Resurrexit

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Resurrexit!
Ana Fabijan (Sonja)
Izdano: Slovenski narod 26. apr. 1906 (39/86), 3-4
Viri: dLib 86
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bum, bum, bum... je zabobnelo pred cerkvijo in zaigrala je godba, da se je treslo ozračje. Skoro nato so zapeli veseli, krepki glasovi: Aleluja! ... In izprevod je zavil ob začrneli trinadstropni hiši.

Visoko zgoraj v podstrešni izbi se je prebudil bolnik. Šesto leto je že, kar umira tu gori strašne mučeniške smrti.

Otrpnile so mu noge in roke, odrevenel mu je naposled ves život. Skoro bo dve leti, kar ne more geniti z nobenim udom. Pred tremi meseci je še oslepel povrhu.

V tvornici si je nakopal bolezen. Komaj devetnajst let mu je bilo takrat. —

Prebudili so bolnika veseli glasovi. Poskusil je mehanski, da bi privzdignil glavo, ali tisti hip se je vzdramil dodobra in se nasmehnil: Glej, pozabil sem, da se ne morem geniti!

Spomnil se je, da sta ga lani osorej vzdignila na postelji oce in sestra, naj bi pogledal skozi okno. Izza hriba je vstajalo solnce veliko, krvavo; na oknu so ščebetali vrabci. Od cerkve pa je prihajal šum vedno glasnejši, vedno živahnejši. Zabobnelo je po zraku, zaigrala je godba, zasmejali so se zvonovi in oglasila se je vesela, zmagoslavna pesem: Vstal je! - -

Velika, pisana množica je bila tam spodaj in vsem je bilo zapisano v očeh: Vstal je!

Francka je tiščala robec na oči in ihtela polglasno, oče je nepremično gledal na cerkev in izraz na licu mu je bil trd in hladen.

To je bilo lani, ko je še videl. Tudi letos morda izza hriba vstaja solnce veliko, krvavo, tudi letos mrgoli pred cerkvijo vesela, pisana množica. Ali Tonetu so odpovedale oči. Bogvedi, k letu — če ga dočaka — se mu morda tudi izneveri sluh.

Strašno je tako trpljenje! Umiraš in umiraš, ali ni te konec. — Se tri, štiri leta, morda še dalje — je konstatiral zdravnik.

Toneta je izpreletelo.

Spomnil se je očeta, ki prihaja skoro vsak večer pijan z dela. Izbuljene, krvave oči se ozro na bolnikovo postelj in začuje se trda, surova kletev. Ali skoro nato je očetu žal. Opoteka se po sobi semtertja ter se naposled nasloni na bolnikovo postelj in zajoka. Kakor detetu mu teko solze po licu: — Tonček, ti ljubi moj sin, povej, kako smo zaslužili to nesrečo?

Tonetu je hudo. Pred petimi leti mu oče še ni bil pijanec...

Kadar je oče trezen, ne govori nic. Hodi po sobi gori n dol, ali sedi za mizo, se podpre z rokami in razmišlja. Včasih zagodrnja polglasno; ali je zadržan vzdih, ali pritajena kletev. Tone ne razloči.

Denar za hrano in stanovanje služi večinoma Francka. Matere nimajo več. Od jutra do noči drdra v kuhinji šivalni stroj. Vsa bleda je Francka in starikava od brezpokojnega dela. Ali mora! Oče že dobra štiri leta ni pokazal krajcarja.

— Še tri , štiri leta, morda še dalje bo trajalo umiranje. In v kuhinji bo ropotal šivalni stroj in vele, suhe roke bodo brzele nad belo tkanino, da prislužijo kruha človeku, ki ga že pet let ne bi bilo treba več med živimi... Če bi le mogel geniti z eno samo roko! Bilo bi zdajci vsemu konec. Ali takrat, ko je še mogel gibati z rokami, je tako trdno upal v življenje.

Odrvenele so roke in noge, ves život je otrpnil; od tistih dob je mrtvo tudi upanje.

Kaj bi še upal!

— — Vstajenje mesa in večno življenje! — se je domislil. — Kje je ona lepa, naivna vera petnajstih, šestnajstih let! Skoro mu je žal po nji.

Človek bi mislil na nebesa in kratkočasno bi bilo.

Zdajci se mu je zahotelo, da bi se poigral z domišljijo.

— Ozdravel bi, pomladi bil se, morda bi mi bilo devetnajst let. Zaigrala bi godba, zapeli bi zvonovi, zavriskale bi mlade, vesele prsi: Aleluja! In bilo bi zapisano na vseh obrazih, in bilo bi napisano v njegovem srcu: Resurrexit!

Ali hipoma se je spomnil tvorničarja, debelega, plešastega kapitalista, kateremu je bil žrtvoval zdravje. — Pobožen človek je, vsako nedeljo se pelje k maši. Tudi on bi bil v nebesih — se je domislil. In okrogla gospa tvorničarka, ki so jej delavci psi, in velika, ohola hči: vsi pridejo tja. Ustanovljene maše se bodo brale zanje. Morda jim pride delat druščino tudi direktor, inspektor... sami dostojni, spoštovanja vredni ljudje.

Kako bi se pogledali zgoraj: gospod in delavec na istem prostoru, v isti časti? — Ne želim si je take prijetnosti — se je odločil bolnik.

— Če ni lepše, da človek zaspi in počiva! Minilo je življenje, minilo je trpljenje. Kaj niso to nebesa? —

— Francka! — je zaklical bolnik — če utegneš, beri mi kaj!

In dekle je vzelo knjižico, ki so mu jo posodili nekdanji tovariši iz tvornice. Lepe, predrznega upa polne besede so bile v knjigi. Pomladil se je Francki obraz in izpreletavala jo je lahka rdečica. Napolnilo jo je upanje o vstajenju, o katerem je bilo pisano v knjigi. Glas ji je bil vedno bolj krepak, vedno bolj vesel.

— Glej, tudi v njeno srce je že prišlo! - je pomislil bolnik, ki mu je v duši polagoma vstajalo upanje.

— Če bi se uresničilo, če bi vstal nekoč!

Spomnil se je starega, izsušenega mrliča, ki je spal v zakajeni, črni tvornici. Debeli, prekanjeni kapitalist mu je bil ukradel življenje. — Ali glej, mrtvec se drami! Že je bil vzdignil glavo in se uprl na roke in ne bo dolgo, ko bo skočil na noge, privzdignil' klobuk in zavriskal, da se bo streslo ozračje. In razlegalo se bo od hriba do hriba: Vstal je!

Vstalo je v fantovem srcu upanje in je raslo. Tako veliko in trdno je bilo že, da je čisto pozabil nase.

Še tri, štiri leta, morda še dalje, je konstatiral zdravnik.

Ali Tone ne misli na to. Po cvetočih livadah se izprehajajo njegove velikonočne misli.

— — Posijalo je solnce v črno, zakajeno mrtvašnico in mrlič se je zdramil. Mlada je še njegova moč, prebujena iz težkega, tisočletnega spanja. Ali zrasla bode! In takrat se izpremeni zakajena, črna mrtvašnica v svetišče in zakraljevala bo v njem krepka, življenja polna moč, ki so jo tisočletja prezirali, zaničevali in teptali v prah.

In zapisano bo v veselih zmagoslavnih očeh in razlegalo se bo po širokem veličastnem svetišču: Resurrexit!