Reva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Reva (francoska narodna pripovedka)
priobčil Ivan Steklasa
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 7 (1. aprila) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je enkrat neki kovač, kateremu je bilo im6 fteva. Pes njegov pa se je zval Beda. Reva je bil tako siromašen, da ni imel niti hleba niti pogače; tudi ne železa, da kuje, ker mu ni hotel nobeden nič več pogojevati;

Nekega dnč prideta mimo njegove kovafnice Bog In sv. Peter; po licu ne bi rekel nobeden, da sta bila bogata, kajti Bog je sedel na oslu, ki se je bil ravno zbosil. »Kočes-li mi osla podkovati?, vprača Bog. »Hočem., odgovori Reva. Ali ker ni imel oili koščka železa v svojej kovačnici, sname s prsta debel srebrn prstan, jedini ostanek nekdanjega premoženj«, pa ga začne na svojem nakovalu kovati. n »Kaj ti to delat od tega srebra?« reče dobri Bog. »Podkvo za tvojega osla«, odgovori Reva, te? pri* kuje srebrno podkvo bo2ji živinici na nogo. , »Koliko zahtevaš za svoje delo?« vpraša ga Bog. •Nič«, odgovori Reva, »jaz mislim, da nisi bogateji od meqe.« »Pa dobro, ker ti noCe« denarja, dam li na izbiro tri dare; premsli se, pa izbčri, kar te je volja. »Zahtevaj raj!« reče mu na tiho sv. Peter. »Ni Se sila«, odgovori kovač. »Jas bi rad, da ne more nič, kar pride v mojo moSnjo, iziti brez mojega dopuSčenja.« »Naj M bo«, reče dobni Bog. »A drugi dai ?« »Zahtevaj raj!« prišepne mu sv. Peter. »Pusti me na miru, stari sitpež; za to je Se dosta časa. Jaz bi rad, da se ne more nobeden, ki se vsede na moj stol, z njega vzdigniti, dokler mu jaz ne dovolim.« »Pa dobro«, reče dobri Bog. »Zdaj ti ostane samo se jedna želja. Izberi si jo !« »Zahtevaj raji« zamrmlja sv. Peter. »Molči no, stari čvekač«, odgovori kovač; »ko umrem, deli me bodo, kamor bodo hotel*. Jaz Selim, da ne more nobeden, ki je splezal na moj oreh, z njega doli, dokler ga jag ne pustim.«

Dobri Bog mu da tudi ta dar, potem se vsede na svojega osla ter se pcdč nq> daljni pot s sv. Petrom. Reva je bil tudi s svojimi tremi darovi ravno tako bogat kakor poprej; DI se noben dan do sitega najel, a njegov pes je bil mrtav kakor žebelj. /Oh!? pomisli večkrat sam pri sobi, »ali sem bil neumen, da nisem zahteva) bogastva; kmalu pa bi se zapisal vragu!« Nekoga večera vidi on, kako stopi T njegovo kovačnico lep gospod ter mu reče: »Ker ti želiš svojo duSo zapisati, pogodi ae z menoj, jaz ti jo dobro plačam, dal ti bom zlata in srebra, kolikor hoče?.« , »Dobro«, reče Reva »za koliko let se pogodiva?« »Za dvajset.« »Dobro, za dvtjset; pogodba je gotova.« Vrag d& Revi zlata. ijn srebra, in op je živel po svoji vo)ji. Ali dvsjset let hitro mine, ko ni dolgega časa, a moSnja je polna denarja. Ko pa preteče dvajseto leto, prid? vrag po Revo. »Preoeg pridem za teboj«, reče Reva, ali prej se hočem malo umiti in urediti; vsedi se malo na moj stol, precej sem gotov. Vrag se vsede na Revin stol. Reva se kmalu uredi, in ko je bil gotov, reče vragu: »Pojdeva li?« Vrag je poskuSal vstati, ali ni se mogel niti ganiti kakor da Je prikovan k stolu. »Jaz te čakam, kaj ti ne misli* iti? »Jaz ne morem vstati«, odgovori vrag. '»Koliko lat asi Se daS, če te pustim?« »Dvajset«, odgovori vrag. Vrag se vmakne z Revinega stola. Ali dvajset let pretfče hitro, k6 ni dolgega časa, a moSnja je polna denarja. Ko mine dvajset let, glej vraga s tremi drugimi tovariši po Revp. , >j »Oh«, reče mu Reva, »pusti me, da se malo ure?, dim, če hočeš orehov, glej jih, tam-le na mojem oreha i čisto zrelih. Boljih v svojem Življenju nisi okusiL Vsi Štirje vragi se popnejo na oreh ter začn6 treti orehe. Ko se pa Reva uredi, pride pod svoje orehovo drevo ter začne zasmehovati vrage, ki niso mogli doli. »Pusti nas od tnkaj, Reva«, vpil je vrag, »dal ti bom Se dvajset let in denarja, kolikor zaželič. Reva je dopustil, da zlezejo doli. Ali dvajset let preteče hitro, ko ni dolgega časa, a moSnja je polna denarja. Glavar vražji, PUtus, pride po Revo ter pripelje s seboj vse svoje peklenske tovariše.

»Tukaj sem«, reče Reva, ali o tebi trdijo, da se moreS storiti mahjhnega, kakor hoče«. Je-li to res? Morete-li se spremeniti v mravljince ti in tvoji tovariši? •Moremo«, odgovori Platus. V istem trenutku spazi Reva, kako hitč mesto vragov mravljinci v mošnjo, jo hitro zaveže in dene na nakovalo ter začne po njej biti, dokler mu pot košulje ne premoči. Tako je delal vsaki dan iznovič.

Med tem pa so prenehali na prepiri in vojske, kajti vrag ni nič več vznemirjal sveta. Vse je bilo srečno ia zadovoljno razun prepirljivcev, ki so zdaj umirali od glada. Zategadel se jih je podalo k gospodarju potožit. Zdaj zv6 gospodar, da drži Reva peklenščke zapete v motnji. On mu zapovč, da jih spusti, ker ne bi rad, da prepirljiva njegovi poginejo od glada. Zagrozil se mn je celo, da ga bode že ugonobil, če ga ne Uboga.

Reva se je zbal za svoje življenje ter »pustil vrage pod pogodbo, da ne pridejo ponj nobenkrat več. In zdajoi se ponovč vojske ia prepiri; prepie|jivoi si polnijo zopet mošnje z denarji, a goepodar njihov je bil popolnoma zadovoljen.

Slednjič umre Reva ter pride pred nebeška vrata. Potrka kuc! kuc! Sv. Peter grč odpirat. »A, ti si tedaj tukai, Reva«, reče m« zasmehljivim glasom. Za te nimam tukai mesta; moral si zahtevati raj; nisem-li ti takrat rekel?« pa mu pred nosom zaklene vrata.

Reva pride zdaj pred vrata v vicah, potrka: kucl kuc I Vratar odpre omrežje, pregleda dobro vsa dela Reve, pa reče: •Ti imaS premalo malih, a preveč velikih grehov, pa za te tukaj ni mesta ter hitro zaklene vrata. • Reva te poda zdaj pred peklenska vrata, a ko ga vratar zapazi, zapre se od vseh strani ter mu reče: »Nazaj, Reva, semkftrl? pe boš nikdar stopil ti si nrs lepo zdelal, ko smo bili v tvojej moSnji. Reva se povrne zopet na zemljo, kjer tudi ostane od tega časa v društvu s svojim psetom Bedo.