loputnil po glavi tega Franceljna, in ko se je sinoči tako blizo Minke usedel in jo tako nagosto nekaj povpraševal, začutil jo Jože potrebo, v drugič kaj tacega storiti. »Jutri grem pa zopet k Minki, saj je menda že vse pošila, kali?« mrmral je. »Jože pojdi spat, pozno je že«, oglasil se je moški glas, na pragu pa se je prikazal suh, slaboten mož — Jožetov oče. »Jutri za rano pojdeva v gozd drva sekat, torej glej, da greš kmalu k počitku!«
»Oče«, izpregovoril je Jože, ne meneč se za roditeljev opomin, »oče, oženil se bom!«
»Kaaj?« je zategnjeno vprašal oče in nastavil uho, meneč, da ni prav slišal, »kaj praviš?«
»Oženil se bom«, ponovil je nepotrpežljivo Jože — »z županovo Minko — veste — jo imam rad!«
»Neumnež, kaj pa govoriš?« ustrašil se je oče in začudeno sklenil roki. »Kako izprideno bi moralo biti dekle, katero bi se norčevalo s takim revežem ter vzbujalo upanje v njegovem srci!« govoril je sam pri sebi in stopil v hišo.
»O Bog, o Bog! pamet si vzel revežu, zakaj mu tudi srca nisi iztrgal iz nesrečnega telesa?« zdihoval je nesrečni oče. »Pa zgodi naj se vselej Tvoja volja«, pristavil je in obrisal solzne oči.
Drugo jutro pa se je vso trlo pred županovo hišo, — kajti vsakdo jo hotel videti mlado nevesto Minko in krepkega ženina Lužarjevega Franceljna. »Jejmine, tacega pa še ni bilo«, šepetali so ljudje, »tacega pa še ne!« In marsikdo je stopil na prste, da je bolje videl, ko sta novoporočenca stopila z voza. Kako ponosno je stopal ženin poleg ljubljene neveste in kako mu je žarilo oko!
»Lejte, lejte, šest voz svatov je že izstopilo, pa še ni konca«, čudili so se.
Topiči so pokali kar jedno na drugo, godci pa so godli tako poskočne, da je še starim privzdigovalo noge. Oče župan je hotel pokazati, da je omožil edino hčer, in da se ne more vsakdo meriti ž njim. Jože se ni dosti zmenil za splošno veselje, in ob cesti postavljene visoke mlaje, — ko je na večer istega dne korakal proti županu. Delal je celi dan v gozdu, sedaj pa je hitel k Minki, da ga pohvali.
»K Minki, da, da, k Minki«, govoril je sam s seboj in parkrat potegnil čez strune svojega inštrumenta, ki ga je povsodi zvesto spremljal. Že od daleč je začul veselo godbo, petje in vriskajoče glasove. Odprl je na dolgo usta in nategnil ušesa, da bi bolje razločil, od kod prihaja nenavadni hrup.
»Pri županovih godejo«, vzkliknil je in veselja poskočil, ko je bil že čisto blizu hiše, katera je stala vsa v zelenju, kakor spomladi. Nekaj svatov je stalo pred vežnimi durmi, ki so si hladili vroče glave in se posmehovati čudnemu gostu, kateri je bojazljivo stopil čez prag in radovedno pogledal v hišo. In kaj je zagledal? Sredi veselih ljudi, pri napolnjeni mizi, je sedela z venčkom na glavi Minka, poleg nje pa Lužarjev Francelj. Ravno je napival iz polnega kozarca mladi deklici ter ji prav predrzno zrl v modre oči. Jožetu so se skrčile pesti, stopil je nevede korak bliže, a sicer tako prijazna Minka danes ni imela ni jednega pogleda zanj. »Jože«, oglasil se je eden že vinjenih svatov, »stopi v hišo, nam boš malo brenkal po tvojih citrah. Na pij, in pogače ti bodo mati županja odrezali tak kos, da boš pomnil, kedaj se je županova Minka možila z mladim Lužarjem«.
»Kaj pravite? Minka — možila?« jecljal je Jože in sapa mu je zaprla glas. Začutil je v sebi strašno bolečino, v glavi pa ga je zapeklo, da je glasno zaječal. Še enkrat je pogledal veselo družbo, potem pa se je obrnil in počasi stopal iz hiše — na prosto. »Možila se je«, ponavljal je vedno in divje gledal okrog sebe. Zamračilo se je že, a še vedno je begal po rosnem travniku za županovo hišo, kjer se je pelo in plesalo brez konca in kraja. Luna je stala že visoko na nebu, ko je utrujen stopil v gozd. Citre je zalučal daleč od sebe, počila je struna, a revež se ni zmenil za to. Vrgel se je pod smreko in z bolečo glavo butal ob deblo, da so se na čelu prikazale debele kaplje krvi. »Mati, mati«, vzkliknil je naenkrat — pokleknil in sklenil roke kakor k molitvi. »Mati, pomagajte mi. Ljudje pravijo, da ste pri Bogu v nebesih, o pridite toraj in uzemite me seboj!« — Čudno, nikdar v svojem življenju ni izustil besede mati, saj je ni nikdar poznal in ni vedel, kaj je otroku prava mati, v svoji revni pameti je tudi nikdar pogrešil ni.
A baš v tem trenutku se je zasvetilo za pičico v reveževi glavi in želel si je svoje matere, in jo klical na pomoč.
Kakor bi trenil, skočil je kvišku. Začul je v bližnjem grmu šum in človeško gibanje. Nagnil se je nekoliko naprej, tedaj pa je zagledal v razburjeni svoji domišljiji žensko podobo.
»Minka, Minka«, klical je v tihi gozd, »počakaj me, — saj sem celi dan pridno delal, — o počakaj me!« prosil je in se opotekal do grmovja, iz katerega je plašno zletela nočna ptica v svoje skrivališče.
Naslonil se je na drevo, zaprl trudne oči, — oprijemal se za bolno glavo in težko sopel.
A komaj je odprl oči, vže je stala Minkina prikazen na drugem koncu gozda, in zopet je taval do mesta, na katerem jo je menil najti. A zaman, iznova je zginila njegovim očem. Ravno je priplavala luna izza oblakov, ko je stopil iz gozda na breg vaškega potoka. Strmel je v valove, kateri so poigravali v luninem svitu. In zopet se je pokazala bolni njegovi domišljiji podoba deklice, — a sedaj v vodi sredi valov.
Vabljivo se mu je smehljala, — in nagibala kodrasto glavico, katero je ovijal krasni venec. »Minka, kako si danes lepa!« zavpil je s poslednjo močjo. »Zakaj bežiš pred mano? Čakaj, sedaj mi ne uideš — sedaj — ne« in planil je z razprostrtimi rokami v potok, zmanjkalo mu je tal, — parkrat je še plusknila voda na vse strani, in zginil je s površja vode.
Na vrbi ob potoku je vpila preplašena sova svoj »uhu« tako neznano, kakor mrtvaško pesem, v tiho noč.
Luna pa se je zopet skrila za oblake, — menda ni hotela biti priča žalostnemu prizoru.
Na vasi se je množilo vriskanje, petje postajalo je močneje, — godba je prihajala vedno bliže in bliže — veseli svatje so peljali srečno nevesto na novi dom.
Revež pa je našel mir in srečo v čisti vodi deročega potoka. Nesrečno truplo je počivalo v mrzli globoki strugi, duh pa se je dvignil nad zvezde k svojemu Bogu.
Oj blagor mu! Odškodovan je obilo za vse gorje njegovega življenja; česar zanj revni svet ni premogel, to je našel v nebeških višavah med božjimi kriljatci pri svoji materi!